VSL Sklep IV Ip 30/2023

Jedro

Regulacijska oziroma ureditvena začasna odredba je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Takšno odločitev upnik izpodbija s pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se predlogu za izdajo začasne odredbe proti dolžnici ugodi, podredno, da se sklep razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Sodišče druge stopnje je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

5. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izdajo t. i. regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku.¹ Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“.² Oba navedena pogoja morata bi izpolnjena kumulativno oziroma hkrati.

6. Z regulacijsko začasno odredbo je pravzaprav zahtevek dejansko v celoti izčrpan in doseženo pravno varstvo, do katerega je tožnik sicer upravičen šele po izvedenem kontradiktornem postopku, zato je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Pojme „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“ je zato treba razlagati zelo omejevalno. Pri presoji utemeljenosti njene izdaje je namreč za upoštevati, da gre (zgolj) za sredstvo zavarovanja in zato začasna odredba ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Zato ni vsako sporno pravno razmerje hkrati že takšno, ki bi opravičevalo izdajo takšne odredbe. Takšno varstvo je nujno tedaj, če so izkazane okoliščine, da bi kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ostalo brez pomena.

7. Sodišče druge stopnje sprejema prvostopenjsko odločitev za materialnopravno pravilno. Strinja se s stališčem v izpodbijanem sklepu, da upnik s podanimi navedbami ni uspel za verjetno izkazati, da je predlagana začasna odredba ob upoštevanju zgoraj povzete strogosti presoje nujno potrebna oziroma v zvezi s tem ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena. Upnik tudi po presoji sodišča druge stopnje nenadomestljive škode ni izkazal, saj v predlogu ni podal ne trditev ne dokazov v smeri, da mu dolžnica s svojimi očitanimi ravnanji ovira edini uporaben dostop do hiše, brez katerega do hiše sploh ne more dostopati. Pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi upnik takšno ugotovitev sodišča izpodbija, in sicer, da je na poti iz zahodne smeri na dvorišču hiše zgrajen kurnik, kar onemogoča vožnjo, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ³), zato so pravno neupoštevne in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje. Prav tako so pravno nepomembne navedbe, ki se nanašajo na najemnika. V okviru regulacijske začasne odredbe je namreč mogoče varovati le škodo, ki nastane upniku, ne pa komu drugemu.⁴

8. Prav tako sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema zaključek sodišča, da upnik tudi ni v zadostni meri izkazal, da je podano „grozeče nasilje“, ki bi ga bilo potrebno zavarovati. Pritožnik v zvezi s temi ugotovitvami obrazloženih pritožbenih razlogov niti ne podaja.

9. Sklep tudi ni obremenjen s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve navedlo tudi sicer sprejeto in pravilno stališče, da vprašanje obstoja pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo regulacijske začasne odredbe ni aktualno oziroma ta pogoj ni materialnopravna predpostavka za njeno izdajo.⁵

10. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------
¹ Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, VSL Sklep I Cp 1664/2020 z dne 15. 10. 2020, VSL Sklep IV Ip 628/2020 z dne 15. 9. 2020... O tem tudi Pogorelčnik N., Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2013, letnik 73, št. 1, str. 135 in nasl.
² Prim. VSL Sklep II Cp 738/2020 z dne 6. 5. 2020 in VSRS sklep II Ip 105/2008 z dne 26. 6. 2008.
³ V pritožbi sme na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati že pred sodiščem prve stopnje.
⁴ Primerjaj VSL Sklep II Cp 1614/2019 z dne 25. 9. 2019 in VSL Sklep IV Ip 22/2021 z dne 9. 2. 2021.
⁵ Glej tudi mag. Igor Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa 18. 2. 2021

Datum zadnje spremembe:

08.05.2023

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 417/2021
• VSL Sklep I Cpg 339/2021
• VSL Sklep I Cp 1353/2022