<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 266/2000
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.266.2000

Evidenčna številka:VS21502
Datum odločbe:09.10.2002
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:kazniva dejanja zoper narod in državo - sovražna propaganda

Jedro

Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKND ni zadoščala vsaka sovražna propaganda, pač pa je morala vsebovati poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Izrek

Zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni M.G. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je kot oficir Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v letu 1949 vršil propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, ker je:

- kot agent tajne policije NKVD iz takratne Sovjetske zveze, iz katere se je vrnil v avgustu leta 1948, pripravljal svoj pobeg v Romunijo, od tam pa v Sovjetsko zvezo, z namenom izdaje partije ter veleizdaje države, da bi delal propagando proti državi Jugoslaviji in s tem dosegel nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, pri tem pa se je predhodno povezal z B.P. - glavnim inštruktorjem politične uprave v JLA in A.J. - načelnikom generalštaba;

- kot agent deloval v smeri prepričevanja, da se JLA v primeru spopada s Sovjetsko zvezo ne bi borila;

- vodil skupino, ki je delovala proti FLRJ in v kateri sta bila M.K. in R.U.,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 9. členu ZKND.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Iz sodbe, obnovljene v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je razvidno da je bil obsojeni M.G. s pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča drugega armadnega območja v Novem Sadu z dne 12.01.1950 (iz dopisa Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 01.08.1991, na list.št. 9 v priloženem spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kamniku, izhaja, da je bil za obravnavano kaznivo dejanje pod isto opravilno številko M. (M.) G. obsojen pred Vojaškim sodiščem v Beogradu), v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje - očitno Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu - z dne 25.02.1950, obsojen zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande po 9. členu ZKND (glede na spremembo tega zakona, objavljeno v Uradnem listu št. 106/47, bi bila pravilna pravna opredelitev po 1. odstavku 9. člena ZKLD). Sodišče je obsojencu na podlagi 4. in 9. člena ZKND izreklo kazen devet let odvzema prostosti s prisilnim delom in tri leta izgube državljanskih pravic, prepovedi opravljanja funkcij v družbenih organizacijah, prepovedi javnega nastopanja in nošenja častnih odlikovanj ter prepoved opravljanja državne in javne službe ter izgubo čina JLA (kapetan). V izrečeno kazen mu je sodišče vštelo v čas, prebit v preiskovalnem zaporu od dne 12.06.1949 dalje. Iz izpiska iz kazenske evidence v že navedenem priloženem spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku (listovna št. 8), je razvidno, da je bil obsojenec z ukazom izvršnega sveta FLRJ dne 30.04.1957 pomiloščen nadaljnjega prestajanja kazni in stranskih kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega M.G. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 1. odstavku 9. člena ZKND je bila določena temeljna oblika kaznivega dejanja sovražne propagande. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni zadoščala vsaka sovražna propaganda, pač pa je morala vsebovati poziv za nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Konkretizacija določenega življenjskega primera (historičnega dogodka) mora biti v opisu kaznivega dejanja določno podana, saj v nasprotnem ni mogoče prezkusiti, za katero storilčevo ravnanje (storitev ali opustitev) sploh gre in ga tako ločiti od ostalih življenjskih primerov. To pomeni, da bi bil opis kaznivega dejanja, katerega je bil obsojen M.G., sklepčen, če bi bila v njem navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki tvorijo zakonske znake kaznivega dejanja sovražne propagande. Torej bi moralo biti razvidno, kaj je obsojenec resnično storil, delal, govoril in pisal ter s tem pozival na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Opis dejanja, razviden iz sodbe, s katero je bil M.G. obsojen za kaznivo dejanje sovražne propagande, takih konkretnih dejstev in okoliščin ne vsebuje, in je v tolikšni meri posplošen, da komajda presega tisto stopnjo abstraktnosti, značilne za zakonskih normo, ki je predpisovala to kaznivo dejanje. Trditve, da je bil obsojenec agent NKVD, da je pripravljal svoj pobeg v Romunijo in od tam v Sovjetsko zvezo, z namenom izdaje partije ter izdaje države, da bi delal propagando proti Jugoslaviji in dosegel nasilno rušenje obstoječe državne ureditve ter da se je zaradi tega povezal z glavnim inštruktorjem politične uprave v JLA B.P. in načelnikom generalštaba A.J., niso v ničemer konkretizirane. Taka do kraja posplošena zatrjevanja, v opisu dejanja niso podkrepljena z navedbo dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, na katere konkretne dogodke, ki so (naj bi) se primerili v dejanskosti, se sploh opirajo. Enako velja tudi za navedbe, da je obsojenec deloval "v smeri prepričevanja" da se JLA v primeru spopada s Sovjetsko zvezo ne bi borila in da je vodil skupino, ki je delovala proti FLRJ, v kateri sta bila M.K. in R.U. Zato ima zahteva prav, da iz opisa dejanja ni razviden noben historični dogodek, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, kaj se je v resnici odvijalo v določenem času in na določenem kraju, z vsemi vpletenimi udeleženci in kaj naj bi sploh storil obsojenec, s tem pa tudi ne, katera so tista njegova ravnanja, ki da so pomenila poziv na nasilno rušenje državne ureditve. Dejanski opis je v tolikšni meri pomanjkljiv, da dejanje, tako kot je opisano, sploh nima znakov tega ne kateregakoli drugega v takratni zakonodaji predpisanega kaznivega dejanja. Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je bil s izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon v škodo obsojenca in da je podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ki je bila enako opredeljena tudi v 1. točki 265. člena ZKP-48, veljavnega v času izrekanja sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena, zato ji je ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega M.G. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 9. členu ZKND.

Glede na tak izid postopka je tudi odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki nagrade njegovega zagovornika na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP proračun.


Zveza:

Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND) člen 9, 9/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDMwNA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*