Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba III Cpg 8/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:III.CPG.8.2005

Jedro

Upnik kot pooblaščeni predlagatelj ustavitve postopka prisilne

poravnave je torej lahko samo upnik, ki ima izkazano denarno terjatev

do dolžnika in je to terjatev v postopku prijavil v smislu 43. člena

ZPPSL.

Delnica sama po sebi v razmerju med delničarjem in družbo ne

izkazuje denarne terjatve do družbe. Prepoved vrnitve vložkov, s

katero se zagotavlja ohranitev osnovnega kapitala delniške družbe

(225. člen ZGD) je celo eno izmed osnovnih načel delniškega prava.

Pritožniki se glede obstoja terjatve sicer sklicujejo na pravico do

ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju

družbe, ki kot rečeno predstavlja samostojno premoženjsko upravičenje

delničarja, katero pa lahko uveljavi samo ob izpolnjeni predpostavki

uvedbe stečajnega postopka oziroma postopka likvidacije družbe. Z

uvedbo postopka prisilne poravnave te predpostavke niso izpolnjene,

saj je postopek prisilne poravnave sam po sebi negativna procesna

predpostavka za pričetek stečajnega postopka (2. odstavek 5. člena

ZPPSL).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožniki in dolžnik sami nosijo svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo predlog

delničarjev S d.o.o., B.B. in M.M. za ustavitev postopka prisilne

poravnave (tč. IV. izreka). Hkrati je potrdilo prisilno poravnavo med

dolžnikom in upniki, sprejeto na naroku dne 24.12.2004, na podlagi

katere so terjatve upnikov razdeljene v naslednje razrede:

1. razred: terjatve upnikov, na katere prisilna poravnava nima vpliva

in sicer ločitveni upniki, izločitveni upniki, upniki iz 2. odstavka

160. člena ZPPSL,

2. razred: vse ostale terjatve, ki ne sodijo v 1. razred in jih bo

dolžnik poplačal v višini 20 % v nominalni višini v roku enega leta

od pravnomčnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi,

3. razred: terjatve upnikov iz naslova neplačanih obresti od

prispevkov in davkov, ki so ali bodo obračunane do dneva pričetka

prisilne poravnave, za katere je po 3. odstavku 16. člena Zakona o

finančnem poslovanju podjetij, predviden odpust (tč. I. izreka).

Zoper sklep so pravočasno vložili pritožbo delničarji S d.o.o.,

B.B.in M.M. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in predlagali pritožbenemu

sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo

vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki primarno izpodbijajo odločitev prvostopnega sodišča, s

katero je zavrglo njihov predlog za ustavitev postopka prisilne

poravnave v smislu 1. odstavka 34. člena Zakona o prisilni poravnavi,

stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). V posledici napačne

odločitve o predlogu pritožnikov pa naj bi bila nezakonita tudi

potrditev prisilne poravnave, ker je prvostopno sodišče o potrditvi

prisilne poravnave odločalo še predno je preizkušalo predlog

pritožnikov za ustavitev postopka prisilne poravnave.

Poravnalni senat v postopku prisilne poravnave po uradni dolžnosti

preverja zgolj obstoj formalnih predpostavk za vodenje postopka.

Obstoj materialnih pogojev za sklenitev postopka prisilne poravnave,

med katere spada tudi ocena možnosti, da bo dolžnik izpolnil

obveznosti na način in pod pogoji v predlagani prisilni poravnavi, pa

poravnalni senat preizkuša samo na podlagi izrecnega predloga oseb,

navedenih v 1. odstavku 34. člena ZPPSL.

Pritožniki zatrjujejo, da imajo položaj upnika v postopku prisilne

poravnave na podlagi dejstva, da so delničarji dolžnika, za katerega

je izkazano, da ima po zadnji revidirani bilanci stanja osnovni

kapital večji od nič, na osnovi česar imajo priznano tudi glasovalno

pravico v postopku prsilne poravnave v smislu 3. odstavka 56. člena

ZPPSL. Takšno stališče je tudi po mnenju pritožbenega sodišča

materialnopravno zmotno. Kot upravičene predlagatelje za vložitev

predloga za ustavitev postopka prisilne poravnave zakon izrecno

navaja upniški odbor, upnika, ki je prijavil terjatve in upravitelja

prisilne poravnave. Pritožniki sicer pravilno povzemajo, da je smisel

omejitve števila oseb, na predlog katerih bo sodišče materialnopravno

preizkušalo pogoje prisilne poravnave, v tem, da naj o teh vprašanjih

(ali naj sodišče preizkuša ekonomsko podlago predlagane prisilne

poravnave) odločajo tisti, ki jih bodo prizadele ekonomske posledice

potrditve prisilne poravnave. Glede na trditve pritožnikov je torej

ključno vprašanje ali je pritožnike kot delničarje šteti za upnike

dolžnika glede na njihovo upravičenje do glasovalnih pravic iz 3.

odstavka 56. člena ZPPSL. ZPPSL pojmovno sicer ne opredeljuje koga

šteti kot upnika, vendar je glede na splošna načela obligacijskega

prava s pojmom upnika šteti udeleženca obligacijskega razmerja, ki je

upravičen od drugega udeleženca zahtevati določeno izpolnitveno

ravnanje (glej Obligacijski zakonik s komentarjem - Gospodarski

vestnik 2003, stan 55). Ker zakon uporablja pojem upnika, ki je

prijavil terjatev, je potrebno s tem razumeti udeleženca, ki ima

obligacijsko pravico od dolžnika terjati ustrezno izpolnitev. Glede

na pravne posledice, ki nastopijo z dnem začetka postopka prisilne

poravnave na terjatve upnikov (37. člen ZPPSL), v posledici česar se

nedenarne terjatve upnikov spremenijo v denarne terjatve, lahko upnik

v postopku prisilne poravnave prijavi zgolj denarno terjatev do

dolžnika. Upnik kot pooblaščeni predlagatelj ustavitve postopka

prisilne poravnave je torej lahko samo upnik, ki ima izkazano denarno

terjatev do dolžnika in je to terjatev v postopku prijavil v smislu

43. člena ZPPSL.

Delnice predstavljajo vrednostni papir, ki dajejo imetniku skupek

korporacijskih pravic, iz katerih izhajajo naslednja upravičenja:

- pravica do udeležbe pri upravljanju družbe,

- pravica do dela dobička in

- pravica do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji

ali stečaju družbe (2. odstavek 177. člena Zakona o gospodarskih

družbah - v nadaljevanju ZGD). Delnica sama po sebi v razmerju med

delničarjem in družbo ne izkazuje denarne terjatve do družbe.

Prepoved vrnitve vložkov, s katero se zagotavlja ohranitev osnovnega

kapitala delniške družbe (225. člen ZGD) je celo eno izmed osnovnih

načel delniškega prava. Pritožniki se glede obstoja terjatve sicer

sklicujejo na pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po

likvidaciji ali stečaju družbe, ki kot rečeno predstavlja samostojno

premoženjsko upravičenje delničarja, katero pa lahko uveljavi samo ob

izpolnjeni predpostavki uvedbe stečajnega postopka oziroma postopka

likvidacije družbe. Z uvedbo postopka prisilne poravnave te

predpostavke niso izpolnjene, saj je postopek prisilne poravnave sam

po sebi negativna procesna predpostavka za pričetek stečajnega

postopka (2. odstavek 5. člena ZPPSL). Delničar torej nima izkazane

denarne terjatve do dolžnika iz naslova upravičenja do preostalega

premoženja v smislu 3. alineje 2. odstavka 177. člena ZGD. O

položaju delničarja kot upnika tudi ni mogoče govoriti zgolj v

povezavi z določbo 3. odstavka 56. člena ZPPSL, ki delničarju daje

podlago za uveljavljanje glasovalne pravice ob podanih predpostavkah

v navedeni določbi. Pojem terjatve iz drugega stavka v 3. odstavku

citiranega člena je potrebno razumeti zgolj v povezavi z 2. odstavkom

istega člena, s katerim je urejen princip oblikovanja glasovalnih

pravic različnih upnikov glede na naravo prijavljenih terjatev. Da je

torej omogočeno ugotavljanje vseh glasovalnih pravic (tako upnikov

kot delničarjev), se torej tudi za delničarje ugotavljajo terjatve,

vendar zgolj kot merilo za ugotovitev glasovalnih pravic v postopku

prisilne poravnave. Takšna ugotovitev pa nima učinka v tem smislu, da

bi na tej podlagi bila delničarju priznana terjatev v smislu

obligacijskega upravičenja od družbe uveljavljati izpolnitev denarne

obveznosti. Iz navedenih razlogov je materialnopravno pravilna

odločitev prvostopnega sodišča, ko je zavrglo predlog pritožnikov za

ustavitev postopka prisilne poravnave, saj niso izkazali položaja

upnika kot upravičenega predlagatelja do tovrstnega predloga. S tem

pa je ovržen tudi izrecno uveljavljani pritožbeni razlog, da je

prvostopno sodišče o potrditvi prisilne poravnave odločalo v

nasprotju z 58. členom ZPPSL, ker se ni spustilo v materialnopravno

presojo pogojev prisilne poravnave.

Pritožniki izpodbijajo sklep o potrditvi prisilne poravnave tudi s

trditvijo, da prvostopno sodišče v postopku glasovanja o prisilni

poravnavi ne bi smelo priznati glasovalnih pravic delničarju

J d.o.o. Velenje, ki je hkrati v 100 % lasti dolžnika. Nepravilno

upoštevanje glasovalnih pravic v postopku glasovanja o prisilni

poravnavi samo po sebi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve

postopka v smislu 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZPPSL, zato je tako zatrjevano kršitev potrebno obravnavati v okviru

procesnih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZPPSL. Zatrjevana kršitev bi bila torej relevantna zgolj v primeru,

da bi, v kolikor bi bila dejansko izkazana, lahko vplivala na

zakonitost in pravilnost odločitve prvostopnega sodišča.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je poravnalni

senat glasovalne pravice priznal upnikom v višini 156.797.677,40 SIT.

Hkrati je priznal glasovalne pravice delničarjem v višini

117.537.554,59 SIT. Skupno število glasovalnih pravic je po

ugotovitvi prvostopnega sodišča znašalo 274.335.231,99 SIT. Za

potrditev prisilne poravnave so bili oddani glasovi upnikov v višini

134.255.666,85 SIT in delničarjev v višini 105.602,803,77 SIT. Iz

priloge k zapisniku o naroku za prisilno poravnavo z dne 24.12.2004

je razvidno, da je bilo delničarju J d.o.o. iz naslova glasovalnih

pravic po 3. odstavku 56. člena ZPPSL priznanih glasov v višini

95.414.100,64 SIT, katere je prvostopno sodišče upoštevalo tudi v

okviru glasov delničarjev, ki so bili oddani za potrditev prisilne

poravnave. Za ugotovitev o relevantnosti očitane kršitve v zvezi z

glasovalnimi pravicami navedenega delničarja je torej odločilno, ali

bi v primeru, da sodišče navedenemu delničarju ne bi priznalo

glasovalnih pravic iz naslova delnic, le-to vplivalo na pravilnost

ugotovitve o potrditvi prisilne poravnave. V kolikor bi se glasovalne

pravice navedenega delničarja ne upoštevale, bi se za citirani znesek

95.414.100,64 SIT zmanjšal skupen obseg glasovalnih pravic

(274.235.231,99 SIT) tako da bi skupen obseg glasovalnih pravic

znašal 178.921.131,35 SIT. Za isti znesek pa bi se zmanjšal obseg

ugotovljenih glasov za potrditev prisilne poravnave (239.858.470,62

SIT) tako da bi število glasov za potrditev prisilne poravnave

znašalo 144.444.369,98 SIT. Iz tako ugotovljenega rezultata izhaja,

da bi brez upoštevanja glasovalnih pravic delničarja J d.o.o. za

potrditev prisilne poravnave glasovalo 80,73 % glasov vseh

upravičencev z glasovalno pravico. Ker bi tudi tako ugotovljeni

rezultat presegel prag, ki ga za sprejetje prisilne poravnave

predpisuje 1. odstavek 56. člena ZPPSL, se tako izkaže, da očitana

kršitev v zvezi s priznanjem glasovalnih pravic navedenemu delničarju

ni mogla vplivati na pravilnost ugotovitve o potrditvi prisilne

poravnave, zato v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka v

smislu 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Glede

na navedeno se pritožbenemu sodišču z vprašanjem, ali navedenemu

delničarju pripadajo glasovalne pravice, ni bilo potrebno ukvarjati

(1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa

ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZPPSL). Ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče ob tem, ko je

pravilno zavrglo predlog pritožnikov za ustavitev postopka prisilne

poravnave, pa je pravilna tudi odločitev o potrditvi prisilne

poravnave glede na izpolnjene pogoje iz 56. člena ZPPSL. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani

sklep potrdilo.

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve

stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1.

odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Do povrnitve

stroškov pa ni upravičen niti dolžnik v zvezi s priglašenimi stroški

odgovora na pritožbo, saj v smislu 366. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZPPSL takšne vloge ni mogoče šteti za nujno potrebne stroške

stranke v postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cpg 15/97
• VSK sklep II Cpg 403/2004
• VSL sklep III Cp 1023/2000