Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep III Cp 852/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:III.CP.852.2005
Evidenčna številka: | VSL49749 |
---|---|
Datum odločbe: | 05.05.2005 |
Področje: | STEČAJNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO |
Institut: | prisilna poravnava - prenehanje terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi |
Jedro
Dolžnik, nad katerim je bila uvedena prisilna poravnava, se na to
dejstvo v sodnem spisu z upnikom ni bil dolžan sklicevati. Pač pa
učinkujejo materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne
poravnave tudi na upnikovo terjatev, čeprav se upnik postopka
prisilne poravnave ni udeležil.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov
delni ugovor proti sklepu o izvršbi. Ocenilo je, da bi se dolžnik na
sklenjeno prisilno poravnavo mogel in moral sklicevati že v postopku,
iz katerega izvira izvršilni naslov.
Dolžnik se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. Uveljavlja
vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega
sklepa in ugovarjanega dela sklepa o izvršbi ter ustavitev izvršbe.
Navaja, da obe terjatvi, ki ju uveljavlja upnik, izvirata iz časa
pred uvedbo prisilne poravnave. Sklep o potrditvi prisilne poravnave
je postal pravnomočen dne 17.4.2002, medtem ko je bila sodba, ki
predstavlja izvršilni naslov, izdana dne 28.2.2002. Do pravnomočnosti
sklepa o potrditvi prisilne poravnave se torej dolžnik ni mogel
sklicevati na navedeno sodbo, sicer pa mu tega ne nalaga noben
predpis. Izpodbijani sklep ne upošteva pravnomočnosti sklepa o
potrditvi prisilne poravnave in s tem nedopustno favorizira upnika v
primerjavi z ostalimi upniki. Dolžniku bi lahko naložilo plačilo
upnikove terjatve le skladno s pogoji prisilne poravnave. Drugačna
razlaga sodišča prve stopnje nasprotuje jasni določbi 3. odst. 64.
člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.
l. RS, 67/93 - 58/03) in dosedanji sodni praksi.
Pritožba je utemeljena.
Dolžnik se lahko na podlagi 8. točke 1. odst. 55. člena Zakona o
izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in
132/04) uspešno upre izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi
dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda
v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega
izvira izvršilni naslov. V obravnavanem primeru se dolžnik sklicuje
na prisilno poravnavo, ki je bila uvedena nad dolžnikom v letu 2001,
sklep o njeni potrditvi pa je bil izdan dne 26.3.2002. Prisilna
poravnava ni imela nikakršnih postopkovnih posledic v delovnem sporu,
iz katerega izvira izvršilni naslov. Očitek sodišča prve stopnje
dolžniku, da bi moral uveljavljati "tek" prisilne poravnave že v
delovnem sporu z upnikom, nima opore v ZPPSL. Pač pa učinkujejo
materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave tudi
na sporni dve upnikovi terjatvi, čeprav se upnik postopka prisilne
poravnave ni udeležil. Po 2. odst. 64. člena ZPPSL se namreč
izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve takega upnika, smejo
izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne
poravnave. Če upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, pa lahko
sodišče po 3. odst. 64. člena istega zakona naloži dolžniku plačilo
samo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave.
Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral dolžnik
sklicevati na sklenitev prisilne poravnave že v delovnem sporu z
upnikom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sicer ni jasno razvidno,
kdaj je postala sodba v delovnem sporu pravnomočna in izvršljiva.
Sklepati pa je mogoče, da je bila glavna obravnava končana dne
28.2.2002, ko je bila izdana sodba prve stopnje. Ker je bil sklep o
potrditvi prisilne poravnave izdan šele mesec dni kasneje, je jasno,
da se dolžnik v delovnem sporu nanj ni mogel sklicevati. Sklep o
potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 17.4.2002,
sodeč po dolžnikovih pritožbenih trditvah, le dan pred iztekom roka,
v katerem bi se dolžnik še lahko pritožil proti sodbi sodišča prve
stopnje, s katero je bilo v delovnem sporu odločeno o spornih
upnikovih terjatvah. Ker pa objektivne meje pravnomočnosti sodbe
zajemajo le dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave,
okoliščina, da je bil pozneje izdan sklep o potrditvi prisilne
poravnave nad dolžnikom, ne bi mogla vplivati na odločitev
pritožbenega sodišča o pritožbi proti sodbi. Potemtakem dolžnik, tudi
če bi se pritožil, s svojo pritožbo ne bi uspel.
Glede na navedeno dolžniku ni mogoče odrekati pravice, da v izvršbi
uveljavlja omejitev svoje obveznosti do upnika, skladno s potrjeno
prisilno poravnavo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, do kolikšnega
plačila bi bil upnik v tem primeru upravičen. Ker je ostalo dejansko
stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno
ugotovljeno, je sodišče druge stopnje dolžnikovi pritožbi ugodilo in
na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.
l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani
sklep razveljavilo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do
kakšne višine se upnik glede na pogoje iz potrjene prisilne poravnave
lahko poplača, nato pa ponovno odločiti o dolžnikovem delnem ugovoru
proti sklepu o izvršbi.
Odločitev o dolžnikovih stroških za pritožbo je sodišče pridržalo za
končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15.
členom ZIZ.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009