VSL Sodba in sklep I Cpg 960/2017

Jedro

V stečajno maso pravne osebe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe, izpodbojni zahtevek pa lahko sicer v svojem imenu, a za račun stečajnega dolžnika, uveljavlja tudi vsak procesno legitimirani upnik (kar je tudi tožeča stranka).

Koncernsko pravo varuje (tudi) upnike odvisnih družb pred prikrajšanjem premoženja kot jamstvene mase za poplačilo obveznosti, aktivno legitimacijo pa upnikom daje zaradi njihovega posebnega interesa - priti do poplačila svoje terjatve. Odvisne družbe namreč, prav zaradi vplivov obvladujočih družb na njihovo vodenje, ne bodo nujno vedno uveljavljale izravnave svojih prikrajšanj. Zato v vsakem primeru odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 547. člena ZGD-1 pripada odvisni družbi.

Upoštevanje značilnosti solidarne obveznosti pa pokaže tudi na to, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da bi zaradi načela enakega obravnavanja upnikov in s tem povezanega varovanja stečajne mase, tožeča stranka tožbo morala vložiti v korist stečajne mase. Ne tožeča stranka ne stečajni upravitelj izpodbojnih zahtevkov zoper prvo toženko nista vložila in torej premoženje prve toženke ne bo del stečajne mase. O prikrajšanju drugih upnikov zato, ker tožeča stranka toži solidarnega dolžnika, torej ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka in za 2.406,00 EUR pravdnih stroškov iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se oba nanašata na prvo toženko, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu I. točke izreka in za 9.624,00 EUR iz II. točke izreka, kar se oboje nanaša na drugo do peto toženko, se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o delu stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke in pritožbenih stroških prve toženke se pridrži za končno odločbo, tožeča stranka pa je dolžna v 15 dneh povrniti drugi do peti toženki vsaki po 293,75 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi:

„1. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki iz naslova njene terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 635/2012 z dne 14. 5. 2014, solidarno plačati znesek v višini 266.551,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer:

- od zneska 59.456.882,00 SIT od dne 11. 3. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 248.109,17 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila,

- od zneska 18.442,23 EUR od dne 18. 6. 2014 dalje, do plačila.

2. Tožene stranke so dolžne povrniti tožeči stranki vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za izpolnitev dalje, do plačila.“

se zavrne kot neutemeljen.

II. Tožeča stranka je dolžna toženim nerazdelno plačati vse pravdne stroške v višini 12.030,00 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe.

2. Zoper sodbo v celoti se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano odločitev potrdi, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pritožbene stroške tožene stranke, v 15 dneh in z obrestno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdnem postopku zoper družbo P. d. o. o. pridobila izvršilni naslov – sodbo¹ za plačilo terjatve, ki je na dan 18. 11. 2014 znašala 266.551,40 EUR (glavnica, zakonske zamudne obresti, pravdni stroški). V izvršilnem postopku je dosegla le poplačilo dela pravdnih stroškov. Družba P. d. o. o. se je preimenovala v B. d. o. o. (spremenila je tudi sedež), nad njo pa se je 18. 11. 2014 začel stečajni postopek. Tožeči stranki je bila terjatev, prijavljena v stečajnem postopku, priznana.

6. Iz povzetka tožbenih trditev v izpodbijani sodbi izhaja, da naj bi bila dejavnost zgoraj navedene družbe in njeno celotno premoženje večje vrednosti pred začetkom stečaja preneseno na prvo toženko v tej pravdi, ki je prevzela glavno dejavnost družbe P. d. o. o. (sedaj B. d. o. o. - v stečaju), delovne stroje in zaposlene. Druga do peta toženka so bili družbeniki prve toženke, prav tako družbe P d. o. o., pa tudi poslovodje in prokuristi obeh družb. Tožeča stranka naj bi v več vlogah podrobno in temeljito opisovala tudi prenos poslovanja in sredstev družbe na prvo toženko ter delovanje druge do pete toženke.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke po vseh pravnih podlagah, ki jih je naštela, zavrnilo zato, ker tožeča stranka nima procesnega upravičenja za tožbo. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek zoper prvo toženko utemeljevala na določbi Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) o dejanskem koncernu (prvi odstavek 547. člena ZGD-1) in določbi 433. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote, zoper ostale toženke pa na podlagi določil o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) in določil drugega odstavka 547. člena ZGD-1, proti tretji do peti toženki pa še na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 (ter dodatno na podlagi določb o kršitvi obveznosti poslovodstva iz 34. in 35. do 39. ter 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP)).

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da po drugem in tretjem odstavku 350. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena² proti osebno odgovornim družbenikom, za račun stečajne mase pa pridobi pravico uveljaviti zahtevke upravitelj. Po četrtem odstavku 543. in 547. členu ZGD-1 pa družbeniki (pravilno – upniki – op. višjega sodišča) lahko zahtevke uveljavljajo le za družbo, tožeča stranka pa zahtevka v tej smeri ni prilagodila, čeprav je v postopku postavljala trditve o neaktivnosti stečajnega upravitelja.

9. V zvezi s 433. členom OZ je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala tak prenos premoženja, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v komentarju k Obligacijskem zakoniku, in da tožeča stranka trdi, da gre za premoženje stečajnega dolžnika, sedaj skoncentrirano pri prvi toženki, a je (sklicujoč se na načelo koncentracije postopka), navedlo, da bi morala tožeča stranka (ali stečajni upravitelj) tožbo vložiti v korist stečajne mase oziroma vseh upnikov, imela pa je tudi možnost vložiti izpodbojno tožbo.

10. Tožeča stranka v pritožbi uvodoma opozarja, da je tožbo vložila še v času veljavnosti ZGD-1I, česar izpodbijana sodba ne upošteva in je že zaradi tega obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj o tem nima razlogov. Višje sodišče ugotavlja, da se na določilo 543. člena ZGD-1, ki ga omenja pritožnica, sodišče prve stopnje niti ni sklicevalo. Ne glede na razliko v besedilu, veljavnem pred novelo ZGD-1I (ta je začela veljati 8. 8. 2015), pa to na pravilnost odločitve ni imelo nobenega vpliva. V obeh primerih je namreč pravilno odločilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva plačilo le za družbo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

11. Tožeča stranka trdi, da je v tožbi predstavila in dokazovala vrsto posameznih (poslovnih) potez in pravnih poslov, ki utemeljujejo odgovornost tožencev in potrjujejo prenos premoženjske celote iz družbe P. d. o. o. na prvo toženko ter odškodninsko odgovornost te obvladujoče družbe v razmerju do dejanskega koncerna, pa tudi namerno oškodovanje tožeče stranke z ravnanji, ki nasprotujejo temeljnim pravilom ZGD-1 v smislu spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1.

12. Kljub temu ni mogoče zaobiti dejstva, da gre za terjatev tožeče stranke do družbe, nad katero je bil pričet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje se je deloma pravilno sklicevalo na načelo koncentracije postopka (227. člen ZFPPIPP). Upnik namreč lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v ZFPPIPP za posamezen primer ni drugače določeno. Zato se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi za drugo do peto toženko veljajo posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika po 348. do 352. členu ZFPPIPP. Sprejeti pa ni mogoče niti pritožbenih razlogov, da ne morejo vse terjatve do stečajnega dolžnika deliti enake usode pri uveljavljanju zahtevkov do družbenikov po 8. členu ZGD-1. Pritožnica meni, da je pri terjatvah bistveno vprašanje, kako so posamezna, konkretna dejanja družbenikov vplivala na možnost njihovega poplačila, ter da je pomembno, kdaj je nastala terjatev do dolžnika in v kakšni vzročni zvezi so ravnanja družbenikov do nezmožnosti poplačila te terjatve. Vendar pri tem ne konkretizira, s tem pa tudi ne utemeljuje nobene okoliščine, ki je ne bi bilo mogoče upoštevati tudi v okviru instituta ZFPPIPP o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. V stečajno maso pravne osebe (iz 348. člena zakona) namreč spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe, izpodbojni zahtevek pa lahko sicer v svojem imenu, a za račun stečajnega dolžnika, uveljavlja tudi vsak procesno legitimirani upnik (kar je tudi tožeča stranka). Katere so tiste posebne okoliščine, ki utemeljujejo uveljavljanje zahtevka za svoj račun, pritožnica prav tako ni konkretizirala.

13. Upoštevaje pojasnjeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo procesno legitimacijo, opirajoč se na sklep VSL I Cpg 637/2015 z dne 15. 7. 2016, ki da ga skoraj dobesedno povzema. V tem delu obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne gre za pojasnjevanje vira prava, temveč za argumentacijo s podobnim primerom.³ Pritožnica še trdi, da je že tekom postopka argumentirano nasprotovala stališčem citiranega sklepa, kar bi terjalo vsaj podrobnejšo opredelitev do teh navedb tožeče stranke. Da se sodišče prve stopnje s stališčem citiranega sklepa strinja, je višjemu sodišču razvidno že iz tega, da ga je citiralo v podporo svojim razlogom. Podrobnejšo opredelitev do stališč stranke pa bi terjala le odločitev sodišča za odstop od ustaljene sodne prakse, kar v tej zadevi ni primer. Da ne sprejema argumenta tožeče stranke, da ne morejo vse terjatve do stečajnega dolžnika deliti enake usode pri uveljavljanju zahtevkov do družbenikov po 8. členu ZGD-1, pa je sodišče prve stopnje jasno povedalo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kar je zadostno utemeljilo s tem, da za tako stališče ni našlo pravne podlage.

14. Pritožnica nadalje neutemeljeno meni, da stališča iz citiranega sklepa tudi prekomerno posegajo v pravico vsakega posameznega upnika, da se glede na okoliščine lastnega primera odloči, ali bo uveljavljal (tudi) sodno varstvo na podlagi določil o spregledu pravne osebnosti ali ne, ni pa tudi videti nobenega razloga, da bi se upniku lahko skrčil nabor (drugih) oseb, zoper katere lahko uveljavlja (isto) terjatev po začetku stečajnega postopka nad (enim izmed) dolžnikom. Vendar na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP (ki je povsem jasna) po začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, saj z začetkom stečajnega postopka pravico za uveljavljanje takšnih zahtevkov pridobi upravitelj. To je potrdilo tudi VS RS v odločbi III Ips 107/2016-5 z dne 13.12.2017.⁴ Tudi z razlogovanjem, da družbenika take kapitalske družbe varujejo pravila in možnost osebnega stečaja, ki upnikom zagotavlja enake temeljne pravice kot v primeru stečaja gospodarske družbe, zato pritožnica ne more uspeti.

15. Pritožnica nadalje trdi, da ima procesno upravičenje za uveljavljanje zahtevka vsaj na podlagi določila 433. člena OZ ter prvega in drugega odstavka 547. člena ZGD-1. Meni, da v koncernskem pravu veljajo posebna pravila, ki v prvi vrsti utemeljujejo odgovornost prve toženke kot obvladujoče družbe dejanskega koncerna, pa tudi ostalih toženk, tokrat ne kot družbenikov, pač pa kot članov poslovodstva odvisne oziroma obvladujoče družbe. Pri tem se sklicuje na to, da so imeli pred uveljavitvijo novele ZGD-1I (na to obdobje se tožbeni zahtevek nanaša) upniki take družbe brez vsakih omejitev procesnih upravičenj možnost v svojem imenu in za svoj račun neposredno uveljavljati zahtevke do solidarno odgovornih subjektov, to je do obvladujoče družbe ter do članov poslovodstva obvladujoče in odvisne družbe, saj za upnike ni veljala omejitev, ki je veljala za družbenike – slednji so imeli že v tistem obdobju pravico uveljavljati zahtevke le v dobro družbe.

16. Zakonsko besedilo 543. in 547. člena ZGD-1, na katero se sklicuje pritožnica, je bilo v času vložitve tožbe v tej zadevi res tako, kot trdi (ZGD-1H, Uradni list RS 82-3035/2013, veljaven od 9. 10. 2013 do 7. 8. 2015). Vendar tudi višje sodišče ne sprejema stališča tožeče stranke, da ta lahko zahtevek uveljavlja za svoj račun. Koncernsko pravo varuje (tudi) upnike odvisnih družb pred prikrajšanjem premoženja kot jamstvene mase za poplačilo obveznosti,⁵ aktivno legitimacijo pa upnikom daje zaradi njihovega posebnega interesa – priti do poplačila svoje terjatve. Odvisne družbe namreč, prav zaradi vplivov obvladujočih družb na njihovo vodenje, ne bodo nujno vedno uveljavljale izravnave svojih prikrajšanj. Zato v vsakem primeru odškodninski zahtevek iz prvega odstavka 547. člena ZGD-1 pripada odvisni družbi.⁶ Tudi v času vložitve tožbe v tej zadevi je namreč drugi odstavek 545. člena ZGD-1 določal, da je odvisni družbi treba zagotoviti pravico do prednosti pri nadomestilu. Družba B. d. o. o., po trditvah tožeče stranke naj bi šlo za odvisno družbo, pa je bila v času vložitve tožbe (13. 4. 2015) že v stečaju. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi tožbo vložila sama (in torej ne stečajni upravitelj), to vložiti v korist stečajne mase družbe B. d. o. o. - v stečaju, je zato pravilno. Enako pa velja tudi za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov do članov poslovodstva (prim. peti odstavek 44. člena ZFPPIPP).

17. Glede na to višje sodišče na nadaljnje pritožbeno utemeljevanje, da obstajata dve pojavni obliki dejanskega koncerna (kot drugo obliko pritožnica omenja dejanski koncern z razmerjem enakopravnosti), ker za odločitev ni več pomembno, ne bo odgovarjalo. Tako se tudi očitek sodišču prve stopnje, da tožeča stranka vsebinske presoje značilnosti dejanskega koncerna niti ni bila deležna, izkaže za neutemeljenega.

18. Pritožnica nadalje trdi še, da omejitev procesnega upravičenja tožeče stranke za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prvo toženko ne more biti povezana s stečajnim postopkom njene nekdanje odvisne družbe. Določilo želi preprečiti neutemeljene prenose premoženjskih celot brez ustreznega nadomestila oziroma protivrednosti, vse seveda s ciljem varovanja upnikov.

19. OZ v prvem odstavku 433. členu določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Iz drugega odstavka, ki določa, da pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka, nima pravnega učinka nasproti upnikom, izhaja, da je določba kogentna. Gre za solidarno odgovornost prenosnika in prevzemnika premoženja, če iz prenesenega premoženja izhajajo kakšni dolgovi.

20. Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Sicer pa je vsako od obligacijskih razmerij solidarnih dolžnikov samostojno. Dolg prvotnega dolžnika, družbe P. d. o. o., izhaja iz sodbe (dolg je nastal iz naslova v času najema porabljene, a neplačane vode za proizvodnjo) in bi lahko na podlagi ex lege pristopa k dolgu glavnega dolžnika po 433. členu OZ, predstavljal tudi dolg prve toženke (ne pa ostalih).

21. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala tak prenos „premoženja“ – prenos celotne dejavnosti, vseh zalog, ki omogočajo nadaljevanje prenesene dejavnosti, vseh delavcev in vseh pogodb, izhajajočih iz prenesene dejavnosti, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v komentarju OZ pri tem členu, a naj bi iz komentarja izhajalo tudi, da gre za eno najbolj ponesrečenih in vsebinsko spornih določb celotnega zakona. Vendar takšna ugotovitev (ker je sodišče na ustavo in zakon vezano⁷), lahko zakonski določbi odvzame pravno veljavo le v posebnih primerih, takih pa sodišče prve stopnje ni navedlo.

22. Tudi po sistematični razlagi višje sodišče ugotavlja, da noben specialnejši zakon uporabe 433. člena OZ za primer v tej zadevi ne izključuje. Da bi tožeča stranka zatrjevala katero od statusnih preoblikovanj v smislu določb ZGD-1,⁸ iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnika izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj (prvi odstavek 270. člena ZFPPIPP) in lahko te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika. ZFPPIPP je torej derogiral 255. do 260. člen OZ. In nadalje, po 221.u členu ZFPPIPP⁹ 433. člen OZ ne velja le samo za odgovornost nove družbe oziroma novih družb za obveznosti dolžnika kot prenosne družbe, če je sprejeta prisilna poravnava, katere predmet je prestrukturiranje z izčlenitvijo.

23. Upoštevanje značilnosti solidarne obveznosti in zgornjih ugotovitev pa pokaže tudi na to, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da bi zaradi načela enakega obravnavanja upnikov in s tem povezanega varovanja stečajne mase, tožeča stranka tožbo morala vložiti v korist stečajne mase. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja tudi, da ne tožeča stranka ne stečajni upravitelj izpodbojnih zahtevkov zoper prvo toženko nista vložila in torej premoženje prve toženke ne bo del stečajne mase. O prikrajšanju drugih upnikov zato, ker tožeča stranka toži solidarnega dolžnika, torej v tej zadevi ni mogoče govoriti.

24. Po tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, v primeru, če so za izpolnitev upnikove terjatve poleg stečajnega dolžnika odgovorni tudi drugi solidarni sodolžniki (ali poroki), upnik v stečajnem postopku lahko prijavi in uveljavlja celotni znesek terjatve, dokler ni v celoti plačan (in sicer pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če upnikovo terjatev plača drug solidarni sodolžnik). Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi bil preko 433. člena OZ en upnik „ločeno poplačan.“ Prva toženka je (če bo to seveda v postopku ugotovljeno), prav tako lahko upnikova samostojna dolžnica – tožeča stranka se torej ne bi poplačala ločeno, temveč od drugega dolžnika.

25. Ker je sodišče prve stopnje sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke do prve toženke že na podlagi pomanjkanja procesnega upravičenja, predpostavk solidarne odgovornosti prve toženke (ali je šlo za pogodbeni prenos premoženjske celote ali posameznega njenega dela, ali je podana koneksnost med terjatvijo in prenesenim premoženjem, kakšna je vrednost prenesenega premoženja glede na višino vtoževane terjatve)¹⁰ ni preverjalo in o tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. V takem primeru pa bi, če bi višje sodišče samo dopolnjevalo postopek, poseglo v ustavno varovano pravico do pritožbe (oziroma do dvostopenjskega sojenja) prve toženke. Da bi lahko uporabilo 433. člen OZ, bi namreč ne le prvič ugotavljalo dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pravni podlagi, ki predstavlja samostojno zaključeno celoto.

26. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvo toženko in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

27. Pritožba zoper zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na drugo do peto toženko, pa ni utemeljena. Zato jo je višje sodišče zavrnilo, tako kot izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških postopka:

28. Ker je višje sodišče sodišče izpodbijano sodbo za prvo toženko razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se skladno s tretjo točko 165. člena ZPP odločitev o tem delu pravdnih stroškov (prve toženke) pridrži za končno odločbo.

29. Po 161. členu ZPP sosporniki (ker niso nerazdelno odgovorni), krijejo stroške po enakih delih in torej po analogiji v tej zadevi vsakemu od tožencev pripada petina pravdnih stroškov, priznanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je višje sodišče stroškovno odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe le delno razveljavilo, in sicer za 2.406,00 EUR (od 12.030,00 EUR) pravdnih stroškov prve toženke, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in za 9.624,00 EUR izpodbijano sodbo potrdilo.

30. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer zoper prvo toženko. Za pritožbo je višje sodišče tožeči stranki priznalo priglašenih 2.875 točk po 1. točki tar. št. 21 OT in 28,75 točk kot pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 1.614,84 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 4.215,00 EUR pa 5.829,84 EUR. S petino (1.165,97 EUR) je tožeča stranka uspela in bo o tem delu njenih stroškov odločeno s končno odločbo, štiri petine stroškov pa krije sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

31. Drugemu do petemu tožencu je dolžna tožeča stranka povrniti vsakemu petino stroškov odgovora na pritožbo, ki znašajo 2.562 od priglašenih 3.202 točk oziroma 1.175,96 EUR. Zato mora tožeča stranka vsakemu povrniti po 293,75 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

-------------------------------
¹ Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 635/2012 z dne 14. 5. 2012. Tudi revizija je že bila zavrnjena.
² Ta določa: (1) V stečajno maso pravne osebe iz 348. člena tega zakona spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe.
³ V bistvenem je bilo v zadevi sporno vprašanje, ali imajo z začetkom stečajnega postopka upniki družbe še upravičenje za uveljavljanje zahtevkov na temelju spregleda pravne osebnosti.
⁴ Navedlo pa je tudi, da je s spregledom pravne osebnosti mogoče uveljavljati le terjatev proti (neposrednim) družbenikom, nikakor pa ne nasproti tretjim osebam, ki bi bile morda povezane z družbeniki (v tej zadevi torej prva toženka).
⁵ Tako dr. Marijan Kocbek v: Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, str. 987.
⁶ Tako dr. Peter Podgorelec v: Škodljiva navodila obvladujoče družbe v dejanskem koncernu - koncernski privilegij, Pravni letopis 2010-14, str. 203.
⁷ 125. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih.
⁸ Bodisi z združitvijo, delitvijo, s prenosom premoženja, ali s spremembo pravnoorganizacijske oblike (prim. 579. in nasl. členi ZGD-1). Premoženje kot celoto po 640. členu ZGD-1 je mogoče prenesti le na Republiko Slovenijo ali na samoupravno lokalno skupnost v Republiki Sloveniji.
⁹ ZFPPIPP-F, ki se uporablja postopke, začete po 7. 12. 2013.
¹⁰ Prim. VSL sodba I Cpg 1215/2016 z dne 20. 12. 2017.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 142/2016
• VSL sklep I Cpg 637/2015
• VSL Sodba II Cp 2025/2021