VSL sklep I Cp 1425/2003

Jedro

Tožnica je proti tožencem vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev neučinkovitosti kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med toženci in tožničinim dolžnikom, do višine njene denarne terjatve do dolžnika. Ker tako tožnica proti tožencem ne uveljavlja denarne terjatve, je za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene terjatve do tožencev, treba ugotoviti obstoj pogojev iz 272. člena ZIZ in ne iz 270. člena ZIZ, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencem prepove odtujitev in obremenitev vozil in solastninskega deleža na nepremičnini, ki so jih pridobili od družbe L., d.o.o., in ta prepoved zaznamuje v evidenci motornih vozil pri ustrezni upravni enoti oziroma na originalni kupoprodajni pogodbi za solastninski delež na nepremičnini, pri čemer so toženci zaradi zaznambe te prepovedi dolžni upravni enoti izročiti prometna dovoljenja za vozila oziroma je dolžna tretja toženka notarju predložiti vse originale kupoprodajne pogodbe za solastninski delež. Začasna odredba velja 6 mesecev po pravnomočnosti odločbe v predmetnem pravdnem postopku. V primeru, da bi toženci ravnali v nasprotju s prepovedmi, se jim izreče denarna kazen v višini 1.000.000,00 SIT, poleg tega morajo tožnici povrniti pravdne stroške, nastale v postopku izdaje začasne odredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je pritožila tožnica. Navaja, da v predmetni zadevi ni mogoče spregledati z listinami dokazane ugotovitve, da je odtujitve premoženja dolžnika izpeljal njegov direktor. Ta se je v primeru odsvojitve viličarja, osebnega vozila BMW in solastninskega deleža na nepremičnini dolžnika na bančnem okencu izkazoval tako na strani odsvojitelja kot tudi na strani pridobitelja. Opisan način odtujevanja premoženja dolžnika po mnenju tožnice opravičuje zaključek, da voljo tožencev za pridobitev premoženja dolžnika dejansko oblikuje njegov direktor. Tak zaključek dodatno utemeljujejo sorodstvena, prijateljska in poslovna razmerja med direktorjem in pridobitelji. Način direktorjevega ravnanja utemeljuje zaključek, da bodo toženci z nadaljnjim sodelovanjem pri odtujevanju ali drugačnem razpolaganju s premoženjem, ki je predmet predlagane začasne odredbe, onemogočili ali precej otežili uveljavitev tožničine terjatve. Pripravljenost tožencev na sodelovanje v natančno opisanih navidezno odplačnih poslih dolžnika z verjetnostjo izkazuje nevarnost, da bodo z nadaljnjimi odsvojitvami poskušali onemogočiti uveljavitev tožničine terjatve. Tudi ni mogoče sprejeti stališča sodišča, da bi predlagana začasna odredba tožencem povzročila znatno škodo. Po mnenju tožnice v konkretnem primeru na nobeni podlagi ni mogoče pojasniti, kako naj bi začasna omejitev razpolage znatno zmanjševala premoženje tožencev oziroma preprečevala njegovo povečanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, češ da ta ni izkazala pogojev iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. V predmetnem pravdnem postopku pa je tožnica proti tožencem vložila t. im. actio Pauliana, ki jo Obligacijski zakonik - OZ ureja v členih od 255 do 260. S to tožbo od tožencev ne uveljavlja plačila denarnega zneska (zaradi česar bi bilo mogoče govoriti o uveljavljanju tožničine denarne terjatve do tožencev), temveč svojo nedenarno terjatev - ugotovitev neučinkovitosti kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med tožničinim dolžnikom družbo L., d.o.o., in toženci, in dopustitev izvršbe na predmetno premoženje, vse do višine tožničine terjatve do dolžnika. To pomeni, da je za presojo utemeljenosti tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe treba uporabiti določbe ZIZ, ki urejajo izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, torej 272. člen ZIZ. Ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe ni uporabilo določb 272. člena ZIZ, temveč 270. člen ZIZ, in ker zato v tej smeri ni ugotavljalo odločilnih dejstev, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato brez nadaljnjega pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločitev o tožničinih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

09.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1188/2013
• VSL Sklep I Cpg 332/2019
• Sklep II Ips 494/2006