VSL sodba I Cp 1252/99

Jedro

Škoda je bila povzročena iz hude malomarnosti, ker je voznik motornega kolesa prevozil rdečo luč in na drugi strani križišča povozil 10-letno deklico, ki je pri zeleni luči pravilno prečkala cesto po zaznamovanem prehodu za pešce. Zmanjšanje odškodnine po dol. 1. odst. 191. čl. ZOR zato ne pride v poštev.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka izreka) spremeni tako, da se tožencu naloži, da je dolžan plačati mladoletni tožnici poleg že pravnomočno prisojenega zneska 1.170.000,00 SIT, še 130.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora plačati mladoletni tožnici odškodnino v znesku 1.170.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 157.163,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1999 dalje do plačila (1. in 2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (3. točka izreka). Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži plačilo višje odškodnine, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je prisojena odškodnina v vseh postavkah prenizka. Po mnenju tožnice in tudi po izvedeniškem mnenju so bile poškodbe, ki jih je zadobila mladoletna tožnica v prometni nesreči, hude. Imela je izredno hud pretres možganov, bila je nezavestna, imela je izliv krvi v levo uho, obtolčenine po celem telesu, raztrganinsko rano na levi strani brade, udarnino kolena in tudi druge poškodbe. Posledice te nesreče so za tožnico še vedno vidne in tudi čutne. Tako dosojena odškodnina je po mnenju tožnice prenizka v vsaki posamezni postavki in tako tudi skupno. Raztrganinska rana, ki je sicer zašita, vendar pa ne odpravljena, predstavlja še vedno kozmetični defekt, ki bo za tožnico, ki odrašča, čedalje težje prenosljiv, v sami osnovi pa je ta defekt tudi moteč v smislu funkcionalnosti, saj ji izkrivlja obraz. Prenehala je z igranjem flavte, funkcionalnost tega dela telesa pa je tako okrnjena, da nedvomno predstavlja zelo hudo telesno poškodbo. Odškodnina za takšne telesne poškodbe je nedvomno prenizka in preskopa. Tožnica je nedvomno v tožbenem zahtevku postavila povsem realen zahtevek, realen tudi glede na premoženjsko stanje tožene stranke, vendar pa je sodišče premoženjsko stanje tožene stranke podcenilo, saj je toženec mlad, dela sposoben, z redno zaposlitvijo, za plačilo same odškodnine pa bi nedvomno opravljal tudi druga priložnostna dela, saj bi le tako lahko bila podana pravična odmena za poškodbe, ki jih je povzročil. Samo prometno nesrečo je povzročil zaradi grobe kršitve cestnoprometnih predpisov, saj je v križišče zapeljal ob rdeči luči, z motornim kolesom, ki očitno ni bilo povsem izpravno, le-to pa nedvomno ne more vplivati na zmanjšanje odškodnine. Pritožba je le delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanega zneska 900.000,00 SIT prisodilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je od zahtevanega zneska 800.000,00 SIT prisodilo odškodnino v znesku 700.000,00 SIT, za prestani strah pa od zahtevanega zneska 400.000,00 SIT odškodnine v znesku 100.000,00 SIT, skupno torej 1.300.000,00 SIT. Po določbah 205. člena in 1. odstavka 191. člena pa je prisojeno odškodnino zmanjšalo za 10%, torej za 130.000,00 SIT in tako končno prisodilo tožnici odškodnino v znesku 1.170.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zaključuje, da je toženec povzročil prometno nezgodo, ko je vozil po Zaloški cesti v Ljubljani in v križišču z Zadobrovško cesto pri rdeči luči ni ustavil svojega vozila, temveč je zapeljal v križišče proti Zalogu v trenutku, ko je z njegove desne strani po zaznamovanem prehodu za pešce pri zeleni luči prečkala vozišče Zaloške ceste pešakinja - tožnica. Takrat je bila tožnica stara komaj 10 let. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je škodo povzročil iz hude malomarnosti, temveč mu je mogoče očitati le navadno malomarnost, pritožbenemu sodišču ni razumljiv. Če povzročitev prometne nesreče v že opisanih okoliščinah ne predstavlja hude malomarnosti, se pritožbeno sodišče sprašuje, kaj vse bi še moral početi toženec, da bi mu takšno malomarnost bilo mogoče očitati. Res bi lahko bil še pod vplivom alkohola, kaj več pa si je res težko predstavljati. Videl je 10-letno deklico, ki je pravilno in v skladu s vsemi prometnimi predpisi po zaznamovanem prehodu prečkala cesto, pri čemer zakon vsem udeležencem v prometu, zlasti pa seveda voznikom motornih vozil izrecno nalaga, da morajo še posebno skrbno ravnati in biti obzirni do otrok. Sodišče prve stopnje je vse odločilne dejanske okoliščine, od katerih je odvisna uporaba določbe 1. odstavka 191. člena v povezavi z 205. členom ZOR sicer pravilno ugotovilo, vendar je glede na ugotovljene okoliščine napravilo napačen zaključek, da toženec škode tožnici ni povzročil iz hude malomarnosti. Dejansko je nedvomno šlo za hudo malomarnost, zato ni pogojev za uporabo določbe 1. odstavka 191. člena ZOR. Zmanjšanje sicer prisojene odškodnine za 10 % iz tega razloga ne pride v poštev. Pritožba prisojene odškodninske zneske za prestane telesne bolečine in nevšenosti, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah le pavšalno graja in meni, da bi bilo potrebno tožnici prisoditi višjo odškodnino iz vseh treh navedenih naslovov, kot tudi skupno in sicer v okviru oziroma v celoti po tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri pravične odškodnine iz vseh treh omenjenih naslovov oprlo na izvedeniško mnenje dr. A. A. in na izpovedbo same tožnice. Tožeča stranka je izvedeniško mnenje v celoti sprejela in tudi v pritožbi temu mnenju ne ugovarja ter tudi ne predlaga novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe dovolj natančno obrazložilo, zakaj tožnici iz posameznega naslova prisoja določene zneske v skladu z določbo 200. in 203. člena ZOR. Po prepričanju pritožbenega sodišča prisojeni zneski predstavljajo pravično denarno odškodnino, ki glede na vse ugotovljene okoliščine, zlasti glede na trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu predstavlja pravično denarno odškodnino. Prisojeni zneski so tudi povsem v skladu z odškodninami, ki jih sodišča v naši državi prisojajo drugim oškodovancem za podobne poškodbe in posledice, kot jih je utrpela in jih še bo tožnica. Pritožba pa za svojo pritožbeno trditev, da gre nedvomno za hude poškodbe, ne predlaga nobenega dokaza, zato takšne pritožbene trditve pritožbeno sodišče seveda ne more upoštevati. Tudi pritožbena izvajanja, da je zaradi posledic nesreče prišlo pri tožnici do skaženosti, so neupoštevna, saj tožeča stranka zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti pač v tej pravdi ni postavila, zato seveda ne more v pritožbi spreminjati dejanskih navedb in pravne podlage svojega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP pritožbi tožeče stranke le delno ugodilo, kot je že bilo obrazloženo, v preostalem delu pa jo je v skladu z določbo 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnlo, ker se je prepričalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). 2. odstavek 166. člena ZPP določa, da pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. V tej pravdi sta bila sporna tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka. Po temelju je tožeča stranka uspela v celoti, torej 100 %, po višini pa z 1.300.000,00 SIT od vtoževanega zneska 2.100.000,00 SIT, kar pomeni, da je po višini tožeča stranka uspela z 62 %, v povprečju pa to pomeni, da je v pravdi kot celoti uspela z 82 %. Natanko do enakega zaključka je kljub sicer nižjemu prisojenemu znesku prišlo sodišče prve stopnje, zato ni razloga, da bi pritožbeno sodišče posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Te stroške je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, tožeča stranka pa se zoper samo odmero sploh ne pritožuje. Tožeča stranka bi sicer glede na delni uspeh v pravdi imela pravico do povrnitve dela pritožbenih stroškov, sorazmerno z uspehom svoje pritožbe, vendar pritožbeno sodišče o tem ni moglo odločati, ker tožeča stranka v pritožbi povrnitve pritožbenih stroškov sploh ni zahtevala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 832/99
• VSC Sklep Cp 42/99
• VSL Sodba I Cp 692/2019