Sodba II Ips 584/96

Jedro

Tudi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti kumulativno podani običajni elementi odškodninskega delikta, to je kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, krivda in vzročnost med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Po ugotovitvah nižjih sodišč je prišlo do prenehanja najemnega razmerja med toženkama in posledično do prenehanja podnajemnega razmerja med tožnico in prvo toženko zaradi tega, ker je tožnica ravnala protipogodbeno (ni izpolnjevala dogovorjenih obveznosti: ni plačevala najemnine v dogovorjeni višini in v poslovnih prostorih je opravila nedopustne posege). Ker je prišlo do prenehanja podnajemnega razmerja iz razlogov na njeni strani, ravnanje toženk (sklenitev poravnave in z njo dogovorjena rešitev spora) ni bilo protipravno. Z drugimi besedami pomeni, da je druga toženka v sporu s prvo toženko na podlagi 28. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih utemeljeno zahtevala prenehanje najemnega razmerja in izpraznitev poslovnih prostorov in da ima s poravnavo dosežen sporazum toženk o njunem najemnem razmerju zakonito podlago. Ker je prenehanje najemnega in podnajemnega razmerja posledica tožničinega protipogodbenega ravnanja, za njeno škodo, ki ji nastaja zato, ker ne more več opravljati gostinske dejavnosti v spornih prostorih, toženki nista odgovorni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da sta ji toženki dolžni plačati tolarsko protivrednost 31.840 DEM in 2,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženk.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji poudarja, da je bilo najemno razmerje med toženkama dogovorjeno do 15.7.1995 in druga toženka je soglašala tudi s podnajemnim razmerjem med tožnico in prvo toženko. Tekom spora med toženkama pa je prišlo do sklenitve poravnave, s katero se je prva toženka zavezala izprazniti sporne poslovne prostore v 8 dneh in jih izročiti drugi toženki. Ta poravnava pa na tožnico kot tretjo osebo ni mogla učinkovati. Toda s poravnavo so se dejansko urejali tudi odnosi s tožnico in ne zgolj med toženkama. Ker sta toženki ob sklepanju poravnave vedeli, da prostore zaseda tožnica, da jih ima pravico uporabljati do 15.7.1995 in da je druga toženka soglašala s podnajemno pogodbo, je bilo obema toženkama jasno, da poravnavo sklepata v škodo tožnice. Ugotovitve višjega sodišča v tem sporu so v nasprotju z ugotovitvami istega sodišča v sodbi I Cp 1511/92. Na podlagi enakega dejanskega stanja ni možno različno uporabljati materialno pravo. Po podnajemni pogodbi je bila upravičena zviševati najemnino prva toženka. Ta najemnine pa ni zviševala in zato je bila tožnica dolžna plačevati le prvotno dogovorjeno najemnino. Tožnice zato ne morejo zadeti škodljive posledice zaradi neizvrševanja pogodbenih obveznosti.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po revizijskih izvajanjih je sporna materialnopravna presoja spora. Glede na uveljavljeni dejanski tožbeni temelj in v tožbi postavljen zahtevek je bilo potrebno spor pravdnih strank presoditi po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo pravice pogodbenika do povračila škode v primeru, če je sopogodbenik kršil pogodbeno dogovorjene obveznosti. Po določilu drugega odstavka 262. člena ZOR je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi tega, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti ali pa je zamudil z njeno izpolnitvijo. Po določilu 263. člena ZOR pa je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Po stališčih teoretikov je po tem določilu dolžnik prost odškodninske odgovornosti tudi v primeru, če dokaže, da ni kriv. Za povrnitev pogodbene škode pa se smiselno uporabljajo tudi določbe zakona o obligacijskih razmerjih o povrnitvi izven pogodbene škode (269. člen ZOR). Predmet presoje po navedeni pravni podlagi je bilo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je prva toženka s pogodbo o podnajemu 21.4.1989 oddala tožnici v podnajem poslovne prostore, ki jih je dobila v najem od druge toženke 5.7.1983, da sta obe toženki v naslednjih letih sprožili zoper tožnico nekaj pravd zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je tožnica prevzela s podnajemno pogodbo ter da je v zadevi pod opr. št. P 180/93 na Temeljnem sodišču v Ljubljani, enoti v Domžalah druga toženka vložila zoper prvo toženko tožbo zaradi izpraznitve poslovnih prostorov, ki so bili predmet najemne in podnajemne pogodbe, ker so se v najem oddanih poslovnih prostorih opravljali nedopustni gradbeni posegi in ker najemnik ni plačeval dogovorjene najemnine. V okviru te pravde sta toženki sklenili 25.11.1993 sodno poravnavo, s katero se je prva toženka zavezala, da bo izpraznila gostinske poslovne prostore v 8 dneh. Prva toženka je nato z dopisom 13.12.1993 pozvala tožnico to je podnajemnico, da v roku 8 dni izprazni gostinske prostore. Ker prostorov ni prostovoljno izpraznila, je bila 30.3.1994 opravljena prisilna izvršba. Glede na ugovore toženih strank v tej pravdi sta sodišči nižjih stopenj kot predhodno vprašanje ugotavljali ali je tožnica kot oškodovanka zakrivila s svojim protipogodbenim ravnanjem razdrtje najemne pogodbe med toženima strankama. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica samovoljno posegala v stanje poslovnih prostorov (odstranila je lesene obloge z zidu, prestavila vrata in vstavila ena nova vrata in podobno) in da ni plačevala pogodbeno dogovorjene najemnine ampak le po 5.900,00 SIT za 225 m2 poslovnih prostorov. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da je tožnica sama kršila kar dve pogodbeni določili, ki sta po določilu 28. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih utemeljevali najemnikov odstop od pogodbe (kar velja po določilu prvega odstavka 32. člena istega zakona tudi za podnajemno pogodbo). Nadalje sta zaključili, da je tožnica s svojim navedenim ravnanjem sama zakrivila, da je prišlo do razdrtja pogodbe in da ji je nastala škoda zaradi predčasnega prenehanja podnajemne pogodbe. Tožničin odškodninski zahtevek zoper toženi stranki sta zato zavrnili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili v uvodu te odločbe navedene pravne predpise in utemeljeno zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. V tožbi se opira odškodninski zahtevek na kršitev pogodbe. Toda tudi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti kumulativno podani običajni elementi odškodninskega delikta, to je kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, krivda in vzročnost med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Po ugotovitvah nižjih sodišč je prišlo do prenehanja najemnega razmerja med toženkama in posledično do prenehanja podnajemnega razmerja med tožnico in prvo toženko zaradi tega, ker je tožnica ravnala protipogodbeno (ni izpolnjevala dogovorjenih obveznosti: ni plačevala najemnine v dogovorjeni višini in v poslovnih prostorih je opravila nedopustne posege). Ker je prišlo do prenehanja podnajemnega razmerja iz razlogov na njeni strani, ravnanje toženk (sklenitev poravnave in z njo dogovorjena rešitev spora) ni bilo protipravno. Z drugimi besedami pomeni, da je druga toženka v sporu s prvo toženko na podlagi 28. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih utemeljeno zahtevala prenehanje najemnega razmerja in izpraznitev poslovnih prostorov in da ima s poravnavo dosežen sporazum toženk o njunem najemnem razmerju zakonito podlago. Ker je prenehanje najemnega in podnajemnega razmerja posledica tožničinega protipogodbenega ravnanja, za njeno škodo, ki ji nastaja zato, ker ne more več opravljati gostinske dejavnosti v spornih prostorih, toženki nista odgovorni. Tožničin odškodninski zahtevek zoper toženki tako tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. V zvezi s tožničinimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da so njena materialnopravna izvajanja zmotna, ker pri tem ne upošteva med postopkom na nižjih stopnjah ugotovljenih odločilnih okoliščin spora (da je prenehanje najemnega razmerja posledica njenega protipogodbenega ravnanja). Ker sodišči druge in prve stopnje pri odločanju nista zmotno uporabili materialno pravo, med postopkom pa tudi nista zagrešili uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 443/2005
• VSK Sodba Cpg 92/2021
• VSL sodba I Cpg 1264/03