VSM sklep I Ip 1067/2016

Jedro

Namen in cilj instituta začasne odredbe je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred razpolaganjem stranke sodnega postopka, ki bi s svojim ravnanjem otežila upnikovo izvršitev terjatve, katero uveljavlja v postopku.

Zakonodajalec je varstvo za upnika, ki razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, uredil v okviru pravil izvršilnega postopka, v katerem se izvršuje materialnopravni dajatveni zahtevek, medtem ko je varstvo bodočih terjatev urejeno v postopku zavarovanja. Gre za postopek, ko prisilna izvršba časovno še ni mogoča zaradi negotovosti obstoja terjatve ali negotovosti nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe in ne zaradi negotovosti obstoja premoženja dolžnika ali morebitnega bodočega premoženja dolžnika. Neuspeha izvršbe zaradi obstoja dejanske ovire, ker dolžnik nima premoženja, ni mogoče prenesti na zakonodajalca in mu očitati, da ni poskrbel za izvajanje učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče je predlog upnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve z dne 28. 10. 2016 na podlagi 267. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zavrglo kot nedovoljen. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da upnik že razpolaga s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, s čimer so tudi podani pogoji za izvršbo.

2. Upnik v pravočasni pritožbi priznava, da razpolaga z izvršilnim naslovom, vendar kot bistveno izpostavi, da predlaga zavarovanje na predmetu izvršbe, za katerega pogoji za izvršbo glede konkretnega izvršilnega sredstva še niso podani. Iz gradiva zakonodajalca izhaja, da je bil namen zakonodajalca glede spremembe 267. člena ZIZ ta, da se varuje dolžnik pred neutemeljenim zavlačevanjem upnika z vložitvijo predloga za izvršbo. V konkretni zadevi upniku tega ni mogoče očitati. Upnik je zoper dolžnika uporabil vsa razpoložljiva izvršilna sredstva, vendar je bila izvršitev glede le-teh neuspešna. Sklicuje se na jasna stališča Ustavnega sodišča, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave obsega tudi pravico do učinkovite izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Meni, da sodišče z razlago 267. člena ZIZ upniku krši pravico do sodnega varstva in da bi se ustavno skladno moral ta razlagati tako, da je izdaja začasne odredbe možna dotlej, dokler ne stečejo pogoji za izvršbo glede konkretnega sredstva izvršbe, glede katerega je upnik predlagal zavarovanje. V nasprotnem je dolžniku omogočeno, da se uspešno izmika izvršbi glede posameznih izvršilnih sredstev. Razlaga prvostopenjskega sodišča drugače obravnava upnika, ki je za dolžnikovo premoženje izvedel pred pravdnim postopkom in še nima izvršilnega naslova ter pritožnikom, ki že ima izvršilni naslov. Razlikovanje ni dopustno, saj je namen varstva z začasno odredbo v obeh primerih enak: zagotovitev uspešne izvršbe, ki v trenutku izdaje začasne odredbe še ni možna. Drugostopenjskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico za dolžnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba 267. člena ZIZ, ki določa, kdaj je mogoče izdati začasno odredbo, je jasna: pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.(1) Pogoj za izvršbo za izterjavo denarne terjatve je, da upnik razpolaga z izvršljivo odločbo.(2) Da upnik z njo razpolaga in (tudi) zoper dolžnika že vodi prisilno izterjavo, priznava upnik sam. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, s tem ni izpolnjen zahtevani pogoj iz 267. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Odločitev o zavrženju predloga je sodišče druge stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Pritožbeno izvajanje, da je predlog za zavarovanje na predmetu izvršbe, za katerega pogoji za izvršbo glede konkretnega izvršilnega sredstva še niso podani, utemeljen, izkazuje upnikovo nepravilno razumevanje namena in cilja instituta začasne odredbe. Ta je namreč zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred razpolaganjem stranke sodnega postopka, ki bi s svojim ravnanjem otežila upnikovo izvršitev terjatve, katero uveljavlja v postopku. Cilj začasne odredbe je ohranitev dolžnikovega premoženja za poplačilo terjatve, ki jo bo vtoževal upnik v sodnem postopku, ali ki jo vtožuje v sodnem postopku, ali za katero razpolaga s sodno odločbo, ki pa še nima kvalitete pravnomočnosti in izvršljivosti.

6. Res iz gradiva zakonodajalca (Poročevalec DZ, letnik 2014 z dne 8. 5. 2014, EPA 1966-VI) izhaja, da je bil namen spremembe 267. člena ZIZ, da pogoji za trajanje začasne odredbe prenehajo z izpolnitvijo pogojev za izvršbo, varstvo dolžnika pred neutemeljenim zavlačevanjem upnika z vložitvijo predloga za izvršbo. A iz obrazložitve tudi izhaja, da takšna ureditev trajanja začasne odredbe upniku omogoča doseči prisilno izvršbo terjatve. Zakonodajalec je ocenil, da je sodno varstvo upnika glede uspeha bodoče izvršbe na tak način zagotovljeno in v sorazmerju s pravicami in položajem dolžnika.(3)

7. Nebistvena so pritožbena pojasnjevanja, da je upnik že sprožil izvršilni postopek, zato mu ni očitati zavlačevanja. Za dopustnost izdaje začasne odredbe je relevantna zgolj presoja okoliščin iz 267. člena ZIZ.

8. Pritrditi je upniku, da ustavna pravica do sodnega varstva obsega tudi pravico do učinkovite izvršbe pravnomočne sodne odločbe. Zakonodajalec je to varstvo za upnika, ki razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, uredil v okviru pravil izvršilnega postopka, v katerem se izvršuje materialnopravni dajatveni zahtevek, medtem ko je varstvo bodočih terjatev urejeno v postopku zavarovanja. Gre za postopek, ko prisilna izvršba časovno še ni mogoča zaradi negotovosti obstoja terjatve ali negotovosti nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe in ne zaradi negotovosti obstoja premoženja dolžnika ali morebitnega bodočega premoženja dolžnika. Neuspeha izvršbe zaradi obstoja dejanske ovire, ker dolžnik nima premoženja, ni mogoče prenesti na zakonodajalca in mu očitati, da ni poskrbel za izvajanje učinkovitega sodnega varstva.

9. Sodišče druge stopnje zavrača tudi očitek o razlikovanju upnika v pravdnem postopku in pritožnika v izvršilnem postopku. Namen varstva začasne odredbe je res v zagotovitvi uspešne izvršbe, ki v trenutku izdaje še ni možna, vendar je dejstvo, ki jo onemogoča negotovost terjatve upnika in ne negotovost obstoja premoženja - predmeta izvršbe.

10. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. V posledici neuspeha s pritožbo, upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

---.---

Op. št. (1) : Varstvo upnika je mogoče le do trenutka, ko stečejo pogoji za izvršbo, četudi ta še ni predlagana.

Op. št. (2) : Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ).

Op. št. (3) : Primernost takšne ureditve je v presoji zakonodajalca.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017