Sklep II Ips 491/2003

Jedro

Po postopku prisilne poravnave v stečaju, ki se je končal s potrditvijo prisilne poravnave, bodo lahko dobili svoje terjatve poplačane v skladu s pogoji prisilne poravnave tudi tisti upniki, ki svojih terjatev niso prijavili v stečajnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku v zvezi s poškodbo pri delu z dne 10.1.1997 odškodnino v znesku 1.350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zavrglo tožbo. Ker tožnik svoje odškodninske terjatve, nastale pred uvedbo stečajnega postopka, ni prijavil v prekluzivnem roku dveh mesecev, je izgubil pravico uveljavljati terjatev. Zaradi poteka prekluzivnega roka ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe, kar je narekovalo njeno zavrženje.

Tožnik je vložil revizijo in uveljavlja "vse revizijske razloge". V reviziji navaja, da se za postopek prisilne poravnave v stečaju uporabljajo določbe ZPPSL o prisilni poravnavi. Prisilna poravnava ni stečaj, zanjo veljajo določbe o prisilni poravnavi in še 172. ter 173. člen ZPPSL. Če se prisilna poravnava v stečaju zaključi s potrditvijo prisilne poravnave, se stečajni postopek ustavi in izbrišejo vse njegove pravne posledice, razen one iz sedmega odstavka 172. člena ZPPSL. V postopku prisilne poravnave prijava terjatev ni obvezna. Tožnikova terjatev je privilegirana. Z odločitvijo sodišča druge stopnje je bil kršen zakon v tožnikovo škodo. Tožnik ne bi imel interesa za tožbo, ker ni prijavil terjatve v stečajnem postopku, če bi se ta tudi zaključil z delitvijo stečajne mase. Ker pa je bil stečaj ustavljen, je treba terjatev obravnavati z vidika določb ZPPSL, ki veljajo za prisilno poravnavo. Zakon pa je bil kršen tudi zato, ker je tožnikova terjatev dejansko nastala po uvedbi stečaja, saj je tožnikovo zdravljenje potekalo tudi v času po uvedbi stečaja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili nižji sodišči. Ugotovljena so sledeča dejstva: tožnikova poškodba je nastala dne 10.1.1997, njegova odškodninska terjatev pa dne 16.5.1997, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Začetek stečaja je bil dne 19.5.1997, upnik pa svoje odškodninske terjatve iz nezgode pri delu ni prijavil v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS. Med stečajnim postopkom je bil uveden postopek prisilne poravnave v stečaju in dne 22.12.1998 je bil izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave in stečajni postopek ustavljen. Tožnik je vložil tožbo v tej zadevi dne 12.11.1999.

Ni upoštevna revizijska trditev, da je tožnikova terjatev nastala po začetku stečajnega postopka. Ta trditev in nadaljnje, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno kasneje in da je bil v bolniškem staležu do 11.6.1997, pomenijo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Utemeljene pa so revizijske trditve o zmotni presoji pomena prijave terjatve in o posledično napačnem zavrženju tožbe s strani sodišča druge stopnje.

Stališče, da je tožnikova pravica do zahtevka zaradi zamude prekluzivnega roka za prijavo terjatve v stečaju prenehala, je zmotno. Upnik, ki terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka, ni v roku prijavil v stečaju, res izgubi pravico do poplačila iz stečajne mase (prvi odstavek 137. in 2. ter 3. točka drugega odstavka 163. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99). Rok za prijavo terjatve je prekluzivni rok materialnega prava, ki pomeni negativno procesno predpostavko za dopustnost začetka pravdnega postopka (prvi odstavek 274. člena ZPP). Vendar velja to za stečaj, ki se konča s prenehanjem dolžnika. Če pa se stečaj konča s prisilno poravnavo, ne pride do poplačila iz stečajne mase, ampak do poplačila po pravilih, ki veljajo za prisilno poravnavo. Za postopek prisilne poravnave v stečaju se namreč uporabljajo določbe ZPPSL o prisilni poravnavi (16. do 71. člen), razen če je v 172. in 173. členu ZPPSL drugače določeno (drugi odstavek 173. člena ZPPSL). Ker v navedenih dveh členih o spornem vprašanju ni posebnih določb, velja tretji odstavek 59. člena ZPPSL, po katerem ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka prisilne poravnave. Z drugimi besedami to pomeni, da bodo po postopku prisilne poravnave v stečaju, ki se je končal s potrditvijo prisilne poravnave, lahko dobili svoje terjatve poplačane v skladu s pogoji prisilne poravnave tudi tisti upniki, ki svojih terjatev niso prijavili v stečajnem postopku.

Tako se izkaže, da je zmotna materialnopravna presoja, da je tožnik izgubil pravico uveljavljati svojo odškodninsko terjatev. Ker prijava terjatve v ustreznem roku ni bila potrebna, ni šlo za prekluzivni rok materialnega prava za vložitev tožbe kot procesno predpostavko.

Sodišče druge stopnje je zaradi take zmotne uporabe materialnega prava nepravilno štelo, da manjka procesna predpostavka in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrglo tožbo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP, saj je bila zaradi opisane odločitve tožnikova tožba, vložena po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave in ustavitvi stečajnega postopka, nepravilno zavržena. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji in sklep sodišča druge stopnje po četrtem odstavku 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Zaradi razveljavitve drugostopenjskega sklepa je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cpg 5/2005
• VSL sklep III Cpg 48/99
• VSL sklep III Cpg 51/2000