<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 1496/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1496.2014

Evidenčna številka:VDS0013514
Datum odločbe:25.02.2015
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:prednostne terjatve - prispevki - prisilna poravnava

Jedro

Tožnikove terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale napram toženi stranki v zadnjem letu pred začetkom prisilne poravnave, so prednostne terjatve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sodbo na podlagi pripoznave, ki ni pod pritožbo, ugotovilo terjatev tožnika do tožene stranke v višini 6.937,59 EUR (od tega navadno terjatev v višini 6.728,97 EUR, prednostno terjatev pa 208,62 EUR) in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati v postopku prisilne poravnave priznano navadno terjatev v znesku 6.728,97 EUR, v deležu, rokih iz z obrestmi določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (3.364,48 EUR do 29. 10. 2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 30. 10. 2016 dalje); da je dolžna tožena stranka plačati tožniku prednostno terjatev v višini 208,62 EUR iz naslova odpravnine v roku 30 dni ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje; da je dolžna tožena stranka tožniku odvesti in plačati obvezne davke (kot navadno terjatev), od bruto osnove plač tožnika, kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe na podlagi pripoznave, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v deležu in rokih pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 757/2012. V II. točki izreka, ki je bila popravljena s sklepom o popravi, je naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika obračunati in plačati obvezne prispevke kot prednostno terjatev od bruto osnove plač tožnika v višini, kot izhajajo iz II. točke izreka za obdobje od aprila 2011 do januarja 2012. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V IV. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 856,44 EUR v 30 dneh ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. S sklepom o popravi je sodišče prve stopnje popravilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je v tem delu izpustilo tekst, da je dolžna tožena stranka tožniku obvezne prispevke obračunati in plačati „v deležu in v rokih pod pogoji iz potrjene prisilne poravnane Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 757/2012“.

Zoper del II. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje neplačane obvezne prispevke za socialno varnost za obdobje enega leta pred uvedbo postopka insolventnosti opredelilo kot prednostno terjatev, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da predstavljajo obvezni prispevki v vtoževanem obdobju navadno terjatev, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Ker citirana določba izrecno govori o stečajnem postopku, se v postopku prisilne poravnave ta določba ne more uporabiti, kar pomeni, da terjatve iz naslova neplačanih prispevkov v postopku prisilne poravnave predstavljajo navadno in ne prednostne terjatve. Poleg tega se pritožuje tudi zoper sklep o popravi in v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper citirani sklep le iz previdnosti. V pritožbi zoper sklep navaja, da bo v primeru, če bi naslovno sodišče štelo, da je zadostna zgolj pritožba zoper sodbo, bo tožena stranka pritožbo zoper sklep o popravi umaknila. V pritožbi zoper sklep se tožena stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že vloženo pritožbo zoper sodbo in predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno, da ugotovi, da tožnikova terjatev iz naslova prispevkov ni prednostna, temveč navadna terjatev, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava. Priglaša stroške za pritožbo zoper sodbo.

Tožnik je podal odgovora na pritožbo zoper sodbo in zoper sklep, ki ju je vložila tožena stranka. V njih predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper sodbo in potrditev izpodbijanega dela sodbe, v odgovoru na pritožbo zoper sklep pa navaja, da meni, da je bila pritožba tožene stranke zoper omenjeni sklep nepotrebna. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbo.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer v pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe glede bistvenih kršitev določb postopka presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi napada izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tudi iz pritožbenega razloga zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar je tudi v tem delu njena pritožba povsem neobrazložena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo izpodbijani del sodbe le ob upoštevanju pritožbenega razloga zmotne oziroma napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbo drugega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.), ki določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. To po stališču tožene stranke pomeni, da se nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka prisilne poravnave, v postopku prisilne poravnave obravnavajo kot navadne terjatve in ne kot prednostne terjatve.

Iz 2. točke prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP izhaja, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje med drugim tudi na prednostne terjatve. Prednostne terjatve opredeljuje 21. člen ZFPPIPP. Med strankama v postopku niti ni bilo sporno, da je bil nad toženo stranko pričet postopek prisilne poravnave s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 757/2012 z dne 26. 4. 2012 in da je bila prisilna poravnava potrjena s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 757/2012 z dne 29. 10. 2012. Med strankama je ostalo sporno zgolj to, ali predstavlja plačilo prispevkov za obdobje enega leta pred uvedbo prisilne poravnave prednostno ali navadno terjatev. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka in prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne omenja. To pa po stališču pritožbenega sodišča ni razlog, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačno usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Plačani prispevki imajo namreč vpliv na višino odmerjene pokojnine pri posameznem zavarovancu, saj vplivajo na višino osnove za odmero pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na navedeno bi bili delavci, katerim bi se terjatve za plačilo prispevkov v stečajnem postopku upoštevale kot prednostne terjatve v primerjavi z delavci, katerim bi se terjatve za plačilo prispevkov v postopku prisilne poravnave štele kot navadne terjatve, v privilegiranem položaju v primerjavi z delavci, katerim bi se v postopku prisilne poravnave te terjatve priznavale kot navadne terjatve. To pomeni, da bi bili ti delavci postavljeni v neenakopraven položaj, za kar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga. Če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, ni razloga, da ne bi bile v enaki meri varovane tudi v postopku prisilne poravnave (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 796/2013 z dne 24. 10. 2013). Ker je ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so tudi tožnikove terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale napram toženi stranki v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, prednostne terjatve, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke zoper sklep o popravi, ob upoštevanju dejstva, da je bila pritožba tožene stranke v zvezi s sklepom o popravi povsem pavšalna in neobrazložena. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sklepa o popravi po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da bi v zvezi z njim sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovora na pritožbo tožnika nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali v zvezi s tema odgovoroma na tožbo (155. člen ZPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 21, 21/2, 213, 213/1, 213/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTg0