VSM Sodba II Kp 24690/2015

Jedro

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 24690/2015 z dne 5. 10. 2018 obtožena J.Š. in M.O. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj v sostorilstvu storila kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obtoženih in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga naj pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožena spozna za kriva kaznivega dejanja po obtožnici in jima izreče vsakemu dve leti zapora. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obtoženih. V odgovoru predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba z navedbo, da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar jo obrazlaga z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tako v točki 31 obrazložitve najprej povzema zakonski tekst kaznivega dejanja iz 227. člena KZ-1 in izpostavi, da je kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom, v nadaljevanju pa izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, ki ugotavlja, da je bila družba C. d.d. na dan 30. 9. 2010, torej na dan sklenitve najemne pogodbe št. 2/10 res nezmožna plačila, vendar, ker je podatek o stanju negativnega kapitala, ki ga tožilstvo povzema v izreku obtožnice (21.604.709,00 EUR), naveden šele v dokumentaciji, izdelani januarja 2011 (Načrt finančnega prestrukturiranja v prilogi A34 in Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v prilogi A23), obdolženemu J.Š. kot direktorju družbe C. d.d. na dan 30. 9. 2010 ta podatek ni mogel biti znan, še manj pa obdolženemu M. O. kot direktorju odvisne družbe N. d.d, ter zaključuje, da ni možno trditi, da sta se (predvsem obdolženi J.Š. kot direktor družbe C. d.d.) nameravala izogniti dolžnosti enakega obravnavanja upnikov po določbi 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožba tudi z nadaljnjo navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je dvomilo v to, da obtoženima niso bila znana dejstva v zvezi s finančnim stanjem družbe, pritegniti izvedenca finančne stroke, česar pa ni storilo in sodba o tem nima razlogov, ne uveljavlja procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da oba obtožena oprosti obtožbe sprejelo po ugotovitvi, da 1. - da iz tenorja modificirane obtožbe¹ izhaja edino ravnanje, ki se očita obtoženemu J.Š. kot direktorju C. d.d., to je sklenitev najemne pogodbe z dne 30. 9. 2010, na podlagi katere so v izreku navedeni gradbeni stroji in oprema prišli v posest družbe N. d.d., vsa ostala izvršitvena ravnanja, zaradi katerih naj bi ostalim upnikom družbe C. d.d. - v stečaju, nastala velika premoženjska škoda v znesku 321.515,00 EUR, pa obtožba očita obtoženemu M.O.; po obtožbi pa bi naj oba obtožena delovala kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, pri opravljanju gospodarske dejavnosti (točka 30 obrazložitve); 2. - da izhajajoč iz razlage splošnih določb o sostorilstvu (20. člen KZ-1) v opisanem ravnanju obeh obtoženih ni prepoznati znakov sostorilstva tako po kriteriju objektivnosti kot subjektivnosti (točka 34 obrazložitve); 3. - da dokazni postopek ni potrdil, da bi obtožena s sklenitvijo najemne pogodbe za opremo in stroje namenoma skušala spraviti upnika družbo N. d.d. v ugodnejši položaj in s tem povzročiti upnikom družbe C. d.d. veliko premoženjsko korist (točka 32 in 33 obrazložitve).

7. Obtoženima J.Š. in M.O. obtožba očita, da sta kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedela, da je družba C. d.d. postala nezmožna za plačilo, namenoma spravila upnika N. d.d. v ugodnejši položaj in tako povzročila veliko premoženjsko škodo drugim upnikom (abstraktni del opisa), dejanje pa storila na način, da sta dne 30. 9. 2010 sklenila najemno pogodbo (družba C. d.d. je na dan 30. 9. 2010 v bilanci stanja izkazala negativni kapital v višini 21,604.709,00 EUR), na podlagi katere so bili družbi N. d.d. v posest predani gradbeni stroji in oprema (prvi del konkretnega opisa), obtoženi M. O. pa je v imenu družbe N. d.d. za gradbene stroje in opremo z obvestilom z dne 29. 10. 2010 uveljavil pridržno pravico z namenom prednostnega poplačila dela terjatev družbe N. d.d, terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave družbe C. d.d, za tem pa kljub odpovedi najemne pogodbe in pozivu stečajnega upravitelja za vrnitev strojev in opreme družbi C. d.d. - v stečaju, le-teh ni vrnil, družba N. d.d. pa je navedene stroje in opremo prodala družbi L. G.m.b.H za skupno kupnino 175.000,00 EUR (drugi del konkretnega opisa), kar predstavlja prednostno poplačilo družbe N. d.d, saj je z njo deloma poplačala svojo terjatev do družbe C. d.d. v višini 1,678.352,38 EUR.

8. Iz opisa obtoženima očitanega kaznivega dejanja je mogoče povzeti, da se v prvem delu konkretnega dejanskega stanu skupno zavestno sodelovanje obeh obtoženih začne in konča z opisom sklenitve najemne pogodbe, na podlagi katere so bili upniku, to je družbi N. d.d. v posest predani gradbeni stroji in oprema. Ravnanja, opisana v drugem delu konkretizacije izreka z ravnanjem obtoženega J.Š. nimajo povezave. Gre za ravnanje obtoženega M.O., ki je izkoristil oziroma uveljavil pridržno pravico na strojih in s prodajo le-teh poplačal svojo terjatev, ki jo je imel do družbe C. d.d, kar predstavlja povsem samostojno ravnanje družbe N. d.d. (ki pomeni sodelovanje pri tujem kaznivem dejanju), ki se ne da povzeti in povezati s prvim delom obtožbe, zato ne more predstavljati dopolnitve opisa ravnanja obtoženega J.Š. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, ampak izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa je drugačno od v izreku sodbe opisanega dejanja.

9. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ne bi smelo verjeti zagovoru obtoženega J.Š., da najemne pogodbe ni sklenil zato, da bi priviligiral družbo N. d.d, temveč da bi zmanjšal stroške vzdrževanja strojev in z namenom, da bi iz premoženja, ki ga niso uporabljali, prejeli vsaj neki donos, sočasno pa je bila s tem družbi N. d.d. zagotovljena mehanizacija za izvajanje del po pogodbah, ki jih je prevzela od družbe C. d.d. Po pritožbi je s sklenitvijo najemne pogodbe za pretežni del strojne opreme insolventne družbe C. d.d, družba N. d.d. pridobila ugodnost in prednost pred drugimi upniki, kar insolvenčna zakonodaja v 34. členu ZFPPIPP izrecno prepoveduje, ta prepoved pa je kogentna in je ni mogoče obiti tudi, če bi obstajali opravičljivi poslovni interesi za sklenitev pogodbe in izročitev strojev. Da pogodba na dan 30. 9. 2010 ni bila sklenjena z namenom zagotoviti stroje za izvedbo del, po mnenju pritožbe kaže okoliščina, da je bil predlog za prisilno poravnavo podan 30. 12. 2010, priča M.P. pa je izpovedal, da je bila ključna okoliščina za odločitev o uvedbi stečaja, ki se je začel dne 18. 2. 2011, izguba posla v Bosni. To se je zgodilo po uvedbi prisilne poravnave dne 12. 2. 2011. Tako na dan sklenitve najemne pogodbe nikakor ni moglo biti znano, da družba C. d.d. dveh projektov ne bo mogla izpeljati. Da je bila najemna pogodba sklenjena prav z namenom, da se premoženje družbe C. d.d.- strojna oprema izmakne stečajni masi, je v zagovoru smiselno povedal obtoženi M.O. in sicer, da je nekega jesenskega dne v letu 2010 prišel do njega J.Š. in dejal, "da bodo vse stroje prenesli iz družbe C. d.d. na družbo N. d.d, ker se lahko na C. d.d. nekaj zgodi". J.Š. je bil direktor družbe C. d.d. in član nadzornega sveta, dejansko je nadzoroval družbo N. d.d, zato je bil v primežu in je moral delati, kot mu je bilo naročeno. Da dne 30. 9. 2010 ni bilo nikakršne potrebe po strojni opremi s strani družbe N. d.d, izhaja iz zagovora obtoženega M.O., ki je povedal, da je bila glavnine uporabe strojne opreme predvidena proti koncu leta 2010, ko bi začeli ceste, ki so jih prej prekopali in vanje položili vodovod, asfaltirati. To je potrdila priča V.K., ki je izpovedala, da bi "finišerje" potrebovali za zaključek del, ki so jih prevzeli do družbe C. d.d. Takšno dokazno oceno pa potrjuje tu priča A.V.l, kateremu kot odgovorni vodji del najprej na C. d. d. ter po stečaju na N. d.d. ni bilo nič znanega o tem, da družba N. d.d. ne bi imela strojne opreme za prevzete projekte. Po mnenju pritožbe je okoliščina, ki kaže, da je bil namen najprej sklenitve najemne pogodbe, potem pa izročitev strojev v posest, preprečiti, da bi stroji prišli v stečajno maso in prednostno poplačilo upnika družbe N. d.d, dejstvo, da so bili stroji izročeni družbi N. d.d. kratek čas pred stečajem. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj so posamezni stroji prešli v posest družbe N. d.d, je napačna. Obtoženi M.O. je povedal, da so stroje prejeli konec leta, priča D.G. je potrdil začetek odvoza strojev v času zelo blizu stečaja, in tudi po vedenju stečajnega upravitelja S.Z. so bili stroji odpeljani iz družbe C. d.d nekaj dni pred stečajem. Odvoz strojev iz družbe C. d.d tik pred stečajem sta potrdili tudi priči B.P. in M.B., medtem ko je priča D.J.c povedala, da je v času priprave dokumentacije za policijo ugotovila, da so bili stroji, tovornjaki in oprema, ki so bili dani v najem, v uporabi v družbi C. d.d. do pričetka stečajnega postopka. Po pritožbi je nadaljnja okoliščina, ki kaže na usklajeno delovanje obeh obtoženih z namenom pridobiti prednostno poplačilo druži N. d.d, obvestilo o pridržni pravici z dne 28. 10. 2010. Obtoženi J.Š. je vedel, da terjatve družbi N. d.d. ni mogoče poplačati in bo nujno prišlo do prodaje strojne opreme, pa temu obvestilu ni ugovarjal. Tako je kljub vedenju za namero družbe N. d.d. stroje, ki jih je imel tedaj družba C. d.d. še v posesti, izročil tej družbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženima ni mogel biti neznan podatek o insolventnosti družbe C. d.d. na dan 30. 9. 2010 je zmoten. Dejstvo je, da obtožena nikoli nista zanikala vedenja za plačilno nesposobnost družbe C. d.d, za kaznivo dejanje pa ni potrebno, da bi obtožena finančno tehnično natančno v številkah poznala obliko plačilne nesposobnosti po ZFPPIPP. V kolikor pa je sodišče prve stopnje dvomilo v dejstvo, da obtoženima insolventnost ni bila poznana, kar je glede na izpovedbo priče D.J., zaposlene v računovodstvu družbe C. d.d, nemogoče, bi moralo pritegniti izvedenca finančne stroke, da poda oceno finančnega stanja družbe C. d.d. v kritičnem času. Slednja je namreč povedala, da so v mesecu septembru 2010 pričeli pripravljati dokumentacijo za prisilno poravnavo, katero so pripravljali do konca leta 2010, prisilna poravnava je bila objavljena dne 11. 1. 2011, dne 23. 2. 2011 pa je prišlo do stečaja, denarja ni bilo, nastala je zmešnjava in vse je potekalo preko cesijskih pogodb. Dejstvo je tudi, da je družba N. d.d. na dan 28. 10. 2010 izkazovala terjatev v višini 1.152.838,04 EUR, ki jo očitno družba C. d.d. ni mogla poplačati, sicer pridržna pravica in prodaja opreme ne bi bili potrebni. Ob tem dejstvu se pokaže kot arbitrarna trditev sodišča prve stopnje, da obtožena nista vedela za plačilno nesposobnost družbe C. d.d. na dan 30. 9. 2010, saj kot izhaja iz prijave terjatve v stečajnem postopku z dne 23. 5. 2011, je velik del terjatev družbe N. d.d. nastal tudi že pred dnem 30. 9. 2010. In v kolikor bi bila družba plačilno sposobna, bi terjatve do tega datuma že poplačala. Dejstvo je, da je družba N. d.d. na dan 28. 10. 2010 izkazovala terjatev v višini 1.152.838,04 EUR, ki jo očitno družba C. d.d. ni mogla poplačati, sicer pridržna pravica in prodaja opreme ne bi bili potrebni. Da se je obtoženi J.Š. zavedal protipravnosti ravnanja, kažejo številne okoliščine. Najemna pogodba ni bila vnesena v računalnik, ni bila oddana v kroženje, ni bila oddana v računovodstvo (o tem izpovedale priče D.J., N.R.P.; K.T.), kar potrjuje sum antidatiranja in skrivanja. Da osebe, ki so glede na svoj delokrog običajno odločale o premikih strojne opreme, pri tem niso sodelovale (izpoved prič D.G., B.P., A.V.), pa kaže na to, da je premike gradbenih strojev in opreme koordiniral obtoženi J.Š., direktor družbe C. d.d. in podpisnik najemne pogodbe. Slednji je imel za očitano dejanje tudi motiv in premoženjski interes, saj je posredno preko družb C. holding d.d. in C. d.d. ter I.G. d.d. lastniško obvladoval družbo N. d.d. Na trdno odločenost obtoženega M.O., da se družba N. d.d. iz kupnine strojev poplača, kaže tudi okoliščina, da strojne opreme ni vrnil, čeprav je stečajni upravitelj dne 9. 3. 2011 najemno pogodbo odpovedal in ga pozval na vrnitev strojev, dne 22. 7. 2011 pa družbi N. d.d. prerekal izločitveno pravico za navedene stroje in opremo. Pritožba zaključuje, da prispevek obeh obtoženih gotovo izpolnjuje vse objektivne in subjektivne kriterije sostorilstva. Je pa obtožba lahko vprašljiva glede sostorilstva obdolženega M.O. v povezavi s vprašanjem ali je kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1 posebno kaznivo dejanje (delictum proprium), ko mora biti storilec poslovodna oseba oškodovanega premoženja bodočega stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje tega problema ni zaznalo. Če je temu tako, potem je potrebno udeležbo obdolženega M.O. opredeliti kot pomoč pri kaznivem dejanju.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v točki 30 obrazložitve, da obtožba obtoženemu J.Š. očita zgolj dne 30. 9. 2010 sklenitev najemne pogodbe, na podlagi katere so bili družbi N. d.d. v posest predani gradbeni stroji in oprema, s čimer se je njegova vloga po opisu kaznivega dejanja končala. Po očitku pritožbe bi naj bila sklenitev najemne pogodbe sporna zaradi kršitve 34. člena ZFPPIPP. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku obtoženega J.Š., odvetniku S.Z. v odgovoru na pritožbo, da nastop insolventnosti družbe ne pomeni, da mora ta družba v trenutku nastopa insolventnosti prenehati s poslovanjem in ne sme več vstopati v nova pogodbena razmerja. Nadaljevanje z rednim poslovanjem družbe je v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZFPPIPP v povezavi s 3. točko drugega odstavka 34. člena tega zakona insolventni družbi (tudi če ni v postopku prisilne poravnave) izrecno dovoljeno tudi po stališču teorije² in sodne prakse³. Dokazni postopek je pokazal, da je družba C. d.d. prevzela izvesti dela na projektih "Celovite oskrbe severovzhodne Slovenije s pitno vodo" ter "Celovito varovanje vodnih virov podtalnice P.g. – I. faza," nato pa dela na objektih zaradi insolventnosti prekinila in izvedbo projektov prenesla na družbo N. d.d, ki je bila družba v skupini C. Pritožba teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, prav tako ne ugotovitve, da je v okviru sistema C. d.d. obstajala organizacijska enota, ki je po potrebi družbam sistema C. zagotavljala gradbeno mehanizacijo, in da je bilo dajanje opreme v najem med družbami v skupini ustaljeno delovanje, dogovori pa niso bili vedno sklenjeni v pisni obliki (točka 26 obrazložitve). Pritožba sprejema zagovora obeh obtoženih, da jima je bila insolventnost družbe C. d.d. znana, zagovornik obtoženega J.Š. pa poudari, da se je obtoženi s temi razmerami skušal spopasti na način, da je iskal rešitve, da bi družbi omogočile preživetje.

11. Pritožba z v točki 9 drugostopenjske sodbe povzetimi okoliščinami in dejstvi, ki ki bi naj kazala na zlonamerno ravnanje obeh obtoženih, ugotavlja povsem drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz opisa dejanja obtoženima. Tako ugotavlja, da najemna pogodba ni bila sklenjena z namenom zagotoviti stroje za izvedbo del, ki jih je družba N. d.d. prevzela od družbe C. d.d, kar utemeljuje z okoliščinami, ki utemeljujejo sklepanje o tem, da je bil datum sklenitve najemne pogodbe antidatiran in o tem da je odvoz strojev in njihovo predajo v posest družbi N. d.d. organiziral obtoženi nekaj dni pred stečajem družbe C. d.d. Te okoliščine pa so z modifikacijo obtožbe iz opisa kaznivega dejanja izpuščene. Tako se obtoženima več ne očita, da dne 30. 9. 2010 za sklenitev najemne pogodbe ni obstajala dejanska potreba po gradbenih strojih in opremi. Pritožba ima prav, da se na obstoj določenega namena storilca sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa sodišče navede v obrazložitvi. Vendar morajo odločilna dejstva v skladu z zahtevo Ustavnega sodišča zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu, v katerem morajo biti zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, saj je z vsemi skupaj opredeljeno tisto ravnanje (storitev ali opustitev) posameznika, ki ustreza ravnanju v polju kaznivosti. Opis kaznivega dejanja (konkretni dejanski stan) mora vsebovati vse znake kaznivega dejanja⁴.

12. Kot izhaja iz najemne pogodbe št. 2/10 se je najemnik zavezal, da bo predmet najema uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti in redno skrbel za preglede, servise in vzdrževanje predmetov najema ter za najeto opremo družbi C. d.d. mesečno plačeval najemnino 6.000,00 EUR. Najemna pogodba pa tudi določa, da najemnik ne sme odtujiti predmetov najema. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno ne more oporekati zagovorniku, ki v odgovoru trdi, da se po opisu obtoženemu J.Š. očita civilno pravno razmerje sklenitve najemne pogodbe, ki je imela poslovno – ekonomsko podlago. Zagovornik v odgovoru korektno povzema izseke izpovedb prič V.K., K.T., D.S. in Z.R., ki so potrdile, da je opremo, navedeno v prilogi najemne pogodbe, družba N. d.d. potrebovala za dokončanje prevzetih objektov, ter zagovor obtoženega M.O., da so stroje uporabljali tudi sprotno. Sklenitev takšne pogodbe v času insolventnosti ni bila prepovedana z insolvenčno zakonodajo, iz podatkov spisa pa izhaja, da je tudi stečajni upravitelj dajal premoženje stečajnega dolžnika družbe C. d.d. v najem. Ni mogoče oporekati zagovorniku, da obtoženemu ni mogoče očitati ravnanja z namenom upnika N. d.d. privilegirati oziroma druge upnike C. d.d. oškodovati. Razlaga, da če bi obtoženi J.Š. želel favorizirati upnika N. d.d. na način, da bi mu omogočil pridobitev retencijske pravice in prednostno poplačilo iz tega naslova, potem nikakor v pogodbo stranki ne bi vključil prepovedi odtujitve predmetov najema, saj je bistvo retencijske pravice ravno v tem, da se upnik lahko poplača iz vrednosti zadržane stvari, torej da lahko stvar proda, je logična in življenjsko sprejemljiva. Pritožbeni očitek, da bi naj bilo določilo prepovedi prodaje v najemno pogodbo vneseno z namenom kasnejše kazensko-pravne razbremenitve in skrivanja namere prednostno poplačati družbo N. d.d, pa ostaja zgolj na ravni zatrjevanja. Četudi so dogovori glede prodaje predmeta najema potekali pred izredno sejo nadzornega sveta družbe N. d.d. dne 9. 8. 2011, je obtoženi J.Š. prodaji predmetov najema na seji izrecno nasprotoval in iz tega razloga podal odstopno izjavo.

13. Glede na vse navedeno se dejansko stanje, kot ga ugotavlja pritožba ne sklada z v izreku sodbe opisanim dejanjem. Kot je že bilo povedano je edino ravnanje, ki se očita obtoženemu J.Š., sklenitev najemne pogodbe z dne 30. 9. 2010, v opisu dejanja pa ni navedeno, v čem naj bi sklenitev pogodbe sama po sebi spravila upnika N. d.d. v privilegiran položaj, niti kako naj bi s sklenitvijo najemne pogodbe prišlo do povzročitve velike premoženjske škode. Takšen opis ne zajema vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, zato je neustrezen tudi opis udeležbe obtoženega M.O.

14. Pritožbeno sodišče sprejema razlago v odgovoru, da obtoženi M.O. ne more biti storilec (niti sostorilec) kaznivega dejanja oškodovanja upnikov in da za to obstojita dva materialnopravna razloga. Nekateri opisi kaznivih dejanj so oblikovani tako, da je za izvršitev dejanja potrebno sodelovanje več oseb. Gre za kazniva dejanja, za katere je značilno, da je za njihovo izvršitev praviloma potrebno vsaj minimalno sodelovanje prejemnika koristi. Tudi pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov je poleg ravnanja dolžnika potrebno tudi sodelovanje upnika, ki prednostno poplačilo sprejme⁵. Novejša kazenskopravna literatura meni, da osebe, katerih sodelovanje je nujno za izvršitev kaznivega dejanja, ne morejo biti kaznovani kot napeljevalci ali pomagači⁶. Te primere teorija označuje kot tako imenovane delikte srečanja, pri katerem sodelujoči k dejanju prispevajo v različnih vlogah in na različne načine, hkrati pa je njihov prispevek "sotočen", torej vodi k istemu cilju. Teorija stoji na stališču, da naj v takšnem primeru odgovarja zgolj protagonist, katerega ravnanja so izrecno inkriminirana, ravnanja nujnih udeležencev pa naj bodo nekazniva. Avtor med primeri nujne udeležbe, ki naj bodo po njegovem stališču nekaznivi, navaja sodelovanje upnika, ki pri kaznivem dejanju oškodovanja upnika sprejme prednostno poplačilo ter sodelovanje dobavitelja pri kaznivem dejanju oškodovanja javnih sredstev, ki izpolni javno naročilo. Navedena pravna stališča teorije so bila kot pravilna v celoti sprejeta v novejši sodni praksi⁷. Drugi materialnopravni razlog za neustreznost opisa pa predstavlja dejstvo, da je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran" upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju⁸. Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik⁹. Pomeni, da bi obtoženi M.O. glede na navedeno (četudi bi sprejeli stališče, da je njegova udeležba kazniva, kar je v nasprotju s stališčem teorije kot je bilo povedano), lahko bil samo napeljevalec ali pomagač, na kar (ne)utemeljeno nakazuje pritožba. Je pa v opisu ravnanja obtoženega M.O. prepoznati zakonske znake drugega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena ZKP, ki jih pritožba ne ugotavlja in tudi ne zatrjuje.

15. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožena J.Š. in M.O. oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, pri čemer bi ju ob pravilni uporabi materialnega prava moralo oprostiti zato, ker opisano dejanje po zakonu ni kaznivo (1. točka 358. člena ZKP), kot to ugotavlja zagovornik obtoženega J.Š. v odgovoru na pritožbo, in ne zaradi nedokazanosti namena oškodovanja upnikov in naklepa (3. točka 372. člena ZKP).

16. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljena.

17. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Sodna taksa glede na vsebino odločbe pritožbenega sodišča ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Z modifikacijo obtožbe z dne 10. 10. 2019 (list. št. 618 do 620 spisa) se je spremenil časovni okvir storitve kaznivega dejanja (od oktobra 2010 do avgusta 2011 namesto v letu 2011). Očitki glede antidatiranosti sklenitve najemne pogodbe in obvestila o uveljavljanju pridržne pravice so bili izpuščeni. Izpuščeni so bili tudi očitki, da je odvoz strojev in njihovo predajo v posest družbi N d.d. organiziral obtoženi J. Š. nekaj dni pred stečajem družbe C d.d, ki se je začel dne 23. 2. 2011.
² dr. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba; Ljubljana 2008, str. 52.
³ Primerjaj sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1758/2014 z dne 7. 1. 2015
⁴ Up 879/14 z dne 20. 4. 2015, točki 21 in 23
⁵ Matjaž Ambrož: Sostorilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 215 -223
⁶ Prav tam
⁷ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12812/2010 z dne 6. 2. 2015
⁸ Mag. Mitja Deisinger: kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 478
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 208/2004 z dne 25. 1. 2007

Datum zadnje spremembe:

27.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 11349/2016
• VSK sodba II Kp 1819/2015
• VSM Sodba in sklep II Kp 47717/2012