VSL Sklep IV Cp 2119/2020

Jedro

Nesposobnost staršev, da se dogovorita o izvajanju stikov, ogroža zdrav in celosten razvoj otroka, kar utemeljuje izdajo začasne odredbe. Vendar pa namen začasne odredbe ni natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja – to je predmet končne odločitve v zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po združitvi nepravdnih postopkov zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe (I. točka), zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe (II. točka) ter po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je določilo stike mladoletnih otrok strank postopka z nasprotno udeleženko tako, da stiki začasno potekajo vsak drugi vikend od petka od 17.00 ure do nedelje do 19.00 ure in med tednom ob sredah po šoli do 19.00 ure, v tednih, ko nasprotna udeleženka nima vikend stika, pa od torka po šoli do srede do 19.00 ure (III. do VIII. točka).

2. Zoper sklep o izdani začasni odredbi se glede obsega stikov iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka in predlaga, da sodišče sklep spremeni ali razveljavi. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo mnenju CSD, ki je z otrokoma opravil le en razgovor in da sta otroka izrazila željo, da bi bila pri obeh starših. Razlog odtujitve otrok od nje je neizvajanje stikov, preprečevanje le teh ter samovoljno odločanje o stikih s strani predlagatelja. Odnos med njo in otrokoma se bo izboljšal, če bo imela z njima več stikov, saj sicer ni nobene možnosti, da bi se v kratkem času povezali ali da se otroka navadita na spremembo okolja. Otroka sta pod stalnim nadzorom predlagatelja, ki ju tudi v času stikov stalno kliče in ju vabi naj prideta domov, če jima kaj ni všeč. Predlagatelj vpričo otrok grdo govori o njej (da ju je zapustila, da ju nima rada), s čimer je povzročil, da sta se otroka oddaljila od nje. V primeru izvajanja stikov, kot jih je določilo sodišče, se bo stanje oz. odnos otrok do nje degradiral, kar bo imelo dolgotrajne in nenadomestljive posledice za otroka.

3. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da ni nikoli na noben način omejeval stikov nasprotne udeleženke in otrok. Kljub temu, da otroka že nekaj časa zavračata stike, jima je pojasnil režim stikov in ju spodbujal k njim. V času, ki ga nasprotna udeleženka preživi z otrokoma, za njiju nima časa ali pa je odsotna zaradi službenih obveznosti, terminov stikov pa v takšnih situacijah ne skuša prilagoditi. Odnos med nasprotno udeleženko in sinovoma se je začel krhati preden se je nasprotna udeleženka odselila. Situacije, ko otroka poiščeta pomoč pri predlagatelju, ker hočeta domov, povzroči nasprotna udeleženka sama, ki tudi z drugimi ravnanji povzroča čustveno oddaljevanje otrok. Dolgotrajne in nenadomestljive posledice pri razvoju otrok ima kvaliteta stikov med nasprotno udeleženko in otrokoma, ne pa njihova kvantiteta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasna odredba v sporih med starši in otroki je ukrep za varstvo koristi otrok, ki ga sodišče izda le izjemoma, če verjetno ugotovi, da je otrok ogrožen (161. člen Družinskega zakonika - DZ). Nesposobnost staršev, da se dogovorita o izvajanju stikov, ogroža zdrav in celosten razvoj otroka, kar utemeljuje izdajo začasne odredbe. Vendar pa namen začasne odredbe ni natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja – to je predmet končne odločitve v zadevi.¹ Po oceni pritožbenega sodišča izdana začasna odredba glede na konkretne okoliščine primera pravilno upošteva izpostavljena materialnopravna izhodišča in na podlagi strokovnega mnenja CSD ustrezno začasno ureja stike med nasprotno udeleženko in otrokoma.

6. Pritožbeni očitek, da se je sodišče neustrezno oprlo na mnenje CSD, ker da je psihologinja opravila le enkraten razgovor z otrokoma, je pavšalen. Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje (7. točka), se na podlagi 108. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) navedbe centra za socialno delo v mnenju štejejo za izpovedbe osebe, ki ima posebno strokovno znanje in jih je prvostopenjsko sodišče kot take pravilno upoštevalo. Pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bilo mnenje CSD, čeravno izdano na podlagi enega pogovora z vsakim od otrok, strokovno neustrezno oz. nepravilno. Otroka sta pri razgovoru res povedala, da bi se videvala z obema staršema, kar pa je v izpodbijani začasni odredbi tudi ustrezno upoštevano. Glede na konkretne ugotovitve, da se je odnos otrok in nasprotne udeleženke v zadnjem obdobju poslabšal in da sta otroka predčasno odhajala od nje in izražala željo po manjšem obsegu stikov, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Sodišče je začasno uredilo redne stike med otrokoma in nasprotno udeleženko, s čimer je zagotovilo predvidljiv okvir, ki ga morata stranki postopka spoštovati in ki preprečuje njune nadaljnje konflikte v zvezi s časom, ki ga bo vsak preživel z otrokoma.

7. Po prepričanju pritožbenega sodišča je količina tedenskih stikov, kot je določena z začasno odredbo, primerna. Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve. Sodišče prve stopnje je v konkretnem postopku ugotovilo, da se je odnos otrok in nasprotne udeleženke v zadnjem obdobju poslabšal, da zavračata stike z njo in da je posledično utemeljena postopna širitev stikov. S stiki, kot so določeni z začasno odredbo (otroka vsak teden pri nasprotni udeleženki preživita vsaj eno noč), se lahko vnovič vzpostavi pristen odnos med nasprotno udeleženko in otrokoma. Kot v strokovnem mnenju pojasnjuje CSD, prepogoste selitve v režimu 2-3-2 otrokoma niso v korist, saj zanju predstavljajo stres in nemožnost ustalitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tedenski režim (en teden pri enem staršu in en teden pri drugem staršu), ki ga predlaga nasprotna udeleženka, ni ustrezen. Teden dni je v konkretnih okoliščinah primera, ko starša ne sodelujeta in ne komunicirata ustrezno med seboj, predolgo obdobje tako za otroka, ki bi starša pogrešala, kot za aktivno spremljanje razvoja otrok s strani obeh staršev (12. točka izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je ureditev stikov, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, zgolj začasna, pretehtana je na podlagi verjetno ugotovljenih okoliščin, kot obstojijo v času odločanja. O končnem obsegu in poteku stikov pa bo odločeno, ko bodo zanesljivo ugotovljene vse okoliščine primera, ki se ob rednih in kvalitetnih stikih, kot so določeni z začasno odredbo, lahko tudi bistveno spremenijo in narekujejo drugačno končno odločitev.

8. Glede očitkov o indoktrinaciji otrok s strani predlagatelja se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (14. točka). Namernega odtujevanja otrok nasprotna udeleženka v postopku ni dokazala niti s stopnjo verjetnosti. Kot izhaja iz strokovnega mnenja CSD, nasprotna udeleženka v situacijah, ko otroka izrazita željo po manjših stikih, reagira obrambno, se odmakne, pripiše odgovornost predlagatelju, konflikti med otrokoma in nasprotno udeleženko pa se ne razrešijo in se ponavljajo oz. poglabljajo, kar (tudi) prispeva k slabšim odnosom med njimi. Na podlagi takšnih ugotovitev ni mogoče zaključiti, da predlagatelj stike med otrokoma in nasprotno udeleženko samovoljno in manipulativno preprečuje. Tudi sicer pa začasna odredba jasno določa kdaj ima nasprotna udeleženka stike z otrokoma in preprečuje, da bi jih predlagatelj lahko nadziral ali omejeval njihov obseg. Pripomniti je, da IV. točka izreka izpodbijanega sklepa predlagatelja še posebej zavezuje, da otroka pripravi na stike, kar med drugim vključuje tudi, da jima pojasni, da je redno in dosledno izvajanje stikov z mamo za njun dolgoročen razvoj izjemno pomembno ter ju k stikom spodbuja, tudi ko sama kažeta manjši interes zanje. Največja korist otrok, za katero si oba starša deklarirano prizadevata, je namreč lahko dosežena le, če imata otroka vzpostavljene dobre in redne odnose z obema od (sicer primernih in skrbnih) staršev.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi pritožbenih razlogov, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) paziti po uradni dolžnosti, ni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo s pritožbo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o začasni ureditvi stikov nasprotne udeleženke z otrokoma (365. člen ZPP).

10. Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi z med postopkom izdano začasno odredbo, del stroškov postopka, je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ VSL sklep IV Cp 659/2016 z dne 14. 4. 2016; VSL Sklep IV Cp 2361/2018 z dne 17. 1. 2019.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1002/2006
• VSL Sklep IV Cp 215/2020
• VSK sklep Cp 1132/2007