VSL sodba I Cp 1007/2015

Jedro

Pri odškodnini zaradi kršitve lizing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost vozila, temveč ali je lizingodajalec pri prodaji vozila ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130305/2011 z dne 14. 9. 2011 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 39.995,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2011 do plačila ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 269,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2011 do plačila, da pa se sklep razveljavi v 1. točki za plačilo 6847,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2222,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo (v obsodilnem delu) se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo popolne odškodnine iz 169. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj je bila tožnica z odstopom od pogodbe o leasingu in prodajo vozila dejansko obogatena, ker naj bi prejela več, kot je znašala njegova poslovna škoda. Toženec pravi, da je ob sklenitvi leasing pogodbe plačal polog v višini 36.332,92 EUR, poravnal pa je tudi 20 obrokov, pri čemer je en obrok znašal cca. 1900 EUR oziroma skupaj cca. 38.000 EUR. Dalje pojasnjuje: Tožnica je vozilo prodala za 59.980 EUR. Tožnica je skupaj od toženca in kupca vozila prejela torej 134.312,92 EUR, kar pomeni, da je bila glede na to, da je nabavna vrednost vozila znašala 122.461,19 EUR, v celoti poplačana že s samo prodajo vozila, sodišče pa ji je neutemeljeno prisodilo še dodatnih 39.995,46 EUR (brez upoštevanja zamudnih obresti). Tožnica bo tako skupaj prejel kar 174.308,38 EUR. Pritožnik poleg tega meni, da je tožnica v skladu s 171. čl. OZ upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine, saj je s svojim neskrbnim ravnanjem povzročila, da ji je nastala večja škoda, kot bi ji, če bi kot skrben gospodarstvenik vozilo prodal na način, običajen za vozila visokega cenovnega razreda znamke M., to je s prodajo na svetovnem spletu. Nabavna vrednost vozila novembra 2008 je bila 145.331,66 EUR, po odstopu od pogodbe pa ga je tožnica leta 2011 prodala prvemu slovenskemu kupcu za 59.980 EUR, pri čemer je jasno, da nobeno vozilo ne izgubi takšne vrednosti po 3 letih starosti. Vrednost vozila ob prodaji je bila najmanj 100.000 EUR, enako pa je ugotovil tudi izvedenec, ki je v svojem prvem poročilu navedel, da se podobna vozila na svetovnem trgu prodajajo za 100.000 do 65.000 EUR. Pritožnik nadalje navaja primer prodaje podobnega vozila v letu 2014 za enako ceno, kot je bilo tri leta prej (2011) prodano vozilo, ki je predmet te pravde. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, za kolikšno ceno je komisionar Servis A., …, s. p., ki je od tožeče stranke odkupil sporno vozilo, prodal vozilo končnemu kupcu, ter kršilo načelo kontradiktornosti (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v povezavi s 5. čl. ZPP) in posledično ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. čl. Ustave Republike Slovenije), saj ni želelo zaslišati toženca.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, saj sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako pa tudi ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka.

6. Pravno podlago odškodninske obveznosti lizingojemalca (ter posledično tudi toženca kot solidarnega poroka za lizingojemalčeve obveznosti na podlagi Pogodbe o poroštvu) predstavlja Pogodba o finančnem lizingu med lizingojemalcem in lizingodajalko (tožnico) za osebno vozilo M. ... 4,7 S ter Splošni pogoji tožnice kot njen sestavni del. Slednji v 5. točki določajo posledice neizpolnjevanja pogodbe in kršitve pogodbenih določil s strani lizingojemalca. Pri tem je ena od sankcij v primeru lizingojemalčevega neizpolnjevanja pogodbe, zlasti njegove zamude pri plačilu, lizingodajalčev odstop od pogodbe (tč. 5.1), kar je tožnica v obravnavani zadevi storila 20. 1. 2011. V tem primeru ima lizingodajalec v skladu s tč. 5.5 pravico, da od lizingojemalca terja vso škodo, ki mu je zaradi odstopa nastala, pri čemer pogodbeno škodo predstavlja razlika med denarnimi sredstvi, ki bi jih lizingodajalec prejel v primeru, da bi bila pogodba izpolnjena, in sredstvi, ki jih je dejansko prejel, navedena škoda pa se zmanjša za doseženo kupnino, ki jo lizingodajalec prejme iz naslova morebitne prodaje vozila, ter za pogodbene obresti, ki bi tekle od dneva učinkovanja odstopa od pogodbe do dneva zapadlosti obveznosti po pogodbi.

7. Sodna praksa je glede dopustnosti in uporabe takih pogodbenih določil ustaljena in enotna. V primeru razdrtja pogodbe zaradi kršitev na strani lizingojemalca ima lizingodajalec pravico do povrnitve škode v višini še nezapadlih lizing obrokov, ki bi jih bil lizingojemalec dolžan plačati do izteka pogodbe. Gre za dogovorjen način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa, ki je lahko predmet pogodbene avtonomije. Ker pa odškodnina dejanske škode ne sme presegati, je lizinške obroke, ki bi zapadli po razdrtju pogodbe, treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe, od vsote neplačanih obrokov pa (v skladu s 3. odst. 243. čl. OZ) odšteti vrednost predčasno vrnjenega vozila (predmeta lizinga).

8. Odškodnina zaradi kršitve pogodbe o lizingu, ki jo mora v obravnavani zadevi toženec plačati tožnici glede na obračun po Pogodbi o finančnem lizingu št. 242111/08, ki ga je tožnica sestavila dne 12. 8. 2011, temelji torej na dopustnem dogovoru iz Splošnih pogojev tožnice v višini 111.261,40 EUR in je ustrezno zmanjšana za diskontirane obresti v znesku 14.724,04 EUR ter za vrednost vozila v znesku 66.827,00 EUR (sicer ne ob prodaji, ampak na dan odstopa od pogodbe, kot jo je ocenil sodni cenilec avtomobilske stroke, kar pa je za toženca ugodneje in je kvečjemu v škodo tožnici). Dosojen znesek odškodnine (29.710,36 EUR) zato ne presega popolne odškodnine oziroma dejansko nastale škode (111.261,40 EUR – 14.724,04 EUR – 66.827,00 EUR = 29.710,36 EUR).

9. V skladu s tč. 5.5 Splošnih pogojev pa lizingodajalec kljub vračilu vozila dolguje tudi vse zneske po pogodbi, ki so zapadli do datuma odvzema vozila, skupaj s pripadajočimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi in stroški. Dolg lizingojemalca na dan razdrtja pogodbe je bil tako sestavljen iz dveh delov – zapadlih neplačanih pogodbenih obveznosti do dneva razdrtja pogodbe (10.055,51 EUR), skupaj z zamudnimi obrestmi (229,59 EUR) ter pogodbeno dogovorjene škode, ki je lizingodajalcu nastala zaradi odstopa od pogodbe, do višine dejanske škode (29.710,36 EUR; glej tč. 6 do 8 obrazložitve te sodbe), skupaj torej 39.995,46 EUR. V zvezi s plačili, ki jih je lizingojemalec že plačal do razveze pogodbe (20 obrokov po 1.918,30 EUR), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je tožeča stranka v skladu s tč. 5.5 Splošnih pogojev lahko zadržala kot nadomestilo za uporabo vozila, zato se od vtoževanega zneska ne odštevajo, prav tako se ne odšteva polog v višini 36.332,92 EUR, saj gre za lastno udeležbo lizingojemalca pri nakupu predmeta lizinga.

10. Glede pritožbenega očitka o soprispevku tožnice kot lizingodajalke k nastanku škode je specialnejša pravna podlaga vsebovana v določbi 4. odst. 243. čl. OZ (in ne v 171. čl. OZ, kot navaja pritožba), ki govori o tem, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe (v konkretni zadevi torej tožnica kot lizingodajalka), storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka (lizingojemalec) zahteva zmanjšanje odškodnine. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da pri odškodnini zaradi kršitve lizing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost vozila, temveč ali je lizingodajalec pri prodaji vozila ravnal s potrebno skrbnostjo ter izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na neskrbnost tožnice pri prodaji vozila, ko graja njen način prodaje ter iztrženo ceno, saj prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo kupnine, ki jo je za vozilo iztržila tožnica (dne 4. 8. 2011 v znesku 59.980,00 EUR), ampak s strani sodnega cenilca avtomobilske stroke ocenjeno tržno vrednost vozila na dan odstopa od pogodbe 20. 1. 2011, v (višjem) znesku 66.827,00 EUR, kar je za toženca ugodneje, in kar je navsezadnje v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sam predlagal. Pritožbene navedbe, da je bilo vozilo na dan odstopa od pogodbe vredno vsaj 100.000 EUR, pa so pavšalne in brez kakršnekoli podlage.

11. Kot neutemeljeni se izkažejo tudi očitki pritožnika o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, za kolikšno ceno je komisionar, ki je od tožnice odkupil sporno vozilo, prodal vozilo končnemu kupcu. To vprašanje je za obravnavano zadevo že zaradi zgoraj navedenega načina, na katerega je sodišče upoštevalo vrednost spornega vozila, nerelevantno. Vseeno pa je treba dodati, da samo dejstvo, da bi komisionar vozilo naprej prodal za več, kot bi lizingodajalcu zanj plačal, ne bi avtomatično pomenilo, da je bil lizingodajalec pri prodaji neskrben.

12. Nazadnje pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožnikovo grajo zavrnitve dokaznega predloga njegovega zaslišanja: Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo navedeni dokazni predlog kot nepotreben, saj je toženec z njim želel dokazovati neobstoj svoje pasivne legitimacije, sodišče pa se je o nasprotnem že prepričalo iz listinskih dokazov; svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo (8. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe). Načelo kontradiktornosti, tj. pravica stranke, da se izjavi, tako ni bilo kršeno, posledično pa tudi ne načelo enakega varstva pravic.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Toženec mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnica pa strošek svojega odgovora nanjo, saj je bil ta glede na svojo vsebino (pritrjevanje razlogom sodbe in ponavljanje lastnih navedb) nepotreben.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cpg 55/2017
• VSM Sodba I Cpg 80/2021
• VSL sodba I Cpg 735/2015