UPRS Sklep I U 1310/2017-9

Jedro

S tem, ko je bila inšpekcijska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh ne bi bila izdana. Obveznosti, ki je izhajala iz te odločbe torej ni več, kar pomeni, da tudi tožnik ni več zavezanec za izpolnitev te obveznosti (prvi odstavek 286. člena ZUP). Zakon v takem primeru določa, da se izvršba po uradni dolžnosti ustavi (prvi odstavek 293. člena ZUP). Ker tako ni več pravne podlage za tek izvršilnega postopka oziroma je nastopila okoliščina, ki po zakonski ureditvi omogoča izključno ustavitev tega postopka po uradni dolžnosti, tožnik očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja z zahtevo po odlogu izvršbe v tem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za odlog izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06122-3192/2014-109 z dne 7. 7. 2016, ki ga je izdal isti organ, z njim pa naj bi se izvršila druga točka izreka odločbe št. 06122-3192/2014/94 z dne 7. 3. 2016. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, tožnik pa zoper ta sklep vlaga tožbo, ki je predmet tega upravnega spora.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Kot je razvidno tako iz izpodbijanega sklepa kot iz listin v upravnem spisu, se izpodbijani sklep nanaša na izvršilni postopek, uveden zaradi izvršitve odločbe istega prvostopenjskega organa, torej Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-3192/2014/94 z dne 7. 3. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-175/2015-8-KB z dne 18. 4. 2016. Kot izhaja iz vpisnika naslovnega sodišča, je bila navedena inšpekcijska odločba predmet drugega upravnega spora, ki je potekal pod opr. št. I U 834/2016. V tem upravnem sporu je bila 17. 8. 2017 izdana sodba, s katero je sodišče inšpekcijsko odločbo odpravilo. Ker po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, je odločitev Upravnega sodišča s tem datumom tudi pravnomočna, kar pomeni, da so skupaj z odpravo navedene inšpekcijske odločbe odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

4. S tem, ko je bila navedena inšpekcijska odločba odpravljena, je po povedanem nastal položaj, kot da sploh ne bi bila izdana. Obveznosti, ki je izhajala iz te odločbe torej ni več, kar pomeni, da tudi tožnik ni več zavezanec za izpolnitev te obveznosti (prvi odstavek 286. člena ZUP). Zakon v takem primeru določa, da se izvršba po uradni dolžnosti ustavi (prvi odstavek 293. člena ZUP). Ker tako ni več pravne podlage za tek izvršilnega postopka oziroma je nastopila okoliščina, ki po zakonski ureditvi omogoča izključno ustavitev tega postopka po uradni dolžnosti, tožnik očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja z zahtevo po odlogu izvršbe v tem postopku.

5. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (1. odstavek 36. člena). Kot je bilo obrazloženo, izpodbijana odločba po odpravi izvršilnega naslova nima za tožnika nikakršnih pravnih posledic več, torej ne posega v njegovo pravno korist, zato je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njegovo tožbo zavrglo.

6. Izdaja prej navedene sodbe, s katero je bil odpravljen izvršilni naslov, je iz navedenih razlogov sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tej zadevi, vendar je za tožnika pravni položaj primerljiv s tistim, ki bi ga dosegel, če bi s tožbo uspel. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob njeni vložitvi zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja tožnikovega pravnega interesa pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njegove pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je namreč po povedanem tožnikov pravni položaj tak, kot če bi sodišče njegovi tožbi ugodilo, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

7. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika v zahtevani višini 234,09 EUR (510 točk po Odvetniški tarifi). Ob povečanju za 22% DDV tako znaša nagrada za tožbo 285,59 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep IV U 180/2014
• UPRS Sklep II U 10/2018-10
• UPRS sklep I U 1104/2013