VSL Sodba IV Cp 1804/2020

Jedro

Na obseg potreb otrok in na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otroki. Kadar otroci preživijo pomemben del časa s staršem, kateremu niso zaupani v vzgojo in varstvo, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih potreb otrok.

Okoliščini, da je toženec tožnici in otrokom prepustil del premičnin, ki sodijo v skupno premoženje in da je tožnica sklenila najemno pogodbo za stanovanje s toženčevim delodajalcem, ne vplivata na določitev višine preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza med pravdnima strankama in odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje svojih mld. otrok A. A., B. A., C. A. in D. A. za čas od pravnomočnosti te sodbe dalje plačevati mesečno preživnino v višini 156 EUR za vsakega, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na tožničin osebni bančni račun. Za čas od 2. 7. 2019 do 31. 8. 2019 je tožencu naložilo v plačilo mesečno preživnino v skupnem znesku za vse štiri otroke v višini 800 EUR. Višje preživninske zahtevke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženec je zoper odločitev o določitvi preživnine vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da preživnino zniža na znesek 100 EUR za vsakega od mld. otrok. Navaja, da je zagotovil svojim otrokom in bivši ženi službeno stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno s strani njegovega delodajalca, da se je iz tega stanovanja prostovoljno odselil in s tem tožnici in otrokom prepustil vse stvari in opremo v tem stanovanju. Tako imajo tožnica in otroci zagotovljeno kvalitetno prebivališče za neprofitno najemnino. Po drugi strani so se povečali njegovi stanovanjski stroški. Pri določitvi preživnine je potrebno upoštevati tudi, da sta se pravdni stranki dogovorili za zelo široke stike, kar pomeni, da otroci veliko časa preživijo pri njem, kar pomeni, da v času stikov prav tako prispeva k njihovem preživljanju. Ima lastne zdravstvene težave in s tem povečane stroške npr. zaradi težave z zobmi. Navaja še, da mu zaposlitev onemogoča kakršnokoli dodatno delo ali dodaten zaslužek in zaključuje, da razen svoje plače nima drugega premoženja.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Dosojeno preživnino ocenjuje kvečjemu kot prenizko. Toženec si neutemeljeno lasti zaslugo za omogočitev prebivanja tožnice v stanovanju, v katerem so prej skupaj prebivali, saj je s stanodajalcem sklenila najemno pogodbo. Premičnine, ki so ostale v stanovanju predstavljajo skupno premoženje, ki sta si ga pravdni stranki že razdelili in o čemer je bila sklenjena sodna poravnava. V času stikov toženec krije kvečjemu stroške prehrane, vse ostale stroške v zvezi z oblačili, obutvijo in šolskimi potrebščinami pa krije tožnica. Zdravstvene težave preživninskega zavezanca se ne upoštevajo pri višini preživnine mld. otrok. Toženec je redno zaposlen in prejema zelo spodobno plačo, zato bo zmogel plačevanje preživnine, tožnica pa je brezposelna in v iskanju zaposlitve omejena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago izpodbijanega dela odločitve predstavlja določba 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je potrebno na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ) uporabiti v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel pred začetkom uporabe DZ. Po navedeni določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče mora torej pri določitvi preživnine najti ustrezno ravnovesje med ugotovljenimi potrebami otrok na eni strani ter zmožnostmi za preživljanje njihovih staršev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da skupni stroški, ki so potrebni za preživljanje mld. A. A. znašajo 317,91 EUR, ostalih otrok pa za vsakega 312,91 EUR in odločilo, da naj toženec krije polovico ugotovljenih potreb in določilo preživnino za vsakega v znesku 156 EUR.

6. Pritrditi je treba tožencu, da na obseg potreb otrok in na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otroki. Kadar otroci preživijo pomemben del časa s staršem, kateremu niso zaupani v vzgojo in varstvo, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih potreb otrok. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta določili stike otrok s tožencem in sicer vsak drugi vikend od četrtka od 16.00 do ponedeljka zjutraj, vsak ponedeljek, ki sledi vikendu, ko otroci niso pri očetu na stiku, v popoldanskih urah ter vsak četrtek, ki sledi vikendu, ko so otroci pri očetu, prav tako v popoldanskih urah. Hkrati sta se dogovorila, da otroci polovico poletnih, jesenskih, zimskih in prvomajskih počitnic ter izmenično med božično novoletnimi prazniki preživijo pri očetu. Tako določeni stiki izkazujejo, da otroci približno 30 % svojega časa preživijo pri tožencu. Ta zato v tem času krije del stroškov, ki odpadejo na prehrano otrok doma, stroškov povezanih z uporabo stanovanja in higienskih pripomočkov. Sodišče prve stopnje je stroške prehrane otrok doma ocenilo na znesek 80 EUR za vsakega, higiene 20 EUR za vsakega in strošek stanovanja približno 74 EUR za vsakega. Ob ugotovitvi, da 30 % navedenih potreb pokrije toženec, bi bilo treba ugotovljene stroške življenjskih potreb otrok zmanjšati za približno 50 EUR oziroma na znesek 262 EUR.

7. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti vsakega od staršev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo bistveno ugodnejše preživninske zmožnosti za preživljanje otrok na strani toženca. Tožnica je do prenehanja delovnega razmerja 18. 12. 2019 prejemala povprečno neto plačo v znesku 560 EUR, do julija 2020 pa je bila upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti v povprečnem znesku 583,17 EUR. Hkrati je bila upravičena do denarne socialne pomoči v višini 53,25 EUR. Toženec je redno zaposlen, njegova povprečna neto plača pa je znašala 2.069,34 EUR mesečno. Poleg tega je prejel še regres za letni dopust v višini 1.211,49 EUR. Sodišče je ugotovilo, da tudi če se tožnikovi mesečni prejemki iz naslova zaposlitve zmanjšajo za dva kredita za izgradnjo prizidka k stanovanjski hiši njegovih staršev, za potrošniški kredit za avto ter za njegov prispevek k stroškom bivanja pri starših (skupaj 794 EUR) mu še vedno ostane 1.275,34 EUR. Primerjava navedenih podatkov kaže na bistveno višjo preživninsko zmožnost toženca. Kljub takšnim ugotovitvam je sodišče prve stopnje, kot je bilo navedeno, odločilo, da naj vsaka od pravdnih strank krije polovico ocenjenih preživninskih potreb otrok.

8. Glede na zaključek, da je treba strošek ugotovljenih potreb otrok zmanjšati na znesek 262 EUR, odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan za vsakega od otrok prispevati mesečno po 156 EUR, pomeni, da je dolžan kriti 60% stroškov življenjskih potreb, ki jih otroci zadovoljujejo pri materi (tožnica pa 40 %). Glede na toženčevo ugotovljeno bistveno višjo zmožnost za preživljanje otrok in kljub temu, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo okoliščine, da zaradi obsežnih stikov z otroki toženec sam neposredno krije del njihovih dnevnih potreb, se ob pravilni uporabi 129. člena ZZZDR takšna porazdelitev preživninskega bremena izkaže za pravilno. Tako je pritožbeno sodišče zaključilo potem, ko je presodilo, da tudi ostale pritožbene trditve niso utemeljene. Okoliščini, da je toženec tožnici in otrokom prepustil del premičnin, ki sodijo v skupno premoženje in da je tožnica sklenila najemno pogodbo za stanovanje s toženčevim delodajalcem, ne vplivata na določitev višine preživnine. Druge pritožbene trditve (toženčeva obveznost plačila svojih obratovalnih stroškov, drugih dodatnih stroškov ter nezmožnost za kakršenkoli dodatni zaslužek) pa je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo v okviru presoje toženčeve zmožnosti za preživljanje mld. otrok.

9. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1977/2020
• VSL Sodba IV Cp 1370/2019
• VSL Sodba IV Cp 1782/2020