<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep II Kp 42931/2016
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.42931.2016

Evidenčna številka:VSM00007178
Datum odločbe:21.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Zdenka Klarič (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje goljufije - sostorilstvo - obrazložitev odločilnih dejstev

Jedro

Sodišče prve stopnje namreč v razlogih napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložilo v izreku sodbe očitanega sostorilstva obdolžencev oziroma njunega predhodnega dogovora za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, saj gre za odločilno dejstvo.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih N.H.B. in F.C. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolžena N.H.B. in F.C. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katerima je vsakemu od obdolžencev določilo kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovancu L.K. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolžencema naložilo plačilo sodne takse po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi s tar. št. 7113 ZST-1 vsakemu po 112,00 EUR, ter po tar. št. 7301 ZST-1 vsakemu v višini 291,00 EUR, obdolženca pa morata plačati nerazdelno stroške pooblaščenca oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se oba obdolženca oprosti plačila ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolžene N.H.B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženko oprosti obtožbe; in

- zagovornik obdolženega F.C. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma spremeni odločitev o kazenski sankciji ali napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolžene N.H.B.:

4. Zagovornik obdolžene uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da so razlogi napadene sodbe o tem, da je obdolženki finančno stanje ND M. bilo ob podpisu pogodbe znano v nasprotju z izvedenimi dokazi in podatki kazenskega spisa. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje zagovorniku, da je sodišče v razlogih napadene sodbe nejasno navedlo, kdaj je obdolženka bila seznanjena s slabim finančnim stanjem kluba. Pri tem utemeljeno opozarja na odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo, ko je navajalo vedenje obdolžene o finančnem stanju kluba, saj je primopredaja med ND M. in bivšim predsednikom M.T. bila opravljena dne 2. 2. 2013, vendar neuspešno, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, saj se je T. ni udeležil, tako da obdolženka pred podpisom pogodbe dne 31. 1. 2013 niti ni razpolagala z vso ustrezno dokumentacijo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o navedenem nesprejemljivi, saj sodišče prve stopnje tudi ustrezno ne oceni izpovedbe računovodkinje K.P., ki je povedala, da novo vodstvo, torej obdolženka, dokumentacije ni imela, in da je sama obdolženko o blokadi računa kluba in njegovem slabem finančnem stanju obvestila šele na sestanku februarja 2013, to pa je šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zato so razlogi napadene sodbe o tem, da je obdolženka že ob sklenitvi pogodbe vedela, kakšno je finančno stanje ND M., prav tako pa vedela, da zaradi tega klub ne bo dobil denarja za prestop igralcev, v nasprotju z navedenimi dokazi, še posebej zato, ker se obdolženki očita direktni naklep. Res je tudi, kot trdi pritožba, da sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe z uporabo dvojine, ko goljufiv namen obdolženega C. pripisuje obdolženki, pri tem pa spregleda, da se obdolženi in oškodovanka pred podpisom pogodbe nista poznala. Stvar dejanske presoje pa so okoliščine, ali je bilo obdolženki znano finančno stanje kluba in možnost prestopa igralcev v druge klube, kar pa glede na to, da je obdolžena le par dni pred podpisom pogodbe nastopila funkcijo predsednice kluba, sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju ne bo smelo prezreti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi zagovornika obdolžene, saj je ugotovilo, da je uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP podan.

K pritožbi zagovornika obdolženega F.C.:

5. Utemeljena je pritožba zagovornika, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da se obdolžencu ne očita, da je slabo finančno stanje kluba oškodovancu zamolčal, prav tako pa ne, da mu je prikazoval njegovo dobro finančno stanje. Sodišče prve stopnje pa v razlogih napadene sodbe navaja, da je dejanje obdolžencu dokazano zato, ker oškodovancu ni povedal, da je račun ND M. blokiran in da igralci že več mesecev niso prejeli plač. S takšno obrazložitvijo pa je sodišče prve stopnje v razloge napadene sodbe navedlo nekaj, kar se obdolžencu ne očita kot goljufivo ravnanje, niti kot aktivno ravnanje, niti kot pasivno ravnanje, na kar pravilno opozarja zagovornik. Zato zagovornik utemeljeno navaja, da so razlogi napadene sodbe, s tem, ko je sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine obdolžencu pripisalo kot njegov goljufiv namen, v nasprotju z izrekom. Zaradi navedenega je pritrditi pritožbi zagovornika, ki sodišču prve stopnje očita, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z njenim izrekom, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

6. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo temeljna jamstva v kazenskem postopku, ko ga je obravnavalo kot obdolženega in hkrati kot oškodovanca, s čemer je vplivalo na njegovo zmožnost obrambe. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP.

7. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev ni podana, saj ni prezreti, da je v obravnavani kazenski zadevi F.C. nastopal kot obdolženi in ga sodišče prve stopnje niti ni zaslišalo kot oškodovanca oziroma pričo. Zato niti ni moglo priti do kršenja pravic katere navaja v pritožbi, niti v tistem delu, ko ne soglaša z združitvijo postopka. Po določbah ZKP namreč ne more biti govora o kršitvi tega zakona, če v zadevi iz pristojnosti okrajnega sodišča odloča okrožno sodišče, ne glede na to, ali obramba s tem soglaša ali ne. Sicer je zagovorniku na takšne očitke v napadeni sodbi odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče v preostalem na te razloge v celoti sklicuje ter še navaja, da zaradi združitve dveh postopkov glede na to, da je zadevo obravnavalo okrožno sodišče ni bila kršena pristojnost sodišča, niti zakoniti sodnik in so zato vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

8. Zagovornik nadalje v pritožbi navaja, da so bila obdolžencu kršena temeljna jamstva v kazenskem postopku s tem, ko na glavni obravnavi dne 25. 4. 2017 ni smel in ni mogel biti navzoč pri zagovoru obdolžene N.H.B., saj je sodišče prve stopnje obdolženega ob njenem zaslišanju napotilo iz razpravne dvorane. Očitno zagovornik s takšnimi pritožbenimi navedbami prav tako meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da uveljavljana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje glavno obravnavo, na katero se sklicuje zagovornik v pritožbi, in sicer dne 25. 4. 2017, opravilo v skladu z ZKP. Obdolženca sta se namreč odločila, da bosta svoja zagovora podala v nadaljevanju glavne obravnave, ko je sodišče prve stopnje že izvajalo dokaze in sicer dne 25. 4. 2017, zato je ob zaslišanju oziroma podaji zagovora prvo obdolžene, obdolženega C. napotilo iz sodne dvorane. Po določbah ZKP namreč obdolženec, ki še ni bil zaslišan na glavni obravnavi, ne sme biti navzoč pri zaslišanju soobdolženca, pa tudi če bi bil zaslišan že med preiskavo (člen 323 ZKP). Zato okoliščina, da je obdolžena H. bila navzoča pri podaji zagovora obdolženega C. ne pritrjuje pristranskosti sodišča niti obdolženega C. ne spravlja v neenakopraven položaj, saj ni prezreti, da je sodišče obdolžencu na glavni obravnavi, ki se je nadaljevala vsakokrat dalo ustrezni pravni pouk glede njegovih pravic. Glede na obrazloženo, ni pritrditi zagovorniku, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolženega odstranilo iz glavne obravnave ob podaji zagovora soobdolžene, kršilo določilo člena 371/I-3 ZKP.

9. Zagovornik obdolženega v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane kršitve, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge, na katere se v pritožbi sklicuje zagovornik. Za kršitev iz člena 371/II ZKP bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. V napadeni sodbi je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge o tem, zakaj je zavrnilo s strani obrambe predlagane dokaze, kot to izhaja iz listovne strani 9 napadene sodbe, s katerimi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

10. Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz člena 211 KZ-1, saj iz izreka napadene sodbe ne izhaja, katere lažne trditve o dejanskih okoliščinah naj bi obdolženi oškodovancu prikazoval in ga s tem zapeljal, da je sklenil posojilno pogodbo. Pri tem posebej opozarja, da se obdolžencu ne očita, da bi oškodovancu lažno prikazoval, da ND M. ni blokirano in da je v izvrstnem finančnem stanju, ampak se mu očita zgolj, da je oškodovancu lažnivo prikazoval, da se bo izposojeni denar vrnil ob prestopu igralca M.M., vendar najkasneje do 31. 1. 2014. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi navajanjem zagovornika, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh njegovih zakonskih znakov, saj je z navedbo, da je obdolženi kot član UO ND M. ob sklenitvi posojilne pogodbe z oškodovancem, lažnivo prikazoval, da se bo izposojeni denar vrnil ob prestopu igralca M.M. v novi klub oziroma ob prestopu prvega igralca iz ND M. v drugi klub, vendar najkasneje do 31. 1. 2014, zadosti konkretizirano. Kršitev kazenskega zakona se lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z njeno obrazložitvijo. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljena. Za obravnavano zadevo pa je odločilnega pomena vedenje obdolženca v kakšnem finančnem stanju je bila MD M., kakor tudi možnosti prestopa oziroma transferja igralcev v drug klub, kar je sicer stvar dejanske presoje, pa vendar pritožbeno sodišče na to okoliščino zgolj opozarja.

11. Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložilo v izreku sodbe očitanega sostorilstva obdolžencev oziroma njunega predhodnega dogovora za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, saj gre za odločilno dejstvo. Razen tega je izrek napadene sodbe v točki III glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku povsem nejasen, prav tako pa napadena sodba o njem nima ustreznih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovancu L.K. priznalo premoženjskopravni zahtevek, pri tem pa ni navedlo, komu in v kakšni višini ga je naložilo v plačilo, kar ni niti obrazložilo v napadeni sodbi. Z navedenim pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

12. Bistvena kršitev določb kazenskega iz člena 371/I-11 ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tehtno in temeljito pretehtati tudi pritožbene navedbe zagovornikov, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja, saj se pritožbeno sodišče glede na ugotovljene kršitve, s temi pritožbenimi razlogi ni moglo ukvarjati ter o zadevi ponovno odločiti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - KZ-1-UPB2 - člen 20, 20/2, 57, 211, 211/1
Datum zadnje spremembe:
09.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTg0