<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sklep I Ip 438/2020
ECLI:SI:VSCE:2020:I.IP.438.2020

Evidenčna številka:VSC00041776
Datum odločbe:10.12.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Miran Pritekelj (preds.), Karolina Pečnik (poroč.), Maša Butenko
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - nedenarna terjatev - ureditvena začasna odredba - namen zavarovanja terjatve

Jedro

Sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 7. 2020 v I., III., IV. in posledično V. točki izreka razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu zavrne, da se upniku naloži, da mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku njegove stroške ugovornega postopka v znesku 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, upnik pa krije sam svoje stroške predloga za začasno odredbo.

II. Upnik mora v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 256,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 1. 8. 2020 (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je upnik izdajo začasne odredbe s svojim predlogom, kot ga je podal sodišču 6. 5. 2020, kar je skoraj tri mesece pred iztekom roka, ki je bil upniku postavljen s strani inšpekcijskega organa, podal na podlagi zaveze, ki jo je na upnika kot upravljavca elektrodistribucijskega omrežja, katerega del predstavlja tudi električni vod, ki poteka preko nepremičnine dolžnika v k. o. ..., naložil inšpekcijski organ. Slednji je od upnika v mesecu januarju 2020 zahteval, da najkasneje do 30. 7. 2020, torej v roku več kot šestih mesecev, zamenja dotrajane drogove električnega voda, med drugim tudi električni drog, ki stoji na nepremičnini dolžnika. Vendar pa slednji stoji na nepremični parc. št. ... k. o..., in sicer znotraj ograjenega območja, ki ga dolžnik uporablja za potrebe svoje gospodarske dejavnosti, ki jo izvaja tako v okviru svoje družbe, kakor tudi kot samostojni podjetnik, ne pa na nepremičnini parc. št. ... iste k. o. V zvezi s tem so se pooblaščene osebe upnika že v začetku meseca februarja 2020 oglasile pri dolžniku ter od njega zahtevale takojšen neoviran dostop do spornega električnega stebra, do katerega pooblaščene osebe upnika po lastnem zatrjevanju samega upnika nikoli niso bile predhodno ovirane. Kljub temu, da se že vse od leta 1993 ne plačuje nadomestilo za uporabo tujega zemljišča za potrebe samega električnega voda, saj ni prav nikjer določeno, da je navedena služnost, ki je v zemljiški knjigi tudi ustrezno zavedena v breme nepremičnine dolžnika, to je nepremičnine parc. št. ... k. o. ..., po svoji naravi neodplačna. Dolžnik je v svojem pisanju, ki je bil odgovor na obisk pooblaščene osebe upnika dne 5. 2. 2020 v prostorih gospodarske družbe dolžnika na naslovu ..., povsem jasno zapisal, da želi, da se ob ureditvi vprašanja dostopa do samega stebra ustrezno uredijo tudi odprta vprašanja v zvezi z izvrševanjem služnostne pravice, vse pa znotraj ograjenega in varovanega območja, ki ga ima dolžnik na svojih nepremičninah v k. o. .... Zapis dolžnika, da bo slednji upniku oziroma njegovim pooblaščenim osebam omogočil dostop na njegove nepremičnine takoj, ko bodo urejena tudi vprašanja v zvezi plačilom nadomestila, skladno z pogodbo o podelitvi služnosti iz leta 1922, v povezavi z zatrjevanjem samega upnika, da slednji pred tem nikoli ni imel oviranega dostopa do samega električnega voda, kakor tudi pripadajočega predmetnega električnega stebra, prav na noben pravno veljaven in sprejemljiv način ni mogoče tolmačiti kot namerno onemogočanje izvajanje služnostne pravice, s tem pa tudi namerno oviranje izvršitve odločbe inšpekcijskega organa, na katero se upnik ves čas predmetnega postopka izrecno sklicuje. Že sama okoliščina, da je inšpekcijski organ dal upniku kot upravljavcu samega električnega voda, ki je sestavni del širšega elektrodistribucijskega omrežja, rok za zamenjavo vseh poškodovanih ali dotrajanih drogov vse do konca meseca julija 2020 in to že v mesecu januarju istega koledarskega leta, je povsem jasno, da je bilo upniku dano povsem dovolj časa, da za izvedbo zahtevane zamenjave drogov električnega voda uredi vse potrebno, da bodo dela dejansko izvedena. Na podlagi tega so pooblaščene osebe upnika že takoj v začetku meseca februarja 2020, torej le nekaj dni po prejemu odločbe inšpekcijskega organa, prišle do dolžnika, ter od njega dejansko že kar zahtevale takojšen in neoviran dostop do samega droga, povsem neozirajoč se na zelo dobro poznano dejstvo, da se sam drog nahaja znotraj ograjenega območja na nepremičninah dolžnika, na katerem se nahaja premično premoženje dolžnika zelo velike vrednosti. Na navedeno je dolžnik izrecno opozoril v svojih pisnih vlogah, česar pa upnik v svojih vlogah nikoli ni prerekal ali temu nasprotoval. In to kljub temu, da so se pooblaščene osebe upnika povsem jasno zavedale, da je upnik zgolj in samo nosilec služnostne pravice, ki pa sama po sebi, četudi se nanaša na izvrševanje javne gospodarske službe - zagotavljanje oskrbe z električno energijo, nikoli nima prednosti pred samo lastninsko pravico dolžnika na istih nepremičninah, ki jih slednji prav tako uporablja za lastne potrebe. Tudi navedeno je med strankama postopka nesporno. Od 17. 2. 2020, ko je imel dolžnik s strani pooblaščenih oseb upnika zadnji obisk na temo izvršitve odločbe inšpekcijskega organa v smeri zamenjave droga električnega voda, dalje dolžnik s strani upnika nikoli več ni bil obveščen o morebitnem drugem terminu, razen tistem dne 20. 2. 2020, ki ga je samovoljno, brez kakršnega predhodnega opozorila ali vsaj najave dolžniku, določil sam upnik. In to kljub temu, da je bil rok za izvedbo del določen za dne 30. 7. 2020, torej še več kot pet mesecev. Namesto tega pa je bil dolžnik s strani upnika deležen podaje že navedenega predloga z dne 6. 5. 2020, s katerim upnik sodišču navaja, da je s strani dolžnika oviran pri izvedbi obveznosti, kot mu je bila naložena s strani inšpekcijskega organa. Slednje pa je bilo seveda povsem neresnično in več kot očitno prirejeno za potrebe predmetnega sodnega postopka. Sploh, ker upnik, kljub izrecnemu pozivu in navedbam dolžnika, ni uspel izkazati, da bi pooblaščene osebe upnika tudi kadarkoli po 17. 2. 2020 ponovno pristopile do dolžnika in bi jim slednji dejansko s svojim aktivnim ravnanjem onemogočil izvedbo zapovedanih del. Tako se zaključek sodišča, da je bilo potrebno zaradi nujnosti izvedbe del, s čemer se zasleduje takojšnja odprava nevarnosti, ki preti sicer nemoteni, varni in učinkoviti oskrbi električne energije, sploh, ker je upnik po vedenju dolžnika uspel vse ostale poškodovane oziroma dotrajane drogove že zamenjati, dejansko pokaže ne samo za povsem neutemeljenega, temveč že kar za proti spisovnega. Iz podanega sklepa o začasni odredbi namreč izhaja, da je izdana začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nastanek nepopravljive oziroma težko popravljive škode. Takšnemu dokaznemu bremenu, ki je izključno na strani upnika samega, slednji ni uspel zadostiti, saj upnik ni uspel izkazati, da mu dolžnik dejansko onemogoča izvršitev odločbe inšpekcijskega organa. Dolžnik je, tako kot vedno do sedaj, bil pripravljen omogočiti nemoten dostop do samega stebra, vendar pa ne zgolj pod pogoji, kot bi jih določil upnik, do česar pa je dolžnik kot lastnik same nepremičnine seveda v celoti upravičen, pa tudi zavezan. Sploh, ker se sporen steber fizično nahaja znotraj ograjenega prostora, ki je tudi ustrezno varovan, in do katerega nima prostega dostopa pač vsakdo. V kolikor bi pooblaščene osebe upnika dejansko pristopile k mirni rešitvi zadeve, predmetnega sodnega spora sploh ne bi bilo, saj bi stranki zagotovo dosegli mirno rešitev predmetne zadeve. Sploh, ker je upnik imel na voljo čas do 30. 7. 2020, torej več kot šest mesecev, in ker upnik sam navaja, da mu dolžnik v preteklosti dostopa do električnega voda in vseh njegovih pritiklin nikoli ni oviral. Tako pa so pooblaščene osebe upnika očitno v posledici užaljenosti, ker dolžnik ni takoj pristal na njihove zahteve, čeprav eno izmed temeljnih načel stvarnega prava povsem jasno določa, da se je služnostni upravičenec pri izvrševanju svoje služnosti dolžan podrediti volji lastnika služečega zemljišča, ter svojo služnost izvajati na način, da le-to v kar najmanjši možni meri ovira ali posega v lastniška upravičenja samega lastnika, v konkretnem primeru dolžnika, šele 6. 5. 2020 na sodišče podale svoj predlog. Že sam časovni potek dogodkov v celoti ovrže navedbe upnika, kakor tudi zaključke sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za nujno zadevo, ki zahteva takojšnjo sodno intervencijo, kljub temu, da je upnik do izteka roka 6. 5. 2020, ko je podal svoj predlog, dejansko imel na voljo še polne tri mesece, da zadeve z dolžnikom v zvezi z zamenjavo stebra na nepremičnini dolžnika ustrezno uredi. V kolikor bi upnik svoj predlog podal po izteku roka, kot je določen s strani inšpekcijskega organa, torej po 30. 7. 2020, bi dolžnik še nekako lahko sprejl tolmačenje sodišča, da gre dejansko že za nujno zadevo. Tako pa podaja predloga s strani upnika dejansko še sredi podeljenega mu roka povsem jasno kaže na neutemeljenost zaključka sodišča, da gre v konkretnem primeru za tako nujno zadevo, ki terja takojšnjo izdajo ureditvene začasne odredbe, v zvezi s katero je potrebno postopati hitro, da se prepreči nastanek nepopravljive ali težko popravljive škode, ki uporabnikom upnika tudi nikoli ni neposredno grozila. Sploh, ker je stanje spornih drogov praktično enako že vrsto let, pa v vsem tem času nikoli ni prišlo do prav nobenega dogodka, na podlagi katerega bi bila oskrba z električno energijo na kakršen koli način motena ali celo onemogočena. Ravno iz tega razloga bi sodišče skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 moralo v konkretnem primeru pred izdajo sporne začasne odredbe zagotoviti dolžniku potrebno kontradiktornost postopka, saj v konkretnem primeru nikakor niso bili podani zakonsko določeni pogoji za takojšnjo sodno intervencijo, s katero je dolžniku dejansko že bila kot lastniku nepremičnine naložena obveznost, ki, zahvaljujoč pomanjkljivemu predlogu samega upnika, v tem trenutku tudi še ni izvršljiva. Nujnost zahtevane začasne odredbe zagotovo ni bila podana, glede na predstavljen časovni potek dogodkov, predvsem pa glede na to, da je upnik imel po 17. 2. 2020 še več mesecev časa, da bi z dolžnikom uredil vsa sporna vprašanja, ali pa vsaj tista, ki so bila najbolj sporna, pa do dolžnika po 17. 2. 2020 nikoli ni več pristopil, predvsem pa ni bila 6. 5. 2020 podana resna grožnja za nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki sploh ni specificirana ali vsaj konkretizirana v točni obliki, s čemer bi bil izpolnjen subjektivni razlog iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Prav tako je povsem nedorečena odločitev sodišča, ki je praktično že kar prepis predloga samega upnika, da je dolžnik dolžan opustiti vsa dejanja in ravnanja, s katerimi onemogoča, preprečuje in omejuje delavcem upnika dostop do nepremičnine dolžnika zaradi izvedbe zamenjave dotrajanega električnega droga SM 83, saj je takšna obveznost vsebinsko zelo pavšalna in povsem nedorečena, predvsem pa neizvedljiva, saj se pod navedene pojme onemogočanja, preprečevanja in omejevanja lahko razume marsikaj, ne pa konkretna in jasno opredeljena obveznost, ki naj jo dolžnik izvede oziroma dopusti.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeni so sicer pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je sklep o začasni odredbi izdalo, ne da bi predhodno dolžniku v odgovor vročilo predlog upnika za izdajo začasen odredbe. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v skladu z načelom hitrosti postopka ureditev postopka izdaje začasne odredbe v ZIZ ne terja nujno predhodnega vročanja predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku. Kontradiktornost postopka je v takšnih primerih, ko sodišče izda predlagano začasno odredbo pred vročitvijo predloga za njeno izdajo (da bi učinkovito zavarovalo uveljavljano terjatev), zagotovljena pred sodiščem prve stopnje v nadaljnjem ugovornem postopku zoper sklep o začasni odredbi. Takšen pa je bil tudi ta konkretni primer.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi zaradi uveljavitve nedenarne terjatve.

7. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

8. Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe zaradi uveljavitve nedenarne terjatve na način, da je dolžnik dolžan takoj opustiti vsa dejanja in ravnanja, s katerimi onemogoča, preprečuje in omejuje delavcem oziroma zaposlenim upnika dostop po nepremičnini z ID znakom ... na nepremičnino z ID znakom ..., da bi izvedeli zamenjavo dotrajanega električnega droga SM 83. V zavarovanje navedene nedenarne terjatve je predlagal naj se dolžniku izreče denarna kazen.

9. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja nedenarne terjatve utemeljeval z navedbami, da je 16. 1. 2020 prejel odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo, Inšpekcija za energetiko in rudarstvo z dne 13. 1. 2020, s katero mu je bilo odrejeno, da sanira oziroma zamenja dotrajane in nagnjene drogove na stojnih mestih od SM 80 do SM 87. Upnik je želel 20. 2. 2020 izvesti zamenjavo dotrajanega droga na stojnem mestu SM 83, ki je nameščen na dolžnikovi nepremičnini z ID znakom ..., vendar mu dolžnik ne dovoljuje dostopa in nobenega posega na navedeni nepremičnini. Navedel je tudi, da mu dolžnik s svojim dejanjem in ravnanjem onemogoča izpolnitev navedene odločbe.

10. Dolžnik je ugovorno navajal, da ni nikoli na kakršen koli način skušal ovirati ali neposredno oviral dostop do svojih nepremičnin ... in ..., obe k. o.... Česa takšnega ni nikoli storil in je vedno omogočil dostop do stojnega mesta droga električnega daljnovoda. Res pa je, da predmetni nepremičnini predstavljata del poslovne cone K., na kateri dolžnik izvaja svojo pridobitno dejavnost. Za te potrebe se na naslovu T. nahaja poslovni objekt večjih dimenzij, kakor tudi pripadajoča zunanja skladišča, vključno z veliko nadstrešnico, kar vse je od leta 2003 ograjeno z visoko žičnato ograjo, saj se na območju ograjene poslovne cone nahaja premično premoženje dolžnika velike vrednosti. Slednje pa je tudi ustrezno tehnično varovano, zaradi česar kakršenkoli dostop do nepremičnin s strani tretjih ni omogočen, niti ne dopusten. Dolžnik pa je v preteklosti vedno dopuščal dostop do vseh stojnih mest daljnovodov, res pa je, da je vedno želel, da upnik svoj prihod predhodno ustrezno napove.

11. Upnik je v odgovoru na ugovor navedel, da je dolžnik s svojim postopanjem upniku v mesecu februarju 2020 preprečil in onemogočil izvedbo del in mu še vedno onemogoča in preprečuje dostop do dotrajanega električnega droga SM 83. Navedel pa je tudi, da mu je bil omogočen dostop do predmetnega droga vse od leta 1956 dalje.

12. Pojasniti je, da sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo. Sodišče mora pri odločanju presoditi, katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo, s katerim bi se ta namen dosegel, in ustreznost njihove medsebojne povezave.

13. Iz zgoraj povzetih navedb upnika in dolžnika izhaja, da upnik želi doseči dostop do električnega droga na stojnem mestu SM 83, ki leži na dolžnikovi nepremičnini, oziroma želi od dolžnika, da mu ta dostop omogoči, predlaga pa izdajo začasne odredbe na način, da je dolžnik dolžan opustiti vsa dejanja in ravnanja, s katerimi onemogoča, preprečuje in omejuje delavcem oziroma zaposlenim upnika dostop do dolžnikovih nepremičnin. Predlagana začasna odredba na opustitev dolžnikovih dejanj, ki v predlogu niti niso konkretno vsebinsko opredeljena, kot pritožbeno pravilno izpostavlja dolžnik, saj upnik sploh ni navedel oziroma opisal prav nobenih (aktivnih) dejanj oziroma ravnanj dolžnika, s katerimi naj bi mu onemogočil (sicer prost) dostop, sploh ni v medsebojni povezavi z nedenarno terjatvijo, ki po vsebini predstavlja aktivno dejanje dolžnika, zato s takšno začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja. Upnik pa lahko še vedno z drugo vsebino doseže izdajo začasne odredbe v zavarovanje že navedene nedenarne terjatve.

14. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo, razveljavilo sklep o začasni odredbi v I. III., IV. in posledično V. točki izreka, ki se nanaša na upnikove stroške zavarovanja, in predlog za začasno odredbo v tem delu zavrnilo, posledično pa je tudi spremenilo stroškovno odločitev izpodbijanega sklepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

15. Ker je sodišče druge stopnje odločitev o ugovoru spremenilo, je moralo posledično spremeniti tudi stroškovno odločitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je z ugovorom uspel, zato so v zvezi z ugovornim postopkom nastali stroški bili dolžniku neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje dolžniku ni priznalo nagrade za ugovor in pripadajočih materialnih stroškov, DDV in sodne takse za ugovor, ker dolžnik teh stroškov ni priglasil v ugovoru z dne 1. 8. 2020, ampak šele v vlogi z dne 7. 9. 2020, kar pa ne ustreza pravnemu standardu"„takoj" po sedmem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik bi torej moral stroške ugovora priglasiti takoj, ko so ti nastali in je bila znana njihova višina, torej že v samem ugovoru zoper začasno odredbo. Prav tako ni priznalo nagrade za pregled listin in konferenco s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, ampak je že zajeto Spri sestavi ugovora oziroma vloge. Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo nagrado za vlogo z dne 7. 9. 2020 225 točk po tretji alineji 7. točke tar. št. 27 OT (ne priglašenih 300 točk), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 4,5 točke, 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 30,29 EUR, kar vse skupaj znaša 167,99 EUR. Upnik je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku 167,99 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila. Upnik krije sam svoje stroške priglašene v predlogu za izvršbo, ker mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s predlogom za začasno odredbo ni bil uspešen (peti odstavek 38. člena ZIZ).

16. Dolžnik je s pritožbo uspel, zato so v zvezi s pritožbo nastali stroški bili dolžniku neutemeljeno povzročeni in jih mora upnik povrniti dolžniku (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo nagrado za pritožbo 300 točk po 6. točki tar. št. 27 OT (ne priglašenih 375 točk), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar znaša 6 točke, 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 40,39 EUR, kar vse skupaj s sodno takso v znesku 33 EUR, znaša 256,99 EUR. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti upnici 223,99 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 273, 273/1
Datum zadnje spremembe:
26.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MjYw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*