<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 971/2003
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.971.2003

Evidenčna številka:VDS03596
Datum odločbe:30.09.2005
Področje:delovno pravo
Institut:prisilna poravnava - odpravnina - zamuda - obrestna mera - plačilo zamudnih obresti

Jedro

Če delodajalec delavcu ne izplača odpravnine v rokih, določenih v

sklepu o prisilni poravnavi, ampak z zamudo, mu zaradi zamude s

plačilom dolguje tudi zamudne obresti po obrestni meri, določeni

z zakonom (ZPOMZO) in ne le zamudne obresti po TOM, ki so sicer

določene v sklepu o prisilni poravnavi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska

609.527,10 SIT, za čas od 10.12.2000 do 12.11.2001 in sicer v

višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšani za

temeljno obrestno mero, od tako izračunanih obresti pa še

zakonite zamudne obresti od 18.11.2002 dalje do plačila (1.

odstavek izreka). Poleg tega pa je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki stroške postopka v znesku 94.800,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2003 dalje do plačila, vse

v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da napadena sodba

gradi na ponavljanju navedb tožeče stranke v tožbi, ter nima

nikakršnega razloga o tem, zakaj ne sprejema navedb tožene

stranke, da je v izvršilnem postopku opr. št. I X/01 tožena

stranka tožniku izplačala vse, kar dolguje iz sklepa o potrditvi

prisilne poravnave. Ta sklep o potrditvi prisilne poravnave opr.

št. St X/98 Okrožnega sodišča v K. ne določa v primeru zamude

plačila zamudnih obresti v višini obrestne mere zamudnih obresti,

zmanjšanih za temeljno obrestno mero, temveč le temeljno obrestno

mero, te obresti pa je tožena stranka tožeči plačala v izvršilnem

postopku. Osnova za obveznost tožene stranke je tudi glede

obresti sklep o potrditvi prisilne poravnave. Zato gredo tožeči

stranki le zamudne obresti po temeljni obrestni meri in nič več.

Tako je odločilo tudi Višje sodišče v K. v svoji odločbi II Cp

X/2001 z dne 9.10.2001. Tožnik ne more v posebnem postopku

uveljavljati višjih zamudnih obresti od tistih, ki mu jih

priznava pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave.

Drugačno sklepanje napadene sodbe je napačno in zgrešeno.

Ker je o zahtevku za obresti po pravnomočnem sklepu opr. št.

St X/98 že odločeno v izvršilnem postopku, v katerem so bile

priznane obresti po temeljni obrestni meri, zavrnjene pa zakonite

zamudne obresti, je bilo o tožnikovem zahtevku že odločeno in gre

za res iudicata. To narekuje zavrženje tožbe. Poleg tega pa za

odločanje ni pristojno delovno sodišče, ker ne gre za spor iz 4.

člena ZDSS, ampak za odločanje o višini zamudnih obresti po

sklepu o prisilni poravnavi, kar ni vprašanje iz delovnega

razmerja. Napadena sodba ni sodba stvarno pristojnega sodišča,

napačno je odločeno o že pravnomočno odločeni zadevi v sodnem

postopku I 01/00091, tožniku pa se priznava akcesorno terjatev,

ki nima osnove v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St

X/98.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS,

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka iz

4. in 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja

pritožba niti drugih bistvenih kršitev iz 1., 2., 3., 6.,

7., 8., 11. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, od katerih je

odvisna pravilna odločitev v obravnavanem individualnem delovnem

sporu, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in

pravilno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialnopravno

pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami

in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s

pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Iz sklepa Višjega sodišča v K. opr. št. II Cp X/2001 z dne

9.10.2001 izhaja, da je višje sodišče delno ugodilo ugovoru in

delno spremenilo izpodbijani sklep o izvršbi tako, da se

izvršilni predlog upnika, kolikor zahteva zamudne obresti, višje

od obresti po temeljni obrestni meri, zavrne, v preostalem delu

pa je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Iz

razlogov navedenega sklepa izhaja, da je bil sklep o izvršbi

delno spremenjen zato, ker je višje sodišče ugotovilo, da v

izvršilnem naslovu (tj. v sklepu Okrožnega sodišča v K., opr. št.

St X/98 o potrjeni prisilni poravnavi, s katerim je bila

ugotovljena upnikova terjatev iz naslova odpravnine) niso

navedene obresti, kot jih je uveljavljal upnik in jih je s

sklepom o izvršbi priznalo sodišče prve stopnje. Upnik (to je

tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu) je od vložitve

izvršilnega predloga dalje uveljavljal zakonite zamudne obresti,

za kar nima podlage v izvršilnem naslovu, saj so po sklepu o

prisilni poravnavi priznane le obresti po temeljni obrestni meri.

Stališče tožene stranke, da gre v tem individualnem delovnem

sporu za "res iudicata", to je za pravdo o zahtevku, o katerem je

bilo že prej pravnomočno razsojeno, je zmotno. Iz navedenega

sklepa Višjega sodišča v K. je razvidno, da je to sodišče

odločalo le o ugovoru dolžnice (to je tožene stranke v tem

individualnem delovnem sporu) zoper sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v K. zaradi izterjave 609.517,10 SIT s pp, ni pa odločalo

v pravdi o zahtevku za plačilo višjih zamudnih obrestih od

priznanih s sklepom o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St

X/98 z dne 19.12.1999. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in ki je vselej podana, če je bilo

odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je

bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že

sklenjena sodna poravnava.

Tudi ugovor stvarne pristojnosti, ki ga tožena stranka ponovno

uveljavlja v pritožbi, ni utemeljen, saj tožeča stranka s tožbo

uveljavlja plačilo zamudnih obresti od odpravnine, do katere je

upravičena zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno

presežnemu delavcu. Za odločanje o tovrstnih terjatvah iz

delovnega razmerja je pristojno delovno sodišče v skladu z

določbo 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur.l. RS št. 19/1994 - ZDSS), po kateri so delovna sodišča

pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o

premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz

delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem

in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri

delu in poklicne bolezni. Obresti so akcesorne obveznosti, zato o

zahtevku za plačilo zamudnih obresti od glavnice iz naslova

terjatve iz delovnega razmerja odloča delovno sodišče, čeprav gre

za obveznosti, ki se navezujejo na postopek prisilne poravnave.

Gre za odločanje o premoženjski pravici, katere temelj je v

delovnem razmerju tožnika pri toženi stranki, kot je pravilno

ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe. Tudi

absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 4. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, torej ni

podana.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni

upravičena do višjih zakonskih zamudnih obresti od prepozno

izplačane glavnice iz naslova odpravnine trajno presežnemu

delavcu, kot so ji bile priznane s pravnomočnim sklepom o

potrditvi prisilne poravnave (le v višini temeljne obrestne

mere). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v

sklepu o potrjeni prisilni poravnavi opredeljena višina

odpravnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku,

način poplačila in obresti v višini temeljne obrestne mere,

ki jih je tožena stranka dolžna obračunati v primeru

poplačila terjatve v določenih rokih. Terjatev bi morala

biti - glede na pravnomočni sklep o potrditvi prisilne

poravnave - poravnana v enem letu po potrditvi prisilne

poravnave. Tožena stranka je po preteku enega leta še vedno

dolgovala tožniku glavnico v višini 609.517,10 SIT, ki je

bila poravnana šele v izvršilnem postopku. Ker je bila z

izplačilom v zamudi in je bil zadnji obrok iz naslova

odpravnine plačan šele 12.11.2001 namesto 10.12.2000, je v

skladu z določbo 1. odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) dolžna plačati zamudne

obresti po obrestni meri, določeni z (zveznim) zakonom, to pa je

za sporno obdobje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih

obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur. l. RS št.

45/1995). S sklepom o potrjeni prisilni poravnavi so bile, kot je

že navedeno, določene zamudne obresti po temeljni obrestni meri

le za primer plačila odpravnin presežnim delavcem, med katerimi

je bil tudi tožnik, v rokih, ki so v sklepu določeni, ne pa za

primer zamude. Tožniki so na takšne pogoje plačila očitno

pristali, čeprav že iz same priloge A k sklepu o potrjeni

prisilni poravnavi (A1) izhaja, da terjatve iz naslova

odravnine spadajo med prednostne terjatve iz 2. odstavka

160. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (ZPPSL -

Ur.l. RS št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami). Prednostne

terjatve se poravnajo kot stroški postopka (stečajnega postopka

oz. postopka prisilne poravnave), zanje pa potrjena prisilna

poravnava nima pravnega učinka in za tovrstne terjatve sploh ne

veljajo pogoji prisilne poravnave. Zato je tožnik na podlagi

citirane določbe 1. odstavka 277. člena ZOR upravičen do

zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačane odpravnine oz.

do razlike med zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestmi po TOM,

ki jih je prejel, kar mu je pravilno prisodilo sodišče prve

stopnje.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu

zahtevku za plačilo procesnih obresti od neplačanih obresti

od vložitve tožbe dalje, saj je takšna odločitev v skladu z

določbo 2. odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da je od

neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od

dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP

 


Zveza:

ZOR člen 277, 277/1, 277, 277/1. ZPOMZO člen 1, 1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODAzMw==