<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 14660/2014
ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.14660.2014

Evidenčna številka:VSM00007898
Datum odločbe:10.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Miroslav Pliberšek (preds.), Leonida Jerman (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - preizkus pravilnosti dokazne ocene - skladnost obrazložitve in izreka odločbe

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem deloval v nasprotju z zakonom, saj je brez oddaje javnega naročanja sklenil opisane pogodbe, vendar pa mu ni bilo mogoče dokazati, da je to storil z namenom pridobiti sebi ali drugemu korist.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.H. po členu 358 točka 3 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257/I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po členu 96/I ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper to sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega obravnavanega kaznivega dejanja oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrožni državni tožilec v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP, ko trdi, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z izrekom, saj iz razlogov izhaja, da je sodišče obdolženca obtožbe oprostilo po členu 358 točka 1 ZKP, iz izreka pa, da ga je oprostilo po členu 358 točka 3 ZKP. Opisana kršitev ni podana, saj je iz razlogov napadene sodbe jasno razbrati, da je sodišče obdolženca storitve obravnavanega kaznivega dejanja oprostilo zato, ker mu ni uspelo dokazati namena pridobiti podizvajalcem nepremoženjsko korist, torej mu ni dokazalo naklepnega ravnanja, to je subjektivnega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, kar izhaja tudi iz izreka sodbe, ko ga je obtožbe oprostilo po členu 358 točka 3 ZKP (obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano). Ker tako ne gre za nasprotja, ki jih vidi pritožnik, tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

5. Okrožni državni tožilec v pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne navede katero kršitev iz člena 372 ZKP naj bi zagrešilo prvostopno sodišče, kaj takega pa tudi ni razbrati iz pritožbenih izvajanj, zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

6. Neutemeljena je pritožba tudi v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno zaključilo, da obdolžencu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče dokazati, zato ga je obtožbe utemeljeno oprostilo. Razloge za tako presojo je tako tehtno in obširno pojasnilo, da z njimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in le še v zvezi s pritožbenimi pomisleki okrožnega državnega tožilca dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v graji prvostopne dokazne ocene, povzemanju presoje prvostopnega sodišča in lastnem videnju izvedenih dokazov, iz katerih po mnenju pritožnika izhaja, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje z direktnim naklepom in da je njegovo delovanje preseglo okvir prekrška; tudi listine v spisu dokazujejo zavest obdolženca, da je bil dolžan ravnati v skladu z Zakonom o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2); meni da je obdolženec kot direktor vplival na odločitve strokovnih služb, njegovo vedenje o kršitvi ZJN-2 pa izhaja tudi iz zaslišanja na policiji dne 13. 8. 2013 in končno je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno sledilo izpovedbi priče Z.K., ki je imel interes tako izpovedovati, saj bi mu sicer priznanje lahko škodilo.

8. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem deloval v nasprotju s citiranim zakonom, saj je brez oddaje javnega naročanja sklenil opisane pogodbe, vendar pa mu ni bilo mogoče dokazati, da je to storil z namenom pridobiti sebi ali drugemu korist. Motiva za kaj takega sodišče pri obdolžencu ni zasledilo, izpostavljal, kot to pravilno presoja prvostopno sodišče, pa ga tudi ni pritožnik tekom postopka, torej ni predložil v tej smeri nobenega dokaza, da naj bi obdolženec zavestno in hote kršil določila ZJN-2, zato so pritožbene dileme v tej smeri brez teže. To pa velja tudi za trditve, da je obdolženec kot direktor vplival na odločitve strokovnih služb. Ob tem namreč ne upošteva izpovedb prič S.S., ki je izrecno povedal, da je bil pristojen za zbiranje ponudb in da obdolženec nanj z ničemer ni vplival ter M.D., vodje komerciale, zaposlene v N. od leta 1988, ki je izpostavila, da so šle vse pogodbe s podizvajalci preko njihove službe in da je vse tri pogodbe pripravila in jih nato predložila na vpogled strokovnim službam, ki so jih pregledale s pravnega, tehničnega in finančnega vidika, nato pa so bile pogodbe predložene v podpis direktorju. Obdolženec kot direktor nanje ni imel nobenega vpliva. Ko še pritožba opozarja na izjavo obdolženca, podano na policiji dne 13. 8. 2013, prav tako ne upošteva, da na taki izjavi sodba ne more temeljiti, prav tako pa spregleda, da je prvostopno sodišče, kot je to že pojasnjeno pred tem, ugotovilo obdolženčevo kršitev ZJN-2. Netočna je tudi pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je obdolženec ravnal z eventualnim naklepom, saj iz razlogov sodbe izhaja, da tudi ta stopnja krivde ni bila ugotovljena in ne da je morebiti podana. Neupoštevni so tudi pritožbeni pomisleki v zvezi z izpovedbo priče Z.K.. Biti pravnik družbe, pomeni urejanje pravnih vprašanj in področij za to družbo, torej tudi preveritev pogodb iz pravnega vidika, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, zato so pomisleki v smeri njegove preračunljivosti, povsem brez teže. Kot je pravilno ocenilo prvostopno sodišče, je namreč ta priča povedala o svojem pravnem mnenju v obravnavanem obdobju, ko še ni bilo znano stališče Ministrstva in Vlade, kar izhaja iz prilog spisa pod B40 in B41, ob tem da ta mnenja izhajajo iz leta 2013, kaznivo dejanje pa naj bi bilo storjeno v letu 2011. Poleg tega pa pritožnik, navzoč pri zaslišanju te priče, ni imel nobenih pripomb in niti enega vprašanja. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prvostopno presojo utemeljenosti tožilčevih pritožbenih navedb v točki 7 napadene sodbe, zato se pritožba, ki ne navaja nič novega oziroma takega, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pokaže v celoti kot neutemeljena.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno v korist obdolženca (člen 98/II ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 257, 257/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/-11
Datum zadnje spremembe:
09.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTg5