<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sodba Cpg 98/2014
ECLI:SI:VSCE:2014:CPG.98.2014

Evidenčna številka:VSC0003897
Datum odločbe:02.04.2014
Senat, sodnik posameznik:Branko Vitez (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:izpodbijanje dejanj stečajnega sodnika - asignacijska pogodba - izpodbojna pravna domneva

Jedro

Z asignacijsko pogodbo, ki je bila med strankama dogovorjena, se je opravljalo tekoče (sprotno) plačilo za opravljena dela v skladu s pogodbo. Tako sodišče ocenjuje, da objektivni pogoj izpodbojnosti v konkretnem primeru ni podan, saj je podana sočasnost med izvršenimi deli in izvršenim plačilom za opravljena dela kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Tožena stranka je namreč izpodbila domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je dokazala, da je s sklenjeno asignacijsko pogodbo, ki je bila dogovorjena med pravdnima strankama prejela plačilo za opravljeno delo v običajnem pogodbeno dogovorjenem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 779/2012 z dne 6. 12. 2013 izreklo: ?I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ?V razmerju med strankama se razveljavi pogodba o asignaciji z dne 30. 4. 2010, ki so jo sklenili tožeča stranka I. ? d.d. kot asignant, P. ? d.d. kot asignat in tožena stranka M. ? d.o.o. kot asignatar ter razveljavi učinek plačila v višini 21.076,60 EUR. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 21.076,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in sicer na poslovni račun stečajnega dolžnika.? II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.499,49 EUR, v roku 15 dni, od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.?

2. Zoper sodbo je po svoje pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da pritožbi tožeče stranke ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo naslovnega sodišča v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

3. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo oziroma interpretiralo drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je reklo, da je sta stranki s tem, ko sta zapisali v 6. del Podizvajalske pogodbe cesija, pravzaprav mislili asignacijo. Navedena določba OZ, jasno pravi, da se ta interpretacija uporablja pri razlagi spornih določil. Določilo 6. člena pa ni sporno, niti nobena od pravdnih strank tega ni zatrjevala v postopku pred sodiščem 1. stopnje.

4. V podizvajalski pogodbi jasno in nedvoumno piše cesija. Vsaj dve od treh vpletenih strank v ta posel sta veliki gospodarski družbi, ki razpolagata s pravnimi službami - torej s strokovnjaki, ki razlikujejo med asignacijo in cesijo, strokovnjaki, ki te pogodbe sestavijo in pogledajo, ter na koncu direktorju ob podpisu tudi razložijo razliko med enim in drugim pravnim poslom. Tako ni relevantno, če sam direktor v času zaslišanja teh dveh poslov ne loči, relevantno je, da družba razpolaga z znanjem ali pa si ga lahko pridobi, kaj pomeni eno in drugo. Tudi skrbnost dobrega gospodarstvenika zahteva od gospodarskih družb v pravnem prometu, da to razliko poznajo. Morebitna opustitev te skrbnosti gre potem na škodo tistega, ki je opustil to, da bi se o različnih pravnih poslih, se pravi o pogodbah, ki jih podpisuje podučil. Za gospodarsko družbo se v pravnem prometu zahteva večja skrbnost kot za fizično prava neuka osebo. Tudi sama Podizvajalska pogodba jasno pravi v 22. členu, da so vse spremembe in dopolnitve veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki, se pravi kot aneks ali dodatek.

5. Dogovora o tem, da se bo plačilo opravljalo z asignacijo, ne s cesijo pa ni bilo zato ne gre za pogodbeno dogovorjen način.

6. Vendar pritožba ne glede na navedeno meni, da v nobenem primeru ne gre za običajen način plačila med pravdnima strankama. Dodatno to potrjujejo tudi zapisi na situacijah, da se bo plačevalo s cesijo, pa se je plačilo potem izvedlo z asignacijo. Sodišče povsem napačno ponovno ugotavlja in širi svojo napačno že začetno presojo, da gre za ?nekritično uporabo pravnega termina?. Gospodarska družba kot pravna oseba, od katere se v pravnem prometu pričakuje določena skrbnost, se na take napake ne more izgovarjati in si ?nekritične uporabe pravnega termina? enostavno ne more privoščiti brez, da bi za to trpela negativne posledice. Zato že iz tega razloga tožena stranka ni izpodbila objektivne domneve izpodbojnosti in zato je sodba v tem delu povsem napačna.

7. Pritožba nadalje iz previdnosti pojasnjuje, da četudi bi obveljalo to sicer povsem napačno stališče, da se lahko cesijo v 6. členu Podizvajalske pogodbe interpretira kot asignacijo, objektivna domneva izpodbojnosti še vedno ni izpodbita in je sodba v vsakem primeru napačna. Namreč, če je izpodbijani način plačila dogovorjen, še ne pomeni, da je običajen. Vedno se za način plačila dogovori (o načinu plačila med strankama vedno obstaja soglasje volji s tem ko ena stranka plača, druga pa izpolnitev sprejme). Iz takega razlogovanja sodišča bi sledilo, da nobeno oškodovanje upnikov ne more biti izpodbojno, če se za njega s pogodbo dogovori. Predvsem pa ?običajno? pomeni, da gre za neko dalj časa trajajočo ustaljeno prakso. Ker pa je šlo v tem primeru za enkratno sodelovanje med tožečo in toženo stranko, se tak običaj sploh ni mogel razviti. Zato je presoja sodišča, da gre za običajno poslovanje med pravdnima strankama povsem napačna. Pri čemer v nobene primeru ne more iti za običajen način plačila, ker plačilo z asignacijo, kot že obrazloženo zgoraj bolj natančno, niti ni bilo pogodbeno dogovorjeno. Nadalje je povsem zmotna je tudi presoja sodišča, da je šlo za sočasno izpolnitev, saj le ta ni bila niti dogovorjena, niti izvedena. Tožena stranka je naprej opravila svoje delo, potem se je šele pogovarjalo o načinu plačila (sicer po Podizvajalski pogodbi s cesijo), sproti odvisno od vsake posamezne situacije. Če so bila dela opravljena v mesecu marcu, plačilo pa na podlagi izpodbijane asignacije opravljeno v mesecu maju, ne moremo govoriti o sočasnosti. Tudi, če bi to plačilo predstavljala sama sklenitev asignacijske pogodbe, je bila ta sklenjena 30. 04., dela pa končana 31. 03., kar je en mesec razlike in tako o sočasnosti ne moremo govoriti, niti ni bila ta pogodbeno dogovorjena, zato je sodba sodišča v tem delu celo nerazumljiva.

8. Pritožba še meni, da je tovrstna interpretacija sodišča tako glede ?spornih določb? kot glede izpolnitve objektivnega pogoja povsem iracionalna, če ne že kar nevarna, saj tovrstno naziranje na široko odpira vrata izigravanju stečajne zakonodaje s pogodbenimi dogovori, kar pa zagotovo ni namen strogih določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP.) Na ta način izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika sploh ne bo več možno, ker bo pogodba sanirala vsa očitna izigravanja ostalih upnikov kot stečajne zakonodaje na splošno. Kar pa hkrati posega že v ustavno pravico oškodovanih upnikov do sodnega varstva, ki jim je na račun pogodbenih dogovorov med stečajnim dolžnikom in enim od upnikom de facto odvzeta.

9. Kar se tiče izpolnitve subjektivnega pogoja izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje naredilo povsem napačno dokazno oceno pričanja priče M. O., ki je kot tehnični direktor P. ? dolga leta sodeloval z I. ? . Prav tako se giblje v istih poslovnih krogih regije in mu na noben način ni moglo ostati neznano, kaj se s to gospodarsko družbo dogaja, saj mu je zagotovo že skrbnost direktorovanja, se pravi opravljanja njegove funkcije narekovala, da sledi kaj se dogaja s poslovnimi partnerji, o tem pa se je tudi sicer veliko govorilo v poslovnih krogih. Ni res, da v kolikor bi vedeli za finančne težave stečajnega dolžnika, pritožnika, z njim ne bi sklenili pogodbe oziroma posla ne bi speljali do konca. Kot je povedal O., je bil I. ? nosilec vse gradbene dokumentacije, to pa je izredno težko, predvsem pa drago in zamudno prenesti na novega izvajalca, zato so zadevo rešili zelo elegantno, dogovorili so cesijo kot način plačila v podizvajalski pogodbi, potem pa izvedli asignacijo in na ta način prikladno obšli vse finančne nevšečnosti, ki so se v I. ? v tem času že na polno razcvetele. Skrbnost dobrega strokovnjaka, ki se zahteva od tehničnega direktorja narekuje, da veš kaj se dogaja na trgu, na katerega si polno vpet ali z lastno dejavnostjo ali pa v zvezi z lastnimi investicijami in tega O. ni mogel ignorirati, očitno pa glede na zapisan 6. člen glede načina plačila, tudi ni ignoriral. Sodišče pa je s tem, ko je nasedlo njegovemu pričanju, to prakso izigravanja ostalih stečajnih upnikov in stečajne zakonodaje le še podprlo. Sodišče je povsem napačno ocenilo tudi pomen člankov v tiskanih in drugih medijih, kot je sodišče tudi povsem napačno ocenilo, da niso nikakršne težave izpovedano dejstvo priče T. L., da je pritožnik tri mesece zamujal s plačili. Vsakemu povprečnemu človeku, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo je jasno, da tromesečna zamuda plačil gospodarskim družbam in denarnim tokovom v gospodarstvu povzroči velike likvidnostne težave, posebej na trgih kot so zadnjih nekaj let. Likvidnostne težave pa so alarm splošne slabe gospodarske situacije v podjetju.

10. Pritožba pove, da ponovno navaja, da je tudi pri subjektivnem pogoju, tako kot pri objektivnem pogoju izpodbojnosti, sodišče na enak način zagrešilo napako in je narobe interpretiralo termin ?običajno? obliko ali način plačila med pravdnima strankama. Kot že pojasnjeno zgoraj, je šlo za enkratni posel in se običaj ni mogel niti razviti med njima. Dodatno pa pritožnik ponovno poudarja, da asignacija ni bila dogovorjena na začetku poslovnega sodelovanja, dogovorjena je bila cesija, za katero pa so kot obrazloženo zgoraj, obstajali zelo dobri razlogi - finančne težave stečajnega dolžnika. Interpretacija Pogodbe ali zakonskih določb v maniri, da lahko pogodbeni dogovor sanira sicer evidentno izpodbojen posel po ZFPPIPP je odpiranje pandorine skrinjice, izigravanje stečajne zakonodaje, s katero se doseže prav tisto bistvo, ki ga stečajna zakonodaja ščiti kot svoje ?ustavno načelo?, to pa je enako obravnavanje upnikov.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke s tem, da je presodilo, da predmetna asignacijska pogodba z dne 30. 04. 2010 ni vzpostavila nekega novega razmerja med naročnikom in sodelavcem prevzemnika posla ter, da je ta asignacijska pogodba izpolnitev razmerja na podlagi določbe 631. člena OZ le pravnoteshnično olajšala ter zato sodišče očitno plačilo P. ? toženi stranki smatra kot plačilo na podlagi določbe 631. člena OZ in kot tako posledično ni dejanje stečajnega dolžnika in ga zato ni mogoče izpodbijati po določbah ZFPPIPP. Taka ugotovitev sodišča je povsem napačna. Sklenitev predmetne asignacijske pogodbe ne pomeni pravnoteshničnega olajšanja 631. člena OZ, saj ta določba predstavlja le zakonsko možnost podizvajalcu, ki jo ta lahko izkoristi ali pa tudi ne, da na tej podlagi zahteva plačilo. Tako 631. člen OZ ni izključna in edina (kogentna) zakonita možnost poplačila podizvajalca in je tako poplačilo mogoče tudi na drugi pravni podlagi, skladno s splošnimi načeli obligacijskega prava, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ). Prav to drugo pravno podlago pa predstavlja predmetna asignacijska pogodba. Poleg tega, da podizvajalec ni nikoli izjavil svoje volje, da uveljavlja plačilo na podlagi 631. člena OZ, pa dodatno pri zakoniti cesiji sodelovanje stečajnega dolžnika sploh ni potrebno. Podizvajalec namreč brez sodelovanja ali celo vedenja podjemnika (v tem primeru stečajnega dolžnika) naslovi zahtevek direktno na naročnika in dokazuje izpolnitev ostalih zakonskih pogojev iz 631. člena OZ. Pri realizaciji predmetnega poplačila je bil ravno stečajni dolžnik ključno sodeloval in izrazil svojo voljo in podpisal asignacijsko pogodbo in P. ? na podlagi tega njegovega soglasja plačilo podizvajalcu tudi izvedla. S tem je med strankami nastalo neko novo pravno razmerje, ki ne ustreza 631. členu OZ. Zato je sklicevanje na to s strani sodišča povsem nerazumno in brezpredmetno. To novo pravno razmerje, ki je nastalo na povsem drugi pravni podlagi, katero predstavlja asignacijska pogodba in ne OZ. Navedeno potrjuje v kolikor bi šlo za poplačilo na podlagi zakonite cesije po 631. členu OZ, bi P. ? nedvomno navedla, da je šlo za poplačilo na tej podlagi, skupaj z ugotovitvijo, da so bili za to izpolnjeni tudi ostali v tej določbi predpisani zakonski pogoji. Četudi bi v osnovi že zdržalo sicer deplasirano razlogovanje sodišča, sklenjena asignacijska pogodba predstavlja novacijo pravnega razmerja, saj je bila s sklenitvijo asignacijske pogodbe z dne 09. 03. 2011 spremenjena pravna podlaga plačila P. ?, ki nikakor ni 631. člen OZ.

12. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je predmetno pravno razmerje sploh presojalo po določilih OZ, saj ZFPPIPP namreč glede na OZ predstavlja lex specialis. Nad tožečo stranko je bila najprej dne 04. 04. 2011 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. 647/2011 uvedena prisilna poravnava, potem pa dne 13. 12. 2011 stečajni postopek. To pravno stanje tožeče stranke pa terja uporabo ZFPPIPP kot specialnega zakona, ki ureja področje insolventnosti, za presojanje njenih pravnih dejanj in razmerij. V kolikor bi nekatera poplačila, ki jih je stečajni dolžnik opravil v obdobju izpodbojnosti kot ga določa 269. člen povezavi 287. člena ZFPPIPP, lahko izvzeli iz stečajnega postopka, s tem rušimo in zanikamo celoten smisel in temeljna načela stečajnega postopka, ki je ga s 46. členom ZFPPIPP predstavlja načelo enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Tožena stranka svoje terjatve ni imela zavarovane in tako do prednostnega poplačila ni upravičena in je na ta način dosegla ugodnejše poplačilo, posledično se je za višino tega poplačila zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika in glede na velikost stečajne mase bodo sedaj ostali stečajni upniki z enakim položajem kot tožena stranka prejeli poplačilo v manjšem delu, kot če predmetna asignacijska pogodba ne bi bila sklenjena.

13. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je v tej sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank:- tožeča stranka I. d.d.- v stečaju je v dne 13. 6. 2012 vloženi tožbi zoper toženo stranko M. d.o.o. navajala, da se je nad njo dne 13. 12. 2011 začel stečajni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 647/2011, ko je bil tudi objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na spletnih straneh ?, zato je tožba pravočasna (1. odst. 277. člena ZFPPIPP) in s tožbo izpodbija pravno dejanje sklenitve pogodbe o asignaciji z dne 30. 4.2010 med stečajnim dolžnikom kot asignantom, P. d.d. kot asignatom in toženo stranko kot asignatarjem, ki je prejela premoženjskopravno korist po izpodbijani pogodbi v višini 21.076,60 EUR. V tej pogodbi so stranke narobe poimenovane, zamešana sta pojma asignant in asignat, vendar je razviden potek opisanih nakazil, po sodni praksi pa je važna vsebina in ne ime pogodbe oz. njenih strank; - sklenitev predmetne pogodbe o asignaciji je izpodbojno dejanje dolžnika po 271. členu ZFPPIPP, saj so izpolnjeni vsi pogoji, sporna pravna dejanja so bila storjena v obdobju izpodbojnosti, ker je za stečajnega dolžnika je bil dne 25. 3. 2011 pri Okrožnem sodišču v Celju vložen predlog za prisilno poravnavo, tako so dne 26. 3. 2011 nastopile posledice uvedbe prisilne poravnave (150. čl. ZFPPIPP), ki pa ni uspela; - tožeča stranka kot stečajni dolžnik je tako upravičena izpodbijati pravna dejanja storjena pred začetkom stečajnega postopka, ki segajo v obdobje dvanajst mesecev pred uvedbo postopka neuspele prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka (269. čl. v povezavi s 287. čl. ZFPPIPP); - s sklenitvijo izpodbijane asignacijske pogodbe je bilo zmanjšano premoženje stečajnega dolžnika za višino terjatev, ki jih je imel do asignata po gradbeni pogodbi št. 105/209, ta pa je ni plačal stečajnemu dolžniku, temveč je izpolnil obveznost stečajnega dolžnika tako, da je nakazal sredstva toženi stranki, ki je bila v celoti poplačana na račun ostalih upnikov v stečajnem postopku, ki niso imeli možnosti skleniti asignacijskih pogodb; - vseh prijavljenih terjatev v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom je 34.363.640,34 EUR, od tega je priznanih za 20.614.182,79 EUR terjatev, okvirno premoženje dolžnika pa znaša 11.441.121,00 EUR, kar pomeni, da upniki ne bodo poplačani v celoti; - z izpodbijanim pravnim dejanjem je bilo zmanjšano premoženje dolžnika tako, da bodo zaradi tega ostali upniki prejeli plačilo v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, zato obstaja pravni interes izpodbijati pravna dejanja dolžnika; - tožeča stranka je uveljavljala domnevo izpolnjenosti objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je bilo dejanje stečajnega dolžnika storjeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika, ki je nastala na podlagi dvostranske pogodbe, tožena stranka pa je svojo nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika; - poplačana je bila že zapadla obveznost stečajnega dolžnika, saj je tožena stranka izdala račune za svoje že opravljene storitve - kot izhaja iz računa št. 1809-10 z dne 31. 3. 2010, jih je opravila med 1. 3. 2010 in 31. 3. 2010, ti pa do sklenitve asignacijske pogodbe niso bili plačani, tako da ni šlo za plačilo po predračunu ali za istočasno izpolnitev stečajnega dolžnika, ampak je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena šele s sklenitvijo asignacijske pogodbe in plačilom teh pogodb s strani asignata; - tožena stranka je vedela ali bi morala vedeti, da je bil stečajni dolžnik insolventen, saj je bila v času sklenitve asignacijske pogodbe kriza v gradbeništvu že v polnem zamahu in skrbnost dobrega gospodarja zahteva, da se gospodarski subjekti informirajo s kom poslujejo in kakšna, če sploh, bo možnost realizacije plačil in glede na medijsko izpostavljenost, toženi stranki tudi ni moglo ostati neznano, da je imela večinska lastnica tožene stranke C. d.d. finančne težave, saj se je v času pred sklenitvijo pogodbe pisalo o sumljivih poroštvih, ki jih je dala tožeča stranka in so krepko presegala njene finančne sposobnosti; - tožeča stranka je uveljavljala tudi domnevo po 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je tožena stranka prejela izpolnitev svoje terjatve na način in v obliki, ki po poslovni praksi med stečajnim dolžnikom in toženo stranko ni bil običajen način oziroma oblika izpolnitve obveznosti; - glede na vse trditve je tožeča stranka uveljavljala izpodbojni zahtevek zoper predmetno asignacijsko pogodbo z dne 30. 4. 2010 ter zahtevala razveljavitev le-te med stečajnim dolžnikom in toženo stranko ter razveljavitev plačila v višini 21.076,60 EUR in ker je tožena stranka na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja prejela izpolnitev svoje denarne terjatve v skupni višini 21.076,60 EUR, mora stečajnemu dolžniku vrniti prejeto korist v tej višini, od tega zneska pa tudi zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila; - tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je za opravo posla, za katerega je izstavila račune, od katerih enega sedaj izpodbija tožeča stranka, začela dogovore neposredno z investitorjem P. ? d.d. in je v oktobru 2009 poslala P. ? d.d. ponudbo št. 18/10-2009, s katero je ponudila opravo del po specifikaciji v znesku, ki je identičen s tožbenim zahtevkom tožnika; - tožena stranka je takrat mislila, da bo pogodbo za izvedbo teh del sklenila neposredno s P. L., vendar pa je slednja sklenitev pogodbe pogojevala s tem, da je vodilni partner tožnik, ki je opravil gradbeni del posla, preostali del posla pa je odpadel na toženo stranko. Zaradi takšnega pogojevanja je prišlo do podpisa podizvajalske pogodbe št. 002/2010 z dne 16. 2. 2010.; - obseg del, ki bi jih moral po tej izvajalski pogodbi opraviti toženec in cena za ta dela so povsem enaka ponudbi tožene stranke št. 18/10-2009 z oktobra 2009; - tožena stranka je bila nominirani podizvajalec tožnika; - prav zaradi zahteve P. d.d. je bilo v podizvajalsko pogodbo vneseno besedilo 6. člena, ki je predvideval neposredno plačilo potrjenih situacij tožene stranke preko cesijskih ali podobnih pogodb direktno od P. d.d.; - izpodbijani način plačila je bil tako dogovorjen s pogodbo in vnaprej predviden; -nadalje se je tožnik skliceval na 631. člen OZ in še navajal, da je v smislu te določbe investitor zahteval, da tožnik poplača toženo stranko kot svojega podizvajalca, kar potrjuje tudi začasna situacija z dne 28. 2. 2010; - iz tega zapisa je razvidno, da od prikazanega zneska 122.186,81 EUR pripada toženi stranki znesek 57.125,97 EUR, ki bo plačan po cesiji in podoben zapis je tudi na prvi strani končne situacije z dne 31. 3. 2010; - ves čas je bilo tako dogovorjeno, da bo tožena stranka prejela plačilo za svoje delo istočasno s tožnikom in je šlo v vsakem primeru za tekoče opravljene posle in za tekoče plačilo že izvršenih del; - zagotovo je podana sočasnost med izvršenimi deli in izvršenimi plačili, saj če tožena stranka ne bi izvršila svojega dela posla, tožnik ne bil mogel prejeti plačila za svoj del posla; za slab ekonomsko-finančni položaj tožnika ni vedela, saj drugače z njim ne bi sklepala posla in če bi bilo takšno stanje tožnika splošno znano, tudi P. L. d.d. z njim ne bi hotela sklepati posla; - podizvajalska pogodba s tožnikom je bila sklenjena približno mesec dni pred pričetkom prisilne poravnave nad tožnikom, a se v tistem času ni govorilo o slabem finančnem stanju tožnika, sama kriza v gradbeništvu pa ne pove ničesar; - tožeča stranka je še trdila, da pogodba in računi, ki so bili priloga odgovoru na tožbo niso predmet izpodbojne tožbe, sklicevanje na 631. člen OZ pa ni relevantno, saj je ZFPPIPP lex specialis.; - izpodbijani pravni posel je asignacijska pogodba, tožena stranka pa se sklicuje na pogodbo o cesiji, zato ne gre za običajen način poslovanja med strankami; - plačilo je bilo izvedeno po opravljenih delih, 272. člen ZFPPIPP pa izrecno določa, da ni relevantno, na kakšen način je stečajni dolžnik običajno sklepal pravne posle med pravdnima strankama; - tožena stranka je trdila, da se upravičeno sklicuje na 631. člen OZ ter da ne drži, da je bil to edini primer tožeče stranke, da je podpisala asignacijsko pogodbo, ker je bila to njena poslovna praksa, saj je s tožnikom že pred tem podpisala asignacijsko pogodbo z dne 11. 3. 2010, ki se tudi nanaša na predmetni posel in izvira iz omenjene podizvajalske pogodbe.

17. Na podlagi teh trditev pravdnih strank je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik izpodbijal asignacijsko pogodbo med njim, toženo stranko in družbo P. ? d.d. z dne 30. 4. 2010 in se je glede izpolnjevanja objektivnega pogoja izpodbojnosti skliceval na 1. alinejo 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki določa, da je dejanje, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Uveljavljal je tudi domnevo po l. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

18.Domneva določena v 1. točki prvega odstavka 272. čl. ZFPPIPP ohranja načelo, da objektivno pogoj izpodbojnosti obstaja, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve oziroma dosledneje, če je druga stranka opravila svojo izpolnitev prva. Vendar lahko tožena stranka, v korist katere je bila opravljena takšna izpolnitev, po drugem odstavku 272. člena ZFPPIPP izpodbije to domnevo, če dokaže, da je stečajni dolžnik izpolnil svojo izpolnitev v roku, po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Da bi izpodbil domnevo mora upnik, oziroma oseba v korist katere je bilo opravljena izpolnitev dokazati enega izmed položajev: da je dolžnik svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem poslovni subjekti najpogosteje izpolnjujejo obveznosti enake vrste; da je dolžnik svojo obveznost izpolnil v roku, ki ga določajo uzance; ali da je dolžnik izpolnil svojo obveznost v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval obveznosti enake vrste v razmerju do tega upnika.

19. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala, da ne more iti za izpodbojno pogodbo v okviru stečajnega postopka, ker je izpodbijani način plačila bil dogovorjen s pogodbo in v naprej predviden. Ves čas je bilo dogovorjeno med tožečo, toženo stranko in P. d.d., da tožena stranka prejme plačilo za opravljeno delo istočasno s tožečo stranko. Gre torej za pogodbeno voljo strank, ki govori o istočasni izpolnitvi in plačilu, zato ne gre za izpodbojni posel in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili podizvajalsko pogodbo z dne 16. 2. 2010 (v prilogi B 3), iz katere izhaja, da se bodo izvršena dela obračunala mesečno na osnovi dejansko izvedenih del ter se plačevala po začasnih mesečnih in po končni situaciji. Obračunsko obdobje je od prvega do zadnjega v mesecu. Izvajalec je obvezen dostaviti račun oz. situacijo opravljenih del do 25. v tekočem mesecu vodstvu gradbišča. Naročnik je dolžan izstavljeno situacijo pregledati in jih potrditi v roku do 15. v mesecu. Izvajalec ob izstavitvi situacije pripravi cesijo z investitorjem, katero naročnik podpiše in vrne s potrjeno situacijo (4. in 5. čl. pogodbe). Iz te pogodbe še izhaja,da bo izvajalec dela izvedel v roku do 10. 3. 2010, oziroma v skladu s terminskim planom izvedbe del na gradbišču (7. člen pogodbe). Za obračun veljajo medsebojno usklajene količine, potrjene s strani naročnika. Nadalje 5. člen še določa, če izvajalec ne izstavi računa oziroma situacije za opravljena dela do roka določenega v prvem odstavku tega člena, se šteje, da je račun oziroma situacijo dostavil za naslednji mesec in se rok plačila iz prvega odstavka tega člena podaljša za trideset dni. Izvajalec pa ni upravičen do obresti zaradi njegove zamude.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz računa št. ? z dne 31. 3. 2010 (priloga B 7) izhaja, da se s predmetnim računom zaračunavajo tožeči stranki izvedena oziroma opravljena dela strojnih inštalacij v obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 3. 2010 v skupni vrednosti 21.076,60 EUR, specificirana v prilogi k računu. Opravljena in zaračunana dela so potrjena v končni in II. začasni situaciji (v prilogi B 4 in B 5). Valuta (zapadlost) za plačilo je določena dne 15. 5. 2010, kar izhaja iz štampiljke odgovornih oseb na računu v prilogi A 5. Rok za izvršitev plačila za opravljena dela po navedenem računu je torej do 15. 5. 2010. Iz 6. člena podizvajalske pogodbe v prilogi B 3 izhaja, da se plačila izvršijo z asignacijo direktno s strani P. d.d. toženi stranki. Iz sklenjene asignacijske pogodbe v prilogi A 4 pa izhaja, da je bila sklenjena dne 30. 4. 2010, torej pravočasno znotraj dogovorjenih rokov.

21. Sodišče prve stopnje je na ugotovljena dejstva presodilo, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku, ki je bil med strankama dogovorjen in torej običajen, določen po pogodbi. Z asignacijsko pogodbo, ki je bila med strankama dogovorjena, se je opravljalo tekoče (sprotno) plačilo za opravljena dela v skladu s pogodbo. Tako sodišče ocenjuje, da objektivni pogoj izpodbojnosti v konkretnem primeru ni podan, saj je podana sočasnost med izvršenimi deli in izvršenim plačilom za opravljena dela kot je bilo s pogodbo dogovorjeno. Tožena stranka je namreč izpodbila domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je dokazala, da je s sklenjeno asignacijsko pogodbo, ki je bila dogovorjena med pravdnima strankama prejela plačilo za opravljeno delo v običajnem pogodbeno dogovorjenem roku.

22. Iz asignacijske pogodbe z dne 30. 4. 2010 izhaja, da tožnik kot asignat pooblašča svojega dolžnika (asignanta) P. ? d.d., da namesto njemu plača znesek 21.076,60 EUR iz naslova plačila obveznosti do tožnika, toženi stranki na njegov transakcijski račun. S tem se poravnava naslednja obveznost asignanta do asignata v višini 21.076,60 EUR. Asignant, podjetje P. d.d. se strinja s 1. členom te pogodbe ter se obvezuje, da bo nakazal sredstva v korist asignatarja (toženec) na njegov transakcijski račun. Asignatar (toženec) se strinja, da se mu terjatev do asignata (tožnika) plača s strani asignanta P. d.d. S tem se plačajo naslednje obveznosti asignata do asignatalja: račun št. ? v višini 21.076,60 EUR. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tej pogodbi napačno uporabljeno poimenovanje strank, saj je glede na samo vsebino tega dogovora asignant tožnik, asignat P. d.d., asignatar pa toženec. Vendar pa je v tako opisanih določbah zajeto bistvo nakazila kot dvojne pooblastitve. Po 1035. členu Obligacijskega zakonika (OZ) namreč z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

23. Tako je bila po presoji sodišča prve stopnje s sklenjena asignacijska pogodba za poplačilo terjatve, ki jo je imel toženec proti tožniku iz naslova opravljenih del po podizvajalski pogodbi št. ? (v prilogi B 3). 6. člen podizvajalske pogodbe (v prilogi B 3) sicer določa, da se naročnik strinja, da se terjatve izvajalca do tožnika, ki izhajajo iz potrjenih situacij plačajo na osnovi cesijske pogodbe sklenjene med P. ? d.d. kot investitorjem, tožnikom kot naročnikom in tožencem kot izvajalcem, direktno s strani P. ? izvajalcu. Pravdni stranki in P. ? d.d. sta nato za poplačilo terjatev toženca do tožnika iz izdanih situacij sklenili asignacijsko pogodbo.

24. Sodišče prve stopnje je presodilo skladno z določbo 2. odst. 82. člena OZ o razlagi pogodb, da je bil namen strank pri sklepanju podizvajalske pogodbe, plačilo terjatev toženca do tožnika z asignacijo in ne s cesijo kot izhaja zgolj iz zapisa navedene pogodbe (6. člena pogodbe v prilogi B 3). Sodišče je namreč prepričano, da iz same vsebine 6. člena pogodbe izhaja, da je bila med strankama dogovorjena asignacija kot način plačila. Tako je po oceni sodišča, glede na namen pogodbenih strank in glede na vsebino samega 6. člena podizvajalske pogodbe, mogoče z gotovostjo trditi, daje bila med strankama dogovorjena asignacija kot način plačila, kar izhaja iz izpovedbe priče T. L. ki je pojasnila, da iz 6. člena podizvajalske pogodbe izhaja, da bo plačilo izvedla direktno P. ?, kar je bilo z izpodbijano asignacijsko pogodbo realizirano, čeprav iz pogodbe izhaja, da naj bi se izvedla cesija. Navedena priča je tudi potrdila, da je bilo za tožečo stranko običajno sklepanje takšnih pogodb, ko je bilo plačilo dogovorjeno neposredno s strani investitorja podizvajalcem. Prav tako iz izpovedi priče M. K. izhaja, da je sam zapisal na končni in začasni situaciji "cesija ? in M. ?", saj se je plačilo za toženo stranko in firmo ? izvedlo preko cesije oziroma asignacije. Pri tem za njih ni bilo pomembno, da je zapisal cesija, plačilo pa se je sprovedlo z asignacijo. Bistveno je bilo le, da gre za ločeno plačilo, ki se sprovede direktno s strani investitorja toženi stranki po zgoraj navedenih situacijah, kar je bilo realizirano z asignacijsko pogodbo. Prav tako je zakoniti zastopnik tožene stranke I. A. izpovedal, da ne razlikuje med pravnim pojmom cesija in asignacija. Izpovedal je, da je tožena stranka dolgoletni poslovni partner P. ? d.d. Za izvedbo predmetnega posla, ki je predmet podizvajalske pogodbe so predložili ponudbo v prilogi B 2 P. d. d. Ta se je odločila kot glavnega izvajalca angažirati tožečo stranko, njih pa kot podizvajalca tožeče stranke. Tako so sklenili podizvajalsko pogodbo s tožečo stranko (priloga B 3), čeprav predhodno z njimi niso sodelovali. Glede plačila pa je bilo dogovorjeno, da se plačila za opravljeno delo sprovedejo direktno s strani P. d.d., kot je določeno v 6. členu pogodbe (B 3). Izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke je potrdila tudi zaslišana priča M. O., tehnični direktor P. d.d.. Ta je potrdil, daje bila tožena stranka vključena kot podzvajalec v predmetni posel s tožečo stranko na zahtevo P. d. d.. Potrdil je tudi, da je bilo glede plačila dogovorjeno, da se izvede preko asignacije oziroma cesije, kar je bil običajen postopek, sploh v primeru, ko je šlo za dolgotrajnega partnerja kot je bila tožena stranka.

25. Na podlagi 6. člena podizvajalske pogodbe, ki ga je sodišče presojalo po vsebini, izpovedi zgoraj navedenih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki kot način plačila dogovorili asignacijo že v pogodbi. Navedeno pa potrjuje tudi realizacija dveh asignacijskih pogodb z dne 11. 3. 2010 in 30. 4. 2010, na podlagi katerih je tožena stranka dejansko prejela plačilo za opravljena dela po pogodbi s strani P. ? d.d., kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Zapis besede "cesija" v podizvajalski pogodbi oziroma na II. začasni in končni situaciji je po prepričanju sodišča rezultat nekritične uporabe pravnega termina in ne odraža dejanskega namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe o načinu plačila. Prav tako iz same vsebine besedila 6. člena podizvajalske pogodbe (v prilogi B 3) ne izhaja, da bi šlo za odstop terjatve oziroma cesijo v smislu 417. člena OZ, ampak je govora o načinu plačila, ki se naj izvede direktno s strani P. ? izvajalcu M. ? d.o.o, kar je predstavlja nakazilo oziroma asigancijo.

26. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je asignacija izpodbojna le, kolikor je bila tožeča stranka asignatov upnik, saj v tem primeru ni prišlo do plačila terjatve tožeči stranki, temveč je obveznost do tožene stranke preko asignata poravnana v celoti toženi stranki na račun drugih upnikov. Vendar pa so v konkretnem primeru plačila z asignacijo bila v naprej (po pogodbi) dogovorjena med pravdnima strankama in so bila običajna. Asignacija je bila sklenjena 30. 4. 2010, rok (valuta) za plačilo računa št. 1809-10 (v prilogi A 5) pa je bil določen in potrjen s strani tožeče stranke 15. 5. 2010 (priloga A 5), torej je bila asignacija sklenjena v pogodbeno dogovorjenih rokih in plačila niso bila izvedena z zamudo. Ker je v konkretnem primeru šlo za pogodbeno dogovorjeno običajno plačilo opravljenih del v pogodbeno dogovorjenih rokih, objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan in predmetna asigancija ni izpodbojna. Prav tako tudi ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika na škodo drugih upnikov.

27. Sodišče prve stopnje je presojalo še obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti kot je opredeljen v 271. člen ZFPPIPP, ki v 2. točki 1. odstavka in sicer je pravno dejanje izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tožnik se je tudi tu skliceval na domnevo o obstoju pogoja za izpodbijanje. 1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP določa, da če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki in na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika.

28. Sodišče prve stopnje je tako ugotavljalo, ali je način plačila z asignacijo običajna oblika ali način plačila po praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama. Kot izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke I. A.je bilo to edino poslovno sodelovanje s tožnikom, je pa zanje običajen način poplačila preko asignacij oz. cesij z drugimi partnerji, s katerimi sodelujejo. O tem, da je bilo plačilo z asignacijo običajno v poslovanju, so izpovedale tudi druge priče zaslišane v tem postopku. Kot nadalje ugotavlja sodišče pravdni stranki pred sklenitvijo podizvajalske pogodbe nista poslovno sodelovali, vendar pa je na podlagi navedene pogodbe pred sporno asignacijsko pogodbo že bila sklenjena asignacijska pogodba, in sicer dne 11. 3. 2010, za plačilo računa tožene stranke št. ?. Na takšni dejanski podlagi in dejstvu, da je v podizvajalski pogodbi v 6. členu dogovorjeno plačilo z asignacijo in ne cesijo (kot je že bilo obrazloženo), je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je šlo pri asignaciji za običajen način plačila med pravdnima strankama, ker je bil dogovorjen ob sklenitvi podizvajalske pogodbe, kar je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke I. A., da je bilo dogovorjeno, da se plačila za opravljeno delo sprovedejo direktno s strani P. d.d.. Potrdil pa tudi tehnični direktor P. ? M. O.

29. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati izpolnitve subjektivnega pogoja izpodbojnosti, torej, da je tožena stranka ob sklenitvi asignacijske pogodbe vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Zakoniti zastopnik tožene stranke I. A. je izpovedal, da o tem, da bi se karkoli dogajalo s tožnikom v času sklenitve pogodbe in do zaključka posla ni imel nobenih informacij in mu finančno stanje tožnika ni bilo znano. Glede na dolgoletno partnerstvo s P. d.d., je temu investitorju popolnoma zaupal tudi glede poplačil in je smatral, da če je za P. ? tožnik verodostojen partner v predvidenem poslu, ki je bil precej večji od predmetnega posla, potem je primeren tudi zanje. Tudi priča M. O., ki je bil v času sklenitve asignacijske pogodbe tehnični direktor P. d.d., je izpovedal, da so s tožnikom sodelovali že od leta 2006, od takrat so izvedli vsaj dva posla, pri čemer je bil eden bistveno večji od predmetnega posla. Ni pa bilo razbrati, da bi bilo finančno stanje tožnika slabo ali kritično. Če bi takrat razpolagali z informacijo, da je finančno stanje tožnika kritično, z njim ne bi sklenili pogodbe, saj so želeli posel pripeljati do konca. Skladno je tudi priča M. K. izpovedal, da je bil tožnik zanje odlična firma, saj so z njim sklenili posel že pred tem in so bili z njim zadovoljni. Niso vedeli, da je imel finančne težave, saj v tem primeru ne bi z njim sklepali posla. Tudi predložen članek ne dokazuje, da bi tožena stranka na podlagi tega vedela oziroma morala vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Prav tako pa splošna gospodarska kriza ni zadosten razlog, da bi tožena stranka samo na tej podlagi morala vedeti za in solventnost tožnika.

30. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da tožnik ni dokazal subjektivnega pogoja izpodbojnosti in ker niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP je izpodbojni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Prav tako je zavrnilo povračilni zahtevek, saj je glede na določbo 278. člena ZFPPIPP slednji utemeljen le v primeru, če tožnik uspe z izpodbojnim zahtevkom.

31. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo ugotavljati dejanski namen strank podizvajalske pogodbe glede načina plačila ob dejstvu, da je v tej pogodbi zapisano, da se poplačila opravijo preko cesije, dejansko pa je bilo realizirano z asignacijo, ki je predmet izpodbijanja po tožbi, saj ne drži, da med strankama ni bilo sporno, za kakšen način plačila naj bi šlo, ker je tožeča stranka zatrjevala cesijo, kot sledi iz podizvajalske pogodbe tožena stranka pa asignacijo, ki je bila dejansko dogovorjena in realizirana.

32. Določili 5. člena in 6. člena podizvajalske pogodbe sta jasni po mnenju pritožbenega sodišča le v delu, kolikor se uporablja izraz ?cesija?, vendar pa sta že besedili tretjega odstavka 5. člena in prvega odstavka 6. člena tako nejasni, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je ugotavljalo dejansko voljo strank glede načina plačila skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ, po katerem se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

33. Tretji odstavek 5. člena podizvajalske pogodbe glasi: ?Izvajalec ob izstavitvi situacije pripravi cesijo z investitorjem, katero naročnik podpiše in vrne s potrjeno situacijo?, medtem ko prvi odstavek 6. člena iste pogodbe glasi: ?Naročnik se strinja, da se terjatve izvajalca do I. d.d. ?, ki izhajajo iz potrjenih situacij plačajo na osnovi cesijske pogodbe sklenjene med P. ? d.d. kot investitorjem, I. ? d.d kot naročnikom in M. ? d.o.o. kot izvajalcem, direktno s strani P. ? izvajalcu M. ? d.o.o.?

34. Da bi bilo možno takšni določili, ki sta medsebojno soodvisni, realizirati, potem bi morala sedaj tožeča stranka kot naročnik del po podizvajalski pogodbi, cedirati svojo terjatev do investitorja P. ? d.d. na sedaj toženo stranko kot podizvajalca oziroma izvajalca po podizvajalski pogodbi in tožena stranka bi s tem pridobila terjatev do investitorja v obsegu opravljenih del po podizvajalki pogodbi ter upravičenje do poplačila. Kolikor pa bi tožena stranka bila tista, ki bi glede na določbo tretjega odstavka 5. člena pogodbe sklepala cesijsko pogodbo z investitorjem, bi mu lahko cedirala svojo terjatev do sedaj tožeče stranke, na podlagi katere bi se poplačala, vendar pa bi ostalo plačilno razmerje med tožečo stranko in investitorjem nedorečeno, saj glede tega podizvajalska pogodba nič ne govori. Pri tem pa ni spregledati, da tretji odstavek 5. člena podizvajalske pogodbe govori le o tem, da sedaj tožena stranka pripravi cesijsko pogodbo z investitorjem, nič pa o tem, katera terjatev naj se cedira.

35. Tako je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšna je bila prava pogodbena volja strank v zvezi z načinom plačila in ugotovilo je, da je bil namen takšen, da se v plačilo vključijo sočasno vse tri vpletene stranke in se izvede način plačila, ki bo tožeči stranki kot glavnemu izvajalcu in naročniku do tožene stranke dal pooblastilo, da odredi investitorju in naročniku tožeče stranke, da namesto njej plača toženi stranki toliko kot ji tožeča stranka dolguje po podizvajalski pogodbi iz zneska, ki ga je investitor dolgoval tožeči stranki.

36. Da vse tri vpletene stranke sodelujejo pri izvedbi plačila sočasno izhaja tudi iz poimenovanja sedaj tožeče stranke v asignacijski pogodbi kot upnik in dolžnik, saj je tožeča stranka bila hkrati upnik investitorja in dolžnik tožene stranke.

37. Takšen način plačila pa omogoča asignacija (nakazilo) kot dvojno pooblastilo, ki ga ureja 1035. člen OZ in po katerem z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant) drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

38. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da so pogodbene stranke želele poplačilo z asignacijo ter je tako šteti, da je takšen način poplačila bil dogovorjen že s podizvajalsko pogodbo. Konkretna asignacija, ki je predmet izpodbijanja pa je bila dogovorjena 30. 4. 2010 in po njej izvedeno poplačilo 21.076,60 EUR toženi stranki.

39. Pritožba povsem zmotno meni, da se pri ugotavljanju sočasnosti plačila pri izpolnitvi dvostransko vzajemnih pogodb ne upoštevajo splošna določila OZ v delu, ki definira sočasnost plačil, kot pravnega pojma, od katerega je odvisna presoja obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti po zakonski domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (če je bilo dejanje stečajnega dolžnika opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika).

40. Po določbi 101. člena OZ v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

41. Tako je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti ali je v sporni zadevi izpolnjen pogoj sočasnosti glede na pogodbeno urejen način plačila in naravo pogodbe.

42. Pri podjemni pogodbi je že po naravi pogodbe jasno, da mora najprej svojo obveznost izpolniti izvajalec del, nato pa sledi obveznost naročnika del za plačilo (če ne gre za avansno poplačilo, za kar v obravnavani zadevi ni šlo) in pogodbeni stranki se s pogodbo dogovorita glede načina in rokov poplačila. Takšen dogovor pomeni dogovor o sočasnosti izpolnitve obveznosti, ki je zavezujoč in stranka sočasno izpolni, če izpolni v pogodbeno dogovorjenem roku.

Pritožba nima prav, da sedaj pravdni stranki nista dogovorili z podizvajalsko pogodbo sočasno izpolnitev in zmotno meni, da ne moremo govoriti o sočasnosti, če je tožena stranka delo opravila v marcu 2010, asignacijska pogodba pa je bila sklenjena 30. 4. 2010.

43. Pritožba ne izpodbija konkretnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - da sta pravdni stranki sklenili podizvajalsko pogodbo z dne 16. 2. 2010 (v prilogi B 3), iz katere izhaja, da se bodo izvršena dela obračunala mesečno na osnovi dejansko izvedenih del ter se plačevala po začasnih mesečnih in po končni situaciji; - da je obračunsko obdobje od prvega do zadnjega v mesecu; - da je izvajalec je obvezen dostaviti račun oz. situacijo opravljenih del do 25. v tekočem mesecu vodstvu gradbišča; - da je naročnik je dolžan izstavljeno situacijo pregledati in jih potrditi v roku do 15. v mesecu; - da iz računa št. 1809-10 z dne 31. 3. 2010 (priloga B 7) izhaja, da se s predmetnim računom zaračunavajo tožeči stranki izvedena oziroma opravljena dela strojnih inštalacij v obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 3. 2010 v skupni vrednosti 21.076,60 EUR, specificirana v prilogi k računu.; - da so opravljena in zaračunana dela potrjena v končni in II. začasni situaciji (v prilogi B 4 in B 5); - da je valuta (zapadlost) za plačilo določena dne 15. 5. 2010, kar izhaja iz štampiljke odgovornih oseb na računu v prilogi A 5; - da je rok za izvršitev plačila za opravljena dela po navedenem računu torej do 15. 5. 2010; - da je izpodbijana asignacijska pogodba v prilogi A 4 sklenjena dne 30. 4. 2010, torej znotraj dogovorjenega plačilnega roka in tudi realizirana z direktnim plačilom preko P. d.d.

44. Tako je glede na te pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zmoten pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ne gre za sočasno izpolnitev dvostranske pogodbe, ker izhaja iz zmotne pravne predstave, da je nemogoče govoriti o sočasnosti, če se delo opravi v marcu 2010, plačilo pa prejme v maju 2010, pri tem pa, kot je povedano, prezre odločilno pravno okoliščino, da sta sedaj pravdni stranki že s pogodbo dogovorili kot način plačila asignacijo (kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje) in da je bil pogodbeno določen način izdaje računov in njihovo potrjevanje ter s tem rok plačila ali drugače povedano, obstajal je pogodbeni dogovor glede sočasnosti izpolnitve.

45. Pravila o sočasnosti izpolnitve veljajo tudi po ZFPPIPP (1) in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so plačila z asignacijo bila v naprej s podizvajalsko pogodbo dogovorjena in da je bila asignacija za plačilo po računu št. 1809-10 z dne 31. 3. 2010 z valuto 15. 5. 2010, sklenjena 30. 4. 2010, je bila sklenjena v pogodbenem roku in plačilo ni bilo izvedeno z zamudo, je pravilen njegov materialno pravni zaključek, da asignacija ni izpodbojna, ker objektivni pogoj izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP ni podan, saj pri sočasnosti izpolnitve obveznosti ni mogoče govoriti o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja tožeče stranke. Izpolnitvi v pogodbenem roku ni mogoče odreči pravne značilnosti sočasnosti izpolnitve in ne gre za izpodbojno pravno dejanje.

46. Pritožbeno sodišče poudarja, da se sodišču prve stopnje, potem, ko je pravilno presodilo, da v zvezi z izpodbijanim dejanjem ni dokazan obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti oziroma, da izpodbijano dejanje sploh ni izpodbojno, ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem subjektivnega pogoja izpodbojnosti po po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen), zato se tudi pritožbeno sodišče ne bo izjasnjevalo o pritožbenih navedbah v zvezi s tem, ker je za presojo sporne zadeve nepotrebno, kot je za presojo sporne zadeve nepotrebno izjasnjevanje o pritožbenih navedbah glede uporabe 631. člena OZ.

47. Poleg tega pa pritožba vsebuje vrsto pritožbenih novot, za katere pritožba ne pove, zakaj teh navedb ni mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP). Tako so pritožbene novote naslednje pritožbene navedbe: - vsaj dve od treh vpletenih strank v ta posel sta veliki gospodarski družbi, ki razpolagata s pravnimi službami - torej s strokovnjaki, ki razlikujejo med asignacijo in cesijo, strokovnjaki, ki te pogodbe sestavijo in pogledajo, ter na koncu direktorju ob podpisu tudi razložijo razliko med enim in drugim pravnim poslom. Tako ni relevantno, če sam direktor v času zaslišanja teh dveh poslov ne loči, relevantno je, da družba razpolaga z znanjem ali pa si ga lahko pridobi, kaj pomeni eno in drugo. Tudi skrbnost dobrega gospodarstvenika zahteva od gospodarskih družb v pravnem prometu, da to razliko poznajo. Morebitna opustitev te skrbnosti gre potem na škodo tistega, ki je opustil to, da bi se o različnih pravnih poslih, se pravi o pogodbah, ki jih podpisuje podučil. Za gospodarsko družbo se v pravnem prometu zahteva večja skrbnost kot za fizično prava neuka osebo. Tudi sama Podizvajalska pogodba jasno pravi v 22. členu, da so vse spremembe in dopolnitve veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki, se pravi kot aneks ali dodatek; - da je sodišče prve stopnje naredilo povsem napačno dokazno oceno pričanja priče M. O., ki je kot tehnični direktor P. ? dolga leta sodeloval z I. d. d.. Prav tako se giblje v istih poslovnih krogih regije in mu na noben način ni moglo ostati neznano, kaj se s to gospodarsko družbo dogaja, saj mu je zagotovo že skrbnost direktorovanja, se pravi opravljanja njegove funkcije narekovala, da sledi kaj se dogaja s poslovnimi partnerji, o tem pa se je tudi sicer veliko govorilo v poslovnih krogih. Ni res, da v kolikor bi vedeli za finančne težave stečajnega dolžnika, pritožnika, z njim ne bi sklenili pogodbe oziroma posla ne bi speljali do konca. Kot je povedal O., je bil I. d.d. nosilec vse gradbene dokumentacije, to pa je izredno težko, predvsem pa drago in zamudno prenesti na novega izvajalca, zato so zadevo rešili zelo elegantno, dogovorili so cesijo kot način plačila v podizvajalski pogodbi, potem pa izvedli asignacijo in na ta način prikladno obšli vse finančne nevšečnosti, ki so se v I. d.d. v tem času že na polno razcvetele. Skrbnost dobrega strokovnjaka, ki se zahteva od tehničnega direktorja narekuje, da veš kaj se dogaja na trgu, na katerega si polno vpet ali z lastno dejavnostjo ali pa v zvezi z lastnimi investicijami in tega O. ni mogel ignorirati, očitno pa glede na zapisan 6. člen glede načina plačila, tudi ni ignoriral. Sodišče pa je s tem, ko je nasedlo njegovemu pričanju, to prakso izigravanja ostalih stečajnih upnikov in stečajne zakonodaje le še podprlo (s temi novotami želi pritožba izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa je dejansko več kot izpodbijanje dokazne ocene, saj daje vrednostne ocene izpovedi skozi pritožbene novote); - da sklenitev predmetne asignacijske pogodbe ne pomeni pravnoteshničnega olajšanja 631. člena OZ, saj ta določba predstavlja le zakonsko možnost podizvajalcu, ki jo ta lahko izkoristi ali pa tudi ne, da na tej podlagi zahteva plačilo. Tako 631. člen OZ ni izključna in edina (kogentna) zakonita možnost poplačila podizvajalca in je tako poplačilo mogoče tudi na drugi pravni podlagi, skladno s splošnimi načeli obligacijskega prava, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ). Prav to drugo pravno podlago pa predstavlja predmetna asignacijska pogodb. Poleg tega, da podizvajalec ni nikoli izjavil svoje volje, da uveljavlja plačilo na podlagi 631. člena OZ, pa dodatno pri zakoniti cesiji sodelovanje stečajnega dolžnika sploh ni potrebno. Podizvajalec namreč brez sodelovanja ali celo vedenja podjemnika (v tem primeru stečajnega dolžnika) naslovi zahtevek direktno na naročnika in dokazuje izpolnitev ostalih zakonskih pogojev iz 631. člena OZ. Pri realizaciji predmetnega poplačila je bil ravno stečajni dolžnik ključno sodeloval in izrazil svojo voljo in podpisal asignacijsko pogodbo in P. d.d. na podlagi tega njegovega soglasja plačilo podizvajalcu tudi izvedla. S tem je med strankami nastalo neko novo pravno razmerje, ki ne ustreza 631. členu OZ. Zato je sklicevanje na to s strani sodišča povsem nerazumno in brezpredmetno. To novo pravno razmerje, ki je nastalo na povsem drugi pravni podlagi, katero predstavlja asignacijska pogodba in ne OZ. Navedeno potrjuje v kolikor bi šlo za poplačilo na podlagi zakonite cesije po 631. členu OZ, bi P. ? nedvomno navedla, da je šlo za poplačilo na tej podlagi, skupaj z ugotovitvijo, da so bili za to izpolnjeni tudi ostali v tej določbi predpisani zakonski pogoji. Četudi bi v osnovi že zdržalo sicer deplasirano razlogovanje sodišča, sklenjena asignacijska pogodba predstavlja novacijo pravnega razmerja, saj je bila s sklenitvijo asignacijske pogodbe z dne 09. 03. 2011 spremenjena pravna podlaga plačila P. ?, ki nikakor ni 631. člen OZ.

49. Tako pritožba po vsem navedenem neuspešno izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, potem ko je pravilno presodilo, da pogodba o asignaciji z dne 30. 4. 2010 ni izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP.

50. Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile in ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in logični ter jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

51. Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

52. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

53. Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj dr. Miodrag Đorđević, Upoštevnost sodne prakse po ZPPSL glede na pravno ureditev izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravosodni bilten št. 1/2012, Ljubljana 2012, stran 135-136.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 272, 272/1, 272/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4Njk3