VSM Sklep II Ip 651/2021

Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da gornji zaključki izpodbijanega sklepa niso točni in da (v določenih primerih) v skladu s sodno prakso zadošča, da je terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je določljiva. V tem kontekstu je treba pritrditi pritožniku (in ne sodišču), da upniku terjatve, ki naj bi bila predmet rubeža, ni treba (vedno) natančno opredeliti (jo nominalno ovrednotiti). Gre za primere, ko upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve, o njeni zapadlosti in zato zadošča, da je opredeljena na način, da je določljiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo, s katero bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 23. 8. 2021.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 23. 8. 2021 zavrnilo. V točki II izreka je odločilo, da upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z vložitvijo predloga.

2. Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Upnika bi moralo sodišče prve stopnje, če je bilo mnenja, da predlog ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnaval, pozvati, da ga ustrezno dopolni. Tega ni upoštevalo, s tem pa je storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povsem napačna je presoja izpodbijanega sklepa, da upnik v predlogu ni dovolj konkretno opredelil dolžnikove terjatve, ki jo je predlagal kot novo sredstvo izvršbe. V skladu s sodno prakso mora biti terjatev v sklepu o rubežu opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je določljiva. Ni pa treba, da bi moral upnik že v predlogu takšno denarno terjatev vedno natančno opredeliti, sploh, če s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do tretjega ne razpolaga (sklep VSL II Ip 2612/2016 z dne 21. 9. 2016).

Pritožnik je terjatev ustrezno individualiziral. Navedel je dolžnikovega dolžnika (A. A., ulica ..., roj. ...), podlago terjatve (terjatev z naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic) in dovolj določno opredelil višino (denarne) terjatve (povečanje tržne vrednosti nepremičnin po izbrisu stavbnih pravic). Takšna opredelitev je v skladu z določbo 263. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je veljala v času prenehanja stavbnih pravic.

Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnikova terjatev z naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic ne obstaja in da gre le za splošno deklarirano pravico, določeno v SPZ. V času izbrisa stavbnih pravic je bilo v 263. členu SPZ natančno določeno, kolikšno nadomestilo mora lastnik nepremičnine plačati imetniku stavbne pravice. Iz navedenega izhaja, da je terjatev z naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic nastala že ob samem prenehanju stavbnih pravic (z izdajo sodbe Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 18/2019) in za njen nastanek nista bili potrebni ne sodna odločba ne dogovor, tako da ne gre le za splošno deklarirano pravico po SPZ, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. Sodna odločba ali dogovor bi lahko vplivala le na višino terjatve, nikakor pa ne na njen obstoj.

Upnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in skladno z osmim odstavkom 9. člena ZIZ izpodbijani sklep nadomesti z novim. Podrejeno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da odloči, da se predmetna izvršba nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. O pritožbenih stroških naj odloči v njegovo korist.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

5. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

6. Upnik je v obravnavani zadevi predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (tretji odstavek 34. člena ZIZ), in sicer z rubežem terjatve iz prvega odstavka 107. člena ZIZ¹, pri čemer se sme rubež (in prenos) denarne terjatve dovoliti in opraviti samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve (prvi odstavek 105. člena ZIZ) .

7. Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je, ali je upnik v predlogu dovolj določno opredelil terjatev dolžnika do tretje osebe (dolžnikovega dolžnika), ki naj bi bila predmet predlagane izvršbe.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve v zvezi s tem zaključilo, da mora biti terjatev, ki naj bi se zarubila, dovolj konkretizirana in določno opredeljena kot obveznost lastnika nepremičnine, da imetniku stavbne pravice po njenem prenehanju plača določen denarni znesek oziroma kot terjatev imetnika stavbne pravice do lastnika, ki temelji na določeni pravni podlagi, in sicer z opredelitvijo zneska terjatve v nominalnem vrednotenju in z rokom zapadlosti in ne kot splošno deklarirana pravica, določena v SPZ. Po oceni sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi upnik tem zahtevam v predlogu ni zadostil.

9. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da gornji zaključki izpodbijanega sklepa niso točni in da (v določenih primerih) v skladu s sodno prakso² zadošča, da je terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je določljiva. V tem kontekstu je treba pritrditi pritožniku (in ne sodišču), da upniku terjatve, ki naj bi bila predmet rubeža, ni treba (vedno) natančno opredeliti (jo nominalno ovrednotiti). Gre za primere, ko upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve, o njeni zapadlosti in zato zadošča, da je opredeljena na način, da je določljiva.

10. In prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, ko je terjatev dolžnika do tretjega dovolj konkretizirana (individualizirana), tako da je lahko predmet rubeža in prenosa v izterjavo, dolžnikov dolžnik pa bo lahko razbral, na kaj se zarubljena terjatev nanaša. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je upnik v predlogu navedel tako dolžnikovega dolžnika (A. A., ulica ..., roj. ...), podlago terjatve (terjatev z naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic – stavbne pravice so prenehale po sodbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 18/2019 z dne 20. 5. 2019) in dovolj določno opredelil višino (denarne) terjatve (terjatev v višini povečanja tržne vrednosti nepremičnin po izbrisu stavbnih pravic). Takšna opredelitev terjatve (v zvezi z njeno višino) sicer ni popolnoma skladna z določbo drugega odstavka 263. člena SPZ, ki je veljala v času prenehanja stavbnih pravic, t.j. 27. 6. 2019, ko je postala sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 18/2019 z dne 20. 5. 2019 pravnomočna³ (sedaj je določba spremenjena⁴), a bi to lahko (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) korigiralo sodišče samo ali pa, če bi bilo drugačnega mnenja, k temu pozvalo upnika.

11. Glede na razloge izpodbijanega sklepa v točki 5 obrazložitve in izvajanja pritožbe, je treba še pripomniti, da je razumljivo, da v že citirani sodbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru o nadomestilu iz drugega odstavka 263. člena SPZ ni bilo odločeno, saj se je obravnavala tožba lastnika nepremičnin, s katero je slednji v skladu s prvim odstavkom 262. člena SPZ zahteval izbris zastavnih pravic. To pa še ne pomeni, da nadomestilo (tudi, če med lastnikom nepremičnin in takratnim imetnikom stavbne pravice – dolžnikom, ni bilo posebej dogovorjeno) po do sedaj znanih podatkih ne obstaja, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Drugi odstavek 263. člena ZPP, veljaven v času pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o izbrisu zastavni pravic, predstavlja kogentno določbo in določa obveznost plačila nadomestila, pri čemer dogovorjeno nadomestilo ne sme biti manjše od tistega, določenega z zakonom. V tem kontekstu ima pritožba prav, da je pravica do nadomestila določena z zakonom (sodna odločba ali dogovor bi lahko vplivala le na njegovo višino, ne pa na njegov obstoj) in ne gre le za splošno deklarirano pravico po SPZ, kot si to napačno razlaga sodišče prve stopnje.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedeno in o predlogu ponovno odloči.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ S sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve, sodišče dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati.
² Sklepi: VSL II Ip 2612/2016 z dne 21. 9. 2016, VSC I Ip 200/2013 z dne 20. 6. 2013 in VSC II Ip 450/2016.
³ Takrat je drugi odstavek 263. člena SPZ glasil: Lastnik nepremičnine mora imetniku stavbne pravice ob prenehanju plačati dogovorjeno nadomestilo, ki ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine.
⁴ Sedaj drugi odstavek 263. člena glasi: Lastnik nepremičnine mora imetniku stavbne pravice ob prenehanju plačati nadomestilo v višini povečanja tržne vrednosti nepremičnine, če se ne dogovorita drugače ali če drug zakon ne določa drugače (Zakon o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 23/2020 z dne 14. 3. 2020, z veljavnostjo od 29. 3. 2020).

Datum zadnje spremembe:

08.03.2022

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 102/2017
• VSL Sklep III Ip 3670/2017
• VSL sklep III Ip 212/2013