<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 661/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.661.2004

Evidenčna številka:VDS03225
Datum odločbe:05.06.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje - odpoved pogodbe - prisilna poravnava - invalid

Jedro

Ker je bil tožnik invalid III kategorije, podana redna

odpoved PZ iz poslovnega razloga ni zakonita, saj ni

dokazano, da mu ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega

dela ali dela s skrajšanim delovnim časom skladno s predpisi

o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.(1. odst. 116.

člena ZDR). Te pogoje iz 116. člena ZDR ugotavlja posebna

komisija (103. člen ZPIZ), vendar je bilo izvrševanje te

določbe z 446. členom ZPIZ začasno odloženo. To pomeni, da

delovnemu invalidu iz poslovnih razlogov sploh ni mogoče

odpovedati PZ, razen v primeru uvedbe postopka za prenehanje

delodajalca (4. odstavek 116. člena ZDR).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito

razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena

stranka dne 28.11.2003 podala tožniku (1. tč. izreka). Ugotovilo

je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 28.12.2003

ni prenehalo in da še vedno traja in da je tožena stranka dolžna

tožnika pozvati na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu

za obdobje od 29.12.2004 do ponovne reintegracije v delovno

razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto

prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in

ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke

in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače in ostale neto

prejemke iz delovnega razmerja, za čas od 29.12.2003, pa do

ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in

zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v

roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožniku vpisati v delovno

knjižico delovno dobo za čas od 29.12.2003 dalje do ponovne

reintegracije v delovno razmerje (2. tč. izreka). Toženi stranki

je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku

89.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

prvostopenjske sodbe do plačila (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je ni podpisal prisilni

upravitelj. Pristojnosti upravitelja prisilne poravnave se

nanašajo izključno na postopek prisilne poravnave, zato

upravitelj prisilne poravnave ne postane zakoniti zastopnik

družbe, ampak ima te pristojnosti še vedno poslovodja ali

direktor. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali

je 51. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99), citiran v 244.

členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002,

sploh prenehal veljati celoti. Sodiše prve stopnje tudi ni

zavzelo jasnega stališča, zakaj ni upoštevalo določbe 233. čl.

ZDR, o tem, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic,

obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred

dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so

veljali do njegove uveljavitve. V konkretnem primeru je bila

materialna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe potrjena

prisilna poravnava in načrt finančne reorganizacije s programom

presežnih delavcev, ki ga je tožena stranka dne 15.11.2002

sprejela na podlagi 51. čl. ZPPSL, ki je kot specialni zakon

urejal postopek prisilne poravnave, vključno prenehanjem delovnih

razmerij. Pri sprejemanju Načrta finančne reorganizacije in

programa presežnih delavcev, se je tožena stranka v celoti oprla

na 51. čl. ZPPSL, ki za primer prisilne porvnave kot eno od metod

finančne reorganizacije, predvideva zmanjšanje števila pri

dolžniku zaposlenih delavcev. Pri tem v skladu z ZPPSL ni bilo

potrebno sestaviti seznama presežnih delavcev, čeprav se je zanje

vedelo, saj drugače načrta sploh ne bi bilo možno finančno

ovrednotiti. Z izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka

zaključila postopek finančne reorganizacije, ki ga je začela

15.11.2002. Pravila igre se med postopkom ne morejo spreminjati.

Smisel poravnave je ravno v tem, da se dolžniku omogoči, da z

izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije zagotovi pogoje

za nadaljnje poslovanje. V skladu z določbami ZPPSL invalidi in

starejši delavci ne uživajo posebnega varstva in niso varovane

kategorije. Po mnenju tožnene stanke je odpoved pogodbe o

zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca ali

prisilne poravnave v ZDR prenešena le zaradi celovitosti urejanja

področja v enotnem zakonu, sicer pa v celoti sledi ureditvi, ki

je že veljala v 51. čl. ZPPSL, ne pa zaradi tega, ker bi

zakonodajalec za primer prisilne poravnave želel posebej

zaščititi takoimenovane varovane kategorije. Tožena stranka

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da se je postopek

prisilne poravnave pri toženi stranki sicer res začel že v letu

2002, vendar so se presežni delavci začeli določati šele v letu

2003, ko je že veljal novi ZDR, ki pozna zaščito invalidov pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v postopku prisilne poravnave.

Tožena stranka pri izbiri presežnih delavcev ni upoštevala

določil kolektivne pogodbe in tudi ne kriterijev, ki jih je

določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90,

5/91, 71/93) ki je nehal veljati 31.12.2002. Tožena stranka je

tožniku, ki je invalid, pogodbo o zaposlitvi odpovedala v

nasprotju s 116. čl., ki določa, da delodajalec invalidu ne sme

odpovedati delovnega razmerja iz poslovnega razloga. Pritožba

sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zavzelo jasnega

stališča do 233. čl. ZDR, saj se je ves postopek vrtel prav okrog

te določbe, sodišče prve stopnje je neizpodbitno ugotovilo, da je

tožena stranka presežke začela ugotavljati šele v letu 2003.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP

sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo

nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost

sodbe. Iz pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni

obrazložilo, zakaj ni upoštevalo določbe 233. čl. ZDR, bi bilo

možno sklepati (tako pritožbene navedbe razume tudi tožnik v

odgovoru na tožbo), da tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka

339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov oz. če

v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa so

ti pritožbeni očitki povsem neutemeljeni, saj je sodišče prve

stopnje na 11. in 12. strani obrazložitve obsežno pojasnilo,

zakaj šteje, da je v tej zadevi potrebno uporabiti določbe novega

ZDR in ne določbe ZDR/90, kar je tudi sicer vsebina prehodne

določbe 233. čl. ZDR, na katero se sklicuje pritožba. Tudi sicer

navedeno ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, saj je vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti,

vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in ne gre za

vprašanje o odločilnih dejstvih.

Zmotno je stališče tožene stranke, da se postopek uveljavljanja

in varstva pravic v smislu določbe 233. čl. ZDR pričel že s

sprejemom načrta finančne reorganizacije. Ta dokument je sicer

vseboval podatke o številu odvečnih delavcev in seznam delovnih

mest, ki se ukinjajo, vendar pa na podlagi tega dokumenta delavci

še niso imeli nobenih možnosti, da začnejo kakršnekoli postopke

za varstvo svojih pravic. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi tega,

ker je bil načrt finančne reorganizacije sprejet še pred

uveljavitvijo ZDR, ni mogoče utemeljeno zahtevati, da se glede

varovanih kategorij ter celotnega postopka prenehanja delovnega

razmerja upoštevajo določbe ZDR/90 oz. 51. čl. ZPPSL. Prehodna

določba 233. čl. ZDR namreč določa, da se postopki uveljavljanja

in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega

razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po

predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega

zakona. Kot že rečeno, se postopek uveljavljanja varstva pravic

ni začel že s sprejemom načrta finančne reorganizacije. Sicer pa

tudi tožena stranka sama ni štela, da bi "postopek" morala

dokončati po določbah ZDR/90, saj sicer ne bi podala odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, temveč bi izdala sklep o prenehanju

delovnega razmerja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve

stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Sicer pa pritožba niti ne navaja, katerih odločilnih dejstev

sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa naj bi jih ugotovilo

napačno. Tako tožena stranka ne izpodbija odločilnega dejstva, da

je tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel status delovnega

invalida III. kategorije. Ob ugotovitvi, da je tožnik delovni

invalid III. kategorije, je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita. Prvi odstavek 116. čl. ZDR namreč povsem

nedvoumno določa, da delodajalec iz poslovnega razloga ne sme

odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, razen če mu

ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim

delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju. Da delovnemu invalidu ni mogoče zagotoviti drugega

ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom, v skladu s

103. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ -

Ur. l. RS št. 106/99, 72/00, 81/00, 124/00, 109/01, 108/02)

ugotavlja posebna komisija, katere sestava je določena z zakonom.

Na podlagi 446. čl. ZPIZ je uresničevanje te določbe začasno

odloženo, kar pomeni, da delovnemu invalidu iz poslovnih razlogov

sploh ni mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, razen v primeru

uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (četrti odstavek 116.

čl. ZDR), kar pa se v tej zadevi ni zgodilo.

Tožena stranka bi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku

morala upoštevati določbe ZDR o posebnem varstvu invalidov pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odpoved dana v času

veljavnosti tega zakona, obenem pa ni mogoče šteti, da bi šlo za

primer iz 233. čl. ZDR, ko bi morali uporabiti določbe prej

veljavnega ZDR/90, kakor je to že razloženo zgoraj.

Z navedbo, da je sporno, ali je 51. člen Zakona o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93 -

52/99) na podlagi 244. čl. ZDR v celoti prenehal veljati,

pritožba smiselno uveljavlja, da je zakonitost odpovedi pogodbe o

zaposlitvi potrebno presojati izključno na podlagi določb ZPPSL.

Takšno stališče je zmotno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila

dana v času veljavnosti ZDR, zato zanjo ni mogoče uporabljati

določb 51. čl. ZPPSL, saj je ta določba z uveljavitvijo novega

ZDR prenehala veljati, v kolikor je urejela prenehanje delovnega

razmerja delavcev zaradi potrjene prisilne poravnave. Navedeno

pomeni, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo upoštevati določbo prvega

odstavka 116. čl. ZDR o posebnem varstvu delovnih invalidov pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in svoje odločitve ni moglo

opreti zgolj na razveljavljeni del določbe 51. čl. ZPPSL, ki

takšnega posebnega varstva v resnici ni poznal.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da

je šlo v tem primeru za spreminjanje "pravil igre" med trajanjem

postopka finančne reorganizacije. Kakšna so pravila igre v času

uveljavitve novega ZDR, je bilo dovolj jasno določeno v 233. čl.

ZDR. Postopek uveljavljanja in varstva pravic se ni začel s

sprejemom načrta finančne reorganizacije, temveč je tožnik

odločitev delodajalca lahko izpodbijal šele takrat, ko je na

podlagi tega načrta bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede varstva invalidov pa so pravila igre takšna, da je

odločilen status v trenutku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V kolikor delavec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima status

delovnega invalida, potem uživa posebno varstvo, sicer pa ne.

Glede na to, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita že zaradi kršitve posebnega pravnega varstva pred

odpovedjo, ki ga ZDR zagotavlja delovnim invalidom, niti ni

bistveno, da sodišče prve stpnje ugotavlja, da bi odpoved moral

podati upravitelj v prisilni poravnavi in ne predsednik uprave.

Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvi

odstavek 106. čl. ZDR določa, da v primeru potrjene prisilne

poravnave odpovedi pogodbe o zaposlitvi poda upravitelj v

prisilni poravnavi. Določba 106. čl. ZDR je specialna v

primerjavi s splošno določbo 91. čl. ZDR, ki določa pristojnost

delodajalca, le-tega pa tudi v postopku prisilne poravnave

zastopa predsednik uprave, zato je v skladu s splošnimi pravili

potrebno uporabiti specialno določbo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo

izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično ugodilo

reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni bilo mogoče

opredeliti, kot za spor potrebnega stroška v smislu določbe

prvega odstavka 155. čl. ZPP. Ta namreč določa, da pri odločanju

o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva

samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/1, 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTIyMg==