<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 1399/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1399.99
Evidenčna številka:VSL43520
Datum odločbe:24.05.2000
Področje:pravo intelektualne lastnine - obligacijsko pravo
Institut:moralne avtorske pravice - pravica

Jedro

Ker ni bilo skupnega sodelovanja in ker delo ni nedeljiva celota, toženca nista kršila moralnih avtorskih pravic tožnikov s tem, da sta delo brez njihovega prispevka prenesla v drugo založbo. Založba je izgubila prednostno pravico do sklenitve dodatka k založniški pogodbi, ker ni sprejela pogojev tožencev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, zavrnilo pa je tudi njihov predlog za izdajo začasne odredbe. Prvi trije tožniki so zahtevali, da sodišče odloči o tem, da prepovedujejo tožencema pripravo, reprodukcijo, distribucijo ter kakršnokoli drugo razpolaganje oz. izkoriščanje soavtorskih del Slovenskih beril z naslovi: za peti razred osnovne šole: Pozdravljeno, zeleno drevo; za šesti razred: O, domovina, ti si kakor zdravje; za sedmi razred: Vezi med ljudmi in za osmi razred: V nove zarje, ki so bodisi brez slikovnega izbora in spremnega besedila M.T., bodisi brez ilustracij D. K. in E. P. oz. v spremenjeni vzgojnoestetski in slikovnoilustracijski obliki kot so izhajale pri Založbi A d.d. Zahtevali so tudi, da sta toženca dolžna ustaviti in prepovedati vsako nadaljnje izkoriščanje omenjenih del preko katerekoli založbe in da sta toženca dolžna odrediti uničenje matric negativov in drugih sredstev, izdelanih in pripravljenih za tiskanje učbenikov, navedenih v 1. točki, pri založbi B ali kateremkoli drugem založniku, zahtevali pa so tudi, da morata toženca odrediti uničenje vseh že natisnjenih primerkov učbenikov z označbo založbe B. Založba A d.d. pa je zahtevala odločitev sodišča o tem, da sta toženca dolžna skleniti aneksa k založniškim pogodbam glede naklade in avtorskega honorarja za šolsko leto 1995/96 in za šolsko leto 1996/97 za omenjena berila, pri čemer je tožeča stranka navedla natančno vsebino aneksov, ki naj bi jih bila toženca dolžna podpisati. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povračilo pravdnih stroškov in odločilo, da morajo tožniki povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 169.014,00 SIT, zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z omenjenimi zahtevki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi trije tožniki niso soavtorji omenjenih učbenikov, zadnja tožeča stranka pa je s svojim ravnanjem izgubila prednostno pravico do sklenitve založniških pogodb. Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in ugoditev zahtevku za izdajo začasne odredbe. Navaja: Ni res, da gre med prvimi tremi tožniki in tožencema za združeno avtorsko delo. Sporni učbeniki predstavljajo soavtorsko delo prvih treh tožnikov in tožencev. Nato podrobno navaja, iz česa to soavtorstvo izhaja. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo v zvezi z vprašanjem potrditve spornih učbenikov. Po 32. čl. Zakona o osnovni šoli in pravilnikih o učbenikih so sporni učbeniki že na podlagi veljavnih materialnih predpisov nedeljiva celota. Sklep o potrditvi učbenika se nanaša na učbenik kot celoto in nikakor ne na del učbenika oz. rokopis. V času, ko sta toženca kršila soavtorske pravice, so vsi sklepi o potrditvi učbenikov kot celote še vedno veljali. V času sklepa o potrditvi so bili torej učbeniki nedeljiva celota. To izhaja tudi iz pogodbe, sklenjene med Zavodom za šolstvom in obema tožencema dne 2.7.1990. V 2. členu je izrecno določeno, da se avtor zavezuje za sporne učbenike predlagati ilustracije in druga učna sredstva. Jasno je torej, da so bile ilustracije obvezne in sicer kot neločljiv del učbenikov. Tudi če bi šlo za združeno avtorsko delo, zanj veljajo določbe 12. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - ZASP, (Ur.l. RS št. 21/95 z dne 14.4.1995). Toženca tudi nista predložila dokazov o tem, da sta izključna avtorja imen spornih učbenikov. Toženca torej nimata avtorskih pravic na naslovih spornih učbenikov. Napačni so tudi zaključki glede četrte tožnice. Ni res, da so bili sklepi o potrditvi beril izdani tožencema in ne četrti tožnici. Sklepi so bili izdani vsaj tudi Založbi A. Prišlo je do zmede glede izvora beril pri Ministrstvu za šolstvo in šport, ki je odločalo o odkupu učbenikov v letu 1995. Tudi to ni točno, da v obravnavanem primeru ne gre za kolektivno avtorsko delo v skladu s čl. 25 Zakona o avtorski pravici - ZAP (Ur.l. SFRJ št. 19/78 - 21/90). Nato podrobneje navaja, zakaj tako šteje. Četrti tožnici nedvomno pripada izključna materialna avtorska pravica na podlagi 25. čl. ZAP. Netočne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s predkupno pravico četrte tožnice. Tožniki so tako v celoti izkazali verjetnost, da so njihove izključne avtorske pravice kršene, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njihov predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v sodbi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je treba zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe. Razmerje med prvimi tremi tožniki in tožencema: Vprašanje, ki je tudi še v pritožbi sporno, je, ali so tožniki soavtorji beril, v zvezi s tem pa, ali so zaradi dejanj tožencev njihove moralne pravice kršene. Sporno pa je tudi še avtorstvo naslovov. Tožniki s tožbo zahtevajo torej zavarovanje svojih moralnih avtorskih pravic. Zakon o avtorski pravici - ZAP (Ur.l. SFRJ 19/78-21/90) je to vprašanje urejal v 28. členu. Po teh določbah med moralne avtorske pravice spada avtorjeva pravica, da ga priznajo in navedejo kot ustvaritelja dela, pravicae, da se upre vsaki skazitvi, okrnitvi ali drugačni spremembi svojega dela, in pravica, da se upre vsaki uporabi dela, ki bi žalila njegovo čast in ugled. ZASP, ki je začel veljati 25.4.1995, pa o moralnih avtorskih pravicah govori v 19. čl., ki pravi, da ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Sodišče prve stopnje je štelo kot odločilen trenutek, po katerem je treba presojati vprašanje, ali so bile njihove pravice kršene, trenutek sklenitve založniške pogodbe z založbo B, tožniki pa v zvezi s tem vprašanjem tudi nimajo bolj konkretnih trditev. Tako je tudi pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo zakona ob presoji vprašanja, ali so bile kršene moralne avtorske pravice tožnikov, v zvezi s tem pa glede vprašanja, ali so tožniki soavtorji, uporabilo v zvezi s prvo pogodbo določbe ZAP, v zvezi z drugo pa določbe ZASP. Pri tem je treba tudi takoj ugotoviti, da med obema zakonoma ni vsebinske razlike glede vprašanj, ki so v tej pravdi sporna. Upoštevaje torej čl. 10/1 ZAP (Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, gre vsem sodelavcem na njem nedeljiva avtorska pravica) oziroma člen 12/1 ZASP (Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na tem delu.) je torej treba ugotoviti, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožniki niso soavtorji beril, toženca pa v zvezi s tem nista kršila njihovih moralnih avtorskih pravic, ko sta berila prenesla v drugo založbo brez prispevkov tožnikov. Sodišče prve stopnje ima v zvezi s tem vprašanjem izčrpne razloge, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse elemente, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da ni šlo za soavtorstvo: med avtorji berila in likovne opreme ni bilo dovolj tesne povezanosti in ustvarjalnega sodelovanja, saj so tožniki delo opravili samostojno in po naročilu četrte tožnice; delo ni nedeljiva celota, saj je berilo mogoče uporabljati samostojno, torej brez likovne opreme; da pa bi tudi likovne opreme tožnikov ne bilo mogoče uporabiti ločeno, pa tožniki niti ne trdijo. Pritožbene trditve glede tega vprašanja niso nove in je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ne gre namreč pozabiti, da je predmet obravnavanja izključno vprašanje, ali sta toženca - če so bili tudi tožniki soavtorji - kršila moralne avtorske pravice tožnikov s skazitvijo dela. Da imajo tožniki sicer vse pravice, ki izhajajo iz avtorstva njihovih prispevkov, namreč sploh ni sporno. Ne gre pa za plod skupnega sodelovanja in za nedeljivo celoto, kar je pogoj za soavtorstvo. Ko pa gre za združeno delo več avtorjev, se lahko vsako delo izkorišča ločeno in tudi roki trajanja avtorske pravice tečejo ločeno za vsako od združenih del. Pritožba se sklicuje na Pravilnik o učbenikih iz leta 1993 in na Pravilnik o potrjevanju učbenikov iz leta 1996. V zvezi s to pravdno zadevo je mogoče ugotoviti, da je Pravilnik o učbenikih, veljaven v času, na katerega se nanaša ta pravdna zadeva, imel v zvezi z likovnim delom učbenika povsem ohlapne določbe, saj se sklepi o potrditvi spornih učbenikov likovnega dela nikjer ne dotikajo, prav tako pa tudi ne drugih ustvarjalcev in založnikov. Novi Pravilnik o potrjevanju učbenikov iz leta 1996, ki ga pritožba citira, ima natančnejše določbe o tem, kaj vse mora sklep o potrditi učbenika vsebovati. Vendar za obravnavano zadevo ta pravilnik ne pride v poštev, ker je tedaj veljal Pravilnik iz leta 1993, na podlagi katerega so tudi izdani sklepi o potrditvi učbenikov. Tudi pogodba med tožencema in Zavodom za šolstvo z dne 2.7.1990, na katero se pritožba sklicuje, ni odločilnega pomena v zvezi z vprašanjem soavtorstva in je ni mogoče razlagati na način kot to skuša pritožba. V vsakem primeru pa je vprašanje soavtorstva treba presojati po že citiranih zakonih, torej po ZAP oz. ZASP, pravilniki, ki jih pritožba citira, pa zato ne morejo biti odločilni. V zvezi z imenom ima sodba prav tako popolne in torej zadostne razloge. Velja le odgovoriti, da je bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso avtorji imena, kar so tudi izrecno izpovedali (list. št. 56-57-58), zato njihove avtorske pravice niso mogle biti kršene. Tožniki torej niso avtorji imena - ali sta to toženca, pa je tako v razmerju med njimi drugotnega pomena. Razmerje med četrto tožnico in tožencema: V zvezi s pritožbenimi trditvami je najprej treba izhajati iz tožbenega zahtevka, s katerim zahteva tožeča stranka sklenitev aneksov k založniškim pogodbam, pri čemer se sklicuje na svojo prednostno pravico, ki izhaja iz prej sklenjenih založniških pogodb. Vprašanje, komu so bili izdani sklepi in vprašanje morebitne zmede na tržišču, torej v zvezi z zahtevkom tožeče stranke proti tožencema ne more biti odločilno. Enako velja glede vprašanja, ali gre za kolektivno avtorsko delo. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo, sicer pa so že same trditve tožeče stranke v zvezi s tem le splošne, saj se npr. ne zatrjuje, da bi bila sklenjena pogodba kot je predvidena v členu 25/1 ZAP oz. členu 100/2 ZASP, učbeniki pa tudi niso bili objavljeni in se niso uporabljali pod imenom naročnika. Iz omenjenih dveh podlag torej tožeča stranka ne more zahtevati od tožencev sklenitve aneksov. Sicer pa so tudi v tem delu razlogi sodišča prve stopnje jasni in popolni. Pritožbeno sodišče jih sprejema. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je bil v gospodarskem sporu VII Pg 88/96 pravnomočno zavrnjen zahtevek za razveljavitev založniške pogodbe, ki sta jo toženca sklenila z založbo B. Tako je torej točna ugotovitev sodišča prve stopnje v tem, da je tožeča stranka izgubila prednostno pravico do sklenitve nove založniške pogodbe oz. do sklenitve aneksov, ki jih s tožbo zahteva. Dopis z dne 21.2.1995, na katerega se sklicuje pritožba, vsebinsko zavrača predlog tožencev, ker daje drugačno ponudbo (čl. 31/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in čl. 41 ZOR). Sicer pa tožeča stranka tudi ne trdi, da je pripravljena skleniti pogodbo s tožencema pod enakimi pogoji kot sta pogodbo sklenila z založbo B. Tako je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Glede na razloge, zaradi katerih je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je pravilna tudi odločitev o tem, da je treba zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe. Tako je bilo torej treba po vsem povedanem pritožbo v celoti zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 2 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej odločbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.

 


Zveza:

ZOR člen 31, 31/1, 41, 31, 31/1, 41. ZASP člen 12, 12/1, 13, 19, 12, 12/1, 13, 19.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzcyMw==