<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 130/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.130.2016

Evidenčna številka:VS3006931
Datum odločbe:25.10.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 507/2015
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Borut Vukovič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marijana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:SOCIALNO VARSTVO
Institut:otroški dodatek - ugotavljanje materialnega položaja upravičenca - upoštevanje periodičnega dohodka

Jedro

Drugi odstavek 13. člena ZUPJS je treba razlagati in uporabiti skupaj z 2. točko prvega odstavka 13. člena ZUPJS.

Zakon v drugem odstavku 13. člena ZUPJS opredeljuje periodični dohodek, ki ga je treba aplicirati na 2. točko prvega odstavka 13. člena ZUPJS in razumeti tudi kot izgubo periodičnega dohodka in njegovo nenadomestitev z drugim periodičnim dohodkom v enakih ali podobnih zneskih. Prenehanje prejemanja periodičnega dohodka torej pomeni, da oseba ne prejema nobenega novega periodičnega dohodka, ki bi pomenil nadomestitev prejšnjega periodičnega dohodka v enakih ali podobnih zneskih in v tem primeru se od dohodka odšteje izgubljeni periodični dohodek.

Navedena razlaga je skladna tudi z načelom pravične razdelitve javnih sredstev, ki ga zasleduje ZUPJS.

Za različno obravnavo upravičencev pri ugotavljanju materialnega položaja glede na to, ali popolnoma izgubijo periodični dohodek ali pa se ta bistveno zmanjša ni razumnega razloga, ker se v obeh primerih materialni položaj upravičencev občutno poslabša. Zato bi različna obravnava lahko pomenila kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. 12300-3239/2012-2 z dne 3. 6. 2013, št. 12300-1320/2013-2 z dne 10. 6. 2013, št. 1231-272/2011-264/0 z dne 30. 4. 2012 in št. 1231-10291/2012-264/0 z dne 22. 1. 2013 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.198,53 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Sicer se pritožba zavrne."

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega in pritožbenega postopka v znesku 668,04 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke št. 12300-3239/2012-3 z dne 3. 6. 2013, št. 12300-1320/2013-3 z dne 10. 6. 2013, št. 1231-272/2011-264/1 z dne 30. 4. 2012 in št. 1231-10291/2012-264/1 z dne 22. 1. 2013 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za odpravo odločb št. 12300-3239/2012-2 z dne 3. 6. 2013, št. 12300-1320/2013-2 z dne 10. 6. 2013, št. 1231-272/2011-264/0 z dne 30. 4. 2012 in št. 1231-10291/2012-264/0 z dne 22. 1. 2013.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so se prejemki njegove družine v letih, za katere je uveljavljal pravico do otroškega dodatka, bistveno znižali glede na dohodek iz preteklih koledarskih let pred vložitvijo vloge, kar bi morala tožena stranka upoštevati v svojih odločbah. S tem, ko sta sodišči presodili, da takrat veljavni Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2012 s spremembami) ne daje podlage, da bi se v letu, za katerega se odmerja pravica, upošteval zmanjšan dohodek družine, sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 13. člen v zvezi s 15. členom ZUPJS. S tem sta kršili tudi tožnikovo pravico enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave RS. Nasprotuje II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo, in sicer da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Po prepričanju tožnika to pomeni vrnitev v ponovno odločanje drugostopnemu organu tožene stranke in ne pravilno prvostopnemu organu. Zato je sodba obremenjena z nasprotjem med izrekom in razlogi. Nasprotuje tudi odločitvi v stroškovnem delu, ker mu sodišče ni priznalo povrnitve stroškov predhodnega upravnega postopka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Ni utemeljen očitek, da II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki narekuje vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje (ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo), nasprotuje razlogom sodbe. Po prepričanju tožnika iz izreka izhaja vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugostopnemu organu tožene stranke Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: ministrstvo) in ne pravilno prvostopnemu organu Centru za socialno delo. Zato naj bi sodišče sodbo v tem delu popravilo tako, da bi v izrek izrecno zapisalo, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu Centru za socialno delo.

8. Po prvi alineji prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki, ki je Republika Slovenija in ne ministrstvo, izdajo novega upravnega akta. O znižanem plačilu vrtca pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 6. člena ZUPJS odloča pristojni center za socialno delo. To pomeni, da bo o zadevi ponovno odločal na prvi stopnji Center za socialno delo Žalec, čeprav to v izreku ni izrecno navedeno.

9. Tožniku je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 12. 2011 priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije od 8. 9. 2011 dalje v višini 412,54 EUR. V izpodbijanih odločbah je tožena stranka pri priznanju pravice do otroškega dodatka za leto 2012 pri ugotavljanju materialnega položaja družine tožnika na podlagi prvega odstavka 15. člena ZUPJS med drugim upoštevala tožnikovo plačo, prejeto v letu 2010, v znesku 10.690,84 EUR in 1.717,60 EUR drugih prejemkov iz delovnega razmerja za tožnika. Enako je pri ugotavljanju materialnega položaja za priznanje pravice do otroškega dodatka za leto 2013 upoštevala tožnikovo plačo, prejeto v letu 2011, v znesku 10.142,91 EUR in nadomestilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prejeto v letu 2011, v znesku 1.412,33 EUR (15. člen ZUPJS).

10. Tožnik je torej sprva prejemal plačo v povprečni višini 1.034,03 EUR na mesec, po 8. 9. 2011 pa nadomestilo v višini 412,54 EUR na mesec. To pomeni, da je prenehal prejemati plačo kot periodični dohodek in začel prejemati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije kot drug periodični dohodek v bistveno nižjem znesku, glede na to, da je nadomestilo predstavljalo zgolj 40 % njegove prejšnje plače.

11. Predmet revizijske presoje je vprašanje, ali je mogoče pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev uporabiti 2. točko prvega odstavka 13. člen ZUPJS tudi v primeru, ko je upravičenec prenehal prejemati en periodični dohodek in začel prejemati drug periodični dohodek, vendar v bistveno nižjem znesku. Po prepričanju tožnika bi morala tožena stranka pri ugotavljanju materialnega položaja (po začetku prejemanja nadomestila) uporabiti izjemo iz 2. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS in spremembo v višini dohodka ustrezno upoštevati.

12. Po 2. točki prvega odstavka 13. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Zakon res postavlja dva kumulativna pogoja za odštetje periodičnega dohodka, in sicer izgubo periodičnega dohodka ter njegovo nenadomestitev z drugim periodičnim dohodkom, vendar je sodišče navedeno določbo zmotno razlagalo in uporabilo izolirano. Tožnik pravilno opozarja, da je treba drugi odstavek 13. člena ZUPJS razlagati in uporabiti skupaj z 2. točko prvega odstavka 13. člena ZUPJS. Drugi odstavek 13. člena ZUPJS našteva, kateri so periodični dohodki iz 2. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS in sicer plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Besedilo "prejema v enakih ali podobnih zneskih" pomeni opredelitev, da je dohodek periodični, če ga oseba prejema v nekem časovnem obdobju v približno podobnih zneskih. Zakon torej v drugem odstavku 13. člena ZUPJS opredeljuje periodični dohodek, ki ga je treba aplicirati na 2. točko prvega odstavka 13. člena ZUPJS in razumeti tudi kot izgubo periodičnega dohodka in njegovo nenadomestitev z drugim periodičnim dohodkom v enakih ali podobnih zneskih. Prenehanje prejemanja periodičnega dohodka torej pomeni, da oseba ne prejema nobenega novega periodičnega dohodka, ki bi pomenil nadomestitev prejšnjega periodičnega dohodka v enakih ali podobnih zneskih in v tem primeru se od dohodka odšteje izgubljeni periodični dohodek. Čeprav določba 2. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS izrecno ne predvideva primera izgube periodičnega dohodka in nadomestitev z drugim periodičnim dohodkom v bistveno nižjem znesku, jo je treba na podlagi 2. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS uporabiti tudi za obravnavano situacijo.

13. Navedena razlaga je skladna tudi z načelom pravične razdelitve javnih sredstev, ki ga zasleduje ZUPJS. To načelo pomeni, da se pravice dodeljujejo tako, da se zagotovi pravična porazdelitev javnih sredstev glede na potrebe posameznika oziroma družine in glede na namen posamezne pravice, in da pomoč prejmejo tisti, ki jo zares potrebujejo. Ker je tožnik prenehal prejemati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja in začel prejemati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije, ki je bistveno nižje od plače, se je materialni položaj njegove družine poslabšal. Pri presoji materialne stiske so lahko pomembni dohodki, s katerimi družina razpolaga v trenutku uveljavljanja pravice, če se je pred tem materialni položaj družine občutno poslabšal. Zato so utemeljene navedbe tožnika, da se pri ugotavljanju materialnega položaja družine ustrezno upošteva tudi nadomestilo, ker bi to praviloma vodilo v priznanje pravice do otroškega dodatka v višjem znesku. Na ta način bi se uresničil tudi namen zakona, da upravičenci prejmejo ustrezne pravice takrat, ko jih potrebujejo (1).

14. Tudi z vidika ustavne pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS je zgoraj navedena razlaga utemeljena. Za različno obravnavo upravičencev pri ugotavljanju materialnega položaja glede na to, ali popolnoma izgubijo periodični dohodek ali pa se ta bistveno zmanjša ni razumnega razloga, ker se v obeh primerih materialni položaj upravičencev občutno poslabša. Zato bi različna obravnava lahko pomenila kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

16. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnika, ki sedaj znaša 100 %, mu je tožena stranka dolžna povrniti 1.198,53 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji (priznani pravdni stroški za štiri zadeve). Tožnik je stroške predhodnega upravnega postopka uveljavljal kot del sodnih stroškov in ne s posebnim zahtevkom, kot to zatrjuje sedaj v reviziji. Ker stroški predhodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka, mu jih sodišče ni priznalo. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje znašajo 299,6 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 225,6 EUR + 20 EUR materialnih stroškov = 245,6 EUR povečano za 22% DDV). Stroški postopka pred revizijskim sodiščem pa znašajo 368,44 EUR (nagrada za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi 282 EUR + 20 EUR materialnih stroškov = 303 EUR povečano za 22% DDV). Sodišče tožniku na pritožbeni in revizijski stopnji ni priznalo nagrade za štiri spore, ker je že sodišče prve stopnje združilo zadeve v enotno obravnavanje in se je nadalje zadeva vodila pod eno opravilno številko. Postopek na prvi in drugi stopnji se je zaključil z izdajo ene odločbe in je tožnik vložil samo eno pritožbo in revizijo. Ker tožnik ni zahteval zamudnih obresti od priglašenih pritožbenih in revizijskih stroškov, mu jih sodišče ni prisodilo.

----

(1) Predlog zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.


Zveza:

ZUPJS člen 13, 13/1, 13/1-2. URS člen 14.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAxMDU1