VSL sklep II Cpg 896/2016

Jedro

Pravilna je sicer ugotovitev, da so dediči bili, ker je premoženje zapustnice obstajalo, in da je premoženje nanje prešlo v trenutku zapustničine smrti, vendar pa (tožeči stranki) v konkretnem primeru dediči niso mogli biti znani, kar po prepričanju višjega sodišča predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere zastaranje ni teklo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača znesek v višini 493,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), in ji naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 163,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, 1) da je pokojna A. A. s tožečo stranko sklenila Pogodbo o prodaji na obroke št. 2020011219000 z dne 15. 10. 2004, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo 18. 3. 2005 (priloga A4 spisa), 2) da iz smrtovnice izhaja, da je pokojna umrla dne 11. 12. 2004 (priloga A 14 spisa), 3) da je Okrajno sodišče v Celju s sklepom z dne 24. 1. 2005 sklenilo, da se zapuščinski postopek ne uvede, ker pokojna ni imela premoženja (priloga A14 in A15 spisa) in 4) da je to sodišče kasneje, dne 8. 3. 2013 izdalo sklep, da zapuščina obsega terjatev do K d.d. v višini 493,17 EUR, ki zaradi odpovedi dedovanja dednih upravičencev postane državna lastnina in se izroči toženi stranki (priloga A2 spisa). Zato je tožeča stranka dne 29. 10. 2015 vložila tožbo na plačilo neplačanih obrokov zoper toženo stranko. Tožena stranka ugovarja, da je vtoževana terjatev zastarala, tožeča stranka pa meni, da zaradi nepremagljivih ovir zastaralni rok še ni potekel.

7. Zastaranje ne tiče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (360. člen OZ). V konkretnem primeru je sporno, ali neuvedba zapuščinskega postopka iz razloga, ker zapustnica ni imela premoženja (oziroma ga naj ne bi imela), predstavlja oviro, ki je tožeča stranka ni mogla premagati. Drugače povedano, ali sta neoprava zapuščinske obravnave in odsotnost sklepa o dedovanju (iz katerega bi izhajalo, kdo so dediči) tožeči stranki onemogočala, da sodno uveljavlja plačilo svoje terjatve zoper dediče (365. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so, četudi zapuščinska obravnava ni bila opravljena in ni bilo premoženja po zapustnici, dediči obstajali, in bi tožeča stranka lahko od njih uveljavljala plačilo terjatve, četudi se za obstoj premičnega premoženja v letu 2004 oziroma 2005 ni vedelo.

9. Res je, da lahko upnik toži dediča tudi tedaj, ko je sodišče odločilo, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni zapuščine (203. člen Zakona o dedovanju – ZD). Tak sklep namreč ni dokaz, da dejansko ni zapuščine; morda obstaja, a se zanjo ne ve.(1) Sodišče ga izda glede na podatke iz smrtovnice (prvi odstavek 203. člena ZD), ki jo matičar sestavi na podlagi podatkov, ki jih dajo pokojnikovi sorodniki ali osebe, s katerimi je pokojnik živel, oziroma druge osebe, ki te podatke lahko dajo. Povsem mogoče je, da ti nimajo popolnih podatkov o zapustnikovem premoženju. V tej smeri je torej treba razumeti tudi sporočilnost smrtovnice in zanesljivost v njej navedenih podatkov o premoženju,(2) ter na njej temelječo odločitev sodišča, da se zapuščinska obravnava ne opravi. V konkretnem primeru se je čez slabih 10 let izkazalo, da je zapustnica ob smrti imela premoženje (terjatev do KAD), ki je v trenutku njene smrti prešlo na dediče (132. člen ZD), četudi se zanj tedaj ni vedelo. V tem delu višje sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje. Dediči so torej res bili. V našem pravnem redu namreč ni sistema „ležeče zapuščine“, za katerega je značilno, da dedič pridobi dediščino tedaj, ko izrecno izjavi, da dediščino sprejema (kar posledično pomeni, da mu mora biti njen obstoj znan).

10. Vendar to ne pomeni, da so bili dediči tudi znani oz. da bi lahko tožeča stranka ugotovila, kdo so. Upnik (tožeča stranka) sicer lahko toži dediča ne glede na to, ali obstaja sklep o dedovanju, s katerim bi bil dedič ugotovljen kot dedič, ali ne, kajti zapustnikov dolg in pasivna legitimacija za pravdo sta prešla na dediča ipso facto v trenutku smrti (seveda, v kolikor se ni odpovedal dedovanju).(3) Vendar to velja le za primer procesne (pravdne) legitimacije, ne pa za stvarnopravno legitimacijo (prim. 19. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS II Ips 303/2008). Kdo je dokončni dedič(4) (oz. v konkretnem primeru kaducitetni upravičenec) je bilo namreč ugotovljeno šele s sklepom o dedovanju z dne 8. 3. 2013, takrat je postalo jasno, katera pravna oziroma fizična oseba je pasivno legitimirana za vtoževano terjatev (komu pripada ta položaj), oziroma na katero osebo je v trenutku zapustničine smrti prešlo premoženje. Le dokončni dedič vstopi v pravice in obveznosti zapustnika, in sicer z učinkom za nazaj.

11. Po prepričanju višjega sodišča je pretirana zahteva, da bi morala tožeča stranka v izogib zastaranju terjatve vložiti tožbo zoper vse osebe, ki bi po prvem, drugem ali tretjem dednem redu lahko dedovale po zapustnici (pri čemer so te osebe pogosto še sodišču neznane), in za vsak slučaj še zoper toženo stranko kot kaducitetno upravičenko za primer, če bi se vsi poklicani k dedovanju dediščini odpovedali oz. se jih ne bi našlo, pri čemer je treba upoštevati, da s tožbenim zahtevkom v nobenem primeru ne bi uspela, ker ni znano, da bi dediči kaj dedovali (za dolgove pa odgovarjajo le do vrednosti podedovanega premoženja). Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dediči bili, ker je premoženje zapustnice obstajalo, in da je premoženje nanje prešlo v trenutku zapustničine smrti, vendar pa (tožeči stranki) v konkretnem primeru dediči niso mogli biti znani, kar po prepričanju višjega sodišča predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere zastaranje ni teklo.(5)

12. Ob tem velja pripomniti, da tožeča stranka tudi ne bi mogla vložiti tožbe zoper „dediče po pokojni A. A.“. Takšna tožba bi bila namreč zaradi nepopolne identifikacije tožene stranke zavržena (prim. sklep VSL II Cp 2058/99 z dne 19. 4. 2000, sklep VSL sklep I Cp 176/2014 z dne 2. 4. 2014 - 7. točka obrazložitve, sklep VSL II Cp 3026/2009 z dne 9. 12. 2009, sklep VSM I Cp 507/2013 z dne 21. 5. 2013).

13. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je vtoževana terjatev zastarana, ker ni prišlo do zadržanja zastaranja po 360. členu OZ, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP). V tej posledici ni presojalo ugovorov tožene stranke, da je imela tožeča stranka dolg do pokojne zavarovan pri zavarovalnici in je morala od njih prejeti plačilo, kakor tudi ne ugovorov glede višine vtoževane terjatve. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Glede na sprejeto odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 238.

Op. št. (2): Smiselno enako je razumeti tudi prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 251: „Smrtovnica se sestavi tudi v primeru, če umrli ni zapustil premoženja, oziroma bolje rečeno: če se ne ve, ali je zapustil kakšno premoženje“.

Op. št. (3): prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 215.

Op. št. (4): Po naši dednopravni ureditvi se dedna pravica pridobi po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti. Pridobi jo tisti, ki izpolnjuje predpostavke, ki jih za to določa ZD, in sicer ne glede na to, ali je podal pozitivno dedno izjavo ali ne. Če ne želi biti dedič, se dedovanju lahko odpove. Dedna izjava o odpovedi dediščini učinkuje retroaktivno (ex tunc); šteje se, da oseba, ki se je dedovanju odpovedala, nikoli ni bila dedič. Dokler ima pravico odpovedati se dedovanju, je ta oseba začasni dedič. Dokončni dedič postane, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič. (prim. sodba in sklep VS RS II Ips 303/2008 z dne 15. 12. 2011).

Op. št. (5): Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič v: Pravna praksa - 2005, GV Založba, št. 24, str. 16-18 „DEDNO PRAVO: Zapuščina brez dedičev“.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2004
• VSL sklep II Cp 395/2013
• VSL sodba II Cp 2959/2014