Sodba II Up 34/99

Jedro

Začasna odredba po ZLPP se izda samo glede tistega premoženja, glede katerega je zavarovanje predlagano. Če je v zahtevi za denacionalizacijo drugo premoženje sicer navedeno, v začasni odredbi pa ni predlagano tudi zavarovanje tega premoženja, ni možno sprejeti stališča, da je predlagani obseg zavarovanja jasen sam po sebi, to je tudi v pogledu premoženja, navedenega v zahtevi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. ... z dne 3.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke št. ... z dne 2.7.1996, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo proti začasni odredbi z dne 17.12.1993, s katero je upravni organ prve stopnje na podlagi 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP) zavezancu "B.", prepovedal razpolaganje s parcelami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. V obrazložitvi sodbe sodišče najprej povzema vsebino odločbe tožene stranke in sicer: pritožbena navedba, da so pravni nasledniki upravičenca predlagali zavarovanje celotnega premoženja, torej tudi premičnega, ne drži, saj iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da naj upravni organ prepove zavezancu, da bi se lastninil s stavbami in zemljišči, ki so predmet denacionalizacije. Tožnica ni predlagala morebitne dopolnitve navedenega predloga glede obsega zavarovanja v procesu privatizacije podjetja, niti v zahtevi za denacionalizacijo niti v nobeni poznejši vlogi. Po mnenju tožene stranke je zato prvostopni organ pravilno odločil o obravnavanem predlogu v tistem obsegu, ki je bil predlagan in v postopku verjetno izkazan.

V nadaljevanju obrazložitve sodbe sodišče ocenjuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in v skladu z določbami ZLPP. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi tožnica predlagala zavarovanje celotnega premoženja Š.B. z začasno odredbo po ZLPP. Takega predloga ni niti v navedeni tožničini zahtevi za denacionalizacijo premoženja z dne 26.4.1993, niti v dveh dopolnitvah te zahteve z dne 7.9. in 1.10.1993, niti v prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe pravne naslednice upravičenca za izdajo začasne odredbe z dne 2.3.1993 (v tem predlogu je namreč govora le o zavarovanju nepremičnin). Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz zahtevka za denacionalizacijo razvidno, da v 2.

odstavku navaja tudi vse premičnine in jih taksativno tudi našteva. Predlog za izdajo začasne odredbe obsega točko 1 in 2. Če je tožnica v zahtevku taksativno naštela tudi vse premičnine, ki so bile zaplenjene in v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala prepoved lastninjenja zavezanca glede nepremičnin, hkrati pa je zahtevala vrnitev celotnega zaplenjenega premoženja pod točko 2, ki je skupaj z nepremičninami in premičninami - proizvajalnimi sredstvi tvorilo podjetje, potem je jasno, da se začasna odredba razteza tudi na premičnine - proizvajalna sredstva. Če je tožnica predlagala začasno odredbo, je prav gotovo zasledovala preprečitev lastninjenja svojega celotnega zaplenjenega premoženja in ne samo nepremičnin, ker so bile zaplenjene tudi premičnine, to so sredstva, s katerimi je podjetje obratovalo. Prav zato prvostopno sodišče ne bi smelo presojati predloga za izdajo začasne odredbe restriktivno. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen obseg premoženja, zavarovanega z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje v svojih razlogih podrobno primerja tožbene razloge z ugotovitvami v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in tem razlogom pritrjuje. Tudi samo zaključuje, da je tožnica predlagala le zavarovanje nepremičnin, ne pa zavarovanje premoženja v širšem obsegu kot ga uveljavlja.

Po določbah ZLPP izda pristojni organ začasno odredbo o zavarovanju le na predlog upravičenca in ne po uradni dolžnosti. Dejanska in pravna podlaga predloga morata biti verjetno izkazani, tako po vsebini, kot po obsegu. Navedeno tudi pomeni, da se začasna odredba izda samo glede tistega premoženja, glede katerega je zavarovanje predlagano. Ni nujno, da se zahteva za denacionalizacijo in začasna odredba pokrivata v celoti. Če je v sami zahtevi za denacionalizacijo drugo premoženje sicer navedeno, v začasni odredbi pa ni predlagano tudi zavarovanje tega premoženja, ni možno sprejeti v pritožbi uveljavljenega stališča, da je predlagani obseg zavarovanja v uveljavljanem obsegu, torej širše, jasen sam po sebi in da nasprotna razlaga pomeni restriktivno presojo predloga. Pritožbeno sodišče se zato strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica predlagala le zavarovanje nepremičnin. Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču zato ne vzbujajo dvomov v to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno presodilo dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker glede na navedeno niso podani ne v pritožbi uveljavljeni in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 69/2005
• VSL sklep II Cpg 122/2000
• VSL sklep III Cp 354/2000