<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS sodba in sklep I Up 161/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.161.2016.1

Evidenčna številka:VS1015712
Datum odločbe:19.10.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 127/2016
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:ČLOVEKOVE PRAVICE - DRUŽINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
Institut:pravica do družinskega življenja - stari starši - ukrepi centra za socialno delo - subsidiarni upravni spor - glavna obravnava v upravnem sporu

Jedro

Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je pravno varovano po tretjem odstavku 53. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi dolžnost države, da varuje družino. Vsebinsko enaka obveznost izhaja iz pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, kar potrjuje tudi sodna praksa ESČP. To pomeni, da je že z vidika ustavnih določil treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok in to ne le pred posegi države (v smislu ustavne pravice negativnega statusa), temveč skladno z Ustavo tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. To razmerje pa je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva.

Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP, ki se v Republiki Sloveniji uporabljata neposredno (15. člen Ustave).

Vrhovno sodišče pritrjuje tožnici, da je glede na okoliščine tega primera nastala tesna vez med starimi starši in vnuki, ki je temeljila tudi na dejstvu, da so bili v tem času brez skrbi svojih staršev. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ta je tožnici zagotavljala pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok, ter da bi skladno s tem izhodiščem morala biti njena izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok.

Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ima torej tožnica zato, ker ji je bilo v času pred odločitvijo sodišča prve stopnje rejniško dovoljenje zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper to odločbo. Posledično pa to pomeni, da na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati tožbenega zahtevka o namestitvi otrok v njeno varstvo, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. Navedeno pa tudi pomeni, da o navedenem vprašanju, ki je predmet drugega upravnega spora, ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem upravnem sporu, kar je predlagala tožnica, saj je to zaradi navedenega pogoja subsidiarnosti pravnega varstva iz 4. člena ZUS-1, ki je podlaga za presojo v tem primeru, zakonsko izključeno. O navedenem vprašanju zakonitosti citirane odločbe ministrstva je torej mogoče - kot navedeno - odločiti le v drugem upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba (I., V. in VI točka izreka izpodbijane sodbe) potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se izpodbija II. točka izreka izpodbijane sodbe zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se izpodbija III. točka izreka izpodbijane sodbe zavrže.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero je uveljavljala varstvo svojih ustavnih pravic. Zahtevala je ugotovitev, da je prišlo do odvzema mladoletnih otrok v nasprotju s pravico do družinskega in zasebnega življenja iz8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in pravico do družine iz 53. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter da je bilo s tem dejanjem tožene stranke poseženo v pravico tožnice (1. točka tožbenega zahtevka). Tožnica je tudi zahtevala, da se toženi stranki naloži odprava posledic navedenega dejanja na način, da se v roku 3 dni zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na tožničin dom(2. točka tožbenega zahtevka) ter povrnitev stroškov postopka. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagala ureditev spornega razmerja tako, da se do pravnomočnosti predmetnega postopka mladoletni osebi vrneta na tožničin dom.

2. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi in sklepu II U 127/2016-14 z dne 11. 5. 2016 ugotovilo, da je bil odvzem mladoletnih otrok tožnici, izvršen s strani prvotožene stranke CSD A. dne ..., v nasprotju z 8. členom EKČP in da je bilo s tem dejanjem poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko CSD B. ter tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži odpravo posledic navedenega dejanja tako, da se zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice je zavrnilo (II. in III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (V. in VI. točka izreka).

3. V utemeljitev ugodilnega dela sodbe (I. točka izreka) je navedlo, da sta od smrti svoje matere mladoletna otroka, vnuka tožnice, živela pri tožnici kot del družine. Tožnica je bila kot oseba, pri kateri sta otroka v varstvu in oskrbi, obravnavana s strani CSD vse od smrti matere otrok oziroma odhoda njunega očeta na... . Vložila je vlogo za priznanje statusa rejnice za svoja vnuka, o kateri ni bilo odločeno. Tožnici ni bila vročena nobena uradna odločitev v zvezi z rejništvom, na dan odvzema pa je bila telefonsko seznanjena z dejstvom, da sta bila otroka iz vrtca odpeljana v rejniško družino. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo v družinsko življenje tožnice, ki je varovano po 53. členu Ustave ter 8. členu EKČP, poseženo z nenadnim in nenapovedanim dejanjem odvzema otrok tožnici na način, da sta bila odpeljana iz vrtca. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da v tem upravnem sporu ni bila stvar presoje odločitev o tem ali je tožnica primerna oseba za rejnico za svoja vnuka oziroma ali je potrebna namestitev otrok v drugo rejniško družino, ampak ali je bila z dejanjem odvzema otrok na opisan način storjena kršitev tožničinih ustavnih pravic. Po obrazloženem o zgoraj povzetih dejanskih okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožnica živela v družinski skupnosti z vnukoma, ta pa je bila nepričakovano in nenapovedano brez uradne odločitve zgolj z izvršenim dejanjem tožene stranke prekinjena, sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila. Po stališču sodišča prve stopnje glede na navedeni način izvršitve tega dejanja pa tožnica zoper to ni imela drugega sodnega varstva, zato je podana podlaga za odločanje o tem v upravnem sporu. K temu je sodišče prve stopnje dodalo, da je tožena stranka sicer dolžna storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otrok ali varstvo njihovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR), vendar pa mora tudi v teh zadevah spoštovati pravila postopka, to pomeni ZUP (86. člen Zakona o socialnem varstvu). Namen spoštovanja postopkovnih pravil je namreč prav ta, da se doseže vsebinsko pravilna in zakonita odločitev. Takšno odločitev mora po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka sprejeti z ustreznim aktom, s katerim odloči o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih strank, zoper takšen akt pa je mogoče tudi uporabiti z zakonom določena pravna sredstva. Šele na ta način sprejeta odločitev omogoča varovanje pravic vseh udeležencev oziroma je s takšnim aktom lahko ugotovljeno, da je določen poseg v katero od pravic posameznika dopusten.

4. Glede zavrnilnega dela (II. točka izreka) pa je sodišče obrazložilo, da je predmet odločanja v obravnavani zadevi dejanje odvzema otrok. Kot izhaja iz podatkov spisa in tudi tožbe, odvzema otrok ni izvršila drugotožena stranka (CSD B.), ampak je to v celoti izvedla prvotožena stranka (CSD A.). Glede na to je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi v 1. točki tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, v delu zoper drugotoženo stranko pa je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, s katerim se zahteva vrnitev otrok v tožničino družino (III. točka izreka), pa je navedlo, da je s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 sicer mogoče zahtevati tudi odpravo posledic dejanja, vendar pa mora sodišče, ko odloča o tem, presoditi vse okoliščine primera in odločiti tako, da pri tem ne nastajajo nove kršitve. Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zato je treba, ko pride do kolizije različnih človekovih pravic, izhajati iz načela sorazmernosti. Ob tem poudarja, da po 56. členu Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah. V obravnavanem primeru gre za še zelo majhna otroka, glede katerih je treba odločitve, ki se nanašajo na njuno bivanje, na to kako, kdaj in komu sta zaupana v varstvo, skrb in vzgojo sprejemati s posebno občutljivostjo. Pri odločitvi je zato po stališču sodišča prve stopnje treba uporabiti načelo sorazmernosti, ko je treba tehtati tako pravico tožnice kot babice do družinskega življenja z vnukoma na eni strani ter na drugi strani dolžnost varovanja otrok pred nenehnimi spremembami bivališč in ljudi, s katerimi živita. Varstvo in skrb (posebej tako majhnih) otrok zahteva, da se otroke seli in dodeljuje v varstvo, vzgoji in oskrbo le na podlagi pretehtane odločitve, sprejete na ustrezni strokovni podlagi. Glede na sedanje stanje zadeve, ko sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine, in ob uporabi načela sorazmernosti pri tehtanju posega v pravico tožnice do družinskega življenja in dolžnostjo varovanja otrok, je sodišče prve stopnje 2. točko tožbenega zahtevka zavrnilo, ker je dalo večjo težo slednjemu. Sodišče tudi dodaja, da je že pojasnilo, da to ni postopek o presoji pravilnosti odločitve, da se otroka izročita v varstvo in vzgojo nadomestni rejniški družini. Vsebinsko odločitev o tem je mogoče sprejeti le v postopku o rejništvu, v katerem je treba pretehtati vse vidike zadeve, odločiti tudi o vlogi tožnice in ji dati možnost, da v postopku sodeluje z navedbo dejstev in dokazov. V nadaljevanju postopka bo to še treba storiti, rezultat tega postopka pa bo z ustreznim aktom sprejeta odločitev o tem, komu bosta otroka zaupana v rejništvo, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožba tožene stranke

5. Prvotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) je vložila pritožbo (I Up 170/2016), s katero izpodbija I., V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, s katerima je bilo tožničini tožbi ugodeno in ji je bila naložena povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka, hkrati pa zavrnjena njena zahteva za povrnitev njenih stroškov postopka. Navedeni del tožena stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1.

6. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 4. člena ZUS-1, saj tožnica ni izpolnila in utemeljila pogojev ter kriterijev za sodno varstvo na tej pravni podlagi. Po mnenju tožene stranke tožba v tem upravnem sporu sploh ni dopustna, saj tožnica ni dokazala odsotnosti drugega sodnega varstva za poseg v njeno zatrjevano pravico. Tožnica bi lahko svoje pravice uveljavljala v postopkih z rednimi in/ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper pred odvzemom izdano odločbo CSD A., o namestitvi otrok v rejniško družino (v nadaljevanju odločba CSD A.), kar izhaja tudi iz dejstva, da je zoper to odločbo že vložila pritožbo, po dokončnosti odločbe pa ji bo zagotovljeno sodno varstvo njenih pravic v upravnem sporu. Ob tem tožena stranka nasprotuje tudi aktivni legitimaciji tožnice, saj tožena stranka ni izvršila dejanja odvzema otrok v škodo tožnice, saj je v skladu z določbo 120. člena ZZZDR odvzela mladoletna otroka očetu in ne tožnici. Ker sodišče prve stopnje tega ugovora aktivne legitimacije ni presojalo, je storilo absolutno kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

7. Po navedbi tožene stranke tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi poudarja, da v tem postopku ni presojalo zakonitosti postopka pri toženi stranki, pa tudi ne zakonitosti izdanih posamičnih upravnih aktov, ki jih je izdala tožena stranka. Glede na to je vprašanje posega v tožničino pravico do družinskega življenja dopustno presojati le z vidika trenutka in ravnanja tožene stranke, ko je mladoletna otroka dne ... prevzela v vrtcu in ju namestila v rejniško družino, in sicer ali je bilo ravnanje tožene stranke zakonito in ali je bilo z njenim ravnanjem poseženo v pravico do družinskega življenja tožnice. Po mnenju tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene, na kakšni podlagi je tožena stranka izvršila to dejanje in se torej ni opredelilo do pravno odločilnega dejstva, ob tem pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno dejanje tožene stranke je temeljilo na pred tem izdani upravni odločbi, odločbi CSD A., ter na podlagi predhodnih ugotovitev strokovne skupine pri toženi stranki, zato njenega ravnanja ni mogoče okvalificirati kot nezakonitega ali kot ravnanje, ki bi lahko predstavljalo poseg v tožničino človekovo pravico.

8. Tožena stranka je skladno z zakonsko ureditvijo varstva in varovanja otrok skladno z ZZZDR in Konvencijo ZN o otrokovih pravicah v upravnem postopku zasledovala največjo korist otroka in v skladu s predhodno izdano odločbo CSD A., ki je bila izdana na podlagi mnenja strokovne komisije ter po opravljeni ustni obravnavi, tudi izvršila ukrep namestitve mladoletnih otrok v rejniško družino. Z navedeno odločbo je bilo sicer določeno, da sta otroka do oddaje v rejniško družino nameščena pri tožnici, vendar tudi po tej odločbi po trenutku prevzema otrok v vrtcu in njuni namestitvi v rejniško družino tožnica ni imela več upravičenja, da bi otroka bivala pri njej. Tudi če bi tožnica izkazala upravičenje do varovanja družinskega življenja, bi bilo to dopustno omejiti toliko, kolikor to narekujejo potrebe in koristi mladoletnih otrok. Tožena stranka tako nasprotuje presoji sodišča, da je bilo to dejanje na podlagi prevzema otrok v vrtcu dne ... nenadno in nenapovedano, saj je ta neobrazložen sklep sodišča v nasprotju s spisovnimi listinami, (Zapis strokovne skupine z dne ...), iz katerih izhaja, da bo za otroka tak prevzem bistveno manj stresen kot prevzem pri starih starših, katerih ravnanja so nepredvidljiva in niso koristna za otroke ter je obstajala resna nevarnost, da bi bil ta proces podprt z mediji in morebitno prisotnostjo civilnih iniciativ, kar bi lahko bilo izjemno škodljivo za otroke, tako z vidika doživljanja stiske kot tudi z vidika posega v njune osebnostne pravice.

9. Tožena stranka ne nasprotuje splošni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razmerje med starimi starši in vnuki mogoče ali dopustno obravnavati kot družinsko življenje po določbi 8. člena EKČP. Vendar pa tožena stranka poudarja, da ta pravica v razmerju med starimi starši in vnuki ni samo po sebi umevna in ne izhaja neposredno iz zakona, tako kot pravica do družinskega življenja med starši in otroci (2. člen ZZZDR). V razmerju med starimi starši in otroci se varstvo pravice do družinskega življenja izraža predvsem na podlagi predhodno urejenih in vzpostavljenih stikov (106. a člen ZZZDR). Tožnica pa sploh ni izkazala, da bi imela urejene stike z mladoletnima otrokoma in tudi ni izkazala podlage za pravico do vzgoje in skrbi za mladoletna otroka, torej v zvezi s tem tudi ni izkazala obstoja in upravičenja njene pravice do družinskega življenja. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje samega pojma družinsko življenje ni konkretiziralo ali ga opisalo, čeprav bi bilo to neogibno potrebno. Ob presoji posega v pravico tožnice do družinskega življenja pa bi moralo skladno z načelom sorazmernosti hkrati upoštevati tudi z Ustavo in zakoni zagotovljene človekove pravice otrok. To bi moralo storiti tudi ob upoštevanju 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah.

10. Ker glede na navedeno izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke nenadno in nenapovedano, tožena stranka poudarja, da je bilo to dejstvo med strankama sporno, pa je sodišče kljub temu nanj oprlo svojo odločitev ter odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, razlogi za to, da bi lahko sodišče odločilo na seji pa niso bili podani (59. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem, zakaj ni izvedlo glavne obravnave, ni podalo nobene obrazložitve, zato pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev drugega odstavka 75. člena ZUS-1.

12. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v I. in V. točki izreka zavrne in odloči o priglašenih stroških tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v točkah I., V. in VI. razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožnice

13. Tožnica je vložila pritožbo (I Up 161/2016) zoper zavrnilni del citirane sodbe in sklepa (II., III. in IV. točko izreka), torej tudi zoper zavrnitev njene zahteve za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka). Ker pa je v primeru pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe za odločanje o pritožbi predpisan poseben rok, ki kaže na potrebo po njenem hitrejšem obravnavanju (šesti odstavek 32. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče o pritožbi tožnice zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe že odločilo ločeno s sklepom I Up 161/2016-27 z dne 8. 6. 2016. Zato je v nadaljevanju odločilo o pritožbi tožnice zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

14. Tožnica navedeni del izpodbijane sodbe izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njeno zahtevo, da se toženima strankama naloži odpravo posledic ugotovljene kršitve človekove pravice na način, da se v roku 3 dni zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice (III. točka izreka). Koristi otrok po mnenju tožnice v konkretnem primeru terjajo, da se vrneta k starim staršem (tožnici), ustavne pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP pa z ustavno varovanimi pravicami otrok (56. člen Ustave) niso v medsebojnem nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo pomen družine (v konkretnem primeru starih staršev) in povezanosti otrok s tožnico, ki je bila izkazana s tem, da je že v preteklosti, pa tudi neposredno po smrti matere in odhodu očeta na ..., v času od ... do ..., to je tri mesece, primerno izvrševala oskrbo, varstvo in vzgojo otrok in ustrezno varovala njihove koristi. To naj bi v svojih ocenah podala tudi drugotožena stranka (npr. ocena primernosti kandidatke z dne ...). V zvezi s pomenom navezanosti otrok na mater in druge osebe citira več strokovnih del in izjav strokovnjakov. Poudarja, da se stari starši kot sorodniki glede na Zakon o izvrševanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) obravnavajo privilegirano (ne konkurirajo z drugimi rejniki), saj se predpostavlja, da je v največjo korist, da otroci, ki so izgubili starše (ali starši zanje ne morejo skrbeti), bivajo pri svojih sorodnikih, za katere ti skrbijo. Po mnenju tožnice ne bo nobene prizadetosti javne koristi, saj ne drži, da je za otroka v rejniški družini ustrezno poskrbljeno, saj manjka vsaj emocionalni element in kriterij največje koristi za otroka. Takojšnjo odpravo posledic odvzema z zagotovitvijo vrnitve obeh otrok na dom tožnice terja tudi razlog preprečitve škodnih posledic na psihičnem zdravju tožnice (babice), ki jo travmatizira občutek nemoči pomagati svojima vnukoma. Medijska izpostavljenost zadeve po mnenju tožnice ne zajame in ne zadene otrok, saj otroka medijev ne spremljata, novinarji pa problematizirajo nezakonitost ravnanja CSD in ne izpostavljajo otrok. Ker tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvotožena stranka otroka tožnici nezakonito odvzela,bi se le z vrnitvijo otrok na dom tožnice vzpostavilo zakonito stanje. Odvzem otrok, ki je nepravnomočno ugotovljen za protipravnega, ni le v nasprotju s konvencijskimi in ustavnimi pravicami, temveč tudi s 33. členom ZIRD. Nezakonito stanje je po mnenju tožnice nujno takoj sanirati, kar terja tudi takojšnjo odpravo posega v človekove pravice in ustavne pravice tožnice kot babice, ki je hkrati tudi poseg v človekove pravice in ustavne pravice obeh vnukov.

15. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb in predložnih listin tožeče stranke iz tožbe in nadaljnjih dveh pripravljalnih vlog, ki so bile podane z namenom dokazovanja, da je bivanje oziroma varstvo in vzgoja otrok pri tožnici v njihovo korist in zato utemeljujejo vrnitev otrok k tožnici, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Glede na to, da je bilo med tožečo in toženo stranko sporno, ali je v korist otrok, da bivata pri tujcih, oziroma da ne bivata več pri starih starših, bi bilo dolžno sodišče prve stopnje izvesti glavno obravnavo. Ker tega ni storilo, je kršilo 59. člena ZUS-1, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka (četrti odstavek 75. člena ZUS-1). Ker v povezavi s tem ni izvedlo predlaganih dokazov tožeče stranke, je kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj ne bi bilo v korist otrok, da se skladno s tožbenim zahtevkom vrneta na dom tožnice, predvsem iz razloga, ker bi šlo za ponovno spremembo bivališča otrok.

16. Na podlagi navedenega predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Tožnica zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

17. Tožnica je 1. 6. 2016 in 6. 6. 2016 vložila dopolnitvi pritožbe. Po izteku pritožbenega roka (npr. dne 28. 6. 2016, 12. 7, 2016) je tožnica vložila tudi več vlog neposredno na Vrhovno sodišče, ki jih ni ne natančneje poimenovala („vloga“, „predložitev listine“) in ne procesno opredelila, vendar pa jih je glede na vrsto in vsebino predmetnega postopka mogoče šteti bodisi za nadaljnje dopolnitve pritožbe bodisi v določenih delih za odgovore na odgovor na pritožbo tožene stranke. Ker so kot dopolnitve pritožbe prepozne, odgovora na odgovor na pritožbo pa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP(1)) ne pozna in procesno ne predvideva, jih zato Vrhovno sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

18. Pritožnici v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke zavračata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

19. Skrbnica mladoletnih otrok, ki imata kot prizadeti osebi v tem upravnem sporu položaj stranke, je podala izjavo, da otroka v rejniški družini fizično in psihično napredujeta ter da sta se popolnoma vključila v novo družinsko okolje in sta z rejnico tesno povezana ter nanjo močno navezana. Na podlagi spremljanja bivanja otrok pri rejnici skrbnica meni, da je za otroka najkoristneje, da ostaneta v njima sedaj znani in sprejeti rejniški družini, pri čemer pa naj otroka izvajata zanju primerne in koristne stike s starima staršema (tožnico in njenim partnerjem) pa tudi z drugimi sorodniki. Pomembno je, da se jima zagotovi ustrezen razvoj in da ne bi bila podvržena stresnim situacijam v zvezi s tragedijo njune matere, predvsem da se ju zaščiti pred medijskimi interesi in nedopustnimi interesi tistih, ki zgodbo dečkov izrabljajo za svoje cilje. Tega tožnica sama ne bo zmogla preprečiti. Glede na dejstva zadeve meni, da se tožnica ne zaveda, da ni otrokoma v korist, če bosta vzgajana tako, kot „laična javnost“ meni, da je za otroka najbolj primerno. Vprašanje ustrezne in primerne osnove za zdrav in skladen psihofizični razvoj oseb je bistveno širše. Otroka bosta uspešnejša in veliko bolje napredovala, če ostaneta vključena v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniški družini, z babico pa izvajata primerne in za otroka koristne stike. Skrbnica zato ocenjuje in meni, da bi vsakršna sprememba v življenju otrok pomenila zanju veliko škodo v njunem razvoju in napredovanju. Ob tem tudi nasprotuje tako široki razlagi pravice do družinskega življenja, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, saj jo Ustava in ZZZDR opredeljujeta kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Drugi sorodniki uresničujejo svojo pravico do družinskega življenja prek stikov z mladoletnimi otroci (106. a člen ZZZDR), vse v okviru in na način, da je to za otroka koristno. S tem pa so pravice in varstvo otroka postavljene pred koristi odrasle osebe. Navedeno je treba upoštevati tudi ob značilnostih obravnavane zadeve. Ob tem pa skrbnica tudi poudarja, da ni njen primarni interes, da se opredeljuje do vprašanja pravice do družinskega življenja tožnice, ampak je v njenem ospredju korist mladoletnih otrok: da je za otroka primerno poskrbljeno, da razvojno napredujeta, da imata vso potrebno emocionalno in funkcionalno podporo s strani rejnice ter da sta v ljubečem in umirjenem okolju. S tega vidika meni, da bi bilo za otroka škodljivo, če bi bila nameščena v družinsko okolje tožnice in njenega partnerja, tako z vidika psihofizičnega razvoja mladoletnih otrok kot tudi z vidika nevarnosti izpostavljenosti otrok interesom medijskih in političnih lobijev, ki spremljajo, podpirajo, vzpodbujajo tožnico.

Postopek Vrhovnega sodišča

20. Vrhovno sodišče je dne 14. 7. 2016 na podlagi 45. člena v povezavi z drugim odstavkom 20. člena ZUS-1 pozvalo toženo stranko ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da predložita akte in podata pojasnila v zvezi s postopki, ki se vodijo pred pristojnimi organi v zvezi s vlogo tožnice za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti, ki je bila zavrnjena z odločbo št. 12 z dne ... ter v zvezi s postopki v zvezi z bivanjem ter namestitvijo mladoletnih otrok v rejništvo v povezavi s predmetno zadevo. Vrhovno sodišče je s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odgovor s pojasnili in priloženimi akti prejelo dne 18. 7. 2016, s strani tožene stranke pa dne 22. 8. 2016.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, je upravni spor pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi (II U 127/2016) potekal brez udeležbe mladoletnih otrok kot strank tega postopka, čeprav se nanju nanaša tožbeni zahtevek tožnice v delu, s katerim se zahteva, da se toženi stranki naloži odpravo posledic navedenega dejanja tako, da se zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice (2. točka tožbenega zahtevka). Tožnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil ta tožbeni zahtevek zavrnjen (III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), z odločanjem o tej pritožbi pa je povezana tudi odločitev o pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Zato lahko odločitev o navedenih pritožbah vpliva na položaj mladoletnih otrok, ki pa nista le objekta postopka, temveč subjekta postopka, ki se imata pravico udeleževati tega upravnega spora ter v njem zastopati svoje pravice ter pravno varovane interese (prizadeta oseba s položajem stranke, 19. člen ZUS-1). Glede na to, da sta otroka mladoletna in da jima je postavljen zakoniti zastopnik, svoje pravice uveljavljata prek tako postavljenega zakonitega zastopnika. Zato je Vrhovno sodišče s ciljem odprave kršitve pravil postopka v upravnem sporu mladoletnima otrokoma omogočilo sodelovanje v upravnem sporu ter 22. 8. 2016 pozvalo skrbnico mladoletnih otrok, da se opredeli do vloženih vlog pritožnic in ji omogočilo sodelovanje v nadaljnjem postopku.

22. Obe stranki upravnega spora v pritožbah uveljavljata kot absolutno bistveno kršitev postopka, da sodišče prve stopnje kljub spornemu dejanskemu stanju v nasprotju z zakonom ni izvedlo glavne obravnave in da v svoji obrazložitvi ni navedlo, zakaj tega ni storilo.

23. Pritožnici utemeljeno opozarjata na pomen izvedbe glavne obravnave, ki je v primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. V tovrstnih sporih namreč upravni spor ne sledi predhodno izvedenemu pravnemu urejenemu postopku izdaje upravne odločbe ali drugega upravnega akta oziroma posamičnega akta nosilca oblasti (4. člen ZUS-1), v katerem je že potekalo ugotavljanje dejanskega stanja ob procesno varovanih pravicah stranke (pravica do izjave, kontradiktornosti, itd.), kar je tedaj sodišču in strankam razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta in dokumentov zadeve. V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je torej na podlagi vložene tožbe sodišče prve stopnje tisto, pri katerem se dejansko stanje prvič sploh lahko obravnava in ugotavlja. Zato je glavno obravnavo mogoče opustiti le izjemoma tedaj, kadar je že na podlagi pisnih vlog strank upravnega spora (tožbe in odgovora na tožbo) mogoče očitno ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno. O tem, zakaj ni izvedlo glavne obravnave pa se mora v svoji sodbi jasno opredeliti tudi sodišče prve stopnje. To pa v predmetnem sporu ni bilo podano, kar utemeljujeta tudi tožeča in tožena stranka v svojih pritožbah. Ob tem pa mladoletnima osebama kot strankama sploh ni bila dana možnost sodelovanja v postopku na prvi stopnji, da bi se v zvezi s tem lahko celovito ugotovilo dejstva, ki so bistvena za odločitev, ob upoštevanju vseh procesnih zahtev poštenega postopka. Iz navedb skrbnice, ki zastopa navedeni stranki v tem upravnem sporu, sicer izhaja, da pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje, zato pa je bilo udeležbo teh strank treba zagotoviti v predmetnem pritožbenem postopku.

24. Na podlagi navedenih dejstev in okoliščin je Vrhovno sodišče s svojim sklepom z dne 14. 9. 2016 odločilo, da se zadevi odločanja o obeh pritožbah strank v temu upravnem sporu, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita kot I Up 161/2016 in I Up 170/2016, združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I Up 161/2016. Sklenilo je tudi, da se za odpravo nastale kršitve pravil postopka izvede obravnavo pred Vrhovnim sodiščem na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZUS-1. Ker gre v predmetni zadevi za upravni spor, ki se po vsebini nanaša na varstvo in vzgojo mladoletnih otrok, v njem pa se obravnavajo tudi občutljivi osebni podatki, je ob primerni uporabi 407. člena ZPP tudi v tem postopku upravnega spora javnost obravnave izključena že po samem zakonu.

Temeljna izhodišča za presojo

25. Vrhovno sodišče pri vsebinski presoji pritožb obeh strank v sporu ponovno poudarja, da je pri odločanju o mladoletnih otrocih na prvem mestu njihova korist, ki je varovana tudi z Ustavo in mednarodnimi pogodbami, pa tudi z ZZZDR, ZIRD ter drugimi zakoni in predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Odrasli imajo zato v razmerju do varstva koristi otrok na prvem mestu dolžnosti, šele nato vstopijo v okvir pravnih postopkov njihova lastna upravičenja. To mora veljati tudi v obravnavani zadevi za celotno delovanje državnih organov, izvajalcev javnih služb, pa tudi nosilcev političnih funkcij in medijev(2).

26. Prav tako Vrhovno sodišče ponavlja svoje stališče, da je razmerje med otroci in njihovimi starimi starši pomembno z vrste različnih vidikov otrokovega bivanja in razvoja in da zaradi tega pomena uživa v določenih okoliščinah tudi tem ustrezno pravno varstvo, skladno s pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP(3) ter v okvirih, ki jih določa zakon(4). Tudi to varstvo je na prvem mestu usmerjeno v varstvo pravic in koristi otrok (56. člen Ustave), zato se navedeno razmerje oblikuje skladno tem ciljem, vse odločitve pristojnih organov v zvezi s tem pa morajo temeljiti na zakoniti podlagi in postopku ter na skrbni, popolni in pravilni ugotovitvi dejstev, ob potrebnem sodelovanju strokovnih teles oziroma institucij.

27. V obravnavani zadevi tožnica ni skrbnica mladoletnih otrok, torej jih ne zastopa in v postopku ne varuje njihovih koristi, tako da s tožbo lahko uveljavlja le varstvo svojega pravnega položaja in svojih ustavnih pravic. Prav tako teh svojih pravic ne uveljavlja neposredno v razmerju do otrok oziroma njihovih skrbnikov, temveč v razmerju do tožene stranke, ki deluje kot nosilec zakonskih pooblastil, ki naj bi z izvrševanjem oblastvenih dejanj posegla v tožničin pravni položaj.

28. V predmetnem sporu se presoja zakonitost dejanja tožene stranke, s katerim naj bi posegla v ustavne pravice tožnice. Z zakonom je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave določeno (4. člen ZUS-1), da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

29. Za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 morajo biti torej izpolnjeni pogoji, ki izhajajo iz navedene zakonske ureditve. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člena ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna in dovoljena ter vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tako je tožba dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči.

30. Za uspeh tožbe, ki izpolnjuje procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, pa mora biti dokazano, da je očitano dejanje javne oblasti tožnika nezakonito oviralo ali omejevalo v izvrševanju njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma, da je to izvrševanje pravice v celoti preprečevalo. Dokazano mora torej biti, da je bilo navedeno dejanje storjeno, da je bilo nezakonito in da je povzročilo zatrjevano kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožnika. Nezakonitost dejanja pa je treba razumeti v širšem smislu ne le kot skladnost z eno od možnih razlag zakona, temveč kot njegovo skladnost z zakonsko razlago, ki je skladna z Ustavo. Tudi pri izvrševanju dejanja javne oblasti na podlagi zakonskega pooblastila zato organ ne more izhajati iz razlage zakona, ki bi bila neustavna, torej tudi ne iz stališča, ki bi v primeru, da bi bilo zapisano v zakonsko besedilo, pomenilo neustavnost zakona zaradi njegovega nedopustnega poseganja v ustavno pravico(5). Če pa zakon, ki je bil podlaga za izvršitev dejanja oblasti, ob ustaljenih metodah pravne razlage ne dopušča ustavnoskladnega izvrševanja, pa lahko ob taki presoji sodišče tudi ugotovi, da je dejanje sicer bilo zakonito, vendar zaradi neustavne zakonske ureditve vseeno pomeni nedopusten poseg v ustavne pravice tožnika. V tem primeru mora prekiniti postopek in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti zakona, ki je bil podlaga za sporno dejanje nosilca oblasti, pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Če je zakon v takem postopku s strani Ustavnega sodišča spoznan za neustavnega in razveljavljen, pomeni, da je bilo tudi dejanje nosilca oblasti nezakonito v navedenem širšem pomenu te opredelitve, kar vodi k uspehu tožbe v upravnem sporu.

Izvedba pritožbene obravnave in ugotovitev dejanskega stanja

31. Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi presoja pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, zato je dokazni postopek in obseg ugotavljanja dejanskega stanja temu vsebinsko prilagojen, hkrati pa podvržen procesnim omejitvam, ki se nanašajo na predlaganje novih dejstev in dokazov. Glede na različnost tožbenih zahtevkov pa je v predmetni zadevi pomembno, da se kot upoštevno dejansko stanje glede zahtevka, da se ugotovi nezakonitost dejanja tožene stranke, štejejo dejstva in okoliščine, ki so obstajala že v času izvršitve tega dejanja. Glede tožbenega zahtevka, ki je usmerjen v odpravo posledic ugotovljene kršitve ustavnih pravic tožnice, pa so pri tej presoji merodajna le tista dejstva in dokazi, ki so obstajali že v času odločanja sodišča prve stopnje(6). Na to zakon omejuje Vrhovno sodišče tudi pri odločanju o predmetni zadevi, kasneje nastala dejstva in okoliščine pa so lahko podlaga za druge postopke pred upravnimi organi in sodišči.

32. Glede na vsebino pritožbenih navedb in podane procesne okoliščine je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je mogoče z izvedbo pritožbene obravnave odpraviti procesne kršitve, ki so nastale z njeno opustitvijo pred sodiščem prve stopnje. V tem primeru je bilo sporno dejansko stanje, ki se nanaša na upoštevna dejstva za odločitev v tem postopku, mogoče razjasniti ob izvedbi listinskih dokazov, ki so jih predložile stranke in glede katerih jim je bila dana možnost izjave že v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma, predvsem za prizadeti stranki v tem upravnem sporu, v pritožbenem postopku. Glede na naravo in vsebino zadeve je Vrhovno sodišče štelo, da je pritožbena obravnava, ki ob odpravi kršitev dopolnjuje garancije poštenega postopka, potrebna za čimprejšnji vsebinski zaključek odločanja v tej zadevi. S tem je sledilo tudi primarno postavljenim pritožbenim zahtevkom strank, ki so predlagale končno razsojo Vrhovnega sodišča v predlagani zadevi.

33. Na glavni obravnavi sta tožeča in tožena stranka ponovili svoje navedbe iz pritožb in odgovorov na pritožbo, prizadeti stranki pa iz svoje vloge, ki sta jo podali v pritožbenem postopku.

34. Vrhovno sodišče je na podlagi dokaznega sklepa vpogledalo v celotno listinsko dokumentacijo v upravnih in sodnem spisu. Glede na naravo pritožbenega postopka, vsebino izpodbijane sodbe, navedbe v pritožbah in nesporno ugotovljenih dejstvih, za odločitev Vrhovnega sodišča drugih predlaganih dokazov ni bilo treba izvesti, kot to izhaja iz obrazložitve odločitve v zadevi. Zato je zavrnilo dokazne predloge tožnice, s katerimi se želi dokazati dejstvo večje koristi otrok pri bivanju pri tožnici, ker to glede na sodno presojo tega spora o pritožbi tožnice (zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe) za odločitev ni bistveno, saj Vrhovno sodišče tega vprašanja ni bilo pristojno obravnavati temveč je to predmet drugega sodnega postopka. Prav tako glede na pritožbeno presojo prvostopenjske sodbe ni obravnavalo vprašanja posega v pravico tožnice do zasebnosti, ki je - kolikor presega že uveljavljane kršitve pravic iz 8. člena EKČP ter 53. člena Ustave - nedovoljena pritožbena novota, poleg tega pa bi pomenila tudi spremembo upoštevnega dejanskega stanja v zadevi.

35. Vrhovno sodišče je tako kot nesporno ugotovilo, da sta mladoletna otroka neposredno po smrti matere in odhodu očeta na ...,to je tri mesece in pet dni, v času od ... do ..., bivala pri svojih starih starših, torej na domu tožnice. Ves ta čas je bil oče odsoten zaradi .... V tem času je tožena stranka sprejela več ukrepov oziroma izvedla več dejanj, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (na podlagi splošnega pooblastila iz 119. člena ZZZDR): opravila je obisk tožnice, sklicala strokovno skupino v postopku zaščite otrok, opravila razgovore s tožnico in očetom, pridobila ustrezne podatke od zdravstvenih, vzgojnih in drugih institucij. Mladoletnima otrokoma je bila z odločbama št. 14 in 15 z dne ... postavljena skrbnica, ki v razmerju do otrok izvršuje ustrezna upravičenja namesto staršev in jih tudi zastopa v upravnih in sodnih postopkih (178. člen ZZZDR in naslednji). Za skrbnico ni bila postavljena tožnica, temveč druga oseba skladno z odločitvijo pristojnega organa. O bivanju otrok pri tožnici (starih starših) po tragičnem dogodku sprva ni bila izdana nobena upravna ali sodna odločba ali sklenjena pogodba, ki bi to razmerje posebej uredila, v njuno bivanje pa ni posegla niti skrbnica niti tožena stranka kot pristojni center za socialno delo.

36. V razmerje med mladoletnima otrokoma in očetom je bilo na podlagi 120. člena ZZZDR in 158. člena ZZZDR nadalje poseženo z odločbo CSD A., s katero je bilo odločeno, da se otroka odvzameta očetu ter oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino (1. točka izreka). Z isto odločbo je bilo odločeno, da otroka v času do oddaje v rejniško družino bivata pri starih starših (torej pri tožnici, 2. točka izreka), ne da bi jima bila otroka s to odločbo tudi dodeljena v rejništvo. Skladno s to odločbo je bila namestitev mladoletnih otrok v rejniško družino dolžna izvršiti prvotožena stranka CSD A. (3. točka izreka), določeno pa je bilo tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi te odločbe je bilo navedeno da je mati otrok konec meseca ... umrla, oče pa je od tedaj priprt zaradi .... Mladoletna otroka od tedaj dalje bivata pri starih starših (tožnici in njenemu možu) ter sestri pokojne matere, saj je bilo zanju ustrezno poskrbljeno in v danem trenutku v njuno korist, da ostaneta pri starih starših. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožnica izrazila pripravljenost za nadaljnjo vsestransko skrb za otroka ter vložila vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna otroka, na podlagi katere pa je pristojni CSD B (drugotožena stranka) izdelal oceno primernosti tožnice kot kandidatke za opravljanje rejništva in ugotovil, da ni najbolj primerna za izvajanje rejništva v primeru mladoletnih otrok. Obrazložitev je nadalje navedla, da je glede na okoliščine primera strokovna skupina CSD A sklenila, da rejništvo po sorodnikih ni v korist mladoletnih otrok, zato se zanju išče ustrezna rejniška družina. Skladno z ugotovitvami strokovne komisije je bil kot utemeljen ocenjen tudi ukrep odvzema mladoletnih otrok očetu. V obrazložitvi je tudi povzeto, da je bilo v družini mladoletnih otrok ves čas prisotno nasilje v družini, na področju urejanja starševskih razmerij pa je bila družina obravnavana zaradi razpada izvenzakonske zveze. Ker je oče mladoletnih otrok osumljen kaznivega dejanja ... se lahko predvideva njegova morebitna daljša odsotnost zaradi prestajanja zaporne kazni. Četudi obstaja morebitna čustvena navezanost med otroci in očetom je tožena stranka v obrazložitvi odločbe ocenila, da je ukrep odvzema otrok očetu v obravnavani zadevi upravičen. Zoper navedeno odločbo se nista pritožila ne oče in ne skrbnica, tožnici pa na prvi stopnji ni bil priznan status stranke v tem postopku in tega položaja ob izvršitvi spornih dejanj tožene stranke ni imela, prav tako pa tudi ne ob odločitvi sodišča prve stopnje.

37. Iz zapisnika sestavljenega pri prvotoženi stranki CSD A., pred dnevom odvzema, izhaja, da je bila tožnica tega dne obveščena o tem, da po mnenju drugotožene stranke ni primerna za izvajanje rejništva in da se za mladoletna otroka išče druga rejniška družina, čemur tožnica in njen mož po navedbah iz zapisnika nista izrecno oporekala, želela pa sta biti o vsem seznanjena. Iz kasnejših dokumentov (dopisa tožnice Ministrstvu za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti z dne..., izjav v časniku dne ..., ter uradnega zaznamka in zapisa strokovne skupine z dne ...), pa je mogoče ugotoviti, da je tožnica navedenim stališčem in ugotovitvam tožene stranke nasprotovala.

38. Med strankama je nesporno, da je prvotožena stranka CSD A. dne ... brez predhodnega obvestila tožnice o dnevu in načinu namestitve otrok v rejniško družino v vrtcu prevzela mladoletna otroka in ju namestila v rejniško družino. O tem dejstvu je bila tožnica naknadno seznanjena telefonsko. Iz dokumentov zadeve in vlog tožene stranke izhaja, da je navedeno dejanje tožena stranka utemeljila kot izvršitev njene pred tem izdane odločbe, odločbe CSD A., izvedena pa je bila na način, ki ga je tožena stranka kot najprimernejšega ocenila z vidika varstva koristi otrok.

39. Tožnica je pred tem, mesec dni po smrti matere otrok, vložila popolno vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna otroka, saj po zakonu rejništvo le-teh lahko izvajajo skladno z zakonom tudi stari starši in drugi sorodniki, vendar morajo pred tem pridobiti ustrezno dovoljenje na podlagi 14. člena ZIRD. O vlogi tožnice za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločilo z dokončno odločbo št. št. 12, 10 dni po odvzemu otrok, in vlogo tožnice zavrnilo. Ministrstvo je poudarilo, da skladno z zakonom na podlagi 14. člena ZIRD izda dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti sorodniku za določenega otroka le na podlagi ocene tožene stranke, da je ta oblika rejništva v otrokovo korist (str. 4 citirane odločbe). Kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja je ministrstvo v odločbi navedlo da je CSD B (torej drugotožena stranka) po prejemu vloge skladno z zakonskimi kriteriji (31. člen ZIRD) izdelal dne 17. 2. 2016 oceno primernosti kandidatke in njene družine za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna otroka in ocenil, da izvajanje rejniške dejavnosti s strani kandidatke ne bi bilo v korist obeh otrok. Ministrstvo je ob tem upoštevalo tudi mnenje tožene stranke CSD A, da travmatično okolje nikakor ni ustrezno okolje za nadaljnji psihofizični razvoj otrok, ki si zaslužita varno družinsko okolje, ki ju bo obvarovalo pred patologizacijo zaradi tragedije, ki jima je tako dramatično spremenila življenje ter da izvajanje rejniške dejavnosti s strani tožnice, prav tako pa tudi rejništvo po ostalih sorodnikih v obravnavani zadevi ni v korist otrok (str. 3 citirane odločbe). Ministrstvo se je na podlagi pridobljene dokumentacije s to oceno strinjalo. V obrazložitvi svoje odločitve kot temeljne razloge za zavrnitev vloge tožnice navaja, da kandidatka ni omogočala oziroma je zelo omejevala stike z drugimi sorodniki in da ona in njen mož ne dopuščata vzdrževanja socialne mreže s sorodniki po očetovi strani. Kandidatka in njen mož že v preteklosti nista zmogla sprejeti otrok v varstvo med vikendi z navedbo, da je to za njiju preobremenjujoče. Odklanjata sodelovanje s centrom za socialno delo, ki pa je pri samem izvajanju rejniške dejavnosti ključno. Ob tem sta izražala nezadovoljstvo ob obiskih strokovnih delavcev na domu, ki so bili nujni za ugotavljanje dejanskega stanja, vabilu na sestanek pa se nista odzvala. Ministrstvo ugotavlja, da sta se otroka po tragični smrti matere znašla v okoliščinah, ki so za njiju same po sebi travmatične in ogrožajoče za njun nadaljnji razvoj, zato je pomembno, da sta otroka v najnežnejših letih obravnavana s strani vseh, ki za njiju skrbijo, zelo subtilno ter s primarnim občutkom za njune potrebe, kar pa v tej zadevi ni mogoče zaključiti. Tožnica in njen mož (stara starša) kljub navedenemu odklanjata psihološko in strokovno pomoč zase. Kljub podpisani izjavi, da otrok ne bosta izpostavljala v medijih, sta to večkrat storila, iz ocene centra pa tudi izhaja, da imata zaradi lastne travmatiziranosti težave pri postavljanju mej vnukoma, pri čemer ni mogoče definirati vnaprej, kdaj bi to lahko presegla, zlasti ker sta v postopku preverjanja zase odklanjala vsako pomoč.

40. Zoper navedeno odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri niti v času odločanja sodišča prve stopnje niti v času pritožbene obravnave še ni bilo odločeno. Tožnica je na obravnavi poudarila, da je sprožila spor polne jurisdikcije, v katerem pričakuje izdajo dovoljenja tožnici s strani sodišča samega in posledično namestitev otrok v rejništvo k tožnici. Tožena stranka pa je v vezi s tem postopkom poudarila, da tudi v primeru, če bi bilo tožbi ugodeno in ta pravica tožnici priznana, ne pomeni, da bi bila otroka (njena vnuka) avtomatično premeščena oziroma dodeljena tožnici in da je to stvar posebnega postopka. Tožnica je v zvezi s temi navedbami tožene stranke poudarila, da ravno ta stališča tožene stranke kažejo na nujnost ugoditve njeni pritožbi.

41. Stranke so priglasile tudi stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

42. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Procesna legitimacija tožnice

43. Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so bile procesne predpostavke za upravni spor podane, saj tožnica ni bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe poleg tega pa ima za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker je dovoljenost tožbe v upravnem sporu temeljno procesno vprašanje, na katerega mora paziti sodišče ves čas postopka, je Vrhovno sodišče najprej presodilo utemeljenost navedenih pritožbenih navedb tožene stranke glede aktivne legitimacije tožnice.

44. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene stranke glede pomanjkanja aktivne legitimacije za tožbo Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen, saj je tožnica v tožbi uveljavljala varstvo svoje ustavne pravice do družinskega življenja, na podlagi njene tožbe pa ni bilo mogoče oceniti, da uveljavljana kršitev očitno ni bila podana oziroma, da nima nobenih posledic za tožnico (36. člen ZUS-1). Vprašanje, ali in v kakšnem obsegu pa je prišlo do zatrjevane kršitve ustavne pravice tožnice in ali je zato upravičena do ugoditve tožbenemu zahtevku, pa je predmet meritorne presoje v zadevi (legitimatio ad causam) in ne upravičenosti do samega sodnega spora (legitimatio ad processum).

Drugo sodno varstvo glede ugotovitvenega zahtevka

45. Glede presoje vprašanja, ali je tožnici zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo njenih ustavnih pravic in zaradi tega vložene tožbe ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, pa je treba izhajati iz podanih tožbenih zahtevkov ter okoliščin in značilnosti obravnavanega primera. V tem delu pritožba izpodbija odločitev sodišča o ugotovitvenem tožbenem zahtevku tožnice (I. točka izreka sodbe in sklepa), zato je Vrhovno sodišče v tem delu najprej presodilo navedeni ugovor glede obstoja drugega učinkovitega sodnega varstva v zvezi s tem zahtevkom.

46. Tožnica uveljavlja sodno varstvo z ugotovitvenim zahtevkom glede kršitev njenih ustavnih pravic zoper dejanje tožene stranke z dne ..., ki ga opredeli kot „odvzem mladoletnih otrok tožnici“, kot tako pa ga v svoji sodbi pravno kvalificira tudi sodišče prve stopnje (I. točka izreka). V okvir te opredelitve tožnica ter sodišče prve stopnje vključujeta dve medsebojno povezani, a vseeno različni dejanji, in sicer prevzem mladoletnih otrok, ki sta do tedaj bivala pri tožnici, s strani tožene stranke (v vrtcu) ter njuna namestitev v drugo rejniško družino. Temeljni cilj je bil slednji, torej namestiti mladoletna otroka v rejniško družino in je zato prvo dejanje prevzema otrok temu služilo. Obe navedeni dejanji sta bili nesporno izvršeni v okviru oblastvene funkcije tožene stranke s ciljem varstva ustavnih in zakonsko varovanih koristi mladoletnih otrok. Tožena stranka pa v zvezi z njima utemeljuje, da sta imeli dejanji pravni temelj v pred tem izdani upravni odločbi, odločbi CSD A. in da bi zato lahko tožnica sodno varstvo uveljavljala (poleg rednih in izrednih pravnih sredstev) v zvezi s to odločbo.

47. Vendar pa temu stališču Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Iz ugotovljenih dejstev tožnica ni bila stranka v postopku izdaje navedene odločbe, tako da ji v trenutku izvršitve navedenih dejanj ni bilo zagotovljeno ne pravno sredstvo ne sodno varstvo zoper izdano odločbo(7). Prav tako v izreku odločbe ni bilo odločeno o tem, da se z njo poseže v razmerje med tožnico in mladoletnima otrokoma oziroma, da se bivanje otrok pri tožnici prekine na določen dan oziroma način. S samo odločbo tudi ni bilo odločeno, v katero rejniško družino se bosta mladoletna otroka namestila, temveč iz izreka izhaja zgolj, da se po odvzemu otrok očetu „namestita v rejniško družino“. To pomeni, da s to odločbo tudi ni bilo odločeno, da se ne bosta namestila v rejništvo k tožnici, saj o tem, h komu se otroci namestijo v rejništvo pristojni center ne odloči z upravno odločbo, temveč med rejniki, ki imajo dovoljenje, izbere rejniško družino, ki ustreza potrebam otroka (32. člen ZIRD). Ob tem je treba tudi poudariti, da o vlogi tožnice za izdajo dovoljenja za opravljanje rejništva za mladoletna otroka na podlagi 14. člena ZIRD v času izvršitve dejanja še ni bilo odločeno, tožena stranka pa tudi ni bila pristojna za odločitev o tej vlogi, saj o njej po zakonu odloča pristojno ministrstvo. Tako tudi tožnica ni imela možnosti uveljaviti sodnega varstva zoper odločbo o zavrnitvi izdaje dovoljenja za rejništvo glede mladoletnih otrok in v zvezi s tem vložiti zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, s katero bi uveljavljala varstvo svojega pravno varovanega položaja do pravnomočne odločitve sodišča. Zato glede na okoliščine tega primera ni mogoče šteti, da je imela tožnica v zvezi z navedenimi dejanji zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

Utemeljenost tožbenega ugotovitvenega zahtevka

48. V zvezi s pritožbenimi očitki tožene stranke, ki se nanašajo vsebino odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka (I. točke izreka sodbe in sklepa), pa je Vrhovno sodišče opravilo meritorno presojo.

49. V obravnavani zadevi je med strankama nesporno, da sta bili dejanji prevzema mladoletnih otrok v vrtcu in njihova namestitev v rejniško družino izvršeni in da je tožnica takemu dejanju nasprotovala. Sporno pa je, ali sta navedeni dejanji nezakonito ovirali oziroma preprečili tožnici izvrševanje njene pravice do družinskega življenja.

Pravice do družinskega življenja starih staršev in vnukov

50. Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je pravno varovano po tretjem odstavku 53. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi dolžnost države, da varuje družino. Vsebinsko enaka obveznost izhaja iz pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, kar potrjuje tudi sodna praksa ESČP(8). To pomeni, da je že z vidika ustavnih določil treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok in to ne le pred posegi države (v smislu ustavne pravice negativnega statusa), temveč skladno z Ustavo tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. To razmerje pa je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva. Pravica do družinskega življenja v tem okviru praviloma obvezuje državo le na to, da deluje na način, ki bi omogočil, da se vezi med starimi starši in njihovimi vnuki normalno razvijajo, tako da bi bil ustavno nedopusten le oblastveni poseg, ki bi onemogočil stike, ki ustrezajo običajnemu razmerju med starimi starši in vnuki. Pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP pa po stališču ESČP ni mogoče razlagati tako, da daje starim staršem tudi druge pravice do vzgoje in skrbi za vnuke(9). Vendar pa iz prakse ESČP tudi izhaja, da imajo v primeru, če so mladoletni otroci ostali brez skrbi svojih staršev, tudi njihovi stari starši na temelju 8. člena EKČP pravico, da se njihova želja, da se jim vnuki formalno dodelijo v oskrbo, upošteva tudi pri sprejemanju odločitev o namestitvi tega otroka(10).

51. Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP, ki se v Republiki Sloveniji uporabljata neposredno (15. člen Ustave). To je treba ustrezno vsebinsko upoštevati v postopkih odločanja pristojnih organov, pa tudi pri izvajanju različnih postopkov in dejanj, ki na to razmerje lahko vplivajo.

52. Ob tem pa imajo državni organi primarno ustavno določeno dolžnost, da se zagotovi otrokom posebno varstvo in skrb, še posebej otrokom, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe (56. člen Ustave). To pomeni, da lahko tudi v razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki posežejo oziroma ga s svojimi zakonskimi pooblastili ustrezno oblikujejo, če to terjajo koristi otroka.

53. Navedene zakonske pristojnosti organov pa je z vidika varstva navedenih ustavnih pravic in dolžnosti treba gledati kot celoto. Zato je treba skrbeti za to, da tudi v primeru pristojnosti več organov in več postopkov odločanja neustrezno razmerje med izvajanjem teh pristojnosti in postopkov ne privede do rezultata, ki je nezdružljiv z ustavno varovano pravico do družinskega življenja. To velja tako za vrstni red sprejemanja odločitev, medsebojno upoštevanje odločitev v teh postopkih, upoštevanje pravice do sodelovanja v postopkih in drugo izvrševanje pristojnosti.

54. Skladno z navedenimi izhodišči je torej treba ugotoviti, ali je med tožnico in njenima mladoletnima vnukoma obstajalo tesno razmerje, ki bi utemeljevalo pravno varstvo v okviru pravice do družinskega življenja. Če je tako razmerje obstajalo, pa je treba ugotoviti, v kakšnem obsegu je bilo tožnici kot babici zagotovljeno pravno varstvo tega razmerja, ki bi ga morala pri svojem delovanju upoštevati tožena stranka.

55. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi med tožnico in mladoletnima otrokoma vzpostavljeno tesno in pristno razmerje, ki se je izrazilo tudi v bivanju otrok in skrbi zanje v času, ko starši zanje niso več mogli skrbeti. To je potekalo v času neposredno po smrti matere in odhodu očeta na ..., torej v obdobju treh mesecev to je od dne ... do namestitve otrok v rejniško družino dne .... To razmerje ni bilo vzpostavljeno na podlagi odločitve pristojnega organa, ki bi določil dolžnost tožnice v razmerju do mladoletnih otrok, temveč je temeljilo na njenem prostovoljnem ravnanju, ki ga je s svojo vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejništva po 14. členu ZIRD, vloženo v tem obdobju, želela nadaljevati v trajnejši in pravno urejeni obliki. Iz nesporno ugotovljenih dejstev je tudi očitno, da bivanje otrok pri tožnici ni bilo protipravno, temveč izvrševano ob vedenju in soglasju tožene stranke. To bivanje pa je dobilo tudi dodaten pravni temelj v citirani odločbi CSD A., v kateri je bilo ob ostalem izrecno določeno, da mladoletna otroka bivata pri tožnici (do namestitve v rejništvo).

56. Vrhovno sodišče na tej podlagi pritrjuje tožnici, da je glede na okoliščine tega primera nastala tesna vez med starimi starši in vnuki, ki je temeljila tudi na dejstvu, da so bili v tem času brez skrbi svojih staršev, saj je mati umrla, oče pa te skrbi zaradi odhoda na ..., po izdaji odločbe CSD A pa tudi zaradi uradnega odvzema otrok, ni mogel izvrševati. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ta je tožnici zagotavljala pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok, ter da bi skladno s tem izhodiščem morala biti njena izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok(11). Prav zaradi navedenih okoliščin je tožnica tudi vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejništva na podlagi 14. člena ZIRD, skladno s katerim lahko bližnji sorodniki otrok pridobijo posebno dovoljenje za opravljanje rejništva. Tožnica je torej želela na ta način urediti nadaljnje bivanje mladoletnih otrok pri njej v rejništvu kot trajnejši obliki vzgoje in oskrbe otrok. Tako dovoljenje pa se razlikuje od splošnega dovoljenja za opravljanje rejništva tako po postopku pridobitve kot po vsebini, saj ne gre za splošno dovoljenje za opravljanje dejavnosti, temveč se nanaša na rejništvo za točno določene otroke.(12) Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da imajo izhajajoč iz te zakonske ureditve in ob ustavnoskladni razlagi 7. člena in 14. člena ZIRD v povezavi s 35. členom ZIRD pri odločanju pristojnih organov o izbiri rejnika za te otroke bližnji sorodniki ob pridobitvi dovoljenja za opravljanje rejništva prednost pred drugimi rejniki. Pravica do družinskega življenja je tako tožnici zagotavljala, da ob ustavnoskladni uporabi zakona do odločitve o njeni vlogi za rejništvo v razmerje med njo in njenima vnukoma s strani tožene stranke ne bo poseženo brez utemeljenih in izkazanih razlogov.

57. Zato niso utemeljene navedbe tožene stranke, da tožnica v trenutku izvršitve spornih dejanj še ni imela pravno varovanega položaja v okviru ustavne pravice do družinskega življenja. Tako tudi ne držijo navedbe, da z odločitvami pristojnih organov sploh še ni bilo vzpostavljeno pravno določeno razmerje med njo in mladoletnima otrokoma, saj je to potrjevala tudi citirana odločba CSD A., ki je tako bivanje izrecno določila oziroma dovolila. Glede na vsebino varstva družinskega razmerja tožnice in njenih vnukov pa bi se torej v to razmerje lahko poseglo le na podlagi ustrezno izvedenih postopkov, v katerih bi bilo predhodno ugotovljeno, da bivanje mladoletnih otrok pri tožnici ni bilo (več) v njihovem interesu in da ju je zaradi njunega varstva treba namestiti v drugo rejniško družino.

Zakonitost dejanja tožene stranke

58. Po navedbah tožene stranke je bila temelj za izvršitev spornih dejanj odvzema odločba prvotožene stranke, odločba CSD A., ki naj bi ob zasledovanju interesov mladoletnih otrok vzpostavila temelj za njuno namestitev v rejništvo kot trajnejšo obliko njunega varstva in vzgoje. S tem bi se torej uredil položaj mladoletnih otrok, ki sta tedaj bivala pri tožnici. Prav v tem času pa je na podlagi vloge tožnice kot navedeno tudi potekal postopek za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejništva za navedena otroka, njena vnuka, ki še ni bil zaključen.(13) Ker je ta postopek pomenil izraz in uveljavljanje pravice tožnice do družinskega življenja, je treba ugotoviti, ali je tožena stranka zakonito posegla v razmerje med tožnico in njenima vnukoma, še preden je bil navedeni postopek končan. Za opredelitev zakonitosti dejanja tožene stranke je torej treba presoditi tako pravno podlago kot tudi okoliščine in povezave med obema postopkoma, ki ju je treba z vidika presoje posega v ustavne pravice tožnice presojati kot celoto.

59. Čeprav tožena stranka uveljavlja, da je sporno dejanje prevzema in namestitve otrok v rejniško družino dejanje izvršitve odločbe CSD A., pa - kot že navedeno zgoraj (točki 36 in 47 obrazložitve) - z navedeno odločbo ni bilo odločeno, h komu se bodo otroci namestili v rejništvo, saj to glede na zakonska pooblastila tožene stranke ni bilo predmet odločanja v tej zadevi (členi 157 in naslednji ZZZDR). To pa pomeni, da zgolj iz odločitve o tem, da se otroci namestijo v rejniško družino, tudi ne izhaja, da se ne bi mogli (oziroma morali) namestiti v rejništvo k tožnici, če bi pridobila dovoljenje za opravljanje rejništva. Ta odločba toženi stranki tudi ni naložila, da otroka namesti v rejništvo k določeni (drugi) rejniški družini v določenem času po njeni izdaji, torej tudi ne na dan odvzema, saj tudi čas njene izvršitve ni bil opredeljen(14). Navedena odločba toženi stranki torej ni onemogočala, da bi se namestitev otrok k drugi rejniški družini in s tem povezan prevzem otrok izvršil šele tedaj, ko bi bilo odločeno o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva za mladoletna otroka.

60. Prav tako s to odločbo ni bilo odločeno, da je ta ukrep potreben zaradi tega, ker bi bilo nadaljnje bivanje otrok pri tožnici že tedaj v nasprotju z njihovo koristjo. Če bi bilo nadaljnje bivanje otrok pri tožnici v nasprotju s koristjo otrok, tožena stranka take odločitve o nadaljnjem bivanju otrok pri tožnici v 3. točki izreka citirane odločbe namreč ne bi mogla sprejeti. Tudi opredelitve tožene stranke v obrazložitvi navedene odločbe o tem, da tožnica „ni najbolj primerna za rejništvo“, takega nasprotja interesom otrok v danem trenutku ne potrjujejo. V zvezi s tem pa je treba poudariti, da tožena stranka o dovoljenju za rejništvo tožnice s to odločbo ni odločila in tudi ni bila pristojna odločiti(15). Tako tudi z vidika varstva interesov otrok iz odločbe CSD A. ne izhaja, da bi bilo njihovo bivanje (vsaj) do odločitve o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva nedopustno ali neprimerno. Te odločitve pa - kot navedeno - v trenutku posega v razmerje med tožnico in mladoletnimi otroci z namestitvijo otrok v rejniško družino, ministrstvo še ni sprejelo in vročilo tožnici.

61. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pri izvršitvi dejanj javne oblasti, torej namestitve otrok v drugo rejniško družino in s tem povezanega prevzema otrok v vrtcu tožena stranka izhajala iz stališča, da ima glede izbire trenutka in načina izvršitve navedenih dejanj popolno diskrecijo, ki ni omejena z ustavno pravico tožnice do družinskega življenja. Tako stališče pa nedopustno posega v navedeno pravico tožnice iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP ter bi bilo neustavno tudi v primeru, če bi ga kot takega v zakon izrecno zapisal zakonodajalec (Schumannova formula), saj bi bil tak poseg utemeljen le, če bi to narekovalo varstvo pravic in interesov mladoletnih otrok (56. člen Ustave).

62. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da bi ob ustavno skladni razlagi zakona tožena stranka morala s spornimi dejanji počakati do dokončne odločitve pristojnega organa (ministrstva) o vlogi tožnice za opravljanje rejništva glede njenih vnukov. V primeru, da bi bilo o njeni vlogi odločeno pozitivno, do posega v razmerje med tožnico in vnuki sploh ne bi prišlo. V obravnavanem primeru, v katerem pa je bila vloga tožnice dokončno zavrnjena, pa bi šele z izdajo in vročitvijo take odločbe ministrstva lahko na pravno varovano razmerje med tožnico in njenimi vnuki učinkovala odločba CSD A. o tem, da se otroka namestita v rejništvo, saj bi bila tedaj že dokončno izključena možnost, da se otroka v rejništvo (prednostno) namestita k tožnici. S tem pa bi tudi tožena stranka pridobila potrebno pravno podlago za svoja dejanja. Ob tem pa je tudi pomembno, da bi le ob predhodno izdani in vročeni zavrnilni odločbi za opravljanje rejništva tožnica lahko uveljavljala zoper to odločbo učinkovito sodno varstvo svojega pravno varovanega položaja v upravnem sporu (zgoraj, točka 49. obrazložitve), ki ji ga zagotavljata tudi 23. ter 25. člen Ustave. Ob uspešnem uveljavljanju tega sodnega varstva pa navedena sporna dejanja celo ne bi bila izvršena. Dejanja prevzema otrok in njune namestitve v rejniško družino bi se lahko pred samo izdajo in vročitvijo citirane odločbe ministrstva tožnici izvršila le, če bi takojšnjo izvršitev narekovali primarno varovani interesi samih mladoletnih otrok, vendar pa te okoliščine niso bile podane. Zato navedenih dejanj prevzema mladoletnih otrok v vrtcu in njihove namestitve v drugo rejniško družino tožena stranka tedaj ne bi smela izvršiti, saj je s tem preuranjeno posegla v razmerje med tožnico in mladoletnima otrokoma in s tem v pravico tožnice do družinskega življenja, ne da bi za to dejanje ob ustavno skladni razlagi in uporabi svojih pristojnosti tožena stranka imela ustrezno podlago v zakonu oziroma sprejetih upravnih aktih. Ta dejanja, ki jih je mogoče glede na dejansko stanje obravnavane zadeve opredeliti tudi kot dejanski odvzem otrok tožnici, so bila torej nezakonita.

63. Vrhovno sodišče ob tem pritrjuje toženi stranki, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni naredilo dokazne ocene in se opredelilo do pravno odločilnega dejstva, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka izvršila sporno dejanje odvzema (v povezavi z odločbo CSD A.) in ali je imela tožnica v zvezi s tem zagotovljeno drugo sodno varstvo svojih ustavnih pravic, prav tako pa tudi ni konkretiziralo pojma družinskega življenja in ni opredelilo, na kakšni podlagi je štelo, da je tožnica obstoj te pravice izkazala, vendar je to bistveno kršitev odpravilo Vrhovno sodišče v svojem postopku (77. člen ZUS-1).

64. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče presodilo, da je bilo z dejanskim odvzemom otrok tožnici nezakonito poseženo v njeno ustavno pravico do družinskega življenja, ki izvira iz vzpostavljenega razmerja med mladoletnima otrokoma in tožnico, kar je ustavno varovano s 53. členom Ustave ter 8. členom EKČP. Tožbeni zahtevek je v tem delu zato utemeljen in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zato pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) treba na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

65. Glede na navedeno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, zato je treba na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrniti tudi pritožbo tožene stranke zoper V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe.

K II. točki izreka

66. V zvezi s pritožbo tožnice zoper II. točko izreka Vrhovno sodišče ugotavlja, da v pritožbi očitki tožnice niso konkretizirani, saj ni navedeno, s katerim dejanjem naj bi drugotožena stranka kršila ustavne pravice pritožnice, oziroma zakaj je v svoji odločitvi sodišče prve stopnje sprejelo napačno oziroma nezakonito odločitev. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno Vrhovno sodišče tudi pritožbo zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K III. točki izreka:

67. Pritožba tožnice zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe ni dovoljena.

68. Tožnica vlaga pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero sodišče prve stopnje ob ugotovljeni kršitvi ustavnih pravic pritožnice ni naložilo odprave posledic navedene kršitve s tem, da naj bi se otroka ponovno namestila na dom tožnice.

69. Pri odločanju o odpravi posledic nezakonitega dejanja javne oblasti tožene stranke, tožnica tudi v pritožbi zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja pred tem posegom, torej vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice. Pri tem tudi v pritožbi navaja vrsto argumentov in predlaga izvedbo več dokazov, po katerih je taka vrnitev otrok tudi v njihovem interesu, saj nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je tak tožbeni zahtevek zavrnilo ob uporabi načela sorazmernosti pri tehtanju posega v pravico tožnice do družinskega življenja in dolžnostjo varovanja otrok.

70. V zvezi s tem tožbenim zahtevkom zahtevkom tožnice, da se mladoletna otroka ponovno namestita pri njej, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta zahtevek po vsebini presega možnost odprave posledic nastale kršitve ustavne pravice tožnice do družinskega življenja v tem upravnem sporu (62. točka obrazložitve). Kot navedeno je tožena stranka nezakonito posegla v pravico tožnice do družinskega življenja zato, ker je bilo izvršeno pred odločitvijo pristojnega ministrstva o vlogi tožnice za dovoljenje za opravljanje rejništva za ta mladoletna otroka, njena vnuka. Ta temeljna pomanjkljivost, ki je narekovala ugotovitev nezakonitosti posega v ustavne pravice tožnice, pa je že bila odpravljena v času izdaje prvostopenjske sodbe dne 11. 5. 2016 z, v tem času izdano, odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12, s katero je vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za rejništvo zavrnilo(16).

71. Rejništvo mladoletnih otrok je bilo torej že v času izdaje prvostopenjske sodbe pravno urejeno s upravnimi odločbami in drugimi akti pristojnih organov, ki niso predmet tega upravnega spora. Zato bi odprava rejništva pri drugi rejniški družini glede na okoliščine tega primera po vsebini presegala pristojnosti sodišč v tem upravnem sporu.

72. Vrhovno sodišče v predmetni zadevi tudi ne sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki zmotno daje vtis, da bi se ob drugačni presoji v tem upravnem sporu lahko odločilo tudi tako, da bi se naložilo vrnitev otrok k tožnici. Odločanje o vzpostavitvi prejšnjega stanja v tem primeru namreč ne temelji na presoji sodišča o obstoju in vsebini pravno varovanih interesov tožnice ter interesov otrok ter ovrednotenju njune medsebojne sorazmernosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa navedena presoja tudi ne more izhajati zgolj iz splošnih stališč in ugotovitev, kot je to storilo sodišče prve stopnje v svojem postopku, ne da bi izvedlo glavno obravnavo (npr. da spreminjanje prebivališč in ljudi, s katerima živita, ne more biti v korist mladoletnih otrok, 30. točka obrazložitve). V danem primeru je odločanje sodišča omejeno predvsem s sprejetimi odločitvami pristojnih organov, ki na podlagi ugotovitve potrebnih dejstev in presoje koristi otrok že urejajo bivanje mladoletnih otrok in niso ter ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu, kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji odločitvi o začasni odredbi. Kot navedeno zato s tem vprašanjem povezanega dejanskega stanja Vrhovno sodišče ni ugotavljalo in v ta namen ni izvajalo dokazov.

73. Vrhovno sodišče torej v tem postopku ne more odločiti o tem, kje naj se namestita mladoletna otroka, saj to izhaja iz citirane odločbe CSD A., ki je določila, da se namestita v rejniški družini, torej k osebi, ki ima skladno z ZIRD potrebno dovoljenje za opravljanje rejništva. Tako tudi ne more odločiti, da se otroka (ponovno) namestita k pritožnici, ki že v času izdaje prvostopenjske sodbe ni imela potrebnega dovoljenja za opravljanje rejništva, ki je bilo zavrnjeno s citirano odločbo ministrstva št. 12. Iz te odločbe pa izhaja strokovna ocena in presoja, da namestitev mladoletnih otrok v rejništvo pri tožnici ni v njihovo največjo korist, ki je podlaga za namestitev otrok v rejništvo v drugo rejniško družino in ne pri tožnici. Razlogi za tako odločitev so nesporno poznani vsem strankam v tem upravnem sporu (39. točka obrazložitve). Ker pa navedene odločbe niso predmet presoje tega upravnega spora, Vrhovno sodišče tudi ob vsebinski obravnavi pritožbe tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more presoditi, ali je bila odločitev o tem, da se dovoljenje za rejništvo pritožnici zavrne ali ne, pravilna in zakonita in ji ga v tem postopku torej Vrhovno sodišče ne more podeliti. Skladno z ZIRD pa je pridobitev navedenega dovoljenja edini zakoniti način, da stari starši pridobijo rejništvo nad mladoletnimi otroci, neustavnosti pa taki zakonski ureditvi ni očitala niti tožnica niti je ne ugotavlja Vrhovno sodišče.

74. Sedanje bivanje otrok tako ni več zgolj urejeno kot začasen ukrep namestitve do ureditve njihovega statusa, temveč temelji na vzpostavitvi rejništva kot trajnejšega razmerja vzgoje in oskrbe otrok s strani rejniške družine. Tudi v to razmerje med otroci in njihovimi rejniki pa lahko posežejo pristojni organi le v zakonsko določenih primerih in po predpisanem postopku, saj tudi to vpliva na interese otrok (32. člen in naslednji ZIRD). Presoja, ali je nadaljnje bivanje mladoletnih otrok pri rejniški družini, v katero sta bila nameščena, v njunem interesu ali ne, tako ni predmet tega sodnega postopka, saj se v tem postopku presoja zakonitost prvostopenjske sodbe na podlagi dejstev in okoliščin, ki so veljale v času izdaje izpodbijane sodbe. Ob tem pa je mogoče tudi pripomniti, da tako skrbnica kot druge pristojne osebe zagotavljajo, da je sedanje bivanje in razvoj otrok dobro urejeno in da stiki s starimi starši in drugimi sorodniki redno potekajo.

75. Največjega interesa za otroke ni mogoče utemeljiti na zgolj splošnih oziroma načelnih ocenah oziroma opredelitvah glede koristi bivanja otrok pri starih starših, temveč mora biti vselej ugotovljena v konkretnem primeru. Presoja najboljšega interesa otrok in njihovega varstva mora biti izvedeno skrbno in strokovno v zato predpisanih postopkih pred za to specializiranimi organi, čemur lahko presoja v upravnem sporu šele sledi kot posledica odločitve v taki zadevi. Tak postopek se je v predmetni zadevi vodil (tudi) na podlagi vloge tožnice za opravljanje rejništva za mladoletna otroka, ki se je pred ministrstvom zaključil z izdajo odločbe št. 12, s katero je bila njena vloga zavrnjena, zoper to pa je vložena tožba v upravnem sporu, v katerem na prvi stopnji še ni bilo odločeno.

76. Tožnica ima na podlagi navedenega v zvezi z vsebinskim uveljavljanjem zahtevka za namestitev otrok pri njej torej zagotovljen drug postopek sodnega varstva, v katerem ji je dana možnost izkazati pogoje za opravljanje rejništva in na tej podlagi pridobiti ustrezno dovoljenje, čemur sledi tudi namestitev mladoletnih otrok v rejništvo na njenem domu. Vrhovno sodišče zato zavrača trditve tožene stranke, ki zakon razlaga tako, da tudi uspešna pridobitev dovoljenja za opravljanje rejništva za mladoletna otroka ne bi vodila do namestitve teh otrok na domu tožnice. Kot izhaja iz ZIRD imajo bližnji sorodniki prednost pri rejništvu zadevnih mladoletnih otrok, zato lahko na ta način učinkovito uveljavijo svoj pravno varovan interes po namestitvi otrok (vnukov) pri njih, če pridobijo predpisano dovoljenje. V postopku na podlagi 14. člena ZIRD se dovoljenje za rejništvo podeli bližnjim sorodnikom za določene otroke na podlagi presoje, ali je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist (kar izhaja tudi v konkretnem primeru iz vsebine odločbe ministrstva št. 12, zgoraj 56. točka obrazložitve), zato bi bilo nelogično in zakonsko kontradiktorno, če bi tožnica pridobila dovoljenje za rejništvo za svoje mladoletne vnuke, ki bi temeljilo na presoji, da je to v korist teh mladoletnih otrok, vendar pa jih tožena stranka ne bi k njej namestila v rejništvo. To stališče ne le, da je zakonsko neutemeljeno, temveč ob razlagi, da ima kljub takemu dovoljenju tožena stranka še zmeraj prosto presojo o tem, kam bo otroka namestila v rejništvo, posega v pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave, ki je v tem primeru utemeljena tudi z upravno odločbo pristojnega ministrstva, ob tem pa tožnici tudi zanika vsako možnost, da doseže učinkovito sodno varstvo svojih pravno varovanih interesov, ki ji ga zagotavljata tudi 23. in 25. člen Ustave. Ker pa so upravni organi dolžni ravnati po Ustavi in zakonu, utrditev te obveznosti s takim izrekom sodbe ni potrebno. Pravilna uporaba predpisov izhaja iz razlage, ki jo je Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi zavzelo v konkretnem primeru, na kar so vezani pri nadaljnjem delovanju in odločanju tudi upravni organi in nosilci javnih pooblastil - torej tudi tožena stranka.

77. Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ima torej tožnica zato, ker ji je bilo tako dovoljenje zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper to odločbo. Posledično pa to pomeni, da ni mogoče uveljavljati tega tožbenega zahtevka na podlagi 4. člena ZUS-1, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. Navedeno pa tudi pomeni, da o navedenem vprašanju, ki je predmet drugega upravnega spora, ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem upravnem sporu, kar je predlagala tožnica, saj je to zaradi navedenega pogoja subsidiarnosti pravnega varstva iz 4. člena ZUS-1, ki je podlaga za presojo v tem primeru, zakonsko izključeno. O navedenem vprašanju zakonitosti citirane odločbe ministrstva je torej mogoče - kot navedeno - odločiti le v drugem upravnem sporu.

78. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z navedenim tožbenim zahtevkom procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu niso bile podane niti v času odločanja sodišča prve stopnje in bi bilo treba zato tožbo v tem delu zavreči (36. člen ZUS-1). Ker pa sodišče prve stopnje tožbe v tem delu ni zavrglo, temveč je tudi o njej vsebinsko odločilo, je bila v obravnavani zadevi torej tožnica deležna sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi obravnave tožbe, o kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati. Ker se je zoper ta del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe in sklepa) pritožila samo tožnica, Vrhovno sodišče izpodbijanega dela sodbe zaradi tega ni razveljavilo in ni zavrglo njene tožbe, saj bi s tem poseglo v prepoved poslabšanja položaja posameznega pritožnika, če se je pritožil samo ta (prepoved reformatio in peius).

79. Glede na navedeno pa tožnica nima pravnega interesa za pritožbo. Tudi v primeru uspeha s pritožbo namreč Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za odločanje o tožbi v zvezi z navedenim zahtevkom (2. točka tožbenega zahtevka), kot navedeno, niso podane procesne predpostavke. Ker si z vloženo pritožbo pritožnica torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je zato Vrhovno sodišče na podlagi 343. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 22. členom ZUS-1 odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

80. Ob svoji odločitvi pa Vrhovno sodišče poudarja, da tudi sprejeta odločitev o tem, da je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do družinskega življenja pomeni določeno zadoščenje, v okviru stališč iz te sodbe pa tudi podlago za ureditev bodočih razmerij med tožnico in mladoletnima otrokoma, njenima vnukoma.

K IV. točki izreka:

81. Ker tožeča in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, je Vrhovno sodišče odločilo, da sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) ZPP se primerno uporablja tudi v upravnem sporu, 22. člen ZUS1-1.

(2) Glej tudi 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah OZN z dne 20. novembra 1989.

(3) Tako je bilo na primer v odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Manuello in Nevi zoper Italijo z dne 20. 1. 2015, ki jo v sodbi citira tudi sodišče prve stopnje, v zvezi z zagotavljanjem stikov med starimi starši in vnukinjo ugotovljeno, da Italija v danih okoliščinah konkretnega primera (trajanje postopka, neizvršitev sodbe, odsotnost stikov prek 12 let, itd.) ni ravnala z zadostno skrbnostjo glede ohranjanja družinskih vezi in je zato posegla v pravico do družinskega življenja starih staršev (52. točka obrazložitve in naslednje).

(4) Roditeljska pravica in temeljno razmerje, ki je primarno pravno varovano, pa obstoji med otroci in starši. Starši imajo v razmerju do otrok pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (54. člen Ustave, 4. člen ZZZDR).

(5) T. i. Schumanova formula, Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454. Tako tudi Ustavno sodišče, npr. odločba št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010.

(6) Tako tudi stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s pritožbenim postopkov v pravdi, npr. sklep II Ips 643/2008z dne 9. 3. 2012.

(7) Ker je tožnik v upravnem sporu lahko samo oseba, ki je imela v postopku izdaje upravnega akta položaj stranke (17. člen ZUS-1), bi morala tožnica najprej doseči priznanje položaja stranke v postopku pred toženo stranko ter bi šele tedaj - ob izpolnitvi ostalih procesnih predpostavk - lahko vložila tožbo v upravnem sporu.

(8) Glej sodbo v zadevi Bronda zoper Italijo z dne 9. 6. 1998 ter Nistor zoper Romunijo z dne 2. 11. 2010.

(9) Tako izrecno ESČP v zadevi Kruškić zoper Hrvaško z dne 25. 11. 2014, glej 110. do 115. točka obrazložitve.

(10) Zadeva Scozzari in Giunta zoper Italijo z dne 5. 7. 2000, 22. točka obrazložitve, na katero se sklicuje tudi odločitev v citirani zadevi Kruškić.

(11) Tako tudi ESČP v citirani zadevi Scozzari in Giunta zoper Italijo, 221. in 222. točka obrazložitve.

(12) Navedeno je tako očitno razvidno tudi iz citrane odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj se presoja nanaša prav na rejništvo za določena otroka in ne za dodelitev splošnega dovoljenja za rejništvo tožnici.

(13) Citirana odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katero je bila vloga tožnice za pridobitev dovoljenja zavrnjena, je bila izdana ....

(14) Tudi splošni rok za izvršitev odločbe iz 224. člena ZUP se nanaša na obveznosti strank, ki so lahko predmet izvršbe, in ne za dejanja samih upravnih organov kot v obravnavani odločbi, zato za ta primer ni uporabljiv oziroma bi bil tudi ob analogni uporabi za toženo stranko zgolj instrukcijski rok.

(15) Tožena stranka je na podlagi vloge tožnice z dne ... skladno z ZIRD o tem podala predhodno mnenje, odločitev pa bi bilo pristojno sprejeti le pristojno ministrstvo.

(16) Stališče sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, da naj bi se po izdaji sodbe v določenem postopku še odločilo, komu bosta otroka zaupana v rejništvo (33. točka v povezavi s 25. točko obrazložitve), pa je nerazumljivo, saj ni mogoče razbrati, na kateri postopek naj bi se to stališče sploh nanašalo in na kakšni podlagi bi ga morali izvesti.


Zveza:

URS člen 23, 25, 53, 56, 157. ZUS-1 člen 4, 36, 59, 57. ZPP člen 339. ZZZDR člen 2, 106a, 119, 157, 178. ZIRD člen 7, 14, 32. 35. EKČP člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3.
Datum zadnje spremembe:
06.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwNDcx