Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep III Cpg 178/05
ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CPG.178.05

Jedro

Z materialno presojo možnosti izpolnitve obveznosti iz predlagane

prisilne poravnave se sodišče ukvarja takrat, kadar je vložen predlog

za ustavitev postopka po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL (ker ni

možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za

prisilno poravnavo). Tak predlog pa je utemeljen samo v primeru, če

predlagatelj izpodbije formalno oceno prvostopnega sodišča, da je

dolžnik v NFR verjetno izkazal pogoj iz 5. odstavka 47. člena ZPPSL.

To pa je takrat, kadar je mogoče s prepričanjem ovreči verjetnost, da

bo dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne

poravnave.

Velik del pritožbenih navedb se nanaša na dvom v nadaljnje poslovanje

dolžnika po potrditvi prisilne poravnave.

O tem delu NFR pa upniki ne odločajo z glasovanjem, niti zakon

sodišču ne daje prav nobenih pooblastil za presojo tega dela NFR. V

47. členu namreč Ustava RS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo.

Predmet sodne presoje torej ne more biti tisti del NFR, ki pojasnjuje

poslovanje v prihodnosti, če nima vpliva na izpolnjevanje dolžnikovih

obveznosti iz prisilne poravnave.

 

Izrek

I.

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II.

Zahtevek upnika Ž.J. d.o.o. za povrnitev stroškov pritožbenega

postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

I.1. Povzetek izreka izpodbijanega sklepa

Sodišče prve stopnje je predlog upnikov (1) R. d.d., (2) J.-I.

d.o.o., (3) T. P. in (4) Ž. J. d.o.o. zavrnilo (I. tč. izreka).

Hkrati je potrdilo prisilno poravnavo nad družbo V. J. d.d. - v

stečaju, pri čemer je ugotovilo, da so upniki razvrščeni v štiri

razrede in odločilo, da je seznam upnikov z neprerekanimi terjatvami

ter seznam tistih upnikov, ki so svoje terjatve konventirali v

lastniške deleže, sestavni del sklepa (II.2. tč. izreka). Iz izreka

izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da terjatve tistih upnikov, ki so

svoje terjatve

konvertirali v lastniške deleže dolžnika, z dnem pravnomočnosti

sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehajo (II.3. tč. izreka),

da je Š.S. d.o.o. kot porok, pod pogojem, da bo prisilna poravnava

potrjena, solidarno jamčil za obveznosti dolžnika do upnikov tretjega

in četrtega razreda (II.4. tč. izreka) ter da ima potrjena prisilna

poravnava pravne učinke tudi proti upnikom, ki se niso udeležili

postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile

njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo (II.5. tč.

izreka). Hkrati je stečajni postopek ustavilo (III. točka izreka).

I.2. Prvostopna obrazložitev zavrnitve predlogov za ustavitev

postopka

I.2.1. Prvostopno sodišče je presodilo, da so predlogi prvih treh

upnikov, ki so predlagali ustavitev postopka prisilne poravnave iz

razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena Zakona o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), češ da ni

možnosti, da bo dolžnik izpolnil svojo obveznost iz predloga za

prisilno poravnavo, neutemeljeni. Dolžnik je namreč verjetno izkazal,

da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo teh obveznosti in sicer

tako s prodajo nepremičnine v Domžalah, kot iz predvidene povečane

proizvodnje, ki jo ima dolžnik v načrtu. Nenazadnje pa predstavlja

popolno jamstvo za izplačilo obveznosti poroštvo družbe Š.s. d.o.o.

Maribor (glej II.4. tč. izreka izpodbijanega sklepa).

I.2.2. Predlog upnika Ž. J. d.o.o. za ustavitev postopka po 4. točki

1. odstavka 34. člena ZPPSL, torej ker bi lahko dolžnik izpolnil

svojo obveznost v višjem znesku, pa je po oceni prvostopnega sodišča

neutemeljen zato, ker te možnosti ni. Sledilo je oceni izvedenca, da

bo dolžnik v nasprotju z njegovo lastno ponudbo za poplačilo upnikov

uporabil več virov, ne le prodajo nepremičnine v Domžalah, ki naj bi

jo pridobil z dokapitalizacijo. Novo predvidenih investicij pa ne

financira dolžnik znotraj prisilne poravnave, ampak jih bo družba kot

investitorka, zato v bilanci stanja dolžnika ta sredstva niso zajeta.

Pisma o nameri v nasprotju s sklenjenimi pogodbami tudi niso zadostno

jamstvo za tolikšen priliv sredstev, ki bi opravičeval višje

poplačilo upnikov od ponudenega v postopku za prisilno poravnavo.

I.3. Prvostopna obrazložitev potrditve prisilne poravnave

Prisilno poravnavo je prvostopno sodišče potrdilo po ugotovitvi, da

je bila izglasovana s 84,79 %. Pri tem je pojasnilo, (1) da za upnike

prvega razreda iz načrta finančne reorganizacije (v nadaljevanju NFR)

prisilna poravnava nima učinka, (2) da drugi razred predstavljajo

terjatve tistih upnikov, ki so svoje terjatve konventirali v kapital

dolžnika in (3) da bodo upniki tretjega in četrtega razreda poplačani

v višini 20 % v šestih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, pri

čemer je za poplačilo upnikov iz četrtega razreda, katerih terjatve

so prerekane, pogoj, da bodo ugotovljene. Na kratko je obrazložilo

tudi ostale točke izreka od I.2. do III. točke izreka.

II. Proti temu sklepu so se pravočasno pritožili vsi štirje upniki,

navedeni v I.1. točki te obrazložitve.

Povzetek pritožbenih navedb

II.1.1. Pritožnik R. d.d. zatrjuje, da je prvostopno sodišče dovolilo

razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom.

Urbanistična inšpekcija je namreč dolžniku zaradi neizpolnjevanja

predpisanih pogojev z odločbo z dne 13.9.2000 naložila odstranitev

cevovoda za vodo "J.", prvostopno sodišče pa je s svojimi sklepi

kljub temu dolžniku dovoljevalo nadaljevanje proizvodnje. S

pravnomočnostjo omenjene odločbe dne 22.11.2000 pa je po zakonu

prenehalo koncesijsko razmerje. Zato bi v stečajnem postopku moralo

priti do dolžnikovega izbrisa iz sodnega registra in s tem do

prenehanja nezakonitega stanja. Prvostopno sodišče pa je, namesto da

bi postopek prisilne poravnave ustavilo, z dovolitvijo glasovanja o

prisilni poravnavi kršilo določilo 3. odstavka 3. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZPPSL, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil

po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

II.1.2. Zmotno uporabo materialnega prava pritožnik vidi v kršitvi 1.

odstavka 45. čl. v zvezi s peto alineo 1. odstavka 47. člena Zakona o

preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPomK), ki ga je

prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da je proti dolžniku, ki mimo

omenjene inšpekcijske odločbe proizvaja vodo in si jo brez plačila

koncesnine prisvaja ter jo prodaja na trgu, postopka prisilne

poravnave ni ustavilo. S tem je dolžniku neutemeljeno zagotovilo

priviligiran položaj, saj drugim proizvajalcem naravne mineralne vode

v Sloveniji kaj takega ni dovoljeno. Za nadaljevanje dolžnikove

proizvodnje je potreben nov cevovod, izdana lokacijska dokumentacija

v zvezi s tem objektom pa nasprotuje zakonu o graditvi objektov

(ZG0). Poleg tega je dolžniku obstoječe koncesijsko razmerje

prenehalo, ponovne oživitve tega razmerja pa zakon ne predvideva.

Zato ni možnosti, da bi dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz

predlagane prisilne poravnave.

II.1.3. Nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnik kot

največji proizvajalec naravne mineralne vode ve, da ustekleničene

vode v izvoz ni mogoče prodajati po ceni 0,29 EUR za liter, kot je

predvideno v NFR. Zato bi bilo treba za ugotovitev realne cene za

prodajo dolžnikove vode proučiti trg mineralnih voda v Evropi in

deželah bivše Sovjetske zveze. Ta raziskava bi pokazala, ali sta

pogodbi o prodaji vode po omenjeni ceni fiktivni ali realni. To

odločilno pravno dejstvo pa ni ugotovljeno. Zato se sodišče prve

stopnje ni prepričalo, ali je materialni pogoj za izpeljavo prisilne

poravnave sploh podan. To pa predstavlja pritožbeni razlog po 340.

členu ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

II.1.4. Ta pritožnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in

ustavitev postopka prisilne poravnave ter nadaljevanje stečajnega

postopka.

II.2. Del vsebinsko sličnih navedb kot v pritožbi R. d.d., zatrjuje v

svoji pritožbi tudi upnik J.-I. d.o.o. Ta v prid

stališču, da je podan razlog za ustavitev postopka po 3. tč. 1.

odstavka 34. čl. ZPPSL, ker NFR temelji na nerealnem izhodišču,

navaja, da

- dolžnik NFRu ni predložil nove odločbe za izkoriščanje vode, niti

sprožil postopkov za legalizacijo uporabe vode, poprejšnja koncesija

pa mu je prenehala na podlagi 3. alinee 1. odstavka 50. člena Zakona

o vodah,

- cevovod je črna gradnja, za katero je na podlagi upravne odločbe

predvidena odstranitev,

- dolžnikova navedba, da tečejo aktivnosti za legalizacijo cevovoda,

ne zadošča za sklepanje o realnosti NFR,

- drži sicer prvostopna presoja, da "sama proizvodnja ni pogoj za

sklenitev prisilne poravnave", vendar pa je to pogoj za izpolnitev

obveznosti.

II.3. V svoji pritožbi je upnik T. P. postavil sledeče trditve:

II.3.1. Predlagatelj prisilne poravnave, ki je dolžnikov največji

upnik in hkrati njegov lastnik, je sam sebi izglasoval prisilno

poravnavo. Ta je hkrati predložil poroštveno izjavo ene od svojih

družb.

II.3.2. V primeru izvedbe stečaja bi bili upniki poplačani v mnogo

višjem znesku in bistveno prej kot na podlagi predmetne prisilne

poravnave.

II.3.3. Vrsta določil predpisuje izdelavo NFR. Ta "mora izkazati

ustrezno mero verodostojnosti, da ga sodišče sploh obravnava".

Sodišče lahko sprejme NFR le, če predvideva takšno nadaljevanje

poslovanja, ki je v skladu z zakoni in temelji na veljavnih upravnih

aktih.

II.3.4. Dolžnik ne bo mogel nadaljevati s poslovanjem, ker mu je

pravica do črpanja vode prenehala, koncesije pa ne more nadaljevati.

Enako kot pritožnik R. d.d. tudi ta upnik navaja, da je sodišče

dopustilo nedovoljena razpolaganja strank.

II.3.5. Pritožnik je kot avtor znaka "J." dolžniku "odpovedal

materialne avtorske pravice", zato bo dolžnik moral zamenjati

embalažo in blagovno znamko.

II.3.6. Ker dolžnik vztraja pri prisilni poravnavi, je njegov edini

motiv špekulacija, vezana na morebitno vrednost vodne pravice.

Potrebno je vpogledati le prijavljene interesente za licitacijo za

prodajo pravne osebe v stečaju, ki bi jo sodišče moralo izpeljati. V

smislu te špekulacije je razumeti tudi dosedanja vlaganja lastnikov

dolžnika, ne pa v takšnem smislu, kot to opisuje sodišče v

izpodbijanem sklepu: namreč, da se predlagatelj prisilne poravnave

trudi nadaljevati osnovno dejavnost dolžnika.

II.4. Bistvo pritožbenih trditev upnika Ž.J. d.o.o. so sledeči

pritožbeni očitki:

II.4.1. Dolžnik zatrjuje, da bodo upniki poplačani iz naslova

dezinvesticij, sodišče pa poleg tega samo ugotovi možnost pridobitev

sredstev iz naslova večje prodaje. Poleg tega se bo dolžniku tudi s

konverzijo terjatev zmanjšala zadolženost, zaradi česar bo v dveh

letih dosegel kapitalsko ustreznost po ZFPPod. Ker bi torej dolžnik

lahko ponudil poplačilo v višjem znesku, je podan ustavitveni razlog

po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL.

II.4.2.1. V zvezi s poroštveno izjavo navaja, da je prvostopno

sodišče prišlo v medsebojno nasprotje, ker te izjave ni ocenilo

skladno z določili ZPPSL, OZ in ZGD, niti je ni dokazno ocenilo.

II.4.2.2. V zvezi s poroštveno izjavo dalje navaja, (1) da jo je

podal Š.S. d.o.o. Maribor, ki je glavni upnik dolžnika, (2) da je ta

upnik svojo terjatev pridobil s cesijo od H. S., (3) da gre pri tem

upniku za medsebojno povezanost z delničarjem dolžnika in (4) da gre

za upnika, ki je konvertiral največjo terjatev in si s tem pridobil

položaj velikega delničarja.

II.4.2.3. Porok je oseba, ki je kapitalsko povezana z dolžnikom in ga

obvladuje, zato bi poroštveno izjavo sodišče moralo presojati po 4.

odstavku 225. člena ZGD v zvezi s 433. členom ZGD in je ne bi smelo

ne dopustiti. Taka poroštvena izjava se lahko šteje le za premoženje

družbe, zato bi sodišče od poroka moralo zahtevati, da dolžniku

zagotovi nov, svež kapital. Tako dolžno dejanje sodišča pa bi

pomenilo še dodatno možnost, da bodo upniki navedenih dveh razredov

poplačani v višjem znesku. Zato vztraja pri svoji navedbi, da je

podana poroštvena izjava nezakonita.

II.4.3. Podana je absolutna bistvena kršitev določil stečajnega

postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZPPSL. Iz tabele 2, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, izhaja,

da ima pod zap. št. 67 upnik R. E. terjatev v skupni višini

279.553.390,44 SIT. Uvrščen je med upnike, ki bodo poplačani v

denarju v višini 20 % v roku šest mesecev. Isti upnik pa je v NFR in

sicer na strani 25 in v notarskem zapisu sklepov skupščine SV ... z

dne 27.6.2005 naveden kot upnik, ki konvertira svojo terjatev v

natančno isti višini, za kar dobi 215.041 delnic. Na podlagi take

konverzije je bil z izpodbijanim sklepom ugotovljen tudi novi povečan

osnovni kapital, v načrtu pa ugotovljeno zmanjšanje terjatev tega

dolžnika za celotni znesek tako konventiranih terjatev.

II.4.4. Ta upnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti

ter ustavitev prisilne poravnave, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo obravnavo. Zahteva tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

III. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbenim navedbam na splošno

III.1. Po določilu 1. točke 1. odstavka 47. člena ZPPSL dolžnik v

predlogu za prisilno poravnavo upnike razvrsti v razrede terjatev

glede na pravni in poslovni temelj in druge znake istovrstnosti (npr.

razred terjatev iz naslova kratkoročnih likvidnostnih kreditov,

razred terjatev iz naslova dolgoročnih investicijskih kreditov,

razred terjatev dolžnikovih dobaviteljev, razred terjatev dolžnikovih

kupcev oziroma naročnikov...), če za posamezne razrede ponudi

različno sorazmerno znižanje terjatev.

Kot je razvidno iz II.2. točke izreka izpodbijanega sklepa, so v

predmetni zadevi terjatve vseh upnikov razdeljene v štiri razrede,

pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se terjatve upnikov iz 3.

in 4. razreda med seboj ne razlikujejo niti po vrsti niti po višini

poplačila, pa tudi po zapadlosti ne. Za vse te terjatve kot terjatve

"ostalih upnikov" je namreč predvideno 20 % poplačilo v šestih

mesecih po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave. Zato gre pri

teh terjatvah nedvomno za isti razred terjatev, kot ta pojem

opredeljuje 1. točka 1. odstavka 47. člena ZPPSL. Po določilu 3.

odstavka 59. člena ZPPSL ima potrjena prisilna poravnava pravni

učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti

upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve

prerekane, če se naknadno ugotovijo. To izhaja tudi iz 5. točke

izreka izpodbijanega sklepa. Ker se ta odločitev nanaša le na

terjatve iz 4. razreda, je očitno, da ima delitev istovrstnih

terjatev na 3. in 4. razred izključno praktični pomen. Četrti razred

terjatev torej predstavlja isti razred terjatev kot tretji, le da

zanje velja pogoj iz 3. odstavka 59. člena ZPPSL. Zato bo te terjatve

treba presojati v okviru 5. točke izreka izpodbijanega sklepa

(oziroma 3. odstavka 59. člena ZPP).

III.2. Temeljni cilj podjetja v tržnem gospodarstvu je njegova

dolgoročna rast. Pogoj za doseganje tega cilja pa je dolgoročna

plačilna sposobnost podjetja, torej plačilna sposobnost za celotno

obdobje poslovanja podjetja. Z zagotavljanjem tega pogoja podjetje

zagotavlja tudi pogoje za uresničitev interesov vseh družbenih

skupin, katerih interese podjetje povezuje.

Namen prisilne poravnave je dolžniku omogočiti, da z izvedbo

ustreznih metod finančne reorganizacije zagotovi pogoje za nadaljnje

poslovanje. Če podjetje zaide v finančne težave, s tem niso ogroženi

zgolj interesi njegovih lastnikov in njegovih zaposlenih. Plačilna

nesposobnost posameznega podjetja namreč ogrozi tudi plačilno

sposobnost drugih podjetij, s katerimi posluje.

Pojem NFR označuje celoto ekonomsko finančnih metod, ki jih bo

dolžnik opravil, da bi odpravil vzroke plačilne nesposobnosti oziroma

prezadolženosti, in zagotovil pogoje za normalno poslovanje v

prihodnje. Metoda finančne reorganizacije je vsaka poslovna oziroma

finančna metoda, ki omogoča odpravo plačilne nesposobnosti oziroma

prezadolženosti oziroma zagotavlja pogoje za normalno nadaljnje

poslovanje dolžnika (prim. 49. člen ZPPSL). Temeljni pogoj za

dolgoročno plačilno sposobnost je ustrezno dolgoročno financiranje

kratkoročnih naložb, torej zagotovitev ustreznega obratnega kapitala,

končni cilj finančne reorganizacije pa je zagotoviti dolgoročno

plačilno sposobnost dolžnika.

III.3. NFR je sestavljen iz dveh delov: (1) predloga za prisilno

poravnavo (1., 2., in 3. odstavek 47. člena ZPPSL) in (2)

obrazložitve metod finančne reorganizacije, ki zagotavljajo

izpolnitev obveznosti iz predloga prisilne poravnave (5. odstavek 47.

člena ZPPSL) ter vpliva teh metod na odpravo insolventnosti oziroma

prezadolženosti (prim. 49. člen ZPPSL).

III.3.1. Predlog za prisilno poravnavo vsebuje določeno ponudbo

dolžnika za zmanjšano in/ali odloženo poplačilo svojih upnikov

oziroma za spremembo svojih obveznosti do njih. O vsebinski

sprejemljivosti takega predloga pa ne odloča sodišče, pač pa upniki z

glasovanjem (prim. 1. odstavek 54. člena ZPPSL). Vloga sodišča je v

tej fazi pri prisilni poravnavi zreducirana le na preizkušanje

procesnih predpostavk. S tem so mišljene procesne predpostavke za

začetek postopka prisilne poravnavnave (prim. 26. in 27. člen ZPPSL),

formalne pomanjkljivosti NFR iz 47. in 48. člena (prim. 50. člen

ZPPSL) ter obstoj pogojev za potrditev prisilne poravnave (prim. 58.

člen ZPPSL).

Če torej sodišče v prvi fazi postopka ne zavrže predloga za začetek

postopka prisilne poravnave (2. odstavek 26. člena ZPPSL) niti ne

ustavi že začetega postopka (3. odstavek 27. člena), pride v

naslednji fazi do preizkušanja NFR. Čim ugotovi, da je ta sestavljen

skladno z 48. členom in 47. členom ZPPSL, v okviru katerega sodišče

preizkuša tudi ali je dolžnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da bo

izpolnil obveznosti iz predlagane prisilne poravnave (5. odstavek)

razpiše narok za prisilno poravnavo (53. člen ZPPSL).

Z materialno presojo možnosti izpolnitve obveznosti iz predlagane

prisilne poravnave se sodišče ukvarja takrat, kadar je vložen predlog

za ustavitev postopka po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL (ker ni

možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za

prisilno poravnavo). Tak predlog pa je utemeljen samo v primeru, če

predlagatelj izpodbije formalno oceno prvostopnega sodišča, da je

dolžnik v NFR verjetno izkazal pogoj iz 5. odstavka 47. člena ZPPSL.

To pa je takrat, kadar je mogoče s prepričanjem ovreči verjetnost, da

bo dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne

poravnave. Prvostopno sodišče je, kot rečeno, presodilo, da te

gotovosti ni (prim. I.2.1. tč. te obrazložitve). Sledilo je

izvedencu, da bo sredstva za poplačilo upnikov stečajni dolžnik

pridobil iz več virov, ki so našteti v NFR, ne le s prodajo

nepremičnine v Domžalah, ki naj bi jo dolžnik pridobil z

dokapitalizacijo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da nobeden od

prvih treh pritožnikov ne izpodbija prvostopne presoje, da je

vrednost te nepremičnine, ki je po NFR predvidena za prodajo zaradi

poplačila upnikov 3. in 4. razreda, realno ocenjena, niti da je

podana popolna garancije za poplačilo upnikov s poroštveno izjavo

družbe Š.S d.o.o. Maribor, to je družbe, ki kot izhaja iz

izpodbijanega sklepa, uspešno posluje.

III.3.2. Velik del pritožbenih navedb se nanaša na dvom v nadaljnje

poslovanje dolžnika po potrditvi prisilne poravnave. V NFR je namreč

dolžnik obrazložil izbrane metode in vpliv teh metod na odpravo

vzrokov plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti in zagotovitev

pogojev za normalno poslovanje v prihodnosti. O tem delu NFR pa

upniki ne odločajo z glasovanjem, niti zakon sodišču ne daje prav

nobenih pooblastil za presojo tega dela NFR. V 47. členu namreč

Ustava RS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Gospodarska pobuda

obsega zelo različna podjetniška ravnanja in odločitve, od sklenitve

posamičnih pogodb do sklenitve dolgoročnih pogodb, odločitve o

naložbah v novo podjetje, o začetku nove dejavnosti ali o opustitvi

dosedanje. Ni pomembno, ali ima pobuda kakšne pravne posledice

navzven. Na kratko: gospodarska pobuda se nanaša na vsakršne

odločitve o opravljanju gospodarske dejavnosti (Tržno pravo, dr.

Bojan Zabel, GV 1999, stran 95). Predmet sodne presoje torej ne more

biti tisti del NFR, ki pojasnjuje poslovanje v prihodnosti, če nima

vpliva na izpolnjevanje dolžnikovih obveznosti iz prisilne poravnave.

Drugačno stališče bi preseglo pooblastila sodišča v postopku prisilne

poravnave. Zato se s tistimi pritožbenimi navedbami (iz II.1.3. in iz

II.2. tč. te obrazložitve), iz katerih izhaja dvom v nadaljnje

poslovanje dolžnika po pravnomočnosti izglasovane prisilne

poravnave, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

IV. V nadaljevanju je odgovorjeno na posamezne trditve posameznih

pritožnikov.

IV.1. K pritožbenim navedbam R. d.d. (povzetim pod II.1. tč.

obrazložitve)

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da so pritožbene navedbe, po

katerih prvostopno sodišče zato ni razumelo izvajanj stečajnega

upravitelja v njegovi vlogi z dne ... (list. št.... ), ker je bilo

preveč orientirano v dolžnikovo hipotetično prihodnost, če bo

prisilna poravnava postala pravnomočna, ne le pravno zmotne kot je

obrazloženo pod III.3.2. te obrazložitve, ampak tudi na meji

žaljivosti.

Ker je predmet tega postopka pritožba proti izpodbijanemu sklepu, se

s trditvami, da je prvostopno sodišče s svojimi sklepi (ki v pritožbi

niti niso citirani) nezakonito dovoljevalo nadaljnjo proizvodnjo

vode, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Razlogov za ustavitev postopka prisilne poravnave ni dovoljeno širiti

izven tistih okvirov, ki jih predvideva zakon. Tako v okviru

ustavitvenega razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL ni

mogoče doseči izvršitve dokončnih in pravnomočnih upravnih odločb,

niti razveljavitve izdanih lokacijskih dokumentov, pa tudi saniranja

zatrjevanih kršitev ZPomK in Zakona o vodah ne. S pritožbenim

zatrjevanjem, da v posledici že omenjene odločbe urbanistične

inšpekcije z dne 13.9.2000 (II.1.1.) prvostopno sodišče ne bi smelo

dopustiti glasovanja o prisilni poravnavi, zato da bi prišlo do

začetka stečajnega postopka, s tem pa do izbrisa dolžnika iz sodnega

registra, s čemer bi se saniralo nezakonito stanje, pa pritožnik

zasleduje prav izvršitev upravnih odločb in to z izvršilnim

sredstvom, ki ga noben izvršilni postopek ne pozna, to je z izbrisom

dolžnika iz sodnega registra.

Višje sodišče kot pritožbeni organ v postopku prisilne poravnave ni

pristojno za presojo zatrjevane nezakonite lokacijske dokumentacije,

povezane z novogradnjo objektov, potrebnih za pridobivanje vode. Iz

dosedanje obrazložitve pa izhaja, da je pravilna prvostopna presoja,

po kateri je dolžnik verjetno izkazal, da bo izpolnil svoje

obveznosti iz prisilne poravnave tudi v primeru, če svoje dosedanje

proizvodnje ne bo nadaljeval (III.3.1.). Smiselno enako pojasnilo

velja za pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep oprt na

zmotno uporabo materialnega prava zato, ker je dolžnik kršil določila

ZPomK in Zakona o vodah.

Glede na navedeno se s tistimi deli pritožbenih navedb, iz katerih

izhaja grajanje ustreznosti izbranih metod dolžnika za zagotovitev

pogojev za normalno poslovanje v prihodnosti, pritožbeno sodišče ni

ukvarjalo.

IV.2. K pritožbenim navedbam J.-I. d.o.o. (povzetim pod tč. II.2. te

obrazložitve).

Odgovor pritožbenega sodišča pod tč. III.3.2. velja tudi za tiste

navedbe tega pritožnika, ki predstavljajo grajo ustreznosti izbranih

metod dolžnika za zagotovitev pogojev za normalno poslovanje v

prihodnosti. Pritožbeni citat, da je "predlog za ustavitev postopka

utemeljen le v primeru, če je mogoče z gotovostjo skleniti, da v NFR

navedene metode ne bodo odpravile insolventnosti oziroma

prezadolženosti ali da te temelje predvsem na nerealnih predpostavkah

(ZPPSL s komentarjem, GV, 2000, stran 207)" je zato treba presojati v

kontekstu praktičnih primerov, ki jih avtorica citata dr. Nina

Plavšak, navaja v nadaljevanju.

K tej obrazložitvi pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja (prim. tč.

III.3.1. zadnji odstavek), da pritožnik J.-I. d.o.o. ne izpodbija

prvostopnega zaključka, o verjetni izkazanosti poplačila, niti ne

oporeka veljavnosti poroštva. Zato se ob nobeni od njegovih navedb ne

porodi niti pomislek za sklepanje, da dolžnik pogoja iz 5. odstavka

47. člena ZPPSL ni izpolnil.

III.3. K pritožbenim navedbam T. P. (povzetim pod tč. II.3. te

obrazložitve)

Ker v pritožbi tega pritožnika ni pojasnjeno, s čim je lastnik

dolžnika (očitno ima tu pritožnik v mislih oba dolžnikova delničarja)

sam sebi izglasoval prisilno poravnavo in katera kršitev naj bi bila

s tem storjena, se s to navedbo kot premalo konkretizirano pritožbeno

sodišče ni ukvarjalo. Kaj naj bi bilo narobe s poroštveno izjavo,

pritožnik prav tako ne pove. Zato tudi ta pritožbena navedba ne more

biti predmet pritožbenega preizkusa.

Iz 2. točke izreka sklepa prisilne poravnave izhaja, da bodo upniki

tretjega in četrtega razreda poplačani v višini 20 % in sicer v

šestih mesecih. Na čem gradi trditev, da bi bili v primeru stečaja ti

upniki poplačani v višjem znesku, pritožnik ne pove. Tovrstne trditve

tudi ni postavil v predlogu za ustavitev postopka prisilne poravnave.

Glede na navedeno se s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni

ukvarjalo, vendar ne le zato, ker je presplošna za konkreten odgovor,

ampak tudi zato, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337.

člen ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Na navedbe, povzete pod tč. II.3.3. in II.3.4. je odgovorjeno pod tč.

III.3.1. in IV.1. te obrazložitve. Vsebinsko torej o utemeljenosti

predloga za prisilno poravnavo odločajo upniki z glasovanjem.

K navedbi pod tč. II.3.4. pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi

usoda zatrjevanega spora iz naslova materialnih avtorskih pravic ne

more vplivati na poplačilo upnikov iz prisilne poravnave. Zato je

tudi ta pritožbena navedba nepomembna za odločitev o pritožbi.

Pritožbena navedba o dolžnikovi špekulaciji s prisilno poravnavo pa

je ne samo neutemeljena, ampak tudi nekorektna. Delničarji se namreč

v stečajnem postopku poplačajo iz razdelitvene mase, ki ostane po

celotnem poplačilu vseh terjatev preostalih upnikov (3. odstavek

160.a člena ZPPSL). Da za nastop te situacije ni najmanjše možnosti,

izhaja že iz dejstva, da nobeden od upnikov ni predlagal ustavitve

postopka prisilne poravnave po 1. odstavku 34. člena ZPPSL, češ da bi

lahko dolžnik izpolnil svoje obveznosti tudi brez finančne

reorganizacije.

IV.4. K pritožbenim navedbam upnika Ž. J. d.o.o. (povzetim pod tč.

II.4. te obrazložitve)

Dolžnik se je zavezal, da bo pod pogojem, če bo predlagana prisilna

poravnava izglasovana, svoje obveznosti izpolnil že v šestih mesecih

po njeni pravnomočnosti. Pritožnik pa zatrjuje, da bi bil dolžnik

sposoben višjega poplačila svojih upnikov v dveh letih, saj bo že v

tem času dosegel kapitalsko ustreznost po ZFPPod. Glede na navedeno

pritožbeno sodišče zaključuje, da morebitna višja sposobnost

poplačila upnikov šele v dveh letih po pravnomočnosti prisilne

poravnave pa za odločitev o pritožbi ni pomembna (prim. 4. točko 1.

odstavka 34. čl. ZPPSL). Zato s temi trditvami pritožnik ne more

omajati pravilnosti prvostopne odločitve.

Pritožnik ne pojasni, zakaj meni, da je prvostopno sodišče v

izpodbijanem sklepu nepravilno zavrnilo njegove ugovore, s katerimi

je izpodbijal nedopustnost poroštva, pritožbeno sodišče pa pri

preizkušanju zavrnitve teh ugovorov (1. odstavek na 7. strani

izpodbijanega sklepa) ni zasledilo nikakršnih nepravilnosti.

Določilo 225. člena ZGD, ki nosi naslov "Prepoved vračila in

obrestovanja vložkov", je uvrščeno v tisti del poglavja o delniških

družbah, ki govori o pravnem razmerju med družbo in delničarji,

določilo 433. člena ZGD, ki nosi naslov "Posojila družbi namesto

lastnega kapitala" pa v tisti del poglavja o d.o.o., ki ureja

razmerja med družbo in družbeniki. Po določilu 1. odstavka 433.

člena ZGD tisti družbenik, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri

gospodarji morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega

družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za

vračilo posojila v stečajnem postopku ali v postopku prisilne

poravnave. Takšno posojilo se v stečajnem postopku oziroma postopku

prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Po določilu 2.

odstavka tega člena lahko tretja oseba, ki je v času, ko bi

družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni

kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal

zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal

kot porok, v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le

izplačilo razlike, ki je ni dobila oziroma je ne bi dobila iz naslova

zavarovanja ali poroštva. Po določilu 4. odstavka 255. člena ZGD pa

se glede posojil družbi namesto lastnega kapitala za delničarje, ki

imajo v družbi več kot 25 % delež delnic z glasovalno pravico,

smiselno uporabljata določbi 433. in 434. člena ZGD. Po določilu 1.

odstavka 434. člena mora družbenik, ki je dal zavarovanje ali je

jamčil kot porok, če je v primerih iz 433. člena družba vrnila

posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja, družbi nadomestiti

vrnjeni znesek posojila. Družbenikova obveznost obstaja le do višine

zneska, za katerega je družbenik prevzel poroštvo ali do vrednosti

zavarovanja v času vračila posojila. Družbenik je prost obveznosti,

če predmete, ki so bili dani upniku kot zavarovanje, da na razpolago

družbi za poplačilo.

V pravkar povzetih določbah ZGD po prepričanju pritožbenega sodišča

ni podlage za presojo, da je sporna poroštvena izjava nezakonita.

Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določil po 14. točki 2.

odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL ni podana. Ta se

lahko nanaša le na izpodbijano odločbo, ne pa na kombinacijo

izpodbijanega sklepa in NFR. V NFR je res bila predvidena konverzija

terjatev upnika E. R. v dolžnikove delnice, vendar do nje ni prišlo.

To je razvidno tako iz seznama upnikov, katerih terjatve niso bile

prerekane, kot iz seznama tistih upnikov, ki so kovertirali terjatve

v lastniške deleže, ki sta oba sestavni del izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno bi bila torej zatrjevana absolutna bistvena kršitev

podana le v primeru, če bi se terjatve E. R. nahajale v obeh

seznamih. Le v tem primeru izpodbijani sklep ne bi bil razumljiv v

tistem delu, ki se nanaša na terjatev E. R..

Ker sta torej oba omenjena seznama sestavni del izpodbijanega sklepa,

ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da bi dolžnik moral popraviti

NFR. To je namreč storil prav s popravljenima seznamoma terjatev, ki

ju je pripravil za narok, na katerem je bila izglasovana prisilna

poravnava.

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožbene navedbe nobenega od

upnikov niso utemeljene. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru

uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobene

postopkovne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366.

členom ZPP, niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbe

kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zahteval le upnik

Ž. J. d.o.o. Ta predlog pa je pritožbeno sodišče kot neutemeljen

zavrnilo ne le zato, ker v stečajnem postopku in v

postopku prisilne poravnave vsak upnik nosi prav vse svoje stroške

postopka, ampak tudi zato, ker upnik s svojo pritožbo ni uspel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 109/2004
• VDS sodba Pdp 1310/2000
• VSK sklep I Cpg 86/2006