VSM sklep I Ip 340/2014

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Iz obravnavanega izvršilnega naslova ne izhajajo zakonske zamudne obresti, ki jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo. Zato, četudi mu daje podlago zakon, tako kot to navaja upnik v svoji pritožbi, to še ne pomeni, da je do zakonskih zamudnih obresti upravičen. Izvršbe namreč ni mogoče voditi za zakonske zamudne obresti, če niso zajete v izvršilnem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v drugi alineji III. točke izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo dolžniku, da v osmih dneh plača glavnico v znesku 4.250,99 EUR in stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v nasprotnem primeru pa za izterjavo upnikove terjatve dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet in rubežem ter cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari (II. točka izreka). Predlog upnika je zavrnilo glede predlaganega rubeža in prenosa plače in drugih stalnih prejemkov ter glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice (III. točka izreka), za izvršitelja pa je določilo M.G. (IV. točka izreka).

2. Upnik se pritožuje le zoper odločitev v drugi alineji III. točke izreka prvostopenjskega sklepa, torej v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za zakonske zamudne obresti od glavnice od dne 22. 12. 2010 dalje do plačila. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je upnik na podlagi prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičen do zakonskih zamudnih obresti v primeru dolžnikove zamude. Kolikor dolžnik ne poravna svoje obveznosti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi, je dolžan upniku tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi dalje do dokončnega poplačila. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se dovoli izvršba tudi za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi do dokončnega poplačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje poudarja, da je predmet pritožbenega preizkusa le zavrnilni del sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za zakonske zamudne obresti od glavnice od dne 22. 12. 2010 dalje do plačila. Odločitev v preostalem delu sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje kljub temu, da upnik že ima izvršilni naslov - sklep o končanju postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (četrti odstavek 396. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)), dolžniku naložilo v plačilo upnikovo terjatev, kot to ravna v postopku, ko upnik razpolaga le z verodostojno listino in mora šele v postopku izvršbe pridobiti izvršilni naslov ter dovolilo izvršbo, ni predmet preizkusa, saj je pritožba ne izpodbija, prav tako je upnik s predlogom za izvršbo v tem delu uspel (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem delu tudi druga stranka ni vložila pritožbe in je sklep postal pravnomočen ter sodišče druge stopnje vanj ne more več posegati.

5. Upnik ima sicer zaradi tega dva izvršilna naslova, vendar se po vsebini ne razlikujeta. V obeh gre namreč za izterjavo glavnice v znesku 4.250,99 EUR, brez zakonskih zamudnih obresti, kot jih uveljavlja upnik v predlogu, t.j. od 22. 12. 2010 do plačila oziroma kot jih uveljavlja v pritožbi od poteka osemdnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi do plačila. Zakonske zamudne obresti namreč ne izhajajo iz izvršilnega naslova.

6. Sklep o končanju postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, kot tudi naložitveni del sklepa o izvršbi, ki ga izda sodišča na podlagi verodostojne listine, predstavlja izvršilni naslov, na katerega je sodišče v izvršilnem postopku vezano na podlagi načela formalne legalitete. Pomen načela formalne legalitete se kaže v tem, da izvršilno sodišče ne more presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova ter vanj posegati, ampak lahko v korist upnika zoper dolžnika dovoli izvršbo le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato je izvršilni postopek v tem primeru namenjen zgolj realizaciji upnikove terjatve. Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano vse dokler ta ni spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

7. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Iz obravnavanega izvršilnega naslova ne izhajajo zakonske zamudne obresti, ki jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo. Zato, četudi mu daje podlago zakon, tako kot to navaja upnik v svoji pritožbi, to še ne pomeni, da je do zakonskih zamudnih obresti upravičen. Izvršbe namreč ni mogoče voditi za zakonske zamudne obresti, če niso zajete v izvršilnem naslovu.

8. Ker upnik nima izvršilnega naslova za zakonske zamudne obresti, bi ga moral pridobiti bodisi v okviru stečajnega postopka tako, da bi vložil pritožbo zoper sklep o končanem stečajnem postopku, bodisi s tožbo v pravdnem postopku. Ne more pa upnik terjati v izvršilnem postopku zakonskih zamudnih obresti, ki ne izhajajo iz izvršilnega naslova ne glede na določilo prvega odstavka 378. člena OZ.

9. Kar se tiče zahtevka upnika za izterjavo zamudnih obresti od poteka osemdnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi do dokončnega poplačila, tako imenovanih procesnih obresti, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je zahtevek za te obresti dopustno uveljavljati le v pravdnem postopku od dneva vložitve tožbe ali v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, od dneva njegove vložitve (381. člen OZ), ne pa tudi v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova, ko te v njem niso zajete. Izvršilni postopek je po svoji naravi namenjen izterjatvi že dospelih terjatev iz izvršilnega naslova, ne pa postavljanju novih dajatvenih zahtevkov, kar bi pomenil zahtevek za plačilo procesnih obresti. Predlog na podlagi izvršilnega naslova, za razliko od predloga na podlagi verodostojne listine in tožbe, dajatvenega zahtevka ne vsebuje. Glede na to, da iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi moral dolžnik v primeru zamude plačevati zamudne obresti, sodišče pa je v celoti vezano na izvršilni naslov, izvršbe ni mogoče dovoliti niti za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je predlog za izvršbo bil poslan krajevno pristojnemu sodišču. To bi predstavljajo namreč odločanje o materialnopravni obveznosti dolžnika, kar v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ni v pristojnosti izvršilnega sodišča. Določba prvega odstavka 378. člena OZ bi bila torej za izvršilno sodišče upoštevna le, če bi bila upoštevana že v izvršilnem naslovu.

10. Pritožbeni razlog uveljavljan v pritožbi, to je zmotna uporaba materialnega prava, po obrazloženem ni utemeljen. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih upnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 56/2021
• VSC Sklep I Ip 85/2022
• VSL Sklep Cst 98/2021