VSL Sklep II Cp 1233/2020

Jedro

Slabo premoženjsko stanje dolžnika ni razlog, ki bi utemeljeval zavarovanje denarne terjatve z izdajo začasne odredbe, niti ni mogoče zaključiti, da dolžniku zaradi prepovedi razpolaganja z opremo gostinskega lokala ne bo nastala nikakršna škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče dolžniku prepovedalo odsvojiti in obremeniti premičnine, ki so navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ter na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi do vtoževanega zneska, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu pri bankah ali hranilnicah.

2. Odločitev sodišča izpodbija upnik. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi najemne pogodbe za poslovni prostor dokazal obstoj terjatve, ki izvira iz neplačane najemnine. Priznava, da je sporna višina, kar pa ne more biti razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka in je pri odločitvi o utemeljenosti predlagane začasne odredbe tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in prepričljivi. Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost izdaje začasne odredbe v zavarovanje upnikove denarne terjatve zaradi neplačane najemnine za poslovni prostor.

5. Na podlagi najemne pogodbe, ki jo je prejšnji lastnik lokala sklenil s toženo stranko 21. 8. 2015, je bila tožena stranka dolžna plačevati mesečno najemnino v znesku 2.500,00 EUR do 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Tožeča stranka je z dopisom z dne 30. 9. 2019 od pogodbe odstopila, a terja najemnino, in sicer za šest dni v mesecu juniju 2019 (od primopredaje dalje, od 25. 6. 2019 do 30. 6. 2019), za mesec julij, avgust, september, oktober, november in december 2019. Tožena stranka je tožeči nakazala samo 2.880,00 EUR, 22. 6. 2019, 653,33 EUR, 30. 9. 2019 in 2.500,00 EUR 4. 10. 2019, zato iz naslova neplačane najemnine s tožbo zahteva še 9.512,02 EUR s pripadki. Ker tožena stranka nima nobenega drugega premoženja, razen opreme za lokal, ki je predmet te začasne odredbe, in ker tudi ne opravlja več dejavnosti in je že odpustila vse delavce, obstaja velika verjetnost, da bo tudi opremo prodala in tožeča stranka ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Predlagana začasna odredba toženi stranki tudi ne bi povzročila nobene škode oziroma le neznatno.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, svojo odločitev pa utemeljilo z obrazložitvijo, da iz najemne pogodbe, na katero se sklicuje upnik, sledi, da je predmet najema restavracija s shrambo in s sanitarijami ter uporabo šestih parkirnih mest za rampo in prostor pod stopnicami; da pa je novi lastnik toženi stranki ponudil v podpis novo najemno pogodbo, s katero bi za enako najemnino imela le pravico do uporabe lokala, izgubila pa možnost uporabe parkirnih mest in dodatnega prostora. Ne glede na to, da tožena stranka nove najemne pogodbe ni bila pripravljena podpisati in je stara najemna pogodba do odstopa tožeče stranke veljala, je po prihodu novega lastnika lokala tožena stranka lahko uporabljala le še dve parkirni mesti, zato tožeča stranka ne more biti upravičena do celotne vtoževane najemnine. V pobot je tožena stranka uveljavljala tudi znesek varščine v višini 5.000 EUR.

7. V skladu z določilom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora kumulativno dokazati za verjetno tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Do izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje odgovora upnika na pripravljalno vlogo dolžnika, ni bilo, zato pritožbeno sodišče pritrjuje materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da zaradi močno sporne vtoževane terjatve v tem trenutku verjetnost tožbenega zahtevka zaradi delnega neplačila najemnine, v času od spremembe najemodajalca do njegovega odstopa od najemne pogodbe, ni verjetno izkazana. Pritožba, ki prereka toženčeve navedbe, da je imel pred prihodom novega lastnika na podlagi najemne pogodbe v uporabi tudi šest parkirnih mest, takšnega zaključka ne more omajati. Zaradi tega ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali so verjetno izkazane tudi ostale predpostavke za njeno izdajo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da slabo premoženjsko stanje dolžnika ni razlog, ki bi utemeljeval zavarovanje denarne terjatve z izdajo začasne odredbe, niti ni mogoče zaključiti, da dolžniku zaradi prepovedi razpolaganja z opremo gostinskega lokala ne bo nastala nikakršna škoda.

8. Upoštevaje vse navedeno pritožbena ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 15. člen ZIZ).

9. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1425/2003
• VSC sklep Cp 552/2012
• VSL sklep I Cpg 265/2011