VSL Sklep I Cp 2191/2020

Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, vendar mora biti ta dejanska in konkretizirana. Zgolj dejstvo, da bi lahko toženka v primeru, če bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z nepremičninami, z njimi razpolagala, jih odtujila ali obremenila z zastavno pravico, ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožeča stranka predlagala, da sodišče toženi stranki v korist tožeče stranke prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom: parcela ..., parcela ..., parcela ..., parcela ..., parcela ..., parcela ..., parcela ... in parcela ..., zaznamuje to prepoved v zemljiški knjigi, za primer neizpolnitve zgornje obveznosti pa toženi stranki izreče denarno kazen v višini 5.000,00 EUR.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru, ker gre za nedenarno terjatev, ne zahteva aktivno ravnanje tožene stranke, ampak zadošča že hipotetična nevarnost, da bi premoženje, na katero meri tožbeni zahtevek, odtujila ali obremenila. Za zavarovanje nedenarnih terjatev upniku ni potrebno izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje onemogočilo oziroma otežilo terjatev, saj je nevarnost v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ¹) opredeljena kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo. Predmetni postopek je bil sprožen zaradi lastnega ravnanja tožene stranke, saj tožeči stranki na podlagi že sklenjene prodajne pogodbe noče izstaviti ZK - dovolila, kar kaže na to, da želi ohraniti možnost odtujitve predmetnih nepremičnin nekomu tretjemu. Sodišče je pri ocenjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe namesto 272. člena ZIZ, ki se uporablja za zavarovanje nedenarnih terjatev, uporabilo 270. člen ZIZ, ki se uporablja za zavarovanje denarnih terjatev. Sodišče se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1938/2019, ki ni uporabljiv že zaradi dejstva, da tožeča stranka v tistem postopku ni zatrjevala onemogočenja izterjave zaradi ravnanj nasprotne stranke. Tožeča stranka je dejansko konkretizirala nevarnost, ki izhaja iz sfere tožene stranke, in sicer je izkazala, da ji zaradi morebitnih dejanj tožene stranke lahko nastane nenadomestljiva škoda s tem, da bi tožena stranka sporne nepremičnine odtujila dobroverni tretji osebi in bi tako bil zahtevek tožeče stranke popolnoma izvotljen. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi konkretizirala škodo, ki ji lahko nastane zaradi odtujitve nepremičnin s strani tožene stranke, kar še čisto matematično gledano znatno presega škodo, ki lahko nastane toženi stranki. Če bo tožena stranka odsvojila nepremičnino, začasna odredba pa ne bo izdana, bo tožeči stranki kljub uspehu v predmetnem postopku nastala nenadomestljiva škoda, ker zaradi neizstavitve ZK - dovolila ne bo uspela pridobiti lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Iz navedenega je očitno, da škoda, ki lahko nastane tožeči stranki, znatno presega škodo, ki bi nastala toženi stranki ob izdaji začasne odredbe. Stanje tožene stranke se v primeru izdaje neupravičene začasne odredbe ne bi poslabšalo. Tožeča stranka je navedla, da lahko omejitev razpolaganja z nepremičninami vpliva na izvajanje lastninske pravice tožene stranke, vendar samo v primeru, če bi le-ta med trajanjem predmetnega postopka želela odtujiti nepremičnine. Tožena stranka, če tožeči stranki ne želi povzročiti nenadomestljive škode, že zdaj ne bo mogla razpolagati z nepremičninami in ji izdaja začasne odredbe torej dejansko predstavlja le neznatno škodo, saj ne spremeni njenega stanja. Tožeča stranka je v zadostni meri konkretizirala in izkazala vse predpostavke po 2. odst. 272. člena ZIZ in je tako izpolnila vse pogoje za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, vendar pa mora biti ta dejanska in konkretizirana. Zgolj dejstvo, da bi lahko toženka v primeru, če bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z nepremičninami, z njimi razpolagala, jih odtujila ali obremenila z zastavno pravico, ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Pri tem se je pravilno sklicevalo na prevladujočo sodno prakso, enako stališče pa je izraženo tudi v teoriji.² Pravilno je tudi sklicevanje sodišča na odločbo v podobni zadevi, to je I Cp 1938/2019. Pritožnica zmotno meni, da navedena odločba z obravnavano zadevo ni primerljiva. Tudi v obravnavani zadevi so trditve tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti, kar pa ni dovolj.

5. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih ravnanj toženke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožnici preti težko nadomestljiva škoda. Zgolj trditve o hipotetični možnosti razpolaganja toženke ne zadoščajo.

6. Pravilno je tudi stališče sodišča, oprto na prevladujočo sodno prakso, da omejitev razpolaganja lastniku praviloma ne povzroča le neznatne škode. To velja tudi v primeru, ko ima dolžnik možnost uporabe nepremičnine. Tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede tega pogoja, stališče, zavzeto v točki 7 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, pa je pravilno, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa neutemeljene. Pravilni pa so tudi razlogi, da tožnica ni izkazala niti pogojev po 3. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ, saj ni konkretizirala trditev za njeno uporabo. Hujše neugodne posledice, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, je namreč utemeljevala na resni nevarnosti, da bo toženka nepremičnine odtujila, ki pa je ni konkretizirala.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 272. člena ZIZ, ki ureja izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Ni res, kar trdi pritožba, da se je sodišče sklicevalo na določbo 270. člena ZIZ, ki ureja izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. To določbo je uporabilo le v delu, v katerem na njeno uporabo napotuje 3. odst. 272. člena ZIZ (gre za 3. odst. 270. člena ZIZ).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP³ v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami
² O tem Neža Pogorelčnik Vogrinc v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str. 38
³ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

12.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 89/2022
• VSL Sklep I Cp 1265/2021
• VSL sklep I Cp 1783/2012