VSL sklep I Cpg 265/2011

Jedro

Nastanek insolventnosti ne predstavlja tistih ravnanj, o katerih govori drugi odstavek 270. člen ZIZ. To pa ne pomeni, da posamezna ravnanja tožene stranke, ki so usmerjena v zniževanje izgube, istočasno ne predstavljajo nevarnosti za uveljavitev terjatve. V situaciji, ko je prihodek iz poslovanja edino premoženje, iz katerega se lahko poplača terjatev tožeče stranke, je zavestna ustavitev poslovanja s posledičnim zmanjševanjem osnovnega kapitala, prerazporeditvijo delavcev ter izstopom vseh (razen enega) družbenikov tisto ravnanje, ki pomeni „drugačno razpolaganje s premoženjem, zaradi katerega obstoji nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopni sklep v izpodbijani 4. točki izreka v zvezi z 2. točko izreka potrdi.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 22. 05. 2008 izdalo sledečo začasno odredbo:

„1.) V korist tožeče stranke C. L. d.d. se zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 5.606.875,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov:

- 239.712.668,00 SIT od 16. 09. 2005 do 21. 12. 2006

- 121.511.054,00 SIT od 16. 11. 2006 do 31. 12. 2006

- 220.584.619,00 SIT od 16. 01. 2006 do 31. 12. 2006

- 149.754.343,00 SIT od 16. 04. 2006 do 31. 12. 2006

- 279.436.712,00 SIT od 16. 08. 2006 do 31. 12. 2006

- 131.720.033,00 SIT od 16. 10. 2006 do 31. 12. 2006

- 187.494.610,00 SIT od 16. 01. 2007 dalje do plačila

- 5.550.884,82 EUR od 01. 07. 2007 dalje do plačila

prepoveduje organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima prvo tožena stranka D. V. d.o.o. odprte transakcijske račune in sicer:

- št. XXX odprt pri banki A

- št. XXX odprt pri banki B

- št. XXX odprt pri banki B,

prvo toženi stranki ali komu drugemu po nalogu prvo tožene stranke izplačati z računa prvo tožene stranke denarni znesek v višini 5.606.875,49 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi kot navedeno zgoraj.

Organizacije za plačilni promet morajo denarna sredstva prvo tožene stranke do višine, za katero je izdana ta začasna odredba, takoj prenesti na račun prvo tožene stranke pri organizaciji, ki je v sklepu prvo navedena (primarna banka).

2.) Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 60 dni po pravnomočnosti odločitve v tem sporu.

3.) O stroških zavarovanja z začasno odredbo bo sodišče odločilo s končno odločbo.“

2. Na ugovor tožene stranke pa je dne 16. 08. 2010 izdalo izpodbijani sklep, ki se glasi:

„1.) Sklep o zavarovanju z začasno odredbo opr. št .VII Pg 87/2006 z dne 22. 05. 2008, se popravi tako, da se v 2. alineji 1. točke izreka (pri znesku 121.511.054 SIT) napačni datum „16. 11. 2006“ nadomesti s pravilnim datumom „16. 11. 2005“.

2.) Ugovoru toženih strank se delno ugodi, sklep o zavarovanju se razveljavi nad zneskom glavnice 2.504.207,65 EUR in zakonskih zamudnih obresti od naslednjih zneskov:

- 1.000.303,24 EUR (239.712.668,00 SIT) od dne 16. 09. 2005 do dne 31. 12. 2006,

- 507.056,64 EUR (121.511.054,00 SIT) od dne 16. 11. 2005 do dne 31. 12. 2006,

- 920.483,30 EUR (220.584.619,00 SIT) od dne 16. 01. 2006 do dne 31. 12. 2006

- 76.364,47 EUR (18.299.980,71 SIT) od dne 16. 04. 2006 do dne 31. 12. 2006 in

- 2.504.207,65 EUR od dne 01. 01. 2007.

3.) Izpodbijani sklep se razveljavi tudi v zadnjem odstavku 1. točke izreka ter glede navedbe banke, in transakcijskega računa št. XXX .

4.) V ostalem ostane izpodbijani sklep nespremenjen v veljavi.“

3. Z dopolnilnim sklepom z dne 04. 02. 2001 pa je sodišče prve stopnje odločilo:

„Predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo z dne 15. 04. 2008 se zavrne nad zneskom glavnice 2.504.207,65 EUR in zakonskih zamudnih obresti od naslednjih zneskov:

- 1.000.303,24 EUR (239.712.668,00 SIT) od dne 16. 09. 2005 do dne 31. 12. 2006,

- 507.056,64 EUR (121.511.054,00 SIT) od dne 16. 11. 2005 do dne 31. 12. 2006,

- 920.483,30 EUR (220.584.619,00 SIT) od dne 16. 01. 2006 do dne 31. 12. 2006

- 76.364,47 EUR (18.299.980,71 SIT) od dne 16. 04. 2006 do dne 31 .12. 2006 in

- 2.504.207,65 EUR od dne 01. 01. 2007.“

4. Proti tistemu delu 2. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo in proti 4. točki izpodbijanega sklepa (razvidnega iz 2. točke obrazložitve tega sklepa) sta se toženi stranki pravočasno pritožili. Pritožbo druge toženke je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 07. 02. 2001 zavrglo (redna številka 62, listovna številka 266) in ta sklep je postal pravnomočen. V svoji pritožbi pa prva tožena stranka (v nadaljevanju: tožena stranka) uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče ugovoru tožene stranke v celoti ugodi in sklep o zavarovanju z dne 22. 05. 2008 v celoti razveljavi. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za odločitev o predmetni pritožbi je bistvenega pomena posebno razmerje med pravdnima stranka, ki se je vzpostavilo s Pogodbo o poslovnem sodelovanju, marketingu, svetovanju in optimizaciji poslovanja z dne 10. 12. 2004 (v nadaljevanju Pogodba A2). Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka uredila igralnico po konceptu in sistemu toženih strank. Prav tako je najela posojilo za financiranje investicije na podlagi priporočil toženih strank, ti pa sta jamčili za minimalen obseg poslovanja in mesečnega dohodka.

7. Kar se tiče nevarnosti, ki je po drugem odstavku 270. člena ZIZ eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da se ni „opredelilo do navedb tožene stranke iz ugovora glede posameznih ravnanj tožene stranke …. ki so bile usmerjene v preprečevanje zmanjševanja premoženja“. V zvezi s tem očitkom drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem samo na abstraktnem nivoju zaključilo, da je „tožena stranka tista, ki lahko sprejme ustrezne ukrepe za odpravo insolventnosti in s tem bistveno prispeva k povečanju možnosti z eventualno uveljavitev vtoževane terjatve“. Drži tudi, da nastanek insolventnosti ne predstavlja tistih ravnanj, o katerih govori drugi odstavek 270. člen ZIZ. To pa ne pomeni, da posamezna ravnanja tožene stranke, ki so usmerjena v zniževanje izgube, istočasno ne predstavljajo nevarnosti za uveljavitev terjatve. V situaciji, ko je prihodek iz poslovanja edino premoženje, iz katerega se lahko poplača terjatev tožeče stranke, pa je zavestna ustavitev poslovanja s posledičnim zmanjševanjem osnovnega kapitala, prerazporeditvijo delavcev ter izstopom vseh (razen enega) družbenikov tisto ravnanje, ki pomeni „drugačno razpolaganje s premoženjem, zaradi katerega obstoji nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena“. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijanem sklepu, kot je zapisalo, ni spremenilo svojega stališča iz sklepa o začasni odredbi z dne 22. 05. 2008. Tam pa je zavzelo stališče, da predstavlja nevarnost za uveljavitev terjatve tožeče stranke prenehanje upravljanja hotela s hkratnim zmanjševanjem osnovnega kapitala, prenosom zaposlenih delavcev s tožene stranke na drugo družbo in izstop vseh (razen enega) družbenikov. V izpodbijanem sklepu pa je le dodano, da sodišče prve stopnje v opustitvi skrbi za ohranjanje premoženja vidi tiste okoliščine, o katerih govori 270. člen ZIZ. Opisana ravnanja poimenuje „pasivnost družbe“. Upoštevajoč povzeto obrazložitev iz sklepa o začasni odredbi z dne 22. 05. 2008 in iz izpodbijanega sklepa, pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je ravnanje (o pasivnosti družbe) tožene stranke v izpodbijanem sklepu neobrazloženo.

8. Z ugovornim pojasnjevanjem, da so bila ravnanja tožene stranke (prenehanje upravljanja hotela, prenos zaposlenih tožene stranke na drugo družbo ter izstop družbenikov) potrebna zaradi preprečevanja zmanjševanja njenega premoženja, tožena stranka torej ni izpodbila prvostopne presoje, da so ta ravnanja v vzročni zvezi s prenehanjem njenega poslovanja ter s prenehanjem ustvarjanja prihodka, kar pa ogroža uveljavitev terjatve tožeče stranke. Ker je torej tožena stranka z aktivnimi posegi postala le še „družba na papirju“ (ki ne ustvarja več dohodka), je neupoštevno pritožbeno navajanje posameznih odločb pritožbenega sodišča, iz katerih izhaja, da mora biti nevarnost izkazana s konkretnim aktivnim ravnanjem dolžnika, ki ima za posledico oteževanje uveljavitve upnikove denarne terjatve.

9. V 3. točki svoje pritožbe tožena stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana. Temu nasprotovanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Za to fazo postopka se zdi, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da verjetnost izkazanosti terjatve izhaja že iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju, marketingu, svetovanju in optimizaciji poslovanja z dne 10. 12. 2004 (v nadaljevanju pogodba A2). Ker je bil cilj prve tožene stranke skupaj z drugo toženo stranko tožeči stranki zagotoviti najmanj 41.666,66 EUR mesečnega dobička (2. člen), se zdi, da je obljubo tožene stranke iz 9. člena Pogodbe A2, da bo tožeči stranki plačevala razliko med ciljnim dobičkom in ustvarjenim dobičkom, treba tolmačiti v kontekstu pričakovanj pravdnih strank, da bo skupni projekt nedvomno prinašal dobiček. Ker se pa to ni zgodilo, se v tej fazi postopka zdi, upoštevajoč cilj iz 2. člena Pogodbe A2, da toženo stranko bremeni tudi izguba.

10. V točki 3.2. svojih navedb pritožnica poudarja, da se je tožena stranka zavezala s Pogodbo A2 upoštevati vse predloge tožene stranke …. zaradi česar „v konkretni zadevi ni potrebno presojati, ali oziroma kakšen dejanski učinek bi imeli posamezni predlogi in nasveti tožene stranke na poslovanje tožeče stranke. Bistveno je to, da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala upoštevati vse predloge.“. Da temu stališču ni mogoče pritrditi, izhaja že iz drugega odstavka iste točke pritožbenih navedb, v katerem pritožnica poudarja, da je tožeča stranka z neupoštevanim predlogom onemogočala izboljšanje lastnega poslovanja in s tem nastanek nagrade toženi stranki. Tožena stranka torej v pritožbi na eni strani zavzema aksiomatično stališče, da bi morala ne glede na rezultate svetovanj tožeča stranka upoštevati vse njene predloge, na drugi strani pa, da je do izgube prihajalo zato, ker vseh njenih predlogov in navodil ni upoštevala. Ker pa prvo zavzeto stališče jemlje iniciativnost tožeči stranki, trditev, iz katerih izhaja, da je neupoštevanje predlogov in navodil tožene stranke v vzročni zvezi z nastankom izgube oziroma vsaj ne z nastajanjem dobička, pa tožena stranka ni utemeljevala, je ugovor tožene stranke v tem delu nesklepčen. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker se s posameznimi ravnanji, ki da jih tožeča stranka ni upoštevala, ni ukvarjalo.

11. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1235/2012
• VSL sklep I Cpg 1430/2010
• VSL sklep I Cpg 974/2011