<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 276/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.276.2014

Evidenčna številka:VS0017284
Datum odločbe:26.11.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1128/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Aljoša Rupel, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - oporoka - sposobnost zapustnika za razsojanje - veljavnost oporoke - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - razveljavitev oporoke - sklepčnost tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - oblikovalni tožbeni zahtevek - sprememba sodne prakse - pravna varnost - pravica do enakega varstva pravic - pravica do sodnega varstva

Jedro

Kljub temu, da bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko postavil pravilen tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče vsebinsko presojati tudi napačne tožbene zahtevke, ki so bili postavljeni pred navedeno odločitvijo

z dne 11. 11. 2010

, ki je spremenila dotedanjo večinsko sodno prakso (še sploh ob odsotnosti ugovora o nesklepčnosti). V nasprotnem primeru tožniku, ki se je znašel v vmesnem obdobju, ne bi bila zagotovljena pravna varnost (2. člen URS) in enako varstvo pravic (22. člen URS). Zaradi poteka zastaralnega roka pa tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in pravica do dedovanja (33. člen URS).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje

je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pokojne I. J. s 25. 4. 2005 neveljavna in nima pravnega učinka. Tožnik je zatrjeval, da je oporoka neveljavna, ker je bila oporočiteljica tedaj, ko jo je napravila, dementna, zato ni bila sposobna za razsojanje, poleg tega je bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnile k takemu razpolaganju, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 59. člena in tretji odstavek 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da zapustnica ni bila dementna in posledično nesposobna za razsojanje, prav tako ni bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnile k takemu razpolaganju, saj je bila njena volja, da svojo zapuščino zapusti toženki; vedela je, s katerim premoženjem razpolaga in kako poteka dedovanje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da lahko skladno z 61. členom ZD tisti, ki ima pravni interes, v roku enega leta od dne, ko je izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najkasneje v desetih letih od razglasitve oporoke, zaradi nesposobnosti za razsojanje ali zmote zapustnice zahteva razveljavitev oporoke. Zaradi uveljavljanih razlogov bi torej tožnik moral postaviti oblikovalni zahtevek (II Ips 336/2009), tožnik pa je zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke, zato je tak tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen in ga je potrebno že iz tega razloga zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato potrdilo prvostopenjsko sodbo, a z drugačnimi razlogi. Ker je pritožbo zavrnilo že zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka, se ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi očitki.

Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 142/2014 dopuščena glede pravnega vprašanja,

ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke, ker bi skladno z zakonom (prvi odstavek 61. člena ZD) moral biti postavljen (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev oporoke, čeprav je večinska sodna praksa v trenutku postavitve zahtevka dopuščala ugotovitvene zahtevke.

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je bila odločba Vrhovnega sodišča II Ips 336/2009, na katero se sklicuje višje sodišče, sprejeta 11. 11. 2010, tožnik pa je tožbo vložil že 19. 7. 2010. Ker je bil torej tožbeni zahtevek vložen še v času, ko je sodišče kot pravilne dopuščalo ugotovitvene tožbene zahtevke, kasnejša sodna praksa na predmetno zadevo ne more oziroma ne bi smela (retroaktivno) vplivati. Prvostopenjsko sodišče je revidentovo tožbo obravnavalo kot sklepčno, pritožbeno sodišče pa je ravnalo samovoljno in arbitrarno, saj se je z dotedanjo sodno prakso ponovno strinjalo tudi samo Vrhovno sodišče v kasnejši odločitvi II Ips 816/2009 z dne 9. 12. 2010. Revizija izpostavlja obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na napačen pravni pouk (oziroma v konkretnem primeru na napačno napotilo stranki s strani zapuščinskega sodišča). Napačen pravni pouk (oziroma napotilo) ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Tudi zgoraj navedena odločitev II Ips 336/2009 je torej v tem delu, ko odstopa od svoje ustaljene sodne prakse (ko navaja, da morajo stranke same trpeti posledice napačnega napotitvenega sklepa), samovoljna in arbitrarna. Dejstvo, da stranka sama trpi negativne posledice napotitvenega sklepa, samo po sebi krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Vrhovno sodišče je spremenilo „pravila“ med samim postopkom, o enakem varstvu pravic pa ne moremo govoriti, če Vrhovno sodišče vseskozi gradi prakso na tem, da stranke zaupajo v pravni pouk sodišč, potem pa kar naenkrat odloči drugače (navedeno je tudi v nasprotju z načelom zaupanja v pravno državo iz 2. člena URS). Revident nadalje navaja, da tudi po odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 336/2009 tožbenega zahtevka ne bi mogel spremeniti, saj tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi šlo za neodpravljivo obliko nesklepčnosti (ki je nastala šele z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je bila sprejeta skoraj štiri mesece po vložitvi tožbe), z odločitvijo pritožbenega sodišča pa je ostal brez pravice do dedovanja, ki jo zagotavlja 33. člen URS, saj je v vmesnem času oblikovalni zahtevek, za katerega so določeni prekluzivni roki, že zastaral. Navedeno ga postavlja v neenak položaj, s tem pa se tožeči stranki krši pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Tudi iz druge sodne prakse (npr. VSL II Cp 297/2009) izhaja, da je sposobnost razsojanja pogoj za poslovno sposobnost in da je nična pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima sposobnosti razsojanja. Tako bi moralo sodišče v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, predvsem prvi odstavek 41. člena ter 86. in 92. člen OZ) kot pravilen upoštevati tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške revizije.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške svojega odgovora.

6. Revizija je utemeljena.

7. V navedeni zadevi gre za situacijo, ko je

sodna praksa dopuščala napačne ugotovitvene tožbene zahtevke, dokler ni Vrhovno sodišče z odločitvijo II Ips 336/2009 povsem jasno povedalo, da je pravilen oblikovalni tožbeni zahtevek. Kljub temu, da bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko postavil pravilen tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče vsebinsko presojati tudi napačne tožbene zahtevke, ki so bili postavljeni pred navedeno odločitvijo

z dne 11. 11. 2010

, ki je spremenila dotedanjo večinsko sodno prakso (še sploh ob odsotnosti ugovora o nesklepčnosti). V nasprotnem primeru tožniku, ki se je znašel v vmesnem obdobju, ne bi bila zagotovljena pravna varnost (2. člen URS) in enako varstvo pravic (22. člen URS). Zaradi

poteka zastaralnega roka pa tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in pravica do dedovanja (33. člen URS). Tudi iz kasnejših odločb Vrhovnega sodišča(1) je razvidno, da je bilo navedeno stališče glede zagotovitve pravne varnosti pravdnih strank že večkrat potrjeno.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo po uradni dolžnosti (v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava), ker je presodilo, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, zaradi česar pritožbe ni izčrpalo, je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločitev drugostopenjskemu sodišču, ki bo moralo v ponovljenem postopku, zaradi zagotovitve ustavnih pravic stranke, presojati tudi napačno postavljen tožbeni zahtevek.

9. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Zadeve

II Ips 816/2009 z dne 9. 12. 2010,

II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011 in II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010.


Zveza:

ZD člen 61. URS člen 2, 22, 23, 33.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczOTY4