VSK sodba Cpg 271/2015

Jedro

V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pravdnega postopka se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 97.163,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2013 dalje in znesek 14.729,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2013 dalje (zato je oba izvršilna sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani obdržalo v dajatvenem delu tudi v veljavi (1)), ker se je postavilo na stališče, da je za prometno nesrečo, ki se je dne 7.10.2007 zgodila na regionalni cesti P.- I., in v kateri je bilo udeleženih več vozil, izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke (G.M.). Tožeča stranka je oškodovancem (tretjim osebam) izplačala odškodnine v nesporni višini 111.892,58 EUR, za katere utemeljeno zahteva na podlagi drugega odstavka 188. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) regres od tožene stranke. Pred tem se je prvostopenjsko sodišče postavilo v zvezi z zastaralnim ugovorom tožene stranke na stališče, da se začetek in dolžina zastaralnega roka regresnega zahtevka zavarovalnice določa po zastaralnem roku terjatve, v katero vstopa zavarovalnica (šesti odstavek 357. člena OZ), tako da začne zastaranje regresnega zahtevka teči po izplačilu odškodnine, za zastaranje pa velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Na podlagi tega je ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in jo v zvezi z odločitvijo o zastaralnem ugovoru izpodbijala zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navedla je, da soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je začelo zastaranje tožničine terjatve teči z izplačilom odškodnine, vendar bi v konkretnem primeru moral veljati triletni zastaralni rok, kateri je bil v sodni praksi tudi sprejet za zahtevke zavarovalnice iz naslova zavarovalnih pogodb. Zato je tožbeni zahtevek zaradi poteka triletnega roka od dneva plačila odškodnin zastaral. Tudi če bi uporabili šesti odstavek 357. člena OZ, kot ga je sodišče, začne zastaralni rok teči takrat, ko začne proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, teči zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku in je potrebno upoštevati triletni zastaralni rok, ki je začel teči z dnevom plačila odškodnine. Zavarovančeva terjatev tudi proti tretjemu je vedno odškodninske narave in je zato potrebno uporabiti rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, tudi če bi tožeča stranka vstopala v pravice oškodovancev, kot se razume iz sodbe. Z izplačilom odškodnine na tožečo stranko niso prešle zgolj pravice, ampak tudi omejitve. Izvršba, vložena v letu 2013 za pretežni del zahtevka, to je za odškodnine izplačane od junija do novembra 2008, je bila prepozna. Pritožnik vztraja, da ne gre za regresni zahtevek solidarnih plačnikov, saj tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo vse oškodovancem izplačane škode. Tožeča stranka jo je izplačala na podlagi ugotovitev policijskega zapisnika, iz katerega je izhajalo, da je bil zavarovanec tožeče stranke izključno odgovoren za prometno nesrečo, zato ni svoje obveznosti izpolnjevala kot solidarni dolžnik, ampak kot edini dolžnik. Njen zahtevek je dejansko odškodninski zahtevek. Ker je že ob prejemu policijskega zapisnika in prijave odškodninskih zahtevkov izvedela, da je bilo v prometno nesrečo vpleteno tudi vozilo zavarovanca tožene stranke, bi morala tedaj narediti vse potrebno, kar se pričakuje od dobrega strokovnjaka, da bi ugotovila dejanski potek prometne nezgode (tudi pridobiti izvedensko mnenje). Iz odškodninskih zahtevkov oškodovancev namreč izhajajo navedbe, da je neznano vozilo na neprimeren način prehitevalo kolono vozil, o čemer bi se morala pred odločitvijo o obstoju temelja z gotovostjo prepričati in oškodovance napotiti na toženo stranko oziroma pritegniti toženo stranko k likvidaciji odškodninskih zahtevkov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje od tožene stranke, predstavlja odškodnino, ki jo je tožeča stranka izplačala udeležencem v prometni nezgodi. Tožeča stranka zatrjuje, da je te odškodnine plačala na podlagi četrtega odstavka 154. člena OZ (2), s čimer naj bi pridobila pravico, da od solidarnega dolžnika, to je tožene stranke, terja povrnitev tistega, kar je dejansko plačala. Sklicuje se torej na regres, ki ga ima v skladu s 188. členom OZ solidarni dolžnik, ki je plačal več, kot je znašal njegov delež v škodi. Vendar je pritrditi pritožbi, da v situaciji, ko tožeča stranka zahteva povrnitev celotne izplačane odškodnine, ker je medtem bilo ugotovljeno, da je bil za prometno nesrečo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke (in ne njen zavarovanec), ne gre za regres plačnika, ki ga slednji uveljavlja do svojega solidarnega dolžnika. V takšni situaciji, kot je predmetna, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega izmed imetnikov motornih vozil, ni bila vzpostavljena solidarna odgovornost med zavarovancema pravdnih strank. Zato 188. člen OZ tudi ni pravna osnova za obravnavano tožbo, ampak gre za situacijo, ki jo ureja 963. člen OZ. V skladu s prvim odstavkom navedene določbe pridobi zavarovalnica, ki je izplačala odškodnino iz naslova zavarovanja, pravico, da od tistega, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, dobi povrnitev. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja so namreč na zavarovalnico prešle vse pravice do tistega, ki je odgovoren za škodo, in sicer do višine izplačane zavarovalnine. Izpolnjena sta bila torej oba pogoja, to je, da je bila zavarovalnina izplačana (to med strankama ni sporno), in da je bila tretja oseba, to je zavarovanec tožene stranke, za škodo v celoti odgovorna. Kadar pa gre za takšno terjatev, se zastaralni rok presoja v skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, katero pa je nato pri presoji o dolžini zastaralnega roka in o začetku teka zastaralnega roka, napačno uporabilo materialno pravo (3).

5. V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera (oziroma proti njegovi zavarovalnici, zoper katero je v obravnavani zadevi tožbo uperila tožeča stranka), takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ. Pritožba ima torej prav, da je za zastaranje v konkretnem primeru potrebno uporabiti zastaralni rok, ki je določen za odškodninske terjatve, in da je zanje določen triletni zastarani rok. Vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da začne teči zastaralni rok za odškodninske terjatve z izplačilom odškodnine (4). V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ je potrebno za določitev začetka teka triletnega roka ugotavljati, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Poleg tega je za zastaranje odškodninskih terjatev potrebno upoštevati še, da je določen tudi objektivni petletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ).

6. Prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je zastaranje tožnikove terjatve začelo teči po izplačilu odškodnine, in da bi se v skladu s 346. členom OZ izteklo v roku petih let, ni ugotavljalo, kdaj je oškodovanec (v konkretnem primeru tožeča stranka) izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zgolj ugotovitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je odškodnine tožeča stranka izplačevala od 30.5.2008 dalje, ne zadošča za presojo (pritožbenega sodišča), ali je terjatev tožeče stranke, ki je sestavljena iz več postavk (za materialno škodo na vozilih, za materialno škodo v zvezi s pogrebom in spomenikom dvema umrlima v prometni nesreči, za nematerialno škodo ponesrečencev in sorodnikov umrlih oseb). Zato pritožbeno sodišče tudi ni moglo postopati po 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in samo odločiti glede zastaralnega ugovora, ampak je moralo prvostopenjsko sodbo razveljaviti in jo vrniti v ponovno sojenje.

7. V ponovljenem sojenju naj prvostopenjsko sodišče ob zgoraj izpostavljenem materialnopravnem stališču ugotavlja, ali je bila terjatev tožeče stranke zastarana po določbi šestega odstavka 357. člena OZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 352. člena OZ, pri čemer naj bo pri presoji o začetku subjektivnega roka za zastaranje odškodninske terjatve pozorno tudi na to, kdaj bi lahko tožeča stranka za povzročitelja prometne nezgode izvedela (na kar opozarja tudi pritožba) in ali bi res lahko zanj izvedela šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izključena krivda njenega zavarovanca, kot to zatrjuje tožeča stranka.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------

op. št. 1: Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne še oboje izvršilne stroške in nadaljnje pravdne stroške v višini 3.351,90 EUR.

op. št. 2: ki določa, da če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motorni vozil, je njuna odgovornost solidarna

op. št. 3: na kar pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)

op. št. 4: kot je zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da gre za regresni zahtevek zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 536/2015
• VSK sklep Cpg 418/2015
• VSL sodba III Cp 1005/2015