VSM Sklep III Cp 648/2020

Jedro

Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal za verjetno, da je ponovna vzpostavitev stikov otroka z njim, kar zasleduje z začasno odredbo, nujen ukrep, ki ga je potrebno izvesti takoj zaradi preprečitve konkretno ogrožene otrokove koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe, da se odpravi sklep Okrožnega sodišča v Mariboru N 435/2016 z dne 20. 4. 2018, s katerim je sodišče ukinilo pravico predlagatelju do stikov z mladoletno A. A., rojeno 2. 10. 2014 (v nadaljevanju otrok), zavrnilo (točka 1. izreka izpodbijanega sklepa), nadalje pa zavrnilo, da se stiki med očetom in otrokom ponovno določijo na način specificiran v točki 2. izreka izpodbijanega sklepa, da se nasprotni udeleženki v primeru nespoštovanja začasne odredbe izreče denarna kazen, ter da ugovor ne zadrži izvršitve ter začasna odredba velja do pravnomočnosti sklepa v tem postopku (točke 2. do 5. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo spremembo v smislu ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno na njegovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje.

V pritožbi predlagatelj navaja, da je sodišče v celoti spregledalo, da je podal predlog, da od izdaje začasne odredbe do 31. 8. 2020 potekajo stiki pod nadzorom CSD, to pa izključno iz razloga, da pristojnim inštitucijam, konkretno CSD, izkaže, da se resnično trudi in dela na sebi, da bi stike s svojim otrokom ponovno vzpostavil. Pri tem se sklicuje na 173. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), da je odločitev o izvajanju stikov z otrokom pod nadzorom dopustna le z začasno odredbo ter 141. člen istega zakonika, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, z njimi se zagotavlja otrokova korist, zaradi katere je vzpostavitev stikov nujna, saj z otrokom nimata stikov od sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru N 435/2016 z dne 20. 4. 2018. Nadalje je sodišče v celoti prezrlo dejstvo, ki ga izkazuje zdravniško potrdilo glede obravnave na Oddelku za psihiatrijo, iz katerega izhaja, da je bil predlagatelj nazadnje obravnavan 24. 7. 2019, torej leto dni nazaj, eden od ključnih pogojev nasprotne udeleženke pa je, da ne sme biti obravnavan vsaj eno leto. Ta pogoj je bil torej v celoti izpolnjen. Izkazal je, da se je dne 8. 6. 2020 prostovoljno vključil v program zdravljenja odvisnosti od alkohola, kjer je 17. 7. 2020 opravil že tretji termin, naslednjega ima 24. 7. 2020 ter torej dosledno prostovoljno sodeluje v izbranem programu, ki je trajne narave, kar pomeni, da se ne zaključi in bo v njem sodeloval več let. Alkoholizem kot bolezen ni ozdravljiv, je doživljenjski, zdravijo se zgolj njegovi simptomi. Opravil pa je tudi že prvi razgovor s psihiatrom, kamor se je prav tako vzporedno prostovoljno vključil in opravil prva testiranja glede morebitne zlorabe psihoaktivnih zdravil, drog in alkohola, katera so bila negativna. Sicer se je želel vključiti v program že prej, takoj po prejeti zavrnitvi spremembe odločitve o ukinitvi stikov dne 23. 3. 2020, vendar se v program do 31. 5. 2020 zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 ni mogel vključiti, celotno zdravstvo je namreč v tem času obstalo. Glede izkazane abstinence in vključenosti v program zdravljenja sodišče razglašene epidemije in objektivne nezmožnosti vključitve v program ni upoštevalo, čeprav se je že 8. 6. 2020, takoj po koncu epidemije, vključil v program zdravljenja odvisnosti in se udeležil že dveh terminov. V tem času razglašeno epidemijo pa je sodišče upoštevalo le glede njegove zaposlitve v OŠ 1, kjer je zaposlen od februarja 2020, ko je navedlo, da zaradi epidemije predlagatelj delo opravlja zgolj dobra dva meseca zaradi zaprtja šol, zato ni izkazal, da bi lahko pridobil posebne veščine in znanja za prepoznavanje otrokovih tegob in stisk. Upoštevalo pa tudi ni, da je že pred tem delal v OŠ 2 ter v Varstveno delovnem centru. Predlagatelj se je v času od februarja, še intenzivneje pa od marca 2020, ko mu je sodišče zavrnilo predlog o spremembi stikov, povsem posvetil aktivnostim, da bi sodišču dokazal, da se je spremenil in želi narediti vse, da bo otrok lahko imel stike s svojim očetom, saj je prepričan, da je to v korist otroka in je ureditev stikov z začasno odredbo nujna, da se prepreči nenadomestljiva škoda, katere posledice bo občutil otrok. V kolikor sodišče z začasno odredbo ne bo uredilo stikov, se bo na podlagi manipulacije s strani matere otrok še bolj odtujil od očeta, kar predstavlja resno nevarnost za otroka in mu grozi nepopravljiva škoda, saj je v obdobju odraščanja, star je 6 let, gre v prvi razred osnovne šole ter ob sebi potrebuje oba starša in občutek varnosti in ljubezni. Sodišče je zato nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, sklep je posledično obremenjen s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je nerazumljiv, nasprotuje razlogom, v sklepu pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, na kar opozarja predmetna pritožba. Priglaša stroške.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, da se ponovno začnejo izvajati stiki očeta (predlagatelja) z otrokom (po tem, ko je sodišče to pravico odvzelo¹) iz razloga, ker predlagatelj ni uspel izkazati za verjetno, da so koristi otroka zaradi ukinjenih stikov z očetom tako ogrožene, da bi bilo potrebno stike vzpostaviti pred zaključkom rednega postopka in na ta način poseči v pravnomočen izvršilni naslov.

7. Na podlagi 161. člena DZ sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen.

8. Do omejitve oziroma odvzema pravice do stikov enemu od staršev pride kadar sodišče ugotovi, da je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi (173. člen DZ). V obravnavanem primeru je do odvzema očetu pravice do stikov z otrokom prišlo prav zaradi tega z izdajo odločbe dne 20. 4. 2018, N 435/2016, iz razlogov obstoječih na strani očeta (predlagatelja). Predlagateljev predlog v letu 2019 na ponovno vzpostavitev stikov je bil pravnomočno zavrnjen², po vnovično vloženem predlogu (sedaj obravnavanem) 23. 6. 2020 pa predlagatelj predlaga tudi izdajo začasne odredbe s takojšnjo vzpostavitvijo stikov z otrokom, sklicujoč se pri tem na prenehanje obstoja razlogov, ki so privedli do odvzema stikov na njegovi strani, kakor tudi, da je otrok zaradi neizvajanja stikov z njim od leta 2018 ogrožen v smislu, da mu grozi nepopravljiva škoda, ko je v dobi odraščanja, začel bo obiskovati osnovno šolo, kar je prelomnica, zaradi katere ob sebi potrebuje oba starša ter občutek varnosti in ljubezni.

9. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je začasna odredba vezana na otroka (kot je to v našem primeru, ko naj bi se ponovno vzpostavil v letu 2018 ukinjen stik otroka z očetom), omejena na izjemne situacije, ko je torej zaradi ugotovljenega ogrožanja otroka potrebno nujno ukrepanje, da se otroka zavaruje in se posledično prepreči nastanek nesorazmerno težko popravljive škode. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal za verjetno, da je ponovna vzpostavitev stikov otroka z njim, kar zasleduje z začasno odredbo, nujen ukrep, ki ga je potrebno izvesti takoj zaradi preprečitve konkretno ogrožene otrokove koristi. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predlagatelj ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, da bi bila takojšnja vzpostavitev stikov pred zaključkom tega nepravdnega postopka z vidika otrokovih največjih koristi, nujno potrebna za varstvo koristi otroka.

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe pravilno osredotočilo na vprašanje ali gre v obravnavanem primeru za neposredno nevarnost oziroma ogroženost otroka, v posledici česar bi bilo nujno poseči v obstoječe stanje, pri čemer je ugotavljalo ali je prišlo na strani predlagatelja do spremenjenih okoliščin, torej ali je predlagatelj odpravil na svoji strani vzroke, ki so privedli do odvzema pravice do stikov z njim in bi posledično ponovna vzpostavitev bila otroku v korist, hkrati pa ali bi nevzpostavitev stikov ogrožala otrokov telesni in duševni razvoj.

11. Sodišče prve stopnje se je do navedenega obrazloženo in konkretizirano opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter pravilno zaključilo, da predlagatelj ni izkazal za verjetno, da bi bila izdaja začasne odredbe utemeljena. Sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje kot pravilne in v izogib ponavljanju v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja:

12. Ni utemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče v celoti spregledalo, da naj bi sprva potekali stiki pod nadzorom CSD do 31. 8. 2020. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni razlogov za ponovno vzpostavitev stikov, je zajelo tudi predlagane stike pod nadzorom CSD.

13. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do tega, da se zaradi razglašene epidemije predlagatelj ni mogel vključiti v program zdravljenja odvisnosti, da se je zato vključil šele 8. 6. 2020 prostovoljno, da je že opravil prvi razgovor s psihiatrom in prva testiranja, ter da se je v februarju 2020 tudi zaposlil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so te pritožbene trditve neutemeljene. Ni namreč bistveno zakaj se predlagatelj ni mogel vključiti v program zdravljenja odvisnosti v času razglašene epidemije (sicer je imel to možnost že pred njeno razglasitvijo, ob dejstvu, da so mu bili stiki odvzeti že v aprilu 2018), bistveno je ali je predlagatelj za verjetno izkazal, da je do spremenjenih okoliščin na njegovi strani, dejansko prišlo, torej ali je prišlo do odprave vzrokov, ki so vodili do odvzema pravice do stikov. Tega pa predlagatelj v postopku ni izkazal, vsa pritožbena izvajanja v smeri, da se trudi in se je vključil v program zdravljenja odvisnosti pa ob navedenem ne morejo vplivati na odločitev sodišča. Predlagatelj pa tudi če bi za verjetno izkazal, da je odpravil vzroke na njegovi strani, ni izkazal tudi verjetnosti obstoja otrokove ogroženosti zaradi neizvajanja stikov. Oba elementa bi morala biti podana kumulativno, da bi lahko govorili o utemeljenosti začasne odredbe. Zgolj dejstvo, da otrok potrebuje oba starša v dobi odraščanja namreč ni dovolj, da bi lahko govorili o ogroženosti otroka, posledica katere bi bila takojšnja z začasno odredbo odrejena vzpostavitev stikov. V zvezi z ogroženostjo si je sodišče prve stopnje pribavilo tudi mnenje CSD z dnem 1. 7. 2020, iz katerega evidentno izhaja, da začasna odredba zaradi varovanja koristi otroka ni nujna, in ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

14. Ker je začasna odredba po 162. členu DZ namenjena akutnemu stanju oziroma konkretni ogroženosti, ko je torej ogroženost otroka takšna, da otrok takoj potrebuje varstvo z izrekom začasnega ukrepa, v obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz obrazložitve, na takšno otrokovo ogroženost, ki bi imela za posledico takojšen izrek ukrepa z vzpostavitvijo stikov z očetom, ne da bi se počakalo na izvedbo rednega postopka in meritorne odločitve v zadevi, ni moč sklepati, je odločitev sodišča prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilna in zakonita.

15. V posledici navedenega, in ker sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona ter 366. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje predlagatelj, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

16. Na podlagi 101. člena ZNP-1 odloča o stroških postopka sodišče po prostem preudarku. Ker gre za poseben postopek, znotraj nepravdnega postopka, neodvisen od odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Predlagatelj (ki s pritožbo ni uspel) krije sam svoje stroške postopka s pritožbo. Nasprotna udeleženka stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, ni priglasila.

-------------------------------
¹ Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru N 435/2016 z dne 20. 4. 2018.
² Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru N 46/2019 z dne .... v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 169/2020 z dne 23. 3. 2020.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1486/2018
• VSL Sklep IV Cp 1785/2022
• Sodba U 566/93-5