<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1560/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.1560.2005
Evidenčna številka:VDS0004466
Datum odločbe:16.11.2006
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen razlog - ekonomski razlog - kriteriji - zaposlitev za določen čas

Jedro

Upad naročil, zaradi katerega je morala tožena stranka prerazporejati delovni čas tako, da so delavci večkrat ostajali doma, predstavlja ekonomski razlog, ki opravičuje odločitev, da bo na posameznem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev. Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev niti uporabiti kriterijev, ki jih določa kolektivna pogodba.

Zaposlitev dveh delavcev za določen čas ne dokazuje, da ni bilo utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj zaposlitve za določen čas ni mogoče šteti za ustrezno zaposlitve, ki bi jo bila dolžna tožena stranka ob odpovedi ponuditi tožnici.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. alineji 5. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"Tožena stranka je dolžna izplačati tožnici 31.294,82 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2004 do 14.6.2005 na način in pod pogoji prisilne poravnave,"

v 8. točki izreka pa tako, da se v tem delu glasi:

"Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

Pritožba zoper 6. in 7. točko izreka izpodbijane sodbe se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V ostalem se pritožba zavrne ter se potrdi sodba v nespremenjenem delu in v celoti sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 16.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Revizija zoper odločitev o zahtevkih iz naslova odtegnjenih plač (49.022,00 SIT), zamudnih obresti (31.294,82 SIT in 9.660,00 SIT), poračuna razlike v plači (10.000,00 SIT) in pogodbene kazni (422.058,00 SIT) se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19.10.2004, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 20.12.2004, ampak še vedno traja (1. tč. izreka), za poziv nazaj na delo na delovno mesto proizvodni delavec, za vpis delovne dobe od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, za izplačilo nadomestila plače, kot če bi delala, v mesečnem bruto znesku 140.686,00 SIT z obračunom prispevkov in davkov in plačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec za čas od 14.6.2005 do vrnitve nazaj na delo (2. tč. izreka), za plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 142.264,00 SIT z obračunom ustreznih davščin in plačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 do plačila (3. tč. izreka), za izplačilo nadomestila plač za obdobje od 20.12.2004 do 14.6.2005 v mesečnem bruto znesku 140.686,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do 14.6.2005 (4. tč. izreka), za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 80.316,82 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49.022,00 od 18.9.2004 do 14.6.2005 in od zneska 31.294,82 SIT od 18.11.2004 do 14.6.2005 (5. tč. izreka). Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 v neto znesku 9.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 do 14.6.2005 in terjatev iz naslova bruto regresa za letni dopust za leto 2004 v znesku 137.853,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obračunanega neto regresa za čas od 1.7.2004 do 14.6.2005 in pod pogoji prisilne poravnave (6. tč. Izreka) ter obstoj terjatve v znesku 10.000,00 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2004 do 14.6.2005 pod pogoji prisilne poravnave (7. tč. izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 52.668,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, tožnica pa stroške toženi stranki v višini 104.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (8. tč. izreka). Tožbo v delu zahtevka iz naslova pogodbene kazni v višini 422.058,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila pa je s sklepom zavrglo.

Zoper sodbo in sklep o zavrženju dela tožbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved priče B.J. da delavci niso imeli dela, da so ostajali doma in da je tožena stranka prerazporejala delovni čas. Res je, da je bila proizvodnja zelo ciklična in so bile med posameznimi obdobji velike razlike v naročilih. Vendar pa bi to tožena stranka lahko reševala s prerazporejanjem delovnega časa, ne pa z odpuščanjem delavcev. Tožnica je tudi po tem, ko je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi delo opravljala več kot 8 ur dnevno in niti dopusta ni mogla izrabiti. Če je torej delala ves čas in tudi v nadurah, brez možnosti izrabe letnega dopusta, potem je tožena stranka njeno delo potrebovala. Vse je tožnica skušala dokazati s predlaganimi pričami. Ker živi v sosednjem kraju poleg tovarne ji je tudi znano, da delavci, ki so ostali pri toženi stranki, po njenem prenehanju delovnega razmerja opravijo enormno veliko število nadur. Nekateri opravljajo delo po 12 ur dnevno ves teden, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, kar vse bi predlagane priče potrdile. Eni od njih - F.Z. - je zaradi odklonitve dela na nedeljo bila celo izrečena disciplinska kazen. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič je sodišče prve stopnje tožnici onemogočilo dokazovanje tistih dejstev, ki so bile njej v prid. Spregledalo je tudi, da je tožena stranka še dne 1.9.2004 in 1.10.2004, torej v času, ko naj bi obstajali poslovni razlogi za prenehanje potreb po delu za določen čas sklenila delovno razmerje z delavcem A.P. in L.G.. Če bi šlo res za pomanjkanje dela, bi bilo zaposlovanje dodatnih delavcev nepotrebno. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačen zaključek, da se tožničino delovno mesto ukinja. Iz sistemizacije delovnih mest je razvidno, da obstajajo v proizvodnji delovna mesta vodja proizvodnje, proizvodni administrator, kontrolor, vodja oddelka, nastavljalec stroja in NK delavec. Delovnega mesta proizvodni delavec III, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnica, v sistemizaciji sploh ni. Najbližje temu delovnemu mestu je delovno mesto NK delavec. Opisi del za delovno mesto delavec se razlikujejo v tem, koliko strojev zna obvladovati posamezen delavec. Tožnica je bila torej na delovnem mestu proizvodni delavec III med tistimi, ki so bili bolje usposobljeni. V času sprejema odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo na delovnih mestih delavec I - IV v proizvodnji zaposlenih 19 delavk, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana 5 delavkam. Nobeno od teh delovnih mest ni bilo ukinjeno, saj je tožena stranka na vseh delovnih mestih obdržala vsaj enega delavca. Konkretno je na delovnem mestu delavec III ostala delavka J.Š., zato ne drži, da je bilo delovno mesto, na katerem je bila tožnica, ukinjeno. Ker sodišče ugotavlja, da se je delovno mesto ukinilo, je podano nasprotje med obrazložitvijo sodbe, o vsebini listin in samimi listinami ter izpovedbami, ki se nahajajo v spisu. Zato je podana po mnenju pritožbe absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga, da je izmed vseh zaposlenih na enakih in podobnih delih postalo nepotrebno prav delo tožeče stranke. Zastavlja se namreč vprašanje, ali lahko tožena stranka izmed več delavcev, ki delajo na enakih ali podobnih delih arbitrarno določi tiste delavce, ki jim bo prenehalo delovno razmerje, ali pa mora pri tem upoštevati kakšne kriterije (npr. iz KP dejavnosti). Priča B.J. je izpovedal, da se je izbira opravila na podlagi evidence reklamacij. To pa ni kriterij, ki ga določa KP dejavnosti. Če naj bi bil kriterij število reklamacij, tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnica med tistimi delavkami, ki je imela največ reklamacij. Pričanje vodje proizvodnje, ki je istočasno svak zakonitega zastopnika tožene stranke, ne predstavlja verodostojne izpovedi. Da je odločitev tožene stranke še toliko bolj čudna, potrjuje tudi dejstvo, da so zaposlitev ohranile tiste delavke na delovnem mestu proizvodni delavec I, ki obvladajo najmanj delovnih postopkov. Tožnica je bila v letu 2004 nekajkrat v bolniškem staležu, zato domneva, da je bila prav ta odsotnost razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se tudi ne strinja, da je ni bilo mogoče dokvalificirati ali prezaposliti na drugo delovno mesto. Tožena stranka je 1.10.2004 za določen čas zaposlila delavca na delovnem mestu pomočnik na ekstruziji, ne da bi preverila, ali bi to delo lahko opravljala tožnica. Tožena stranka je tudi iskala delavca za delovno mesto nastavljalec termofiliranja, vendar tega delovnega mesta tožnici ni ponudila. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je za to delovno mesto zahtevala IV. stopnja izobrazba z izkušnjami pri upravljanju strojev ni pravilen, saj je iz evidence zaposlenih pri toženi stranki razvidno, da so to delo opravljale tudi nekvalificirane osebe - tudi vodja termofiliranja je nekvalificiran delavec. Tožnica se je čutila sposobno za tako delo in bi ga lahko opravljala. Glede možnosti priučitve je zato predlagala zaslišanje priče F.Z., ki je to delo sam opravljal in bi lahko povedal, kakšne so bile zahteve na tem delovnem mestu in kako se je kot kmetijski tehnik sam naučil opravljati navedeno delo. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe tudi zaradi neupoštevanja razumnega roka, ki mora preteči od obvestila o nameravani odpovedi do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O nameravani odpovedi je bila tožnica obveščena 18.10.2004, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ji je bila izrečena naslednji dan 19.10.2004. Smisel določbe 1. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) je v tem, da lahko delavec poišče ustrezno pravno pomoč predvsem pri sindikatu ali drugih strokovnjakih ter na ta način zaščiti svoje pravice v postopku. Tožnica zaradi kratkega roka te možnosti ni imela. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka najprej poskušala tožnici vročiti antidatirano odpoved pogodbe o zaposlitvi, po kateri bi ji delovno razmerje prenehalo že 15.10.2005. Šele po intervenciji tožničinega moža je bila izdana odločba, ki je predmet v tem delovnem sporu. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za neupravičeno odtegnjeno plačo za mesec avgust in september 2003 (v tožbi je napačno navedena letnica 2004). Tožena stranka je tožnici odtegnila 42.022,90 SIT tako, da ji je izbrisala 11 nadur, ostali znesek pa ji je odtegnila pri plači za julij, avgust in september 2003. Tožena stranka pri tem ni izpeljala postopka ugotavljanja materialne ali disciplinske odgovornosti in navedenega zneska ne bi smela samovoljno odtegniti. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova kapitaliziranih obresti od prepozno izplačanih plač in stroškov v znesku 31.294,82 SIT. KP dejavnosti naj bi omogočala zamudo delodajalca pri izplačilu plače do 30 dni, zaradi česar naj bi tožnici zamudne obresti ne pripadale. KP dejavnosti morajo biti usklajene z določbami ZDR, ki je višji pravni akt in določa minimum pravic za vse delavce. KP dejavnosti lahko določi le večji obseg pravic in ker ZDR v 134. členu kot plačilni dan določa 18. dan v mesecu to pomeni, da bi morala biti mesečna plača za pretekli mesec izplačana najkasneje do tega dne v mesecu. Ker tožena stranka tega določila ni spoštovala, je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti pa do dneva plačila. Tožnica se pritožuje tudi zoper tisti del sodbe, s katerim je sodišče ugotovilo obstoj terjatev iz naslova regresa za letni dopust in obstoj terjatve v višini 10.000,00 SIT bruto zaradi tega, ker sodba ne vsebuje dajatvenega pač pa samo ugotovitveni del izreka. Zahtevek je bil postavljen tako, da se ugotovi obstoj posameznih terjatev, nato pa se ugotovljene terjatve naložijo v plačilo toženi stranki pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je ugodilo zgolj ugotovitvenemu zahtevku in ni naložilo toženi stranki teh terjatev v plačilo pod pogoji prisilne poravnave oziroma pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je postopalo tako, kot da gre za stečaj tožene stranke. Pritožba izpodbija tudi sklep o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi moralo meritorno odločiti tudi o zahtevku za plačilo pogodbene kazni. Tudi o stroških postopka ni pravilno odločeno. Tožnica je vložila 5 pripravljalnih vlog, v dveh je modificirala denarni zahtevek, priznani so samo stroški prve pripravljalne vloge, ostalih pa ne. Toženi stranki so priznani stroški za sestavo obeh pripravljalnih vlog. V tem primeru gre za neenakopravno obravnavanje, saj je tožnica prikrajšana za 1.350 odvetniških točk vključno s povečanjem z 20% DDV. Glede na navedeno pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je upadlo število naročil do te mere, da je bilo potrebno na določenih delovnih mestih zmanjšati število izvajalcev. Svojo odločitev je oprlo prvenstveno na izpoved priče B.J., ki je povedal, da ima tožena stranka tri termoformirne stroje, od katerih je deloval večinoma le eden, občasno največ dva. Upadla je tudi prodaja, ki je bila v primerjavi s preteklimi leti nizka. Delavci so morali ostajati doma, kadar ni bilo dela. Tožnica je potrdila, da je bila večkrat doma. Da je bil finančni položaj tožene stranke kritičen, izkazuje tudi kasneje uveden postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica ni bila članica sindikata, ki bi ga bila tožena stranka dolžna obvestiti o nameravani odpovedi, zato je ocenilo, da enodnevni rok od obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vplival na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev in uporabiti kriterijev iz kolektivne pogodbe za določitev delavcev, ki jim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč odpustila le 5 delavcev, kar pomeni, da ni bila dolžna upoštevati določb ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, jo dokvalificirala ali prekvalificirala. Glede na to, da je za delovno mesto nastavljalca termoformiranja potrebna minimalna IV. stopnja izobrazbe strojne ali ključavničarske smeri in 3 leta delovnih izkušenj na področju upravljanja s stroji, tožnica pogojev za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjevala. V posledici odločitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke, ki se nanašajo na prejemke iz delovnega razmerja. Tožnici je dosodilo le zakonske zamudne obresti od z zamudo plačanega regresa za letni dopust za leto 2003 ter iz naslova regresa za leto 2004, ki nesporno tožnici ni bil izplačan. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova nezakonito odtegnjene plače iz naslova reklamacij, ker je ugotovilo, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi tožena stranka ta znesek tožnici neupravičeno odtegnila, prav tako je zavrnilo zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo izplačanih plač, sklicujoč se na določbe Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 9/98, 79/2005), ki v 59. členu določa, da mora v primeru zamude s plačilom za več kot 30 koledarskih dni delodajalec ob izplačilu izplačati plače in druge prejemke v realni vrednosti z upoštevanjem indeksa rasti življenjskih stroškov. Tožena stranka je prihajala v zamudo manj kot 30 dni. Tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala izplačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje zavrglo kot preuranjeno, saj je pogoj za izplačilo pogodbene kazni nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (28. člen oz. 45. KP dejavnosti).

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljen, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (1. odstavek 82. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka izkazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi, saj zadostuje ugotovitev, da je tožena stranka zmanjšala število izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Tej ugotovitvi pa tožnica ne nasprotuje, saj sama še v pritožbi navaja, da se je število proizvodnih delavcev zmanjšalo za pet zaposlenih. Upad naročil, zaradi katerega je morala tožena stranka prerazporejati delovni čas tako, da so delavci večkrat ostajali doma, je ekonomski razlog, ki upravičuje odločitev tožene stranke, da bo na posameznem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev in tudi ne uporabiti kriterijev, ki jih določa KP dejavnosti. Zaslišana priča B.J. je pojasnil način izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar dokazuje, da je tožena stranka z uporabo nekih objektivnih kriterijev določila izvajalce, ki jim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. ZDR v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne predpisuje uporabe kriterijev, kar pomeni, da je odločitev delodajalca do neke mere lahko tudi arbitrarna, zato toženi stranki glede izbire ni mogoče očitati nezakonitosti.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo prič, ki bi izpovedale, koliko nadur so opravile in koliko dela je bilo, je neutemeljen. Tožena stranka ne zanika, da so delavci v določenih obdobjih delali več, tudi ob sobotah in nedeljah. Kot pa izhaja iz izvedenih dokazov, delavci niso opravljali nadur, ampak so v času, ko so bila naročila, nadomestili manjko ur in tako "pokrili" tiste ure, ki jih niso opravili oziroma ko so ostali zaradi pomanjkanja dela doma, plačo pa so kljub temu prejemali, kot če bi delali. Kot je povedal priča B.J., za katerega sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da mu ne bi verjelo (ne glede na sorodstvene vezi z zakonitim zastopnikom), je imela tudi tožnica manjko ur, zato jih je morala nadomestiti med odpovednim rokom. V tem primeru zato ni šlo za nadure, kot zatrjuje tožnica, ampak za dejansko prerazporeditev delovnega časa. Ker dela ni bilo toliko, da bi delavci lahko nadomestili s prerazporeditvijo delovnega časa ves manjko ur, je bilo potrebno število izvajalcev na posameznih delovnih mestih zmanjšati. V tem primeru res ni šlo za ukinjanje delovnih mest - ta so ostala - zmanjšalo se je le število izvajalcev. Tožena stranka je v obvestilu o nameravani odpovedi (ki ga povzema sodišče prve stopnje) zapisala, da se ukinja "tožničino" delovno mesto, s čimer ni mišljeno delovno mesto proizvodni delavec III, ampak eno od izvajalskih mest (tožničino) oziroma je ukinila delo na določenih strojih, kot je razvidno iz nadaljnjega postopka. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka, ki jo sodišču prve stopnje očita pritožba, ni podana.

Zaposlitev dveh delavcev za določen čas na dveh strojih ne dokazuje, da ni bilo utemeljenega razloga za zmanjšanje števila izvajalcev na drugih strojih, prav tako pa delo za določen čas ni ustrezna zaposlitev v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR, ki bi jo bila dolžna tožena stranka ponuditi tožnici.

Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88.člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR). Obveznost delodajalca obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo in za nedoločen čas. Delodajalec ni dolžan ponuditi delavcu neustreznega dela oziroma dela za določen čas.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnici ni mogoče ponuditi drugega ustreznega dela, je dokvalificirati ali prekvalificirati. Z objavo v časopisu z dne 23.10.2004 je tožena stranka iskala nastavljalca transformiranja, od katerega se je zahtevala IV. stopnjo izobrazbe tehnične smeri in 3 leta delovnih izkušenj s področja vzdrževanja ali upravljanja strojev. Tožnica je kot proizvodna delavka na tem stroju delala, ni pa imela znanja za vzdrževanje in servisiranje stroja (po poklicu je šivilja). Kot izhaja iz izpovedi priče J.B., bi bilo potrebno za delo na tem stroju posebno izobraževanje, pa tudi fizično ni ravno primerno za tožnico. Tožničina ocena, da bi bila to delo sposobna opravljati, je subjektivna. Iz izpovedi priče J.B. izhaja, da so nastavitve na stroju računalniške, vstavljanje več sto kilogramskega orodja je ročno s pomočjo paletnega električnega viličarja, torej ne gre za povsem enostavno servisiranje. Za zasedbo delovnega mesta so se zahtevale tudi izkušnje, ki jih tožnica nima. Tožena stranka je delavca potrebovala takoj, kot izhaja iz objave prostega delovnega mesta, zato od nje ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoča dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo za to delovno mesto, če to zanjo ni bilo smotrno. Delodajalca ni mogoče siliti, da delavcem omogoča prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo, če bi bila le ta vezana z daljšim izobraževanjem (pridobitev izobrazbe IV. stopnje strojne smeri) in priučevanjem (delovne izkušnje). Zato zaslišanje Z., ki bi izpovedal, da bi se tožnica lahko za to delo priučila tako kot on, ni bilo potrebno. Tožena stranka namreč na delovnem mestu ni želela priučenega delavca, ampak strokovno usposobljenega, s formalno izobrazbo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevke, ki se nanašajo na čas po prenehanju delovnega razmerja - za vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo nadomestila plače za čas od 14.6.2005 (prisilna poravnava) do vrnitve nazaj na delo (2. točka izreka), plačilo nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do 14.6.2005 pod pogoji prisilne poravnave (4. točka izreka) in plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 (3. točka izreka).

Utemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo zneska 49.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2004 do 14.6.2005 pod pogoji prisilne poravnave. Tožnica ni dokazala utemeljenosti tega dela zahtevka, ki naj bi izviral iz nezakonito odtegnjenih zneskov plače v juliju, avgustu in septembru 2004. Da je prišlo v tožbi do napake, je pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je nazadnje modificirala zahtevek na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo in do zaključka glavne obravnave uveljavljala nezakonito odtegnjeno plačo za navedene mesece v letu 2004. Zato je sodišče prve stopnje, ki ni moglo vedeti, da ima tožnica v mislih leto 2003, zahtevek utemeljeno zavrnilo. Nobene ovire pa ni, da tožnica ta zahtevek uveljavlja z novo tožbo.

Pravilno je s sklepom zavržena tožba v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni. Ker je tožba v tem delu preuranjena, meritorno določanje o zahtevku ni dopustno, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Zato se pritožba neutemeljeno zavzema za stališče, da bi moral biti zahtevek tudi v tem delu zavrnjen.

Utemeljen pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo izplačanih plač. Pritožba ima prav, da zapadejo plače v plačilo najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, saj se plača po 1. odstavku 134. člena ZDR izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca. Iz plačilnih list tožnice je razvidno, da je bilo plačilno obdobje en mesec in sicer od prvega dne v mesecu do zadnjega dne v mesecu. Po 2. odstavku 134. člena ZDR se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Tudi 3. odstavek 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS št. 40/97) in 4. odstavek 59. člena KP dejavnosti določata, da se plače izplačujejo najkasneje 18. v mesecu za pretekli mesec. Če delodajalec plače ne izplača na plačilni dan, to je najkasneje 18. v mesecu za pretekli mesec, je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Če je delodajalec v zamudi s plačilom plače, dolguje delavcu poleg plače tudi zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). KP dejavnosti ne omogoča delodajalcu, da plačo izplača z zamudo do 30 dni, ne da bi bil delavec zaradi tega upravičen do zamudnih obresti. Z določbo KP dejavnosti je določeno le, da se plača, ki je izplačana z več kot 30 dnevno zamudo, izplača v realni vrednosti z upoštevanjem indeksa rasti življenjskih stroškov, kar lahko ob zakonskih določbah pomeni le to, da je možna "valorizacija" plač na ta način le, če je indeks rasti življenjskih stroškov višji od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. V primeru zamude delavec ne more prejeti manj, kot glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, lahko pa mu delodajalec izplača več.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 2. alineji 5. točke izreka spremenilo tako, da je v tem delu zahtevku ugodilo.

Ugodilo je tudi pritožbi zoper odločitev o stroških postopka. Tožnica z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevki, ki so povezani s tem ni uspela, zato krije v tem delu sama svoje stroške postopka, tožena stranka pa krije svoje stroške postopka na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Z denarnim zahtevkom, ki se nanaša na obdobje pred prenehanjem delovnega razmerja, je uspela v približno polovičnem deležu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških tako, da je vsaki stranki naložilo kritje svojih stroškov postopka. Z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni toženi stranki posebni stroški niso nastali (glede tega je v eni od vlog le stavek, da zahtevek ni utemeljen), sodišče prve stopnje pa pravdnih dejanj v zvezi s tem delom zahtevka tudi ni izvajalo.

Tožnica se pritožuje tudi zoper 6. in 7. točko izreka izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj uveljavljanih terjatev, torej je tožnici v tem delu ugodilo. Ni pa odločilo o celotnem zahtevku tako, kot je bil postavljen; tožnica je zahtevala izplačilo ugotovljenih terjatev pod pogoji prisilne poravnave (7. točka zahtevka na list. št. 80). Ker o tem delu zahtevka ni odločeno, se pritožba zoper 6.in 7. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 125 točk oz. 13.750,00 SIT, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa do 16.775,00 SIT.

Ker gre v tem primeru med drugim tudi za spor zaradi plačila zneska 80.316,82 SIT in 422.058,00 SIT ter ugotovitev obstoja terjatev v višini 157.513,00 SIT, kar vse ni v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (kjer je revizija dovoljena že po zakonu), revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NTI0OQ==