<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1707/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1707.2016

Evidenčna številka:VSL0082719
Datum odločbe:08.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:dogovor o ustanovitvi hipoteke - pogodbena hipoteka - ustanovitev hipoteke v dobri veri - načelo kavzalnosti - originarno pridobljena lastninska pravica - skupno premoženje bivših zakoncev

Jedro

Pogodbena pridobitev hipoteke učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.

V skladu z načelom kavzalnosti ima neveljavnost dogovora o ustanovitvi hipoteke za posledico neveljavnost ustanovitve hipoteke.

Ravnanje drugega toženca je najmanj neskrbno, ker od tožnice kot imetnice nevpisane lastninske pravice ni pridobil pisnega soglasja za sklenitev pogodbe in vpis hipoteke v zemljiško knjigo. Zato ob koliziji nasproti si stoječih pravic, in sicer pogodbeno pridobljene hipoteke in originarno pridobljene lastninske pravice tožnice, drugotoženi ne more imeti prednosti pred tožnico, ker vsa prizadevanja tožnice, s katerimi je bil drugotoženi kot udeleženec pravdnega postopka v letu 2011 seznanjen, ne dajejo podlage za zaključek, da je bil ob sklepanju druge prodajne pogodbe, ki je vsebovala tudi pogodbo o ustanovitvi hipoteke, dobroveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.656,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15-tih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev dogovora o ustanovitvi hipoteke (točka I.), ki je bil sklenjen med prvo in drugo toženo stranko v korist drugo tožene stranke, ker toženi stranki za ustanovitev hipoteke na deležu, ki je skupna last tožnice in prvega toženca, nista imeli njenega soglasja. Posledično je sklenilo, da se vknjižena izvedena pravica izbriše in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (točka II.).

2. Odločitev sodišča izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, ali je sodišče upoštevalo vse relevantne trditve in dokaze, ki jih je predložila tožena stranka, oziroma katerih dokazov ni upoštevalo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Skupno premoženje tožeče in prvotožene stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2013 je solastniški delež do 20/100 nepremičnine. Polovica kupnine ni bila plačana in za ta del je vpisano zavarovanje v obliki hipoteke. Tožnica je vedela, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2013 predviden vpis hipoteke na nepremičnino. Zato drugotoženi ni imel razloga, da bi podvomil, da se tožnica z vpisom hipoteke za neplačani del kupnine ne bi strinjala in ni bil v slabi veri. Če se tožnica s hipoteko ne bi strinjala, drugotožena stranka ne bi pristala na sklenitev prodajne pogodbe in bi vztrajala pri tem, da sodišče razsodi glede veljavnosti pogodbe z dne 16. 6. 2011. Z umikom tožbe v zvezi s pogodbo z dne 16. 6. 2011 je bil postopek pravnomočno zaključen, zato je nedopustno, da se sodišče v tem postopku ukvarja z vprašanjem njene veljavnosti. Sodišče bi se v tem postopku moralo ukvarjati le z vprašanjem, ali je bila kupnina za nepremičnino po pogodbi v celoti plačana ali ne. Če ni bila, je vpis hipoteke upravičen in je potrebno zahtevek tožnice v celoti zavrniti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku ni sporno, da je drugotožena stranka pogodbeno hipoteko pridobila konec leta 2013, ko je bil v zemljiško knjigo kot solastnik do 2/10 spornih nepremičnin vpisan prvotoženi, čeprav je ta delež predstavljal skupno premoženje tožnice in prvotoženega. Zato je za odločitev v tej zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bil drugotoženi ob podpisovanju dogovora o ustanovitvi hipoteke v dobri veri. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pogodbena pridobitev hipoteke učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.

6. Za ustanovitev hipoteke je v skladu z načelom kavzalnosti potrebna tako zastavna pogodba oziroma dogovor o ustanovitvi hipoteke (kot zavezovalni pravni posel), kot tudi zemljiškoknjižno dovolilo – izrecna nepogojna izjava zastavitelja, da dovoljuje vpis hipoteke v zemljiško knjigo (kot razpolagalni pravni posel). Hipoteka se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z načelom kavzalnosti ima neveljavnost dogovora o ustanovitvi hipoteke za posledico neveljavnost ustanovitve hipoteke. V pritožbenem postopku nesporno dejansko stanje je:

- 1/10 nepremičnine, ki je predmet hipoteke, je skupno premoženje tožnice in prvotoženega;

- 22. 3. 2011 je tožnica prvotoženemu pisno predlagala razdelitev skupnega premoženja;

- 16. 6. 2011 je prvotoženi nepremičnine, ki so predmet pravde, brez soglasja tožnice prodal dolgoletnima poslovnima partnerjema in prijateljema A. A. in B. B., vsakemu do 1/10:

- tožnica je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 3100/2011 zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe sklenjene v letu 2011 in vzpostavitev prejšnjega stanja – prenos lastninske pravice na 2/10 nepremičninah nazaj na prvega toženca;

- tožnica je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sprožila nepravdni postopek za razdelitev skupnega premoženja, ki se obravnava pod opr. št. N 365/2011;

- 15.11.2013 je bila za nepremičnine, ki so predmet pravde, sklenjena prodajna pogodba, po kateri so nepremičnine, ki so bile predmet pravde pod opr. št. 3100/2011, prišle ponovno v premoženjsko sfero prvotoženega in s tem v skupno premoženje pravdnih strank, a obremenjene z zastavno pravico.

7. Iz sosledja dogodkov sledi, da je prvotoženi v zelo kratkem času po zahtevi tožnice, da se skupno premoženje razdeli, s svojima poslovnima partnerjema in prijateljema sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero je prodal 2/10 nepremičnin, ki so skupno premoženje. Listinskih dokazov o plačilu kupnine ni, prav tako tožene stranke tudi niso predložile materialnih dokazov o denarnem toku. Ko je tožnica vložila tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe iz leta 2011 in vzpostavitev prejšnjega stanja, so tožene stranke, brez sodelovanja tožnice, v letu 2013 sklenile novo prodajno pogodbo, na podlagi katere je lastninska pravica na nepremičninah ponovno prešla na prvotoženega in v skupno premoženje pravdnih strank. Posledično je tožnica v zadevi pod opr. št. P 3100/2001 tožbo umaknila.

8. Zgoraj opisan, v pritožbenem postopku nesporen potek dogodkov, kaže, da je bilo drugotoženemu jasno, da tožnica nepremičnine smatra za skupno premoženje in zahteva delitev skupnega premoženja. Nenazadnje je bil stranka v pravdnem postopku pod opr. št. P 3100/2011, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Trditev pritožbe, da je tožnica z umikom tožbe pod opr. št. P 3100/2011, s konkludentnim dejanjem, podala soglasje k prodajni pogodbi sklenjeni v letu 2013 in k ustanovitvi hipoteke, je tako kot navaja tožnica v odgovoru na pritožbo pravno nevzdržno in zavajajoče. Tožnica namreč od leta 2011 uporablja vsa pravna sredstva, ki jih ima na voljo, da bi obremenitev nepremičnin, ki so skupna last, preprečila. Tožbo na vzpostavitev prejšnjega stanja pod opr. št. P 3100/2011 je umaknila, ker so toženci s kupoprodajno pogodbo sklenjeno novembra 2013, vrnili nepremičnino v last prvotožencu in tako vzpostavili prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z stališčem tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da prodaje in obremenitve nepremičnine v letu 2013 ni mogoče presojati neodvisno od prodajne pogodbe iz leta 2011, ki je bila prav tako predmet pravdnega postopka. Ne gre prezreti, da do zaključka obravnave v tej pravdni zadevi tožene stranke niso predložile nikakršne listinske dokumentacije o posojilu poslovnih partnerjev in prijateljev prvotoženemu v znesku 300.000,00 EUR, kot tudi nobenega dokazila o transferju teh sredstev. V pritožbenem postopku ni sporno, da tožeča stranka od leta 2011 skuša urediti lastninski status spornih nepremičnin v skladu z dejanskim stanjem. Nesporen potek dogodkov kaže, da je bilo drugotoženemu ob sklepanju pogodbe v letu 2013 jasno, da lastninski status nepremičnine, kot je vpisan v zemljiški knjigi, ni v skladu z dejanskim stanjem in je nepremičnina v skupni lasti tožnice in prvega toženca. Glede na navedeno je ravnanje drugega toženca najmanj neskrbno, ker od tožnice kot imetnice nevpisane lastninske pravice ni pridobil pisnega soglasja za sklenitev pogodbe in vpis hipoteke v zemljiško knjigo. Zato ob koliziji nasproti si stoječih pravic, in sicer pogodbeno pridobljene hipoteke in originarno pridobljene lastninske pravice tožnice, drugotoženi ne more imeti prednosti pred tožnico, ker vsa prizadevanja tožnice, s katerimi je bil drugotoženi kot udeleženec pravdnega postopka v letu 2011 seznanjen, ne dajejo podlage za zaključek, da je bil ob sklepanju druge prodajne pogodbe, ki je vsebovala tudi pogodbo o ustanovitvi hipoteke, dobroveren.

10. Ker je tožnici uspelo dokazati, da drugotoženi pri sklepanju kupoprodajne pogodbe in vpisu hipoteke v zemljiško knjigo ni bil v dobri veri, da sta 2/10 nepremičnin, ki so predmet tega pravdnega postopka, osebno premoženje prvega toženca, oziroma da je izključni lastnik tega deleža, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se zato do pravnonerelevantnih pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem ne bo opredeljevalo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodba glede bistvenih vprašanj razumljiva in jo je povsem mogoče preizkusiti, katere so tiste bistvene navedbe in dokazi, ki so bili relevantni za odločitev, pa se sodišče do njih ni opredelilo, pa pritožba niti ne pove.

11. Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je dolžna na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.


Zveza:

SPZ člen 141.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NTgx