<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 1388/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1388.2014
Evidenčna številka:VDS0013260
Datum odločbe:13.11.2014
Senat:Metod Žužek (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (3. odstavek 113. člena ZDR-1). Tožnica predloga za izdajo druge začasne odredbe, o katerem pritožbeno sodišče odloča v predmetnem postopku, ni vložila ob vložitvi tožbe, kot to določa 3. odstavek 113. člena ZDR-1. Zato je predlog za izdajo predmetne začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

„1. Učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2013 zaradi odpovedi, sklenjene med pravdnima strankama, se zadrži do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2014.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo za čas trajanja postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2014 in jo ponovno prijaviti v zavarovanje pri ZZZS od 3. 8. 2014 dalje v roku 3 dni od vročitve odločbe sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Tožena stranka je za čas od 3. 8. 2014 do vrnitve na delo v skladu s to začasno odredbo tožeči stranki dolžna izplačevati nadomestilo plač v bruto znesku v povprečni mesečni višini v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.308,71 EUR (bruto) in v istem znesku za vsak naslednji mesec do vrnitve na delo ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati na njen transakcijski račun neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

4. V primeru, da tožena stranka ne bo pozvala tožeče stranke nazaj na delo v roku iz prejšnje točke, ji je dolžna do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2014, v skladu z 2. in 7. odst. 137. člena ZDR-1 izplačevati mesečno nadomestilo plače v znesku 2.308,71 EUR (bruto) in v istem znesku za vsak mesec do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2014 ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati na njen transakcijski račun neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

5. Ugovor ali pritožba ne zadržita izvršitve začasne odredbe.“

Tožnica vlaga pritožbo in navaja, da sodišče v obrazložitvi navaja neobrazložene trditve, ki jih ni možno preizkusiti, saj sodišče le s pavšalnimi trditvami zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče ne utemelji trditve, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve, poleg 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, bistveno krši tudi načelo kontradiktornosti. Navaja odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-130/2004 z dne 24. 11. 2005 in navaja, da 22. člen Ustave RS ureja pravico do izjave in tej pravici ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Sodišče se mora opredeliti tudi do pravnih vprašanj. Gre za pravico do poštenega sojenja, kot tudi zagotovitev zaupanja v sodstvo. Sodišče bi moralo ugotoviti ponovno kršitev tožene stranke, ker je kljub 3. odstavku 113. člena ZDR-1 tožnici z dnem 2. 8. 2014 odpovedala zavarovanje. Sodišče napačno tolmači pomanjkljivo besedilo 3. odstavka 113. člena ZDR-1, pri čemer sporno besedilo „do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe“ trdi, da je razumljivo, da se besedilo nanaša na prvostopenjsko sodišče, čeprav takega besedila v tej določbi ni. Besedilo je najmanj nejasno, zato bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj meni, da se nanaša na prvostopenjsko sodišče. Tožnica prilaga komentar k 85. členu ZDR, ki ga je nadomestil 113. člen ZDR-1. Tožnici je bil sklep vročen šele 10. 9. 2014, pri čemer sta bila sklep višjega sodišča z dne 24. 9. 2014 in izpodbijani sklep vročena istočasno dne 6. 10. 2014. Sodišče zmotno meni, da bi bilo potrebno uporabiti določbe ZIZ, torej da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve. Tožnica poudarja, da je nov predlog za izdajo začasne odredbe vložila le zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja z dnem 2. 8. 2014, kar je le podaljšanje zadržanje učinkovanja odpovedi možno na podlagi 1. odstavka 113. člena ZDR-1, torej na podlagi zakona. Tožnica prilaga prijavo A. sindikata tožene stranke in Sveta delavcev tožene stranke na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 5. 9. 2014 in opozorilo Združenja svetov delavcev Slovenije, poslanega po elektronski pošti v vednost tožnici dne 20. 9. 2014. Tožnica je direktorico B.B. in prokuristko C.C. tudi kazensko ovadila zaradi suma storitve k.d. kršitev temeljnih pravic delavcev po 196/II.-I. členu KZ-1B zaradi suma šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1B, ki se pri Okrožnem tožilstvu v Ljubljani vodi pod opr. št. KT 19703/2014. Tožnica v pritožbi predlaga, da o pritožbi odloča drug senat, saj je sodišče druge stopnje neargumentirano pritrjevalo vsem trditvam sodišča prve stopnje, tako glede materialnopravne presoje kot tudi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni preverilo, da je pooblaščenka tožnice toženi stranki v dokaz za utemeljitev prošnje za preložitev naroka za zagovor poslala tudi dokaz in sicer vabilo na glavno obravnavo istega dne z razliko dve uri, kar pomeni, da je bilo objektivno fizično neizvedljivo, da bi se pooblaščenka tožnice udeležila zagovora tožnice na sedežu tožene stranke in pravočasno razpisane obravnave na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Doslej se celo na nobenem sodišču ni zgodilo, da v taki situaciji ne bi ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave, še manj pa se je to zgodilo pri kateremkoli delodajalcu. Kljub pritožbenim navedbam je namreč sodišče druge stopnje isto kot sodišče prve stopnje trdilo, da je imela tožnica dovolj časa za zagovor, ki se ga ni udeležila, ni pa se izreklo o bistvenem vprašanju, zakaj se zagovora ni udeležila. Za tožnico je inštitut začasne odredbe bistvenega pomena, saj je ogroženo njeno preživljanje, sodišče pa je v nasprotju z zakonom bistveno kršilo njene pravice.

Pritožba zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2014 ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetni zadevi je tožnica podala predhodno predlog za izdajo začasne odredbe o katerem je sodišče prve stopnje odločalo 17. 7. 2014. Po podani pritožbi tožnice, ki je bila predložena v reševanje pritožbenemu sodišču 19. 9. 2014, je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo s sklepom z dne 24. 9. 2014 in v zadevi Pdp 1137/2014 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je že pred tem 22. 9. 2014 podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 1. 10. 2014 in tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je v predmetni pritožbi tožnica predlagala tudi izločitev senata, ki je že odločal o pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi Pdp 1137/2014 z dne 24. 9. 2014, zato je senat, ki je odločal o pritožbi v zvezi s predlogom za izdajo prve začasne odredbe, predložil predsednici Višjega delovnega in socialnega sodišča v odločanje predlog za izločitev celotnega senata. Predsednica sodišča je s sklepom št. Su 443/2014-161 z dne 17. 10. 2014 predlog za izločitev celotnega senata zavrnila, ker je ocenila, da le-ta ni bil utemeljen. Pri tem je navedla, da sta po ustaljeni sodni praksi za zagotavljanje nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem sporu, kot tudi objektivni kriterij, ker gre za presojo, ali bo sodnik v postopku lahko zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev, tako da bo izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Predsednica sodišča je ob tem ocenila, da je senat pritožbenega sodišča odločal strokovno in nepristransko, tako da niso podane nobene okoliščine, ki bi zbujale dvom o nepristranskosti pritožbenega senata glede odločitve o pritožbi tožnice zoper sklep prvostopnega sodišča I Pd 912/2014 z dne 1. 10. 2014. Tako niso bili podani izločitveni razlogi po 6. točki 70. člena ZPP, pri čemer nestrinjanje s pravnimi stališči sodnikov članov senata, ki so sodelovali pri sojenju v preteklosti, ne more biti odklonilni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nespremenjenem senatu v predmetni zadevi lahko odločalo šele po pravnomočnosti sklepa o izločitvi članov senata. Tožnica zoper sklep o neizločitvi celotnega senata ni podala pritožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, izrek sklepa ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sklep vsebuje razloge in v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Razlogi so dovolj jasni in prepričljivi, zakaj je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2013 sklenjene med pravdnima strankama zadrži do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2014. Posledično navedenemu je pravilno sodišče zavrnilo tudi predlog, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo za čas trajanja postopka v zvezi s predlogom za začasno odredbo z dne 15. 7. 2014 in jo ponovno prijaviti v zavarovanje pri ZZZS od 3. 8. 2014, ji od 3. 8. 2014 do vrnitve na delo izplačevati nadomestilo plače v bruto znesku 2.308,71 EUR, ter ji izplačati po odvodu davkov in prispevkov neto znesek. V primeru, da tožena stranka tožnice ne bo pozvala nazaj na delo, pa ji je dolžna izplačevati mesečno nadomestilo plače v znesku 2.308,71 EUR bruto in v istem roku za vsak mesec dalje do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Glede kršitve načela kontradiktornosti pritožbeno sodišče navaja, da tožnici ni bilo kršeno navedeno načelo, saj tožena stranka do sedaj niti ni sodelovala v postopku, sodišče tudi ni izvajalo dokaznega postopka, pač pa je moralo odločati hitro. Ob tem se je sodišče tudi opredelilo, da tožnica do sedaj ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ki je sicer temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Sicer pa pritožbeno sodišče enako kot že v sklepu Pdp 1137/2014 navaja, da bo tožnica lahko obširno podajala svoje argumente v rednem kontradiktornem postopku, ko bo sodišče odločalo o njenem tožbenem zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica v novem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na dokazila, ki jih je predložila sodišču že ob odločanju o predlogu za prvo začasno odredbo, pri čemer pa v tej pritožbi prilaga fotokopijo iz komentarja ZDR in dopis A. sindikata tožene stranke in Sveta delavcev podjetja tožene stranke Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 5. 9. 2014. Navedenih dokazil tako ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku. Sodišče tako ne more izdati začasne odredbe, tudi če bi tožnica izkazala druge pogoje, to je, da je ogroženo njeno preživljanje, kar pa ni izkazala. Kot izhaja iz dokazil, ki sta jih predložili tožnica in tožena stranka, je tožnica prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 7. 2014, pri čemer sta sindikat A. tožene stranke in Svet delavcev predlagala zadržanje učinkovanja odpovedi, ob tem da je tudi tožnica sama podala predlog za zadržanje odpovedi. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja je bilo zadržano do poteka roka za sodno varstvo, to je do 2. 8. 2014, ko je bila tožnica tudi odjavljena iz socialnega zavarovanja. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj bi bilo besedilo 3. odstavka 113. člena ZDR-1 nejasno. V konkretnem primeru je tožnica vložila tožbo že 15. 7. 2014, sodišče pa je odločalo o začasni odredbi 17. 7. 2014, torej še pred iztekom 30-dnevnega roka za sodno varstvo. Tako tožničina odjava iz zavarovanja 2. 8. 2014 ne pomeni novega dejstva, saj je bilo zadržanje odpovedi podaljšano že po samem zakonu. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, 3. odstavek 113. člena ZDR-1 ne določa, da bi se moralo zadržanje odpovedi podaljšati do pravnomočne odločbe o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tolmačenje tožnice glede zadržanja odpovedi iz 3. odstavka 113. člena ZDR-1 do pravnomočnosti odločitve pa tudi ni upoštevno, saj sodišče prve stopnje pri odločanju glede predloga za izdajo začasne odredbe odloča lahko le na podlagi podatkov, s katerimi tedaj razpolaga, pritožbeno sodišče pa lahko odloča le o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje, to je na stanje na dan odločanja sodišča prve stopnje.

Glede na podane pritožbene ugovore o zmotni uporabi materialnega prava in sicer zlasti glede zmotne uporabe določil 1. in 3. odstavka 113. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče poudarja, da v predmetnem postopku že drugič odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer poudarja, da 3. odstavek 113. člena ZDR-1 izrecno določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica je vložila tožbo zaradi nezakonite izredne odpovedi dne 15. 7. 2014, predlog za izdajo druge začasne odredbe, o katerem pritožbeno sodišče odloča v predmetnem postopku, pa je vložila 22. 9. 2014, torej ne najkasneje ob vložitvi tožbe, kot to določa 3. odstavek 113. člena ZDR-1. Torej bi bil tudi iz tega razloga predlog za izdajo predmetne začasne odredbe neutemeljen.

Tožnica v pritožbi tudi navaja, da prilaga obširno dokumentacijo, ki je v času pritožbe in predloga v tem postopku še ni imela. Proti direktorici tožene stranke namreč že teče kar nekaj kazenskih in drugih postopkov glede njenega samovoljnega dela in nezakonitostih v postopkih, predvsem v zvezi z delavci v Svetu delavcev in predstavnikov sindikata pri toženi stranki. Navaja tudi, da prilaga prijavo A. sindikata tožene stranke in Sveta delavcev tožene stranke na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 5. 9. 2014 in opozorilo Združenja svetov delavcev Slovenije, poslanega po elektronski pošti v vednost tožnici z dne 20. 9. 2014. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da podane kazenske ovadbe zoper direktorico B.B. in prokuristko C.C. zaradi suma storitve kaznivih dejanj, kršitev temeljnih pravic delavcev po 196/II.-I. členu KZ-1B in zaradi suma šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1B ne morejo vplivati na izdajo predmetne začasne odredbe, tožnica pa bo svoje zakonske delovnopravne pravice lahko uveljavljala v rednem kontradiktornem postopku. Tako sta prijava A. sindikata tožene stranke in Sveta delavcev resornemu ministrstvu z dne 5. 9. 2014 in opozorilo Združenja Svetov delavcev Slovenije irelevantna za rešitev predmetne začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker ocenjuje, da so za rešitev predloga o začasni odredbi nepomembne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 2. točki 365. člena ZPP.


Zveza:

ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3OTIz