VSC Sodba Cpg 25/2019

Jedro

Pravdni stranki sta že v pogodbi dogovorili plačilo odškodnine za primer toženčevega predčasnega odstopa od pogodbe. Dogovorili pa sta tudi način obračuna le-te in njeno višino (glej 4. člen pogodbe). Pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik do odškodnine ni upravičen je zato zgrešeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 653,31 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijani sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 23.992,64 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka veljavno odpovedala pogodbo v skladu z veljavnimi pogodbenimi določili in zato pri odpovedi pogodbe ni šlo za kršitev pogodbe in je sklicevanje na določbo člena 243 OZ zmotno. Zmotno in nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za neupravičen odstop od pogodbe in velja odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine v smislu pozitivnega pogodbenega interesa, torej za premoženje, ki bi tožniku pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila celotnega zneska, čeprav dela po izteku odpovednega roka sploh ni opravljal in mu s tem niso nastali nobeni stroški. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kolikšen del dela tožnika odpade na delo pri odpiranju trgovin in kolikšen del na tekoče delo. Ni upoštevalo, da tožnik po odpovedi pogodbe ni več opravljal delo za toženo stranko, prav tako ni razlikovalo med opravljenim delom ob podprtju trgovin in tekočim delom tožnika in je v tem delu sodba neobrazložena in v nasprotju z izjavo in trditvami tožeče stranke. Prisojena odškodnina je pretirana tudi po višini in pravdni stranki nista soglašali, da mora tožena stranka ob prekinitvi pogodbe plačati tožeči stranki cel dogovorjen znesek do izteka pogodbe. Ker je v času odpovednega roka kot tudi do izteka pogodbe, vse delo opravljal drug pogodbeni izvajalec, tožena stranka v tem času tudi ni mogla biti obogatena. Tožena stranka zavrača tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede plačila vrednosti opravljenih del za vsako trgovino v dobi pet let. Opozarja na dejstvo, da določilo 4. člena pogodbe s katerim sta stranki opredelili povrnitev vrednosti velja do izteka pogodbe, to je do 1. 7. 2015. Stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške za obdobje po izteku pogodbe je tako v direktnem nasprotju s pogodbenimi določili, obenem pa je neutemeljeno stališče sodišča, da mora tožena stranka plačati za nekaj izven veljavnosti pogodbe. Tožena stranka prav tako zavrača v celoti obrazložitev sodišča glede dolžnosti povrnitve nastalih stroškov tožnika v znesku 1.643,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2016 do plačila, ki so mu nastali ko je želel kontaktirati z lastnikom tožene stranke, ki je pomanjkljiva in brez utemeljitve. Meni, da za navedene stroške ni bilo nikakršne potrebe in so bili stroški v celoti neutemeljeni.

3. Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke obrazloženo odgovorila. Pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je iz trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi med njima sklenjene pogodbe z dne 1. 7. 2010, ki se je nanašala na opravljanje storitev iz varstva pri delu s strani tožeče stranke pri toženi stranki. Navedena pogodba v 3. členu določa, da znaša izračunani in dolgovani mesečni pogodbeni znesek 18,00 EUR na poslovalnico (na stanje 1. 7. 2010 je 35 trgovin ... in uprava), da znaša skupaj mesečni pogodbeni znesek na dan 1. 7. 2010 630,00 EUR (35 poslovalnic) in 50,00 EUR za upravo brez DDV, kar skupaj znaša 680,00 EUR brez DDV. Nadalje določa, da se znesek mesečnega pogodbenega zneska poveča ob odprtju vsake nove poslovalnice (trgovine) za 18,00 EUR. V 4. členu pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se pogodba podpiše za dobo pet let od 1. 7. 2015. Pogodbeno obdobje lahko stranki ponovno podaljšata za obdobje petih let, ki ga pogodbeni stranki dogovorita s pisnim aneksom k pogodbi, najkasneje 30 dni pred iztekom pogodbe. V času trajanja pogodbenega obdobja lahko vsaka pogodbena stranka odpove pogodbo s 6 mesečnim odpovednim rokom in sicer pisno, s priporočeno pošto. Odpoved lahko poda vsaka pogodbena stranka in sicer pisno s priporočeno pošto. Glede na to, da mora izvajalec vsa pogodbena dela izvesti v predpisanih zakonskih rokih (preračunana pa so na mesečni pogodbeni znesek) in se bo celotna izplačala in nadomestila šele ob izteku pogodbene (očitno: dobe) se stranki dogovorita, da se v primeru odpovedi pogodbe pred iztekom izvedena dela iz točk 1 in 2 (razen prej naštetih del v sklopu 3 ure pri naročniku in 2 uri pri izvajalcu) obračunajo v sorazmerju s časom, ki je preostal do izteka pogodbe in opravljenimi deli. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka 12. 8. 2013 pisno odpovedala pogodbo tožeči stranki brez krivdnega razloga z odpovednim rokom 6 mesecev, tako da je pogodba prenehala s 14. 2. 2014 in da je tožena stranka tožeči stranki poravnala pogodbeno določene zneske do tega dne, ter da je tožeča stranka do tedaj opravljala pogodbene storitve za skupno 57 trgovin tožene stranke, ki jih je tožena stranka odprla v času veljavnosti pogodbe.

6. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki, ki je v tožbi vztrajala, da ji je tožena stranka dolžna plačati dogovorjeni mesečni pogodbeni znesek na dan 1. 7. 2010, to je mesečni znesek po 630,00 EUR brez DDV (35 poslovalnic) in 50,00 EUR za upravo, brez DDV do izteka pogodbe, to je do 1. 7. 2015 in se sklicevala na 3. člen pogodbe po katerem naj bi se pogodbeni znesek povečal ob odprtju vsake nove poslovalnice za 18,00 EUR do izteka pogodbe. Zahtevala je za 35 trgovin za čas od 14. 2. 2014 do 1. 7. 2015 plačilo v višini 16.269,00 EUR, prav tako je tožeča stranka zahtevala plačilo za vse naknadno odprte trgovine v času veljavnosti pogodbe (22 trgovin) po 18,00 EUR na mesec za vsako trgovino, ker je ob upoštevanju zmanjšanja za vrednost 5 ur mesečno zneslo na trgovino po 16,433 EUR mesečno za obdobje 370 mesecev pa skupni znesek 6.080,21 EUR. Uveljavljala je tudi odškodnino za povračilo stroškov, ki so ji nastali z izterjavo še dolgovanega zneska v višini 1.643,43 EUR in sicer je uveljavljala stroške obiska lastnikov tožene stranke v N., stroške prevodov ter stroške odvetniškega zastopanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka na podlagi določila 4. člena pogodbe zaradi predčasnega odstopa tožene stranke od pogodbe upravičena do plačila odškodnine, ki ustreza pozitivnemu (izpolnitvenemu) interesu tožeče stranke v višini še neplačanih in nezapadlih dejanskih obrokov diskontiranih mesečno po odpovedi pogodbe za neizvajana dela v obsegu 5 ur mesečno po trgovini, povečano za stroške. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer na prvi odstavek 9. člena, 125. člen, 239. člen ter 243. člen OZ, kakor tudi na določilo 111. člena OZ. Sodišče prve stopnje je iz med pravdnima strankama nesporno sklenjene pogodbe zaključilo, da je bila vrednost opravljenih del tožeče stranke za vsako trgovino preračunana na mesečni znesek 18,00 EUR pod predpostavko, da bo pogodba veljala 5 let, kar pomeni, da bi se z iztekom 5-letnega obdobja vrednost opravljenega dela tožnika tudi dokončno poplačala. Sledilo je tožeči stranki, da sta se pravdni stranki dejansko s pogodbo dogovorili za obročno plačilo v vrednosti opravljenega dela tožeče stranke, ki se v celoti izpolni v kolikor tožena stranka za vsako trgovino plačuje 18,00 EUR mesečno celih 5 let (kot to določa 4. člen pogodbe), do česar pa ni prišlo, ker je tožena stranka pogodbo predčasno odpovedala in tožeči stranki plačala le pogodbeno dogovorjene mesečne zneske 18,00 EUR na trgovino do prenehanja pogodbe, to je do 14. 2. 2014. Glede višine škode je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izračunu tožeče stranke in toženi stranki priznalo vtoževani znesek 23.992,64 EUR, pri čemer je tožeča stranka pogodbeno dogovorjene mesečne zneske po posamezni trgovini (18 x 57 trgovin) uveljavljala v skladu z dogovorom v 4. členu pogodbe, torej po izteku odpovednega roka ni zahtevala zneska 18,00 EUR mesečno, temveč je ta znesek zmanjšala za neopravljeno (tekoče) delo v skladu z določilom 4. člena pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi sklenjene pogodbe dolžna plačati tožeči stranki vtoževano terjatev, saj je tožena stranka pogodbo odpovedala brez krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, tožeča stranka je bila oškodovana, saj njeno delo ni bilo poplačano v celoti, tožena stranka je opravljeno delo prejela pravočasno za vse poslovalnice, tudi ob odprtju novih trgovin, dela pa ni v celoti plačala, saj je tožeča stranka kot izvajalec morala pogodbena dela izvesti v predpisanih zakonskih rokih, preračunana pa so na mesečni pogodbeni znesek za obdobje 5 let (60 mesecev) in se celotno nadomestilo izplača šele ob izteku pogodbe. Zato pa sta se pravdni stranki tudi dogovorili, da se v primeru predčasne odpovedi pogodbe izvedena dela (razen del, ki jih določa pogodba) obračunajo v sorazmerju s časom, ki je preostal do izteka pogodbe in opravljenimi deli. Ker je tožena stranka plačala dela samo do 14. 2. 2014, to je do izteka 6-mesečnega odpovednega roka, je tožeča stranka ostala prikrajšana za neplačilo do konca izteka 5-letnega obdobja, na katerega je bil obračunan mesečni pogodbeni znesek. Sodišče je tako ocenilo, da sta se pravdni stranki dejansko s pogodbo dogovorili za obročno plačilo vrednosti opravljenega dela tožeče stranke, ki se v celoti izpolni v kolikor tožena stranka za vsako trgovino plačuje, oziroma bi plačala po 18,00 EUR vsak mesec celih 5 let (kot to določa 4. člen pogodbe). Ker tožena stranka ni plačala dela v celoti, saj ni plačala obrokov za vseh 60 mesecev po 18,00 EUR za vsako trgovino, ampak le do prenehanja pogodbe, je bila tožena stranka za neplačani del tudi okoriščena in je tudi po določbi 111. člena OZ dolžna vrniti oziroma tožeči stranki plačati opravljeno delo. Zaradi neizpolnjene pogodbe je tožeči stranki nastala v neplačani razliki škoda, zato je tudi iz tega razloga zahtevek tožeče stranke utemeljen v smislu pozitivnega pogodbenega interesa, saj gre za premoženje, ki bi tožeči stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena glede na dejstvo, da je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, tožena stranka pa dela v celoti ni plačala in je dolžna pridobljeno korist povrniti. Zato je tudi iz tega naslova (prvi odstavek in drugi odstavek 239. člena OZ ter 243. člena OZ) zahtevek tožeče stranke utemeljen.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko in materialnopravno pravilna.

8. Pritrditi je toženi stranki, da je ta imela po sklenjeni pogodbi možnost predčasno odstopiti od pogodbe ter da njen odstop od pogodbe s 6-mesečnim odpovednim rokom kot ga določa 4. člen pogodbe, ni bil neupravičen kot se je to zapisalo sodišču prve stopnje v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kljub pogodbeno dogovorjeni možnosti odstopa od pogodbe pa je zmotno stališče tožene stranke, da tožeča stranka do plačila zahtevanega zneska ni upravičena. Iz med pravdnima strankama nesporno sklenjene pogodbe in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katerih pravilnost pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti, je tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno razvidno, da sta pravdni stranki že v pogodbi dogovorili plačilo odškodnine za primer toženčevega predčasnega odstopa od pogodbe. Dogovorili pa sta tudi način obračuna le-te in njeno višino (glej 4. člen pogodbe). Pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik do odškodnine ni upravičen je zato zgrešeno.

9. Ker sta pravdni stranki v pogodbi v členu 4 jasno določili način obračuna odškodnine iz katerega izhaja, da se pri obračunu le-te upoštevajo le do prenehanja pogodbe opravljena dela, ne pa tudi (v pogodbenem znesku sicer upoštevana) tekoča dela, ki sta jih pravdni stranki v pogodbi ovrednotili v obsegu 5 ur (glej člen 4 pogodbe) kar je v svojem obračunu upoštevala tudi tožeča stranka, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo povrnitev celotnega zneska, čeprav dela po izteku pogodbenega roka ni več opravljala in so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ni razlikovalo med opravljenim delom ob odprtju trgovine in tekočim delom tožnika, saj je že iz v tožbi specificiranega obračuna tožnika in trditev tožnika, ki mu je sodišče v celoti sledilo, tožena stranka pa tega ni obrazloženo prerekala, jasno razvidno, da je v znesku odškodnine, ki jo je zahtevala tožeča stranka in jo je sodišče prve stopnje tej tudi priznalo, upoštevano le po tožeči stranki dejansko opravljeno, a neplačano delo, torej so upoštevani še dolgovani mesečni pogodbeni zneski, zmanjšani oziroma diskontirani za mesečno neizvedena (tekoča) dela v obsegu 5 ur, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbi in je to obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Da tožeča stranka v svojem obračunu pogodbeno dogovorjenih 5 ur dela mesečno pri posamezni trgovini ni pravilno ovrednotila, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Njene pritožbene navedbe, da sodišče ni raziskalo kolikšen del odpade na otvoritev trgovine in kolikšen na tekoče delo, pa so za odločitev brez pomena, ker sta to pravdni stranki določili že v 4. členu pogodbe.

10. Ob dejstvu, da je tožeča stranka opravljala storitve za več trgovin tožene stranke, da je bilo teh ob sklenitvi pogodbe 35 plus uprava, nato pa so se odpirale še nove in je bilo teh ob odpovedi pogodbe skupno 57, da je bila vrednost opravljenih del tožeče stranke za vsako trgovino preračunana na mesečni znesek 18,00 EUR pod predpostavko, da bo pogodba veljala 5 let oziroma 60 mesecev, ne le za trgovine, ki so bile predmet pogodbe ob sklenitvi pogodbe, temveč tudi za naknadno odprte trgovine, kar je jasno razvidno tudi iz določil pogodbe, saj bi se vrednost že opravljenih del tožeče stranke za posamezno trgovino dokončno poplačala z iztekom 5-letnega obdobja, oziroma s plačilom vseh 60 obrokov, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino v pretiranem znesku in da naj bi določilo 4. člena pogodbe veljalo le do izteka pogodbe, to je do 1. 7. 2015. Stališče kot ga zagovarja tožena stranka v pritožbi, to je, da bi odškodninska obveznost tožene stranke za naknadno odprtih 22 trgovin, za katere je tožeča stranka opravila vsa pogodbeno potrebna dela ob otvoritvi vsake trgovine (to je dela specificirana v 2. členu pogodbe, do prenehanja veljavnosti pogodbe tudi tekoča dela, to je dela določena v 3. členu pogodbe), vključevala le plačilo pogodbenega zneska do veljavnosti pogodbe 1. 7. 2015 bi ob obračunu del kot sta ga dogovorili pravdni stranki s pogodbo, pomenilo, da bi tožeča stranka za opravljeno delo dobila le delno plačilo, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo tudi 1.643,43 EUR stroškov, ki so tožeči stranki nastali, ker ji tožena stranka dolgovanega zneska ni želela poravnati. Ker je tožeča stranka te stroške po temelju in po višini dokazala, je sodišče prve stopnje stroške tožeči stranki utemeljeno priznalo in tudi v zadostni meri obrazložilo. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje te stroške neutemeljeno priznalo, ker da niso bili potrebni, je zato neutemeljen.

12. Pritožbo je bilo tako zavrniti kot neutemeljeno in potrditi materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21 OT), povečano za 2 % materialne stroške in DDV. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in po specificiranem stroškovniku tožeče stranke, tožena stranka pa jih je dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 1062/2009
• VSL sodba II Cp 3270/2012
• VSC sodba Cpg 29/2017