<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 321/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CPG.321.2017

Evidenčna številka:VSM00007651
Datum odločbe:11.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kuzmič (preds.), Danica Šantl Feguš (poroč.), Janez Polanec
Področje:KONCESIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - koncesija - lokalna skupnost

Jedro

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje koncesijska pogodba ni bila sklenjena zaradi ali v zvezi s pridobitno dejavnostjo koncedenta (toženke), temveč je z njo oblastveni subjekt (lokalna skupnost) gospodarskemu subjektu podelil neko izključno ali posebno pravico (pravico izvajanja storitve javnega potniškega prevoza z žičniško napravo). V takšnem primeru pa lokalna skupnost kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve sporna koncesijska pogodba tudi po svoji vsebini ni taka kot pogodbe, ki jih med seboj (v okviru svoje pridobitne dejavnosti) sklepajo gospodarski subjekti

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 12.463,47 EUR, namesto v znesku 13. 975,47 EUR.

II. V preostalem se pritožba zoper točko II izreka in v celoti zoper točko I izreka zavrne in v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74208/2015 z dne 22. 7. 2015 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo glavnice v znesku 241.287,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila, plačilo glavnice (trikrat 39.166,66 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vsakič) od 2. 9. 2014 do plačila in stroškov izvršilnega postopka v znesku 57,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 13.975,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je koncesijska pogodba oblastveni akt. Koncesijsko razmerje je pravno razmerje, ki praviloma nastane s sklenitvijo koncesijske pogodbe. Glavna dilema tako teoretikov kot praktikov je povezana s vprašanjem, ali je koncesijsko razmerje zgolj zasebno pravno razmerje ali pa gre za posebno pravno razmerje v katero koncedent vstopa kot javna oblast, kar pomeni, da ima s tega naslova posebna pooblastila, ki jih ne bi imel, če v razmerju ne bi nastopal "de iure gestionis". Zgolj udeležba javnopravnega subjekta v pravnem razmerju še ne dopušča zaključka, da ima ta subjekt v tem razmerju posebna pooblastila in pravice. Pravna narava takšne pogodbe se v ničemer ne razlikuje od pravne narave pogodbe, sklenjene med dvema zasebnima pravnima subjektoma. Bistveno je, da je tožnica v koncesijsko razmerje vstopila prostovoljno, brez delegiranih nalog, po lastni volji in presoji, da lahko opravljanje določene dejavnosti kot javne službe zanjo prinese ugodne finančne posledice.

Pritožnica opozarja na nasprotje med 22. in 28. točko obrazložitve. Soglaša tudi ne z zaključkom izpodbijane sodbe, da se razmerje neprofitnosti ne nanaša na razmerje med koncedentom in koncesionarjem, temveč na razmerje do uporabnikov javnih dobrin, ki morajo za prevoz po žičniških napravah plačati posebno denarno odmeno. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti o neprofitnosti razmerja (koncesionar se je po lastni volji odločil za sodelovanje na razpisu, ki je imel za posledico izdajo upravne odločbe in sklenitev koncesijske pogodbe). Vsa ravnanja so bila opravljena v cilju maksimizacije dobička. Tožnica ni (bila) javno podjetje, ustanovljeno za zagotavljanje gospodarske javne službe, ampak gre za gospodarski subjekt, ki prosto nastopa na trgu. Zgolj dejstvo, da je bila pogodba sklenjena na podlagi odloka in kasneje odločbe o izbiri koncesionarja še ne dopušča zaključka, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe postavljena v depriviligiran položaj. Toženka se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VS RS III Ips 18/2006 z dne 3. 10. 2006.

Stališče sodišča prve stopnje, ki koncesijske pogodbe ni obravnavalo kot pogodbe gospodarskega prava, je materialnopravno zmotno.

Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje nekritično priznalo tožnici.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnost (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, glede na dejanske ugotovitve v postopku pa je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Med razlogi odločbe v točkah 22 in 28 obrazložitve ni nasprotja. V točki 22 sodišče prve stopnje pojasnjuje, zakaj z vidika toženke kot lokalne skupnosti v zvezi s sklenitvijo koncesijske pogodbe ni prisotnega profitnega namena, v točki 28 obrazložitve pa pojasnjuje, zakaj terjatev na plačilo denarnega nadomestila ni občasna denarna terjatev. Odločba vsebuje jasne, zadostne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, predvsem tiste v točkah 11 - 25 obrazložitve, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja:

8. V skladu s prvim odstavkom 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti (drugi odstavek 13. člena OZ). V skladu s četrtim odstavkom 13. člena OZ se za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.

9. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje koncesijska pogodba ni bila sklenjena zaradi ali v zvezi s pridobitno dejavnostjo koncedenta (toženke), temveč je z njo oblastveni subjekt (lokalna skupnost) gospodarskemu subjektu podelil neko izključno ali posebno pravico (pravico izvajanja storitve javnega potniškega prevoza z žičniško napravo). V takšnem primeru pa lokalna skupnost kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe v točki 25 obrazložitve sporna koncesijska pogodba tudi po svoji vsebini ni taka kot pogodbe, ki jih med seboj (v okviru svoje pridobitne dejavnosti) sklepajo gospodarski subjekti. Zaradi tega po pravilnem stališču izpodbijane sodbe za presojo terjatev iz koncesijske pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Takšno stališče (tudi v zvezi s koncesijsko pogodbo) je zavzelo (že) Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cpg 1573/2015 z dne 31. 8. 2016 (koncesijska pogodba ni sklenjena zaradi pridobitvene dejavnosti koncedenta temveč z njo oblastni subjekt podeli neko izključno ali posebno pravico; država kot stranka koncesijske podobe ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, zato koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo), potrjuje pa ga tudi odločba VSC Cpg 60/2015 z dne 15. 4. 2015 (gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki, takšnega položaja pa nima država, ki z dajanjem državne pomoči in oziroma sofinanciranjem projekta na podlagi javnega razpisa, deluje oblastveno in v zvezi z izvrševanjem javnih funkcij ter njeno delovanje ni povezano s pridobitno dejavnostjo).

10. Toženka se je v postopku na prvi stopnji v potrditev svojega stališča (neuspešno) sklicevala na odločbo VSK Cpg 112/2013 z dne 3. 10. 2013, ki se nanaša na sklenitev menjalne pogodbe, pri kateri tožnica kot lokalna skupnost ni nastopala kot nosilka oblasti, ampak kot enakopraven subjekt na trgu in na odločbo VSC 11/2009 z dne 10. 6. 2009, ki je bila izdana v zvezi s sklenitvijo gradbene pogodbe (izgradnja zdravstvenega doma je sicer v javnem interesu, vendar ob tem ni izključen cilj občine kot investitorja, da se investicija povrne z najemnimi za najem prostorov v zdravstvenem domu (participacija na dobičku), kar je povsem utečen način trženja zdravstvenih domov). V obeh primerih gre torej za pogodbi, ki sta bili sklenjeni v zvezi z neko pridobitno dejavnostjo lokalne skupnosti.

11. Na sprejem drugačnega stališča tudi nima vpliva odločba VS RS III Ips 18/2006 z dne 3. 10. 2006, na katero se toženka (ponovno) sklicuje v pritožbi. Iz citirane odločbe izhaja, da je pri koncesijskih pogodbah položaj nekoliko drugačen, kot pri pogodbah civilnega prava (pravna oseba javnega prava s koncesijsko pogodbo dovoli izvrševanje javno pravne naloge osebi zasebnega prava, položaj osebe javnega prava ostaja nesorazmerno močan, saj lahko z odločbo koncesijo odvzame), pa čeprav so pravice in obveznosti določene pogodbeno in ne enostransko (z upravno odločbo), tako da je tudi za koncesijske pogodbe mogoče smiselno uporabiti določbe zasebnega pogodbenega prava. Po stališču VS RS torej koncesijska pogodba vsebuje tako elemente javnega kot tudi zasebnega prava, ne odgovarja pa citirana odločba na temeljno dilemo tega postopka, ali koncesijska pogodba izpolnjuje elemente gospodarske pogodbe ali ne, zato v zadevi ni neposredno uporabljiva.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Je pa sodišče druge stopnje delno poseglo v stroškovni izrek in odločbo v tem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), saj vse vloge tožnice, glede na (že pred tem) izražena stališča v zvezi s pravno naravo koncesijske pogodbe, predvsem tretja in četrta pripravljalna vloga (za vsako je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 1.350 točk), niso bile potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tako stroške tožnice znižalo za 1.239,00 EUR in 273,00 EUR z naslova 22% DDV, skupaj za 1.512,00 EUR.

14. Ker navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso v bistvenem vplivale na sprejem odločitve, sodišče druge stopnje tožnici pritožbenih stroškov ni priznalo (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 13, 13/2, 13/4, 349
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDA3