VSL Sklep IV Cp 1606/2020

Jedro

Narava začasnih odredb terja določene posebnosti v postopkih njihove izdaje, med katerimi je tudi ta, da sodišče v takem postopku odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Sodišče zato ne opravi celostne dokazne ocene in ne izvaja dokazov, pač pa na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi postopalo in v skladu z uveljavljeno sodno prakso upoštevalo izključno otrokovo korist in dejstvo, da je lahko začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki le nujen ukrep. Sodišče jo izda le, če je verjetno izkazano, da je v trenutni situacijo otrok ogrožen.

Položaj centra za socialno delo se po stališčih Vrhovnega sodišča približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec, poročilo CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni postavilo izvedenca ustrezne stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se zaupajo mladoletni otroci udeležencev postopka v začasno vzgojo in varstvo predlagatelju, stiki otrok z materjo pa se začasno prepovejo.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da napačno razume pomen največje otrokove koristi. Ker je sodišče napačno razumelo mnenje CSD, se prvostopenjskega sklepa ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi moralo sodišče pridobiti mnenje sodnega izvedenca psihološke stroke in ne bi smelo nekritično slediti izjavam otrok. Ne sprejema poročila dr. A. A. iz šolskega dispanzerja z 2. 7. 2020, saj je napisano po navodilih nasprotne udeleženke in v njeno korist. B. B. je več kot en mesec preživela na oddelku otroške psihiatrije, vendar v zdravniškem poročilu s 30. 6. 2020 ni ugotovljeno, da bi trpela zaradi škode, ki naj bi jo z domnevnim nasiljem povzročil predlagatelj. Sodišče je spregledalo zdravniško poročilo Službe za otroško psihiatrijo s 30. 6. 2020, iz katerega izhaja, da na srečanjih med deklico in nasprotno udeleženko večkrat pride do konfliktov, ki jih slabše razrešujeta in da si želi B. B. stikov s predlagateljem. Za uspešen razvoj B. B. jo je potrebno zaščititi pred nasprotno udeleženko. Sodišče ni moglo z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je predlagatelj nasilne narave in da otroci stike z njim zavračajo. Mnenja CSD ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, poleg tega je mnenje CSD prazno in pavšalno ter neobrazloženo. Predlagatelj je psihično nasilje nasprotne udeleženke nad družinskimi člani izpostavil že v korespondenci s terapevtko C. C., iz katere izhaja, da so on in otroci žrtve nasilja nasprotne udeleženke in ne obratno. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da so zdravstvene težave otrok, fobije ter neuspeh v šoli in ponavljanje letnikov povezane s predlagateljevim domnevnim nasiljem. D. D. ima že od osnovne šole diagnosticirano disleksijo in je zato v šoli posebno obravnavan. E. E. ima diagnosticirano lažjo obliko disleksije, zaradi česar težje bere, diagnosticirano pa ima intoleranco na laktozo. Težave z želodcem pri B. B. so povezane z vnetnim stanjem, točnega razloga pa ni bilo ugotovljenega. Za ravnanja, ki naj bi jih storil predlagatelj otrokom in nasprotni udeleženki, ne obstajajo dokazi. Poleg tega je pravdno sodišče vezano le na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki pa ne obstaja. To sodišče je že v drugem postopku odločilo, da se B. B. odvzame nasprotni udeleženki ter namesti v varstvo in vzgojo drugi osebi. To pomeni, da je isto sodišče že presodilo, da so koristi otrok pri nasprotni udeleženki ogrožene, zato odločitev v tem postopku ne more biti legitimna. Sodišče tudi ni opravilo dokazne ocene, ki bi morala biti vestna in skrbna ter analitična. Volja otrok, ki so jo podali, ni bila svobodna, ampak posledica indoktrinacije s strani nasprotne udeleženke. F. F. pa se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposobna sama opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njeno odraščanje. Sodišče je v 11. točki obrazložitve izpostavilo domnevna nasilna dejanja, ki naj bi bila posledica preteklih predlagateljevih ravnanj, s tem pa je prekoračilo trditveno podlago nasprotne udeleženke. S takim postopanjem predlagatelju na prvi stopnji ni bila dana možnost odgovora na ugovor nasprotne udeleženke na predlog za izdajo začasne odredbe. Navedbe nasprotne udeleženke glede neurejenih prostorov v hiši, ki naj bi bili posledica predlagateljevega ravnanja, niso resnične, ampak izmišljene. Nasprotna udeleženka je tista, ki je preprečevala pospravljanje po hiši in kopičila stvari.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in vsak sklop pravno relativnih dejstev tudi obrazložilo. Odločitev je moč preizkusiti in ni v nasprotju sama s seboj. Podana ni niti zatrjevana (a ne konkretizirana) kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori z napačnim prenosom iz zapisnikov oziroma listin, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo.

6. Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen Družinskega zakonika; DZ). Po ustaljeni sodni praksi se z začasno odredbo uredi položaj v družini, kadar so otrokove koristi ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo nujno ukrepanje za preprečitev težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode.

7. Narava začasnih odredb terja določene posebnosti v postopkih njihove izdaje, med katerimi je tudi ta, da sodišče v takem postopku odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Sodišče zato ne opravi celostne dokazne ocene in ne izvaja dokazov, pač pa na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi postopalo in v skladu z uveljavljeno sodno prakso upoštevalo izključno otrokovo korist in dejstvo, da je lahko začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki le nujen ukrep. Sodišče jo izda le, če je verjetno izkazano, da je v trenutni situacijo otrok ogrožen.

8. Predlagatelj z začasno odredbo predlaga začasno zaupanje štirih otrok njemu ter začasno prepoved stikov vseh štirih otrok z materjo. Trdi, da je v obdobju njegove odsotnosti¹ nasprotna udeleženka otroke konstantno poniževala, jim uničevala samozavest, jih zaničevala in žalila, zaradi česar je bila hčerka B. B. zaradi nevarnost samopoškodovanja in samomorilnih misli hospitalizirana na otroški psihiatriji. V predlogu je še navedel, da imajo otroci stisko zaradi neurejenih prostorov v hiši, ki so posledica kopičenja stvari s strani nasprotne udeleženke, zaradi natlačenih prostorov so otroci tesnobni in jih je zaradi nereda sram pripeljati sošolce k sebi na dom. Nasprotna udeleženka je do otrok tudi fizično nasilna in je B. B. 1. 4. 2020 tako močno potegnila za lase, da ji je izpulila šop las in je deklica krvavela na glavi.

9. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog zanikala navedbe predlagatelja in izpostavila, da je fizično in psihično nasilje nad otroci in njo že vrsto let izvajal predlagatelj. Izpostavila je, da ima predlagatelj izrečeno prepoved stikov z njo in otroki in so se razmere ravno zaradi ukrepa prepovedi približanja umirile. Zanikala je, da naj bi zlasala B. B., ki je imela rano na lasišču skoraj dva meseca, s čemer je bila seznanjena zdravnica A. A., ki je dala nasvet glede rane, zanikala je nasilništva nad otroci ter da naj bi bili zaradi nje neurejeni bivalni prostori.

10. Prvostopenjsko sodišče je pridobilo mnenje Centra za socialno delo ..., ki v mnenju z 8. 7. 2020 (list. št. 17 spisa) ocenjuje, da na podlagi njim znanih dejstev in okoliščin v družini ter izrečenega ukrepa prepovedi približevanja vsem družinskim članom s strani predlagatelja, opravljenih razgovorov in poročil predlagana izdaja začasne odredbe ni v korist mladoletnih otrok. Ker se položaj centra za socialno delo po stališčih Vrhovnega sodišča² približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec, poročilo CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni postavilo izvedenca ustrezne stroke.

11. Načelo otrokove koristi je opredeljeno v 7. členu Družinskega zakonika (DZ). Starši otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njihove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju.

12. Pravosodni organi (policija in sodišče) so s kar tremi ukrepi prepovedali predlagatelju približevanje vsem otrokom in nasprotni udeleženki zaradi nasilništva, ki ga je predlagatelj izvajal nad njim, in sicer najprej z ukrepom policije z 2. 7. 2020 (A7), nato s sklepom preiskovalnega sodnika s 1. 6. 2020 (A8 in A9) in nato s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z 28. 5. 2006 (ko je bilo predlagatelju za obdobje šestih mesecev prepovedan vstop in približevanje stanovanju, kjer prebiva nasprotna udeleženka z mladoletnimi otroki oziroma približati se krajem, kjer se pogosto nahajajo). Vsi ukrepi so bili izrečeni zaradi nasilja, ki ga je predlagatelj izvajal v družini.

13. Strokovno osebje Centra za socialno delo ... je pred izdajo mnenja opravilo individualne pogovore z vsemi štirimi otroki, ki so povedali, da trenutno ne želijo živeti z očetom, ampak z materjo, oziroma v primeru, da to ne bi bilo možno, s sorodniki ali v internatu. Stikov z očetom si niso želeli oziroma so jih pogojevali s tem, da bi se oče spremenil ter utemeljevali, da se je situacija doma, po odselitvi očeta, umirila.

14. Deklica B. B., ki je bila v času pogovora hospitalizirana na psihiatrični kliniki, je zanikala kakršnokoli nasilje s strani matere in povedala, da si k očetu ne želi, želi si domov k materi in sorojencem. Med tem postopkom pa je bil v zadevi Okrožnega sodišča v ... II Z 39/2020 dne 9. 7. 2020 že izdan ukrep, s katerim je bila deklica začasno odvzela obema staršema in je bila po končani hospitalizaciji nameščena v varstvo in vzgojo drugi osebi, in sicer G. G. in H. H.³. Oba starša sta z ukrepom soglašala.

15. Vsa ta (zgoraj navedena) dejstva so dala prvostopenjskemu sodišču vso podlago za zaključek, da ugoditev predlogu, ki ga je podal predlagatelj, ni v korist otrok, ki stike s predlagateljem zavračajo, saj se ob njem očitno ne počutijo dobro. Ravno zaradi njihove ogroženosti so bili tudi izrečeni ukrepi prepovedi približevanja. Kje je tu podlaga, da bi se roditelju, ki mu je izrečen ukrep (oz. več ukrepov) zaradi nasilništva v družini nad otroki, zaupali otroci v začasno varstvo in vzgojo? Po drugi strani pa dejstva, ki jih je zatrjeval predlagatelj, da bi bili otroci pri materi ogroženi in bi jim bilo zato treba prepovedati stike z materjo, niso izkazana in ne utemeljujejo sklepa o ogroženosti otrok. Deklica B. B. je bila res začasno odvzeta obema⁴ staršema in začasno nameščena v varstvo in vzgojo drugi osebi (G. G. in H. H.), ki pa v pismu s 26. 8. 2020, ki sta ga posredovala sodišču (B 4), navajata, da si deklica želi k materi, pri kateri ima vso podporo in jo pogreša. Poleg tega je bila deklica začasno nameščena v varstvo in vzgojo drugi osebi s soglasjem staršev, zato pritožnik s tem ne more uspešno utemeljevati dekličine ogroženosti pri materi, saj deklica ni (več) pri materi.

16. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne obstajajo okoliščine in razlogi, zaradi katerih bi bilo treba otroke začasno zaupati v varstvo in vzgojo predlagatelju oziroma zaradi katerih bi bilo treba poseči v pravico nasprotne udeleženke do stikov z njimi. O ukrepu, s katerim je bila deklica B. B. začasno odvzeta in izločena iz družinskega okolja, bo dokončno odločeno v drugem postopku, je pa že prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da sta se starša z ukrepom strinjala, zato tega predlagatelj v tem postopku ne more šteti v škodo nasprotni udeleženki.

17. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Predlagatelj se je iz skupnega prebivališča izselil 3. 4. 2020.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 632/2007 z 8. 1. 2007.
³ Stiki deklice z materjo so se začasno omejili, tako da potekajo od 1. 8. 2020 le v dogovoru z G. G. in H. H. upoštevaje želje in potrebe otroka, stiki deklice z očetom pa potekajo pod nadzorom na Centru za socialno delo ... (C 71).
⁴ Ne le nasprotni udeleženki.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1585/2021
• VSL Sklep IV Cp 833/2019
• VSM Sklep III Cp 648/2020