VSL Sklep I Cp 1854/2020

Jedro

Začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov, še posebej v obravnavanem sporu zaradi motenja posesti, ki predstavlja začasno zavarovanje dejanskega položaja in ni nujno, da temelji na pravici do posesti.

Če je škodo mogoče izraziti v obliki denarnega zneska, ni mogoče trditi, da je težko nadomestljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi motenja posesti, s katero zahteva, da ji dopusti dostop do poslovnih prostorov, ki so v lasti tožeče stranke, po parceli v lasti tožene stranke, ter da se v bodoče vzdrži nadaljnjih motilnih dejanj. Skupaj s tožbo je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, pri čemer se predlog in tožbeni zahtevek prekrivata. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka uspela za verjetno izkazati, da je etažna lastnica poslovnega prostora, do katerega je imela dostop na način, da je tožena stranka njeno telefonsko številko vnesla v seznam ter je bil prehod urejen tako, da se je elektronska zapornica dvignila, sedaj pa ji je takšen dostop onemogočen. Ni pa uspela za verjetno izkazati predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da ji zaradi tega, ker ne more več dostopati na naveden način, nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.¹ Ugotovilo je, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v tem delu tako pomanjkljiva, da je ni bilo mogoče preizkusiti.

2. Tožeča stranka sklep izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter navaja, da se ukvarja z dejavnostjo plesne šole, zaradi česar mora v svoje poslovne prostore dnevno prinašati ozvočenje, plesne rekvizite in druge pripomočke za postavitev raznih scen. Že samo ozvočenje predstavlja tehnična sredstva večje teže, ki jih morajo sedaj učitelji plesa nositi po stopnicah v drugo nadstropje, saj dostopa do dvigala nimajo več. S tem ji nastaja poslovna škoda, saj morajo zaposleni priti toliko prej na plesne vaje, da znosijo rekvizite po stopnicah, takšno nošenje pa predstavlja zdravstveni hazard za učitelje plesa in s tem predstavlja težko nadomestljivo škodo. Zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke morajo težke predmete po stopnicah nositi vsaj dvakrat dnevno. Nepošteno bi bilo toženi stranki dopustiti, da tožeči stranki in drugim etažnim lastnikom nagaja z motenjem posesti in je sodišče tisto, ki lahko takšno nedopustno in verižno ravnanje prepreči s sistemom izdaje regulacijskih začasnih odredb, pri čemer naj sodišče v zakup vzame tudi vsa pretekla motilna ravnanja tožene stranke, ki jih je povzročila drugim etažnim lastnikom. Če sodišče tožeči stranki ne verjame, da gre za tako resno situacijo, potem naj opravi narok, na katerem naj zasliši stranke in preostale etažne lastnike. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep o začasni odredbi ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbene navedbe prereka in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je obrazložilo, da so tožniki zahtevali izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankami. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov,² še posebej v obravnavanem sporu zaradi motenja posesti, ki predstavlja začasno zavarovanje dejanskega položaja in ni nujno, da temelji na pravici do posesti. Tako je bila tožeča stranka, ki je predlagala ureditveno začasno odredbo, dolžna za verjetno izkazati, da ji bo brez izdaje takšne začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda ali da ji grozi nasilje, pri čemer je bilo sodišče pri izdaji takšne začasne odredbe dolžno ovrednotiti položaja obeh strank. Za zavarovanje z začasno odredbo so v obravnavanem sporu morali obstajati res tehtni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka verjetnost vtoževane terjatve (posest, protipravno motenje in da jo je motila tožena stranka) izkazala, česar pritožba ne izpodbija. A je v 7. točki obrazložitve pravilno ugotovilo tudi, da tožeča stranka ni izkazala zatrjevane predpostavke po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da ji nastaja oziroma da ji bo z neizdajo začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe glede te predpostavke navajala, da ji nastaja poslovna škoda, saj ne more dostopati do dvigala na zadnji strani objekta, pri čemer je dostop do poslovnih prostorov z uporabo dvigala dostikrat nujen, da je celotni podjem odvisen od njene prisotnosti v poslovnih prostorih ter da je s tem lahko ogrožen tudi njen poslovni obrat. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so navedene trditve pavšalne do te mere, da jih ni bilo mogoče preizkusiti in pritožbeno sodišče takšno ugotovitev sprejema. Tožeča stranka tako ni opredelila konkretne škode, ki bi ji lahko nastala zaradi nemožnosti dostopa z zadnje strani poslovne stavbe do dvigala (priloga A6), pri čemer tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da ima tožeča stranka drug dostop z glavne strani stavbe (priloga B2) in navedenega tožeča stranka v postopku ni prerekala. Ali zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka lahko utrpi izpad dohodka in v kakšni višini, v trditveni podlagi ni bilo pojasnjeno, pritrditi pa je sodišču prve stopnje, da če je škodo mogoče izraziti v obliki denarnega zneska, ni mogoče trditi, da je težko nadomestljiva. Prav tako tožeča stranka ni pojasnila, kako bi izpad dohodka vplival na njeno delovanje. Čeprav je v pritožbi svojo trditveno podlago nedopustno razširila, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa pri tem ni pojasnila niti, zakaj mora, če je lastnica poslovnih prostorov, ozvočenje in tehnične rekvizite dvakrat dnevno prinašati in iznašati (torej ali morebiti svojo dejavnost opravlja še na kakšni drugi lokaciji). Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni za verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode, pravilna in jo pritožbeno sodišče potrjuje, v nadaljevanju pa se izreka do pritožbenih navedb.

7. Pritožbene navedbe, da se tožeča stranka ukvarja z dejavnostjo plesne šole, zaradi česar mora dnevno v svoje poslovne prostore prinašati ozvočenje, plesne rekvizite in druge pripomočke za postavitev raznih scen, da ozvočenje predstavlja tehnična sredstva večje teže, ki jih morajo učitelji plesa nositi po stopnicah v drugo nadstropje, da ji s tem nastaja poslovna škoda, da takšno nošenje predstavlja zdravstveni hazard za učitelje plesa ter da morajo težke predmete po stopnicah nositi dvakrat dnevno, so nedopustne pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

8. Pritožbene navedbe, da naj sodišče toženo stranko ustavi preko sistema izdaje regulacijskih začasnih odredb, pri tem pa naj v zakup vzame vsa pretekla motilna ravnanja tožene stranke, ki jih je povzročila drugim etažnim lastnikom, so neutemeljene. Skladno z določili ZIZ mora sodišče v postopkih zavarovanja odločati po dejanskem stanju v konkretnem primeru. Ne gre za to, da sodišče tožeči stranki ne bi verjelo, da gre za resno situacijo (seveda, če bo te svoje trditve v postopku dokazala), a ni pravne podlage, da bi se takšna situacija na sodišču reševala preko sistema izdaje regulacijskih začasnih odredb.

9. Ker odločitev v motenjski pravdi predstavlja le začasno rešitev, dokler ni odločeno o pravici do posesti, bosta v bodoče morali pravdni stranki dostop tožeče stranke z možnostjo uporabe dvigala urediti dogovorno ali pa po sodni poti na kakšni drugi pravni podlagi (stvarna služnost, nujna pot, v postopku se omenja tudi pripadajoče zemljišče), pri čemer bo imela tožena stranka možnost ugovorov iz naslova lastninske pravice, katero zatrjuje in izkazuje.

10. Narok v postopkih zavarovanj ni obligatoren, poleg tega ga v konkretnem primeru zaradi neustrezne oziroma pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Ustavno sodišče RS je v spodaj navedeni ustavni odločbi izdajo regulacijske začasne odredbe vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (prim. odločbe VSRS II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009, I Cp 1572/2017 in druge).
² Odločba Ustavnega sodišča, št. Up 275/97 z dne 6. 7. 2018.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1713/2020
• VSL Sklep I Cp 1654/2020
• VSC Sklep Cp 271/2019