<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1713/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1713.2020

Evidenčna številka:VSL00039628
Datum odločbe:08.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Gregor Špajzer (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - motenjski spor - sodno varstvo posesti - odločba Ustavnega sodišča

Jedro

Regulacijska začasna odredba se lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

Regulacijska začasna odredba je izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati zelo restriktivno.

V primeru predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe v motenjski pravdi se pogoji za izdajo presojajo izjemno restriktivno, poleg tega pa kadar je škodo mogoče povrniti kot denarno odškodnino, praviloma to ne pomeni težko nadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanju sodišču prve stopnje.

3. Najprej pritožba opozarja, da izrek izpodbijanega sklepa ni določljiv in iz njega ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Nadalje se sklicuje na Zakon o varstvu pred požari, ki določa, da je potrebno pri prostorskem načrtovanju oziroma pripravi prostorskih aktov upoštevati prostorske ukrepe varstva pred požarom in med drugim zagotoviti dostope, dovoze in delovne površine za intervencijska vozila. Opozarja na določbe Pravilnika o požarnem redu, ki določajo, kako morajo biti urejene in kakšne morajo biti dimenzije dostopnih in dovoznih poti. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka s tem, ko je pot zožila na 2,90 m zelo otežila ali celo onemogočila dostop gasilskim vozilom. Opozarja, da gre za edino dostopno pot, vendar to po mnenju tožeče stranke niti ni pomembno, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je to pot uporabljala tožeča stranka doslej za dostop z vsemi vrstami vozil. Če bi prišlo do požara, bo za začasno odredbo prepozno, škoda pa ne bo več hipotetična ampak realna. Ne držijo niti ugotovitve sodišča, da gre pri posegu zgolj za hipotetično nevarnost. Tožeča stranka prilaga Uradni zaznamek PP z dne 12. 8. 2020, iz katerega je razvidno, da je voznica oplazila železni količek pri E., zaradi česar ji je nastalo za 200 EUR škode, tako da so se škodni dogodki že začeli pojavljati. Tožeča stranka meni, da predstavlja ta uradni zaznamek dovoljeno pritožbeno novoto. Ta škodni dogodek se je zgodil 12. 8. 2020, kar je po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka pa je uradni zaznamek prejela 26. 8. 2020. Opozarja še, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla tudi razlog iz 3. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. To utemeljuje s tem, da toženec že desetletja ne spornem zemljišču nima (izključne) posesti, ampak gre za cesto, namenjeno širšemu krogu uporabnikov (tudi tožeči stranki). Toženec na sporni nepremičnini ne živi in je ne uporablja, od postavljenih ovir nima nobenih koristi. Ker se tožencu nalaga le opustitev ravnanja, ki ga je mogoče kadarkoli nadoknaditi, če tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne bi uspela, so pogoji za izdajo začasne odredbe nedvomno izkazani.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je že pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, gre v predmetni zadevi za predlog za izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, katere predlog se pokriva z zahtevkom. Pravilno je tudi opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97, ki je posegla v dotedanjo sodno prakso in uveljavila stališče, da je začasna odredba sicer res sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Namen začasne odredbe ni le, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda1. Pri izdaji tovrstne začasne odredbe je treba pogoje za njeno izdajo presojati restriktivno. Izdati jo je mogoče le ob izkazanih izjemnih okoliščinah, zaradi katerih je treba urediti sporno razmerje že do pravnomočnosti sodne odločbe, da bi se preprečilo nasilje ali nenadomestljiva škoda2. Regulacijska začasna odredba se namreč lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

7. V teoriji je zaslediti nekatera stališča, da bi bilo tudi pri ureditvenih začasnih odredbah mogoče upoštevati kriterija iz 3. točke drugega odstavka 272. člena in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Zakon namreč jezikovno gledano ureditvenih začasnih odredb ne prepoveduje oziroma za njihovo izdajo ne postavlja pogojev, drugačnih od tistih, ki jih določa za začasne odredbe na splošno. Tudi sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča takšna stališča dela teorije in sodne prakse premalo upoštevajo vsebinske in metodološke napotke, ki jih je jasno začrtalo Ustavno sodišče RS v citirani odločbi. Iz te namreč izhaja, da je regulacijska začasna odredba izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati zelo restriktivno. Navedena stališča, ki širijo možnost izdaje ureditvene začasne odredbe tudi na razloge, ki utemeljujejo izdajo zavarovalnih začasnih odredb, po oceni pritožbenega sodišča premalo upoštevajo, da je poleg varovanja interesov upnika treba varovati tudi interese dolžnika oziroma da je treba njuna pravna položaja uravnotežiti. Kadar upnik zahteva, da se njegovemu zahtevku dejansko ugodi brez izvedenega kontradiktornega postopka, zgolj ob izpolnjenem standardu verjetnosti, ni pretirano stališče, da je takim predlogom mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih, izjemnih razlogov: grožnja sile, nenadomestljive ali težko nadomestljive škode3. Še posebej je potrebno biti pri odločanju restriktiven, ko se zahteva izdaja regulacijske začasne odredbe v motenjskem sporu (kot je tudi obravnavani). Ta je namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače. Motenjski spor tako že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega pa ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Če se v takem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega postopka vzpostavi prejšnje posestno stanje, morajo biti za to podani res tehtni razlogi, ki pa so lahko le v tem, da bi sicer zahtevano sodno varstvo za stranko (brez izdane začasne odredbe) izgubilo svoj pomen4.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na pojasnjeno povsem pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča fotografije, ki so v spisu, ne dokazujejo trditev tožeče stranke, da bi bila zaradi postavljenih količkov uporaba sporne ceste onemogočena, saj je cesta očitno še vedno široka vsaj 290 cm, kar zadošča za vožnjo. Pravilna je tudi presoja, da samo oteževano srečevanje vozil ne predstavlja težko nadomestljive škode, pri čemer v predmetni zadevi nikakor ni mogoče govoriti o obstoju izjemnih okoliščin in da bo sodno varstvo za tožečo stranko brez izdane začasne odredbe izgubilo smisel.

9. Pritožba se sklicuje na uradni zaznamek PP z dne 12. 8. 2020, iz katerega je razvidno, da je voznica oplazila železni količek pri E., zaradi česar ji je nastalo za 200 EUR škode. Tožeča stranka ima prav, ko trdi, da gre pri tem za dovoljeno novoto, saj gre za dokaz, ki ga je pridobila po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ga brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, saj se je tudi dogodek, ki je opisan v uradnem zaznamku, zgodil po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe5. Dogodek, kot izhaja iz uradnega zaznamka, vsekakor pomeni škodni dogodek, pa vendarle ne moremo govoriti o težko nadomestljivi škodi v smislu pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Kot je že bilo podrobno pojasnjeno, se v primeru predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe v motenjski pravdi pogoji za izdajo presojajo izjemno restriktivno, poleg tega pa kadar je škodo mogoče povrniti kot denarno odškodnino, praviloma to tudi ne pomeni težko nadomestljive škode6.

10. Navedbe in dokazi, ki jih tožeča stranka v pritožbi ponuja glede vožnje gasilskih vozil in navedbe, ki se nanašajo, na vprašanje ali je sporna pot edina pot do nepremičnine tožeče stranke, predstavljajo nedovoljene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožeča stranka namreč ni nikjer pojasnila, zakaj teh navedb in dokazov ni mogla podati oz. predložiti že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v pritožbi trdi tudi, da že iz samih navedb v predlogu za zavarovanje izhaja, da sporna pot predstavlja edino dostopno pot. Hkrati zatrjuje, da to tudi ni relevantno, ker namreč zatrjuje, da gre za dovozno pot, ki jo je tožeča stranka uporabljala doslej. Kar se tiče pravde zaradi motenja posesti, drži, da se ugotavlja samo posest in ne pravica. Vendar pri odločanju o predlogu za začasno odredbo še ne gre za ugotavljanje posesti zaradi ugotovitve posestnega varstva, ampak gre za ugotavljanje morebitne težko nadomestljive škode. Gotovo je škoda, ki v primeru, kot je obravnavani, lahko nastane, mnogo večja, če ima nepremičnina samo en dostop, kot če je dostopna iz več smeri. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, navedba tožeče stranke, da je sporna pot edina dostopna pot, predstavlja nedovoljeno novoto, saj jo je tožeča stranka prvič ponudila v pritožbi. Iz navedb v predlogu za zavarovanje namreč ni mogoče zaključiti, da sporna pot predstavlja edino pot do nepremičnine tožeče stranke, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Že sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati iz razloga po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, pritožbeno sodišče pa se je temu stališču pridružilo v 6. in 7. točki te obrazložitve. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je v predlogu za zavarovanje tožeča stranka kot dodaten razlog za izdajo začasne odredbe navedla tudi razlog po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov za izdajo začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč obrazloženo pojasnilo, da regulacijske začasne odredbe iz tega razloga ni mogoče izdati, to pa pomeni, da se je opredelilo do navedenih razlogov.

12. Pritožba uvodoma opozarja še na dejstvo, da izrek izpodbijanega sklepa ni določljiv in da iz njega ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Pri opredeljevanju predloga, o katerem je odločilo sodišče z izrekom, mora biti izrek tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Šele natančna opredelitev vsebine varstva, ki ga je sodišče zavrnilo, namreč daje podlago za pritožbeni preizkus odločitve, hkrati pa tudi določa subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti7. Res je, da sodišče prve stopnje v izreku ni zapisalo vsebine zahtevanega varstva, ki ga je zavrnilo. Pa vendarle po presoji pritožbenega sodišča tudi opredelitev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, dovolj jasno zamejuje zahtevano varstvo, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo. V predmetni zadevi je bil namreč vložen samo en predlog za zavarovanje z začasno odredbe in ta je natančno razviden iz vloge tožeče stranke z dne 24. 7. 2020. Zato ne more biti prav nobenega dvoma, da je bil zavrnjen ta (edini) predlog za zavarovanje z začasno odredbo. Očitno je, da je to pravilno razumela tudi tožeča stranka, sicer ne bi mogla vložiti obrazložene pritožbe.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

14. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (154 in 165. členu ZPP).

-------------------------------
1 Prim. 6. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97, z dne 16. 7. 1998. Poudariti velja, da je v odločbi US RS sicer govora o nenadomestljivi škodi, pa vendarle je US RS odločalo v času veljavnosti prejšnjega Zakona o izvršilnem postopku. Sedaj veljavni ZIZ, ki velja od 15. 10. 1998, je standard škode spremenil iz »nenadomestljive« v »težko nadomestljivo«.
2 VSL sklep II Cp 2875/2015.
3 VSL Sklep II Cp 1565/2019.
4 VSL sklep II Cp 2085/2013.
5 Prim. prvi odstavek 337. člena ZPP.
6 V sodni praksi so sicer znani tudi primeri, ko je ugotovljen obstoj težko nadomestljive škode, pa bi bilo sicer škodo mogoče povrniti v denarju, a gre res za izjemne primere: tako npr. VSL sklep I Cp 1813/2014, ko bi tožnik zaradi izdane začasne odredbe moral najeti drugo stanovanje, kupiti druge osebne stvari, opremo in pohištvo do dokončanja obravnavane pravdne zadeve, nato pa v primeru uspeha v pravdi od tožene stranke uveljavljati odškodnino.
7 VSL sklep II Cp 2526/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33
Datum zadnje spremembe:
15.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1NDc2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*