VSK sklep Cp 447/2011

Jedro

Začasna odredba je po svoji naravi ukrep, predviden v nujnih primerih, ko visoka stopnja ogrožanja koristi otrok terja takojšnje ukrepanje, ker bi jim sicer nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, z dejstvom, da sta otroka stara že 7 in 9 let, kar ne odkazuje na možnost „takojšnje indoktrinacije“.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se mladoletna otroka pravdnih strank dodelila v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu, toženki pa omogočilo stike z otrokoma in ji naložilo plačevanje mesečne preživnine, s čimer bi bili urejeni odnosi pravdnih strank in njunih otrok do pravnomočne odločitve v uvodoma navedeni pravdni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnik ni izkazal kakšne resne ogroženosti otrok, ki bi narekovala takojšnjo izdajo predlagane začasne odredbe.

Proti sklepu se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Meni, da je sodišče pri svoji odločitvi zmotno razlagalo nekatere okoliščine, ki so podane na tožnikovi strani, v njegovo škodo. V garsonjeri biva le začasno, dokler se toženka ne bo izselila iz hiše, umaknil pa se je zato, da otroka ne bi bila izpostavljena prepirom med pravdnima strankama. Njegov delovni urnik ni ovira za redno skrb in varstvo otrok, saj mu pomaga tudi mati (stara mati otrok), na katero sta oba otroka močno navezana. Otroka živita sedaj s toženko, ki jima stike z očetom preprečuje in jima prepoveduje druženje s staro mamo in stricem. Tako ravnanje zagotovo otrokoma ni v korist, temveč nasprotno, nastaja jima neposredna škoda. Stiska, ki jo otroka doživljata, ni le stiska zaradi razhajanja staršev, temveč je tudi posledica pritiska, ki ga nad njima izvršuje toženka, ki zasleduje interes maščevanja tožniku zaradi razpadle partnerske zveze. Za to, da prizadene tožnika, ne izbira sredstev. Zaenkrat se to odraža v prikazovanju očeta v očeh otrok kot slabega očeta, kar povzroča pri otrokoma stisko in nemir. Tožnik sprašuje, kdo lahko poda zagotovilo, da se toženka v svoji nezavednosti in šibkosti ne bo ponovno poslužila zaužitja tablet in jih vsilila še otrokoma.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba je po svoji naravi ukrep, predviden v nujnih primerih, ko visoka stopnja ogrožanja koristi otrok terja takojšnje ukrepanje, ker bi jim sicer nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, jo je mogoče izdati le takrat, ko je zaradi ogroženosti otroka potrebno zavarovati njegov položaj še pred zaključkom pravde. Dejstvo, da tožnik trenutno stanuje v garsonjeri in da ima razgiban delovni urnik, je sodišče prve stopnje ocenjevalo zgolj z vidika potrebe, da imata otroka primerno in urejeno bivalno okolje, na katero pa se nenazadnje sklicuje tudi tožnik. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik utemeljeval s trditvami, da mu toženka z indoktriniranjem otroka odtujuje, jima s tem ruši občutek trdnosti in opore, na drugi strani pa naj bi zanju življenje z materjo predstavljalo nestabilnost in dvom. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo zavrnilo tožnikove argumente z dejstvom, da sta otroka stara že 7 in 9 let, kar ne odkazuje na možnost „takojšnje indoktrinacije“. Nenazadnje pa tožnik sam v tožbi trdi, da otroka ves čas izražata željo, da bi bila rada čimveč z njim. V zvezi z namigovanji, da naj bi toženka v svoji šibkosti v prihodnosti ponovno posegla po zaužitju prevelike količine tablet, pa je potrebno ponovno opozoriti na trditve v tožbi, da naj bi se tožnica redno zdravila pri psihiatru in psihologu ter je redno jemala zdravila.

Dejstvo je, da otroka trenutno živita pri materi v dotedanjem okolju in tudi v zvezi s tem tožnik sam v tožbi zatrjuje, da bi bilo za otroka škodljivo, če bi se ju iz tega bivalnega okolja iztrgalo. Na strani toženke se ne zatrjujejo taka ravnanja, ki bi kazala na to, da naj bi bilo življenje otrok z materjo zanju ogrožujoče. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožniku v obravnavanem primeru ni uspelo izkazati razlogov, ki bi narekovali izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do rešitve uvodoma pravdne zadeve otroka takoj dodelilo v varstvo in vzgojo njemu.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

21.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2764/2013
• VSL sklep IV Cp 1369/2015
• VSL Sklep IV Cp 2196/2020