VSL Sklep I Cp 1654/2020

Jedro

Motenjski spor je namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače. To že samo po sebi pomeni nekakšno zavarovanje dejanskega položaja. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, dopustna le v nujnih primerih. Takim predlogom je mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih razlogov, kot so grožnja sile, nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda.

Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati verjetnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da sodišče toženi stranki naloži, da v roku 24 ur s spornih parcel odstrani vse pregibne parkirne količke tako, da bo tožeči stranki omogočeno nemoteno mirno izvrševanje posesti s parkiranjem njihovih vozil in v bodoče prepove motenje mirne posesti na spornih nepremičninah, v primeru kršitve začasne odredbe pa izreče denarno kazen v višini 1.500,00 EUR za vsak dan kršitve.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da naj bi vsem grozila nenadomestljiva škoda oziroma težko nadomestljiva škoda, ker je vsaka škoda, ki jo je mogoče oceniti v denarju, nadomestljiva. Če bi sledili stališču sodišča prve stopnje, potem je vsaka škoda nadomestljiva, kar pa ne drži. Predvsem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki je zatrjevala, da bo tožena stranka utrpela le neznatno škodo (3. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ¹ v povezavi s 3. odst. 270. člena ZIZ). Za izdajo regulacijske začasne odredbe se uporablja tudi 3. odst. 272. člena ZIZ, saj se nanaša na nedenarne zahtevke. Tožena stranka z izdano regulacijsko odredbo škode sploh ne bo utrpela, saj bo še naprej, kot do 13.7.2020, parkirala svoja vozila na parkirnih prostorih. Tožena stranka opravlja poslovno dejavnost z odpiralnim časom od 7.00 do 15.00 ure, tožeče stranke kot fizične osebe, ki so praviloma zaposlene, pa se iz služb ne vračajo pred 16.00 uro. Sodišče prve stopnje je samo zaključilo, da je pravilno parkiranje v bližini sploh mogoče. Tožeče stranke so zatrjevale, da drugje kot na cesti in pločniku, ki ni namenjeno parkiranju, ter na oddaljenem parkirišču v zasebni lasti tretje osebe, parkiranje sploh ni mogoče. Višino glob za napačno parkiranje so tožeče stranke izkazale s sklicevanjem na občinski akt. Tožeče stranke res niso izkazovale svojega premoženjskega stanja in bi bilo tako dokazovanje ob vseh predloženih dokazih in navedbah iz tožbe absolutno pretirano in nesorazmerno. Globe bi za tožnike predstavljale nesorazmerne stroške, ki jih niso zmožne zalagati oziroma kriti do odločitve sodišča o glavni stvari. Morebitno najemanje kreditov in grozeči izvršilni postopki brez dvoma lahko povzročijo stanje, da bi tožnikom nastala nenadomestljiva škoda oziroma težko nadomestljiva škoda. Ker gre za 22 let trajajoče posestno stanje in bivanjsko problematiko stanovalcev, je izpolnjen pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97 pri obravnavanju ureditvene začasne odredbe potreben restriktiven pristop, saj so pogoji za izdajo takšne začasne odredbe strožji. Pravilno je tudi stališče, da je motenjski spor namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače, zato že sam po sebi pomeni nekakšno zavarovanje dejanskega položaja. Zato je v takem primeru izdaja regulacijske začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, dopustna le v nujnih primerih. Takim predlogom je mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih razlogov, kot so grožnja sile, nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda. Izdana začasna odredba, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, namreč dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna.

6. Po prepričanju pritožbenega sodišča je stališče, ki dopušča izdajo regulacijske začasne odredbe le ob izpolnjeni predpostavki po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ ali 3. odst. 270. člena v zvezi s 3. odst. 272. člena ZIZ nezdružljivo z zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke ni tehtanje iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Uporaba tega pogoja ali pogoja iz 3. odst. 270. člena v zvezi s 3. odst. 272. člena ZIZ pa bi bila v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode.

7. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati verjetnost, da ji bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena. Tega pa tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga v konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi ter dokaze zanjo. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na izrekanje glob s strani redarstva zaradi napačno parkiranih vozil ne izkazuje, da bi šlo za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da drugje sploh ne more parkirati, saj je tudi sama navajala, da lahko parkira na zasebnem parkirišču v oddaljenosti 400 metrov, za uporabo katerega ji do sedaj ni bilo treba plačati. Tožniki tudi niso izkazali nevarnosti, da jim bo nastala premoženjska škoda, ki bi ogrozila njihovo eksistenco. Tožniki bi morali navesti in dokazati konkretne okoliščine, da je njihovo dohodkovno in premoženjsko stanje takšno, da bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo.² Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da vsakemu od 8 stanovanj v objektu pripada eno nedoločeno parkirno mesto, tako da zaradi ravnanja tožene stranke s postavitvijo štirih pregibnih količkov ni onemogočeno parkiranje vsem stanovalcem oziroma vsem ne grozi nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami.
² Tako tudi Neža Pogorelčnik Vogrinc v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 97, 98

Datum zadnje spremembe:

15.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1713/2020
• VSL Sklep II Cp 787/2022
• VSL Sklep I Cp 1854/2020