<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba U 2369/2008
ECLI:SI:UPRS:2009:U.2369.2008

Evidenčna številka:UL0002939
Datum odločbe:15.09.2009
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:znamka - registracija znamke - pogoji za priznanje znamke - absolutni razlogi za zavrnitev znamke - poseben javni pomen znamke - dovoljenje pristojnega organa

Jedro

V smislu točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je za presojo, ali prijavljeni znamk posnema znamenje, emblem ali grb, ki ima poseben javni pomen, odločilnega pomena dejstvo, da je karantanski panter v Uredbi o položajnih oznakah in uniformi policije opredeljen kot znak specialne enote policije. Znak specialne enote policije kot del policijske uniforme lahko na točno določen način uporabljajo in nosijo le pripadniki specialnih enot policije; v nasprotnem primeru bi namreč lahko prihajalo do zlorabe tega ali kateregakoli drugega simbola (oziroma drugih oznak) policije.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

:

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) je z izpodbijano odločbo zavrnil prijavo znamke v sliki št. ... z dne 20. 7. 2007. V postopku je urad ugotovil, da znamke za prijavljeni znak ne sme registrirati glede na točko k) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Prijavljen znak je znak v sliki brez besedila, slika je sestavljena iz heraldične podobe črnega panterja na beli podlagi. Heraldična uporaba podobe črnega oziroma karantanskega panterja izhaja še iz časov Karantanije, najstarejše in najpomembnejše plemenske kneževine v vzhodnoalpskem oziroma slovenskem prostoru od 7. do začetka 11. stoletja. Panter je ohranjen na več kamnitih spomenikih iz tiste dobe. Eden od teh kamnov iz 2. stoletja je še danes vzidan nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti na Koroškem, v bližini griča, kjer je nekoč stal Knežji kamen in Gosposvetskega polja, kjer še danes stoji Vojvodski stol - pomembnega zgodovinskega spomenika za Slovenijo (vir: http://www.hervardi.com/). Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije (Uredba) v 40. členu določa, da ima znak specialne enote obliko ščita, pod napisom specialna enota pa je stilizirana podoba karantanskega partnerja, osnova ščita je črna, obroba in napis sta zlato rumena, panter na našitku pa je rdeč. Urad je torej v postopku registracije prijavljenega znaka ugotovil, da prijavljeni znak posnema znak, ki se v prej navedenih virih omenja kot črni panter oziroma karantanski panter in da ima ta znak glede na njegovo zgodovino in glede na to, da gre za uradni znak enote slovenske policije, poseben javni pomen. Za registracijo takšnih znakov pa je glede na k) točko prvega odstavka 43. člena ZIL-1 potrebno dovoljenje pristojnega organa. Zato je v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZIL-1 dne 12. 12. 2007 pozval tožečo stranko, naj se v roku treh mesecev od dneva vročitve poziva izreče o razlogih, zaradi katerih urad meni, da znamke ne sme registrirati oziroma predloži dovoljenje za registracijo pristojnega organa. V odgovoru tožeča stranka navaja, da se ne strinja z uradom, da ima črni panter poseben javni pomen, saj takšen pomen ni izkazan v nobenem uradnem dokumentu, Republika Slovenija pa ga ni posebej zaščitila. Opozarja, da je urad registriral znamko št. 9571586, prijavljeno leta 1995, kljub temu da je vsebovala enako podobo panterja, kot je podoba v prijavljenem znaku. Urad je dne 21. 5. 2008 ponovno pozval tožečo stranko, da glede na določbo k) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 dopolni prijavo z dovoljenjem pristojnega organa - in sicer specialne enote Ministrstva za notranje zadeve, saj prijavljeni znak posnema uradni simbol specialne enote. V odgovoru tožeča stranka ponovno navaja, da so ugotovitve urada o javnem pomenu prijavljenega znaka neutemeljene oziroma da urad ni pristojen za sprejem odločitve o javnem pomenu znaka. Urad glede navedb tožeče stranke navaja, da je v preteklosti enak znak, ki je bil prijavljen leta 1995, registriral po takrat veljavnem zakonu, ki ni vseboval določbe, ki je sedaj vsebovana v točki k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki jo je treba upoštevati v obravnavanem primeru. V to skupino simbolov, ki z ustavo ali s posebnimi zakoni niso zaščiteni, imajo pa poseben javni pomen, po mnenju urada sodi tudi simbol črnega oziroma karantanskega panterja. Ne drži, da urad na tožečo stranko prelaga dokazno breme, ko jo poziva k predložitvi dovoljenja, saj je urad na osnovi točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 od tožeče stranke zahteval, da predloži dovoljenje pristojnega organa za registracijo prijavljenega znaka, ni pa zahteval, da predloži dokument, iz katerega bi izhajalo, da ima prijavljeni znak status posebnega javnega pomena. V nadaljevanju ugotavlja, da je znamke je tožeča stranka ob prijavi priložila kopijo mnenja Ministrstva za javno upravo z dne 29. 11. 2006 v zvezi s simbolom črnega karantanskega panterja, iz katerega ni razvidno, da bi bilo dovoljenje za registracijo prijavljenega znaka izdano. V obeh svojih odgovorih tožeča stranka navaja, da karantanski panter nima posebnega javnega pomena, ker takšen pomen ni izkazan v nobenem uradnem dokumentu, s čimer se urad ne strinja. Točka k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se nanaša na simbole, ki praviloma niso uradno zaščiteni oziroma niso vključeni v kakšno državno „zbirko“ simbolov, imajo pa ustrezen pomen. Znak črnega ali karantanskega panterja ima v slovenskem prostoru dolgo zgodovino, najdemo ga tudi v Uredbi, kar po mnenju urada zadostuje za zaključek, da gre za simbol posebnega javnega pomena. Glede na to, da prijavljeni znak vsebuje znamenje oziroma grb, ki ustreza videzu karantanskega simbola oziroma da posnema simbol specialne enote policije in da ni bilo predloženo dovoljenje za registracijo pristojnega organa, je urad zavrnil prijavo znamke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je urad kot glavni razlog za negativno mnenje navedel „poseben javni pomen“ prijavljenega znaka. V postopku je večkrat poudarjala, da je Urad v preteklosti že registriral znak, pri čemer ni postavljal omejitev v obliki “posebnega javnega pomena“, kar jo postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugim udeležencem v pravnem prometu. Navaja, da je poslala elektronske dopise več različnim ministrstvom (MK, MNZ, MZZ, MG) z zaprosilom za uradno pojasnilo, ali je prijavljen znak res „posebnega javnega pomena“, vendar ni doslej dobil nikakršnega konkretnega odgovora, temveč le navzkrižne napotitve. Zatrjuje, da ni uradnega stališča, pojasnila, mnenja ali dokumenta, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, da ima prijavljen znak „poseben javni pomen“. Urad je navedel podoben znak, ki je opredeljen v Uredbi in ki naj bi dokazoval „poseben javni pomen“ znaka, hkrati pa je tožečo stranko pozval, naj si priskrbi dovoljenje pristojnega organa za registracijo znamke. Tožeča stranka je Urad obvestila, da je takšno dovoljenje nemogoče priskrbeti, saj znak ni opredeljen v nobenem zakonu ali podzakonskem aktu ali s posamičnim aktom kot znak, za katerega se smatra, da je „posebnega javnega pomena“, Uredba pa mu ne pripisuje tega statusa. Zato ne more biti predmet arbitrarnega odločanja uradne osebe o tem, kaj je in kaj ni „posebnega javnega pomena“, saj Urad ni pristojen za sprejemanje odločitev o teh zadevah, temveč mora odločati v skladu z veljavno zakonodajo, ki mu ne dopušča prekoračitve pristojnosti. Urad tudi ni prekinil postopka in od pristojnega organa ni zahteval (kateri organ bi to naj bil, tožniku ni znano, saj ga Urad ni konkretno navedel), rešitve predhodnega vprašanja, na podlagi katerega bi lahko sprejel zakonito odločitev. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi vlogi tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da morajo biti predpisani pogoji za registracijo znamke izpolnjeni že ob vložitvi prijave, v skladu z načelom materialne resnice pa se upoštevajo vse relevantne okoliščine ob odločanju (U 1683/2000 in I Up 1161/2002). Ko je urad ugotovil, da je podoba karantanskega panterja kot oznaka na uniformah specialne enote policije predpisana z Uredbo, je o tem tožečo stranko seznanil in jo pozval, naj predloži dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve, ki ga tožeča stranka ni predložila. Za znake iz k) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni predpisano, da morajo biti uvrščeni v kakšno uradno zbirko ali register, ali da so določeni s kakšnim posebnim zakonom, tako kot je urejeno za znake iz točke j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki so zaščiteni na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine in za katere Svetovna organizacija za intelektualno lastnino vodi bazo. Pri znakih iz k) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 gre za znake, za katere se med postopkom registracije znamke ugotovi, da imajo določen pomen, v konkretnem primeru pa je tožeča stranka izhajala iz dejstva, da je podoba iz spornega črnega oziroma karantanskega panterja znana širši javnosti, da ima v grboslovju pomembno mesto, da je predmet raziskovanja heraldikov, nekateri krogi v Sloveniji ga imajo za najstarejši slovenski grb, nenazadnje ga je specialna enota policije sprejela za svoj znak. Glede na vse navedeno tožena stranka še vedno meni, da predstavlja podoba črnega panterja znak, ki ima poseben javni pomen, zato ga urad ne sme registrirati kot blagovno in storitveno znamko, razen če so pristojni organi zanj izdali ustrezno dovoljenje. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2009 tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke in dodatno utemeljuje svoje tožbene navedbe. Poudarja, da je Slovenija pravna država in le zakoni določajo vrsto in obseg pravic ter pravnih položajev in postopke za uveljavitev ali uresničitev teh pravic. ZIL-1 govori o znakih, ki imajo „poseben javni pomen“, ne da bi izrecno določal, za kakšne znake gre. Nedvomno gre za pojem, ki opredeljuje obliko pravnega statusa, vendar zakon ne določa, kateri organ je pristojen za podelitev tega statusa, niti ne določa postopka, v katerem se sprejme pravna odločitev, ki tak status izreče ali podeli. Tožeča stranka si je večkrat prizadevala od MNZ, MG, MZZ in MJU zagotoviti dokument, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, da pripisuje določenemu znaku poseben javni pomen in mu zagotavlja pravno zaščito, vendar takšnega akta kljub večkratnim dopisom ministrstvom ni prejela. Na podlagi poziva za predložitev dovoljenja za registracijo znaka je poslala zahtevo za izdajo dovoljenja na MNZ, od katerega je dobila odgovor, da tovrstnih dovoljenj sploh ne izdajajo, s čimer se je ministrstvo - ki ga urad brez utemeljitve navaja kot pristojnega - efektivno izreklo o lastni nepristojnosti. Kljub temu, da je bil urad o tem obveščen v eni izmed vlog v postopku, v odgovoru na tožbo še vedno vztraja pri predložitvi dovoljenja za registracijo znaka, s čimer vnovič postavlja tožečo stranko v položaj dokazovanja neobstoja dejstev ali okoliščin (nedovoljeno obrnjeno dokazno breme), kar je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka in v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka. Sklicevanje na podzakonski predpis (40. člen Uredbe) nima pri tem nikakršnega pomena, saj se ta ukvarja le z dejanskim in ne pravnim vprašanjem znakov in simbolov policije. Tožeča stranka sodišču sklepno predlaga, da naj toženo stranko pozove, da predloži pravni dokument, ki ga je sprejelo Ministrstvo za notranje zadeve in katerega izrek in obrazložitev nedvomno določata, da je imel prijavljeni znak na dan, ko je tožeča stranka pri uradu uspešno vložila prijavo za registracijo blagovne znamke, status posebnega javnega pomena, zaradi česar je njegova registracija izključena po k) točki prvega odstavka 43. člena ZIL-1. V kolikor v določenem roku urad ne predloži dokumenta predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je urad na podlagi ugotovitve, da je podan absolutni zavrnilni razlog za zavrnitev znamke iz točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 (Uradni št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo), zavrnil prijavo znamke v sliki št. Z-200771049. Citirano določilo ureja položaj, ko urad kot znamko ne sme registrirati znaka, ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki niso obseženi s 6.ter členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi izdali dovoljenje za registracijo.

V obravnavni zadevi ni sporno, da je prijavljeni znak, ki je sestavljen iz heraldične podobe črnega oziroma karantanskega panterja na beli podlagi, podoben znaku specialne enote policije, ki ima obliko ščita, v zgornjem delu je napis SPECIALNA ENOTA, pod njim pa je stilizirana podoba karantanskega panterja, osnova ščita je črna, obroba in napis zlato rumena, panter na našitku pa je rdeč (40. člen Uredbe, Uradni list RS, št. 48/2006, v zvezi s prilogo Geometrijska, likovna in barvna pravila znaka specialne enote). Sporno pa je, ali je urad pravilno zavrnil prijavljeni znak, ker je ugotovil, da ima prijavljeni znak poseben javni pomen in da zanj pristojni organ ni izdal dovoljenja za registracijo. Sodišče se sicer strinja, da ima črni oziroma karantanski panter poseben javni pomen, ki ga urad utemeljuje z zgodovinskimi izsledki (urad v izpodbijani odločbi po viru iz internetne strani tožeče stranke http://www.hervardi.com/ navaja, da heraldična uporaba podobe črnega panterja izhaja še iz časov Karantanije, da je panter je ohranjen na več kamnitih spomenikih iz tiste dobe, pri čemer je eden kamnov iz 2. stoletja je še danes vzidan nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti na Koroškem, v bližini griča, kjer je nekoč stal Knežji kamen in Gosposvetskega polja, kjer še danes stoji Vojvodski stol). Vendar je po presoji sodišča v smislu točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 za presojo, ali prijavljeni znak posnema znamenje, emblem ali grb, ki ima poseben javni pomen, odločilnega pomena dejstvo, da je karantanski panter v Uredbi opredeljen kot znak specialne enote policije (simbol policije iz 30., 40. in 45. člena Uredbe) in je s tem opredeljen kot znak, ki ima na ravni Slovenije poseben javni pomen. Tožeča stranka tako zmotno meni, da bi moralo biti v zakonu ali v podzakonskem predpisu natančno opredeljeno, da gre v smislu točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 za znak posebnega javnega pomena, saj poseben javni pomen lahko izhaja iz zakonskega ali podzakonskega besedila glede na samo naravo stvari, oziroma glede na namen uporabe oziroma glede na subjekte, ki uporabljajo določeno znamenje, emblem ali grb. Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 do 42/09, v nadaljevanju ZPol) med drugim določa, da imajo policisti, ki opravljajo naloge v uniformi, pravico in dolžnost nositi uniformo v skladu s predpisom, ki ga izda minister, pri čemer uniformo, položajne oznake in simbole policije določi vlada, uporabo uniforme za film, televizijo, gledališke predstave in druge javne nastope pa dovoljuje generalni direktor policije (1. in 3. odstavek 31. člena ter 31. a člen ZPol). Pravilnik o nošenju policijske uniforme in orožja (Uradni list RS, št. 106/06, v nadaljevanju Pravilnik) med drugim natančneje ureja nošenje policijske uniforme in njenih sestavnih delov, ki predstavljajo tudi oznake in simbole policije na uniformi in dopolnilnih delih uniforme, pri čemer policijsko uniformo in njene sestavne dele lahko policisti nosijo le v skladu z njihovim namenom (1. in 2. člen Pravilnika). Glede na citirane predpise ne more biti dvoma o tem, da lahko znak specialne enote policije kot del policijske uniforme na točno določen način uporabljajo in nosijo le pripadniki specialnih enot policije; v nasprotnem primeru bi namreč lahko prihajalo do zlorabe tega ali kateregakoli drugega simbola (oziroma drugih oznak) policije. Tožeča stranka tekom celotnega postopka ugovarja, da je urad od nje zahteval dovoljenje za registracijo, ki ga naj ne bi bilo mogoče pridobiti, v tožbi pa sedaj prvič zatrjuje, da je - glede na napotke urada - ustrezno dovoljenje poskušala pridobiti od Ministrstva za notranje zadeve, od katerega naj bi dobila odgovor, da navedeno ministrstvo ne izdaja tovrstnih dovoljenj, s čimer se je po njenem mnenju izreklo o lastni nepristojnosti. V zvezi z navedenimi trditvami sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka ob prijavi spornega znaka priložila kopijo elektronskega sporočila, naslovljenega na Ministrstvo za gospodarstvo, iz katerega izhaja, da so tožečo stranko za uradno stališče glede simbola karantanskega panterja napotili na Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za notranje zadeve, ter kopijo mnenja Ministrstva za javno upravo z dne 29. 11. 2006, iz katerega je razvidno, da se navedeno ministrstvo ne more opredeliti do vprašanja zgodovinske in kulturne vrednosti karantanskega panterja v smislu njegovega splošnega družbenega pomena. Urad je z zadnjim pozivom za izjavitev z dne 21. 5. 2008 tožečo stranko pozval, da naj glede na to, da prijavljen znak posnema emblem specialne enote policije, policijo oziroma Ministrstvo za notranje zadeve zaprosi za izdajo dovoljenja za registracijo znamke. Tožeča stranka v upravnem postopku takšnega dovoljenja nedvomno ni predložila, temveč je vztrajala na napačnem stališču, da posebni javni pomen prijavljenega znaka v Uredbi ni izkazan in da urad od nje zahteva predložitev dokumenta, ki ga ne more pridobiti. V tožbi pa sedaj pavšalno zatrjuje, da naj bi Ministrstvo za notranje zadeve na njeno zaprosilo odgovorilo, da ne izdaja tovrstnih dovoljenj. Na eni strani takšno zatrjevanje predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in dokaze v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1). Na drugi strani pa tožeča stranka ne predloži nobene listine, ki bi potrjevala njena zatrjevanja o tem, da Ministrstvo za notranje zadeve ni pristojno za izdajanje dovoljenja za registracijo za obravnavani primer, oziroma kaj je sploh bila vsebina odgovora navedenega ministrstva. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča urad pravilno ugotovil, da prijavljeni znak posnema znak karantanskega panterja, ki predstavlja uradni znak specialne enote slovenske policije, ki ima zato poseben javni pomen, zato bi morala tožeča stranka pridobiti ustrezno dovoljenje za registracijo spornega znaka s strani pristojnega organa glede na točko k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1.

Urad tudi ni bil dolžan v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP) prekiniti postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, saj bi morala tožeča stranka sama pridobiti ustrezno dovoljenje pristojnega organa, ki ga nesporno ni predložila kljub dvema pozivoma urada. Urad z zavrnitvijo prijavljenega znaka ni neenakopravno obravnaval tožeče stranke, ki ugovarja, da je urad v preteklosti že registriral identičen znak (znamka št. 9571586 imetnika A. d.o.o.), saj mora po ustaljeni sodni praksi upravni organ upoštevati ob izdaji odločbe veljavne predpise in dejanske okoliščine vsakega primera (tako tudi v sodbi Upravnega sodišča opr. št. 1683/2000 z dne 5. 6. 2002 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1661 z dne 31. 5. 2005 in sklepom Ustavnega sodišče opr. št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007). Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS bi bil lahko pomemben očitek tožeče stranke, da je urad drugemu imetniku registriral popolnoma enak znak, ki je bil tožeči stranki z izpodbijano odločbo zavrnjen, vendar je urad že v izpodbijani odločbi pravilno obrazložil, zakaj je odločil drugače kot leta 2000; pojasnil je, da določilo točke k) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 med absolutnimi razlogi za zavrnitev znaka ni bilo vsebovano v starem Zakonu o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 do 45/01, člen 19) in da mora pri odločitvi upoštevati veljavni ZIL-1 in Uredbo. Po presoji sodišča kršitve pravice do enakega varstva ni mogoče utemeljevati z navajanjem odločitev, ki so bile sprejete na drugačni materialno pravni podlagi.

Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.


Zveza:

ZIL-1 člen 43, 43/1, 43/1-k.
Uredba o uniformi, položajnih znakih in simbolih policije člen 30, 40, 45.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2010

Opombe:

P2RvYy02NTMzNA==