<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1625/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1625.2017

Evidenčna številka:VSL00005696
Datum odločbe:22.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Dušan Barič (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prenos pogodbe - nedovoljena pritožbena novota - privolitev - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - odstop od pogodbe

Jedro

Kaj pomeni prenos pogodbe je treba razlagati v povezavi z vsebino pogodbenih razmerij iz konkretne pogodbe, pri čemer je za prenos pogodbe bistveno to, da gre za hkraten prenos pravic in obveznosti (torej dolžniškega in upniškega položaja, zato ne gre za prevzem dolga ali prevzem izpolnitve), ki se nanašajo na posamezen celovit položaj iz pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaka v znesku 2.157,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po izbrisni tožbi, kot je to razvidno iz I., II. in III. točke izreka sodbe. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.776,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki.

3. Prva toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je šlo za prenos pogodbe v smislu 122. člena OZ. Za prenos pogodbe ne gre, ko se le deloma prenašajo posamične pravice ali obveznosti iz pogodbe, za kar je šlo v konkretnem primeru. Zmotno je mnenje prvega sodišča, da tožnica ni privolila v prenos pogodbe na prvo toženko, saj je privolila v prenos pogodbe tako izrecno kot konkludentno. Zmotno je tudi mnenje prvega sodišča, da naj bi tožnica veljavno odstopila od pogodbe z izjavo z dne 27. 8. 2013. Prenos neprave stvarne služnosti na prvo toženko je bil veljavno izveden. Tožnica je že v služnostni pogodbi izrecno dovolila, da se na njenih nepremičninah v korist druge toženke in njenih pravnih naslednic oziroma tretjih oseb vknjiži služnostna pravica. Tožnica bi morala poslati odstopno izjavo obema toženkama. Ker te izjave ni poslala tudi prvi toženki, ni pravno veljavno odstopila od služnostne pogodbe. Situacija je absurdna zaradi sodne poravnave, po kateri je druga toženka dolžna plačati odškodnino za služnost v višini 91.000 EUR. Sodne poravnave ni več mogoče razveljaviti. Sodba je nepravična, ker toženima strankama jemlje pravico do izvrševanja služnosti, po drugi strani pa ostane v veljavi obveznost druge toženke iz sodne poravnave. Izpodbijana sodba v primeru veljavnosti pomeni za prvo toženko tudi razlastninjenje.

4. Druga toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, da naj bi šlo za prenos pogodbe po 122. členu OZ. Privolitev tožeče stranke zato ni bila potrebna. Ker ne gre za prenos pogodbe je relevantno vprašanje prenosljivosti neprave stvarne služnosti, do tega pa se prvo sodišče ni opredelilo. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da naj bi tožnica veljavno odstopila od pogodbe z izjavo z dne 27. 8. 2013. Tožnica je to izjavo podala le drugi toženki, ne pa tudi prvi toženki. Zato se ne more sklicevati na 106. člen OZ. Tožnica ni upravičevala utemeljenosti odstopa od pogodbe v razmerju do prve toženke.

5. Tožeča stranka v odgovorih na pritožbi predlaga njuni zavrnitvi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je šlo pri pogodbi z dne 16. 9. 2009 (Pogodba A11) o prenosu vseh pravic in obveznosti ter služnosti po služnostni pogodbi - K., št. 000-32/2008 (1-02) z dne 24. 4. 2009 (Pogodba A2) za primer prenosa pogodbe po 122. členu OZ. Kaj pomeni prenos pogodbe je treba razlagati v povezavi z vsebino pogodbenih razmerij iz konkretne pogodbe, pri čemer je za prenos pogodbe bistveno to, da gre za hkraten prenos pravic in obveznosti (torej dolžniškega in upniškega položaja, zato ne gre za prevzem dolga ali prevzem izpolnitve), ki se nanašajo na posamezen celovit položaj iz pogodbenega razmerja. Zato je značilnost prenosa pogodbe v tem, da se po vsebini nanaša na prenos neke zaokrožene celote pogodbenih razmerij, ki v obravnavanem primeru (po Pogodbi A11) predstavlja načrtovano izgradnjo kabelske kanalizacije na določenih zemljiščih tožnice v okviru komunikacijskega omrežja na območju Občine X (podrobnejša vsebina te obveznosti druge toženke je razvidna iz Pogodbe A2) ter na drugi strani ustanovitev neprave stvarne služnosti v korist druge toženke (podrobnejša vsebina te stvarne pravice je razvidna iz 2. in 3. člena Pogodbe A2), za kar je tožnica izdala drugi toženki tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo te služnosti v njeno korist.

8. Druga toženka je sicer imela po 5. členu Pogodbe A2 do tožnice tudi denarno obveznost (plačilo nadomestila za dano služnost), ki v Pogodbi A11 ni bila prenesena na prvo toženko, kar pa na stvari ne spremeni ničesar. Glede na vsebino Pogodbe A2 je bila ta denarna obveznost bolj ali manj obrobnega pomena in očitno ni predstavljala bistvenega dela Pogodbe A2, saj obstoj nedenarnih obveznosti in pravic iz Pogodbe A2 (njihova izpolnitev oziroma pridobitev) ni bil pogojevan oziroma vezan na izpolnitev te denarne obveznosti. Na postranskost te denarne obveznosti kaže tudi okoliščina, da med toženkama zaradi prenosa neprave stvarne služnosti ni bilo dogovorjeno nobeno denarno nadomestilo v korist druge toženke in v breme prve toženke (vsaj v Pogodbi A11 ne). Iz ugotovitev prvega sodišča torej izhaja, da je šlo pri pogodbi A11 za prenos celotnega pravnega položaja glede nedenarnih obveznosti in pravic z druge toženke na prvo toženko (izgradnja celotne kabelske kanalizacije in pridobitev neprave stvarne služnosti), kar predstavlja obliko prenosa pogodbe. Na takšno opredelitev navsezadnje napeljuje tudi namen toženk, kot je opisan v prvem in drugem členu Pogodbe A11 (da se neprava stvarna služnost iz Pogodbe A2 vknjiži v korist prve toženke namesto druge toženke ter da druga toženka vstopa v pravni položaj druge toženke iz Pogodbe A2 glede vseh pravic in obveznosti, razen plačila nadomestila za služnost).

9. Toženi stranki pred prvim sodiščem nista prerekali trditve tožnice, da ni privolila v prenos pogodbe, zato je veljalo to dejstvo kot priznano (214. člen ZPP). Pritožbena trditev prve toženke o tožničini privolitvi v prenos pogodbe je zato kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker tožnica ni privolila v prenos pogodbe (prvi odstavek 122. člena OZ) Pogodba A11 nima veljave (86. člen OZ) in ne učinkuje (je nična), saj učinki prenosa pogodbe niso nastopili. Neveljavno je zato tudi zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi A11, s tem pa tudi vknjižba neprave stvarne služnosti v korist prve toženke na podlagi tega zemljiškoknjižnega dovolila. Tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi je bil utemeljen, zato je odločitev prvega sodišča pravilna. Glede na povedano vprašanje prenosljivosti neprave stvarne služnosti ni bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku.

10. Z oziroma na postavljeni tožbeni zahtevek ni bilo potrebe za presojanje veljavnosti tožničinega odstopa od pogodbe A2, saj prva toženka ni bila stranka te pogodbe. Ne glede na to, pritožbeno sodišče soglaša tudi s pravilno ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnica veljavno odstopila od Pogodbe A2 na podlagi 106. člena OZ ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeni kritiki te ugotovitve prvega sodišča. Dodaja le, da prva toženka ni bila stranka pogodbe A2, zato tožnici ni bilo treba pošiljati izjave o odstopu od pogodbe A2 tudi prvi toženki, pri čemer so pritožbene trditve druge toženke o neizkazani slabovernosti prve toženke nerazumljive in zato neupoštevne.

11. Sodna poravnava XII Pg 2411/2010 z dne 25. 9. 2012 nima nobenega pomena za odločitev v tej zadevi, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Ker je tožnica (po sklenitvi sodne poravnave) odstopila od pogodbe A2, sta bili pogodbeni stranki s tem prosti svojih pogodbenih obveznosti (prvi odstavek 111. člena OZ). To pa pomeni tudi, da je obveznost druge toženke po sodni poravnavi, ki je izvirala iz Pogodbe A2, prenehala (primerjaj z 8. točko 55. člena ZIZ). Pritožbene trditve prve toženke o razlastninjenju so prav tako nerazumljive, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženki sta dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaka v znesku 2.157,94 EUR, ki predstavlja nagrado za (vsak) odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV, odmerjeno v skladu z ZOdvT (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude sta toženki dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 106, 111, 111/1, 122, 122/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 337, 337/1
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-8
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDA0