<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1297/2011
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.1297.2011

Evidenčna številka:VSL0076573
Datum odločbe:17.04.2013
Senat, sodnik posameznik:Vesna Jenko (preds.), Maruša Primožič (poroč.), Nada Mitrović
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:kompenzacija - vrstni red vračunavanja - garancija - zapadlost plačila - prisilna poravnava - potrjena prisilna poravnava med pritožbenim postopkom - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti

Jedro

Tožena stranka je v predlogu za kompenzacijo označila, da z zneskom 12.339,45 EUR plačuje račun tožeče stranke št. 2664-9-2006. S tem je nedvoumno označila, da gre za vtoževani račun. Zato tožeča stranka ni imela podlage, da je s tem zneskom poplačevala druge račune, ki so bili starejši.

Glede na določbo 217. člena ZFPPIPP je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti spremeniti izpodbijano odločbo. Pri tem je upoštevalo delež plačila terjatve, rok plačila in delež obresti kot izhajajo iz sklenjene prisilne poravnave. Vtoževana terjatev je namreč nastala do začetka postopka prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.322,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2009 do plačila in za izvršilne stroške v višini 132,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2009 do plačila.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki dne 11.12.2016 znesek 9.866,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2016 do plačila in njene izvršilne stroške v višini 89.57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2016 do plačila

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43323/2009 z dne 6.4.2009 se razveljavi.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjeni I.,II. in III. točki izreka.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43323/2009 z dne 6.4.2009 v 1. in 3. odst. izreka za znesek 14.324,61 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 132,12 EUR z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za 15.259,26 EUR in za izvršilne stroške v višini 131,12 EUR (I in II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper sodbo v ugodilnem delu se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbeni zahtevek zavrne podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi Pogodbe št. 7/05-G z dne 10.2.2005, katere predmet bila tudi dobava in montaža dvigal v objekt P. Tožeča stranka kot izvajalka pogodbenih del je v tožbi trdila, da je pogodbena dela (dobava in vgradnja dvigal) za naročnico toženo stranko v celoti opravila. Trdila je, da je opravljena pogodbena dela toženi stranki izstavljala mesečno začasne situacije, zadnji račun pa je bil račun št. 20610259 (prej 2664-9/2006) z dne 20.12.2006 v višini 28.370,10 EUR, ki je zapadel v plačilo 20.2.2007. Po stališču tožeče stranke ji tožena stranka ni plačala v celoti opravljenih in zaračunanih del. Trdila je, da ji tožena stranka glede na vsa že opravljena plačila dolguje po navedenem računu še znesek 23.115,01 EUR in obračunane zamudne obresti do vložitve tožbe oziroma izvršilnega predloga v višini 6.468,86 EUR, kar predstavlja tožbeni zahtevek.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo vtoževanega računa v višini 11.635,95 EUR. Pri tem je sledilo nasprotovanju tožene stranke, ki je trdila, da tožeča stranka ni pravilno upoštevala podatkov kompenzacij, s katerimi so se zapirali posamezni računi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v predlogu za kompenzacijo z dne 20.4.2007 označila, da z zneskom 12.339,45 EUR plačuje račun tožeče stranke št. 2664-9-2006. Pri tem je pravilno zaključilo, da je s tem nedvoumno označila, da gre za vtoževani račun. Zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da glede na določbo 1. odst. 287. člena OZ tožeča stranka ni imela podlage, da je s tem zneskom poplačevala druge račune, ki so bili starejši. Sodišče je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je imela podlago za neupoštevanje določbe 1. odst. 287. člena OZ. S pritožbenimi trditvami, s katerimi tožeča stranka nasprotuje drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnosti slednjega. V njih le ponavlja svoja stališča, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in katera je sodišče prve stopnje zavrnilo z jasnimi in logičnimi razlogi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo, da tožeča stranka glede na zatrjevani način poračunavanja posameznih odprtih računov s plačili tožene stranke, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni pravilno, ni izkazala, da ji tožena stranka po vtoževanem računu dolguje tudi znesek 2.285,92 EUR. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svoje zaključke o nepravilnem poračunavanju, saj ga je tožeča stranka izvajala povsem enostransko in samovoljno.

10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in ugotovitvenem delu (353. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke

12. Pritožba je delno utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da vtoževana terjatev ni zapadla v plačilo. Pri tem je pravilno cenilo, da je tožeča stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost in predložila toženi stranki ustrezno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi.

14. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišče prve stopnje so bile garancije izdane z namenom zavarovanja dela tožeče stranke oziroma zaradi zagotovitve pravilnega delovanja dvigal v garancijski dobi in ne zato, da bi služile zadržanju plačila opravljenega dela. Zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da je tudi s potekom garancije in tudi garancijske dobe prenehala ovira glede zapadlosti plačila vtoževanega računa. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

15. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila med pritožbenim postopkom nad toženo stranko sklenjena in potrjena prisilna poravnava St 756/2012 z dne 22.11.2012, ki je postala pravnomočna dne 11.12.2012. Po določbi 1. odst. 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Navedeno velja tudi za vtoževano terjatev, saj je nastala do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Glede na določbo 217. člena ZFPPIPP pa je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti spremeniti izpodbijano odločbo kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je upoštevalo delež plačila terjatve v višini 54 %, rok plačila dne 11.12.2016 in delež obresti (od glavnice 14.324,61 EUR od 6.4.2009 do 2.4.2012 in od izvršilnih stroškov 132,12 od 9.6.2009 do 2.4.2009) kot izhaja iz sklenjene prisilne poravnave. Delež plačila je pritožbeno sodišče je izračunalo tako, da je izračunalo zamudne obresti od glavnice in izvršilnih stroškov kot izhaja iz priloge te sodbe in jih prištelo glavnici in izvršilnim stroškom in hkrati ta znesek znižalo na 54 %.

16. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 287, 287/1.
ZFPPIPP člen 212, 212/1, 217.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MTYx