VSRS Sodba X Ips 183/2017

Jedro

V primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Posebnega finančnega urada št. DT 4200-1217/2014-20 z dne 5. 1. 2015, s katero je navedeni organ revidentki na podlagi priglasitve izčlenitve iz 43. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) zavrnil upravičenja iz 40. člena ZDDPO-2. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper upravno odločbo prve stopnje z odločbo št. DT-499-14-1/2015-5 z dne 12. 2. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom upravnega organa prve stopnje zanjo. Pri tem je navedlo, da mora za priznanje uveljavljanih upravičenj izčlenitev izpolnjevati pogoje iz 39. in 40. do 42. ter 48. člena ZDDPO-2. Revidentka ne izpolnjuje dveh pogojev, in sicer pogoja, da z izčlenitvijo ne preneha in pogoja, da gre za prenos obrata. Sklicevanje na posebnosti Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je zavrnilo, saj to ni zakon o obdavčenju v smislu petega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in zato ne more predpisovati davčne ugodnosti, ne glede na določbe Direktive Sveta 2009/133/ES¹ in ZDDPO-2. Po mnenju sodišča prve stopnje je vprašanje vsakega konkretnega primera, kaj iz ekonomske vsebine premoženja izhaja, da ga lahko štejemo za obrat v smislu 39. člena ZDDPO-2, pri čemer ne zadostuje, da je obrat z organizacijskega vidika sposoben tvoriti neodvisno poslovanje, ampak se mora prenesti tudi vsa sredstva in vire teh sredstev, oziroma obveznosti, ki so povezane s prenesenim obratom. Sklicujoč se na 71. člen ZUS-1 in natančnejše razloge iz upravnih odločb prve in druge stopnje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da se nekatere obveznosti, ki so del obrata in bi se morale prenesti, niso prenesle. Revidentkino stališče, da so se prenesle le bistvene sestavine obrata, zdravo jedro ter njeno sklicevanje na francosko sodno prakso, zavrne z obrazložitvijo, da je zakon jasen in da je treba prenesti obrat kot celoto sredstev in obveznosti. Tožbeno zahtevo revidentke za postavitev vprašanja za predhodno odločanje je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da to ni relevantno oziroma, da ni potrebno. Očitek o kršitvi ZDavP-2 je zavrnilo s pojasnilom, da je v 379. členu taksativno navedena dokumentacija, ki mora biti predložena, da se priglasitev lahko šteje za popolno. Ker se rok za izdajo odločbe (45 dni) šteje od dneva, ko organ prejme vso dokumentacijo, na podlagi katere lahko zanesljivo odloči, to je bilo 16. 12. 2014, je bila izpodbijana odločba, z dne 5. 1. 2015, izdana v predpisanem roku.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter odpravi odločbi upravnih organov, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega Vrhovnemu sodišču predlaga, da Sodišču Evropske Unije postavi vprašanje za predhodno odločanje. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v obeh upravnih odločbah in sodbi sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

6. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1² je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.³

7. Revidentka postavlja več vprašanj, od katerih se nekatera nanašajo na razlago določb davčnega postopka ("Ali 379. člen ZDavP-2 v primeru opustitve izdaje zavrnilne odločbe v predpisanem roku predpisuje fikcijo izdaje pozitivne odločbe?, Od kdaj teče rok za izdajo zavrnilne odločbe?, Odstop odločitve sodišča prve stopnje od prakse Vrhovnega sodišča glede presoje ravnanja upravnih organov z nepopolno in z neutemeljeno vlogo.") in na pravilnost in zakonitost upravnega postopka izdaje upravnega akta pred organi tožene stranke. Procesna vprašanja upravnega postopka in s tem povezana presoja pravilnosti tega postopka sama zase niso predmet revizijske presoje. Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta namreč ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Zato revizije ni mogoče dovoliti na podlagi vprašanj, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka. Glede vprašanja v zvezi z odstopom odločitve sodišča prve stopnje od prakse Vrhovnega sodišča o presoji ravnanja upravnih organov z nepopolno in z neutemeljeno vlogo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek ni upošteven, ker iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi organ revidentko pozival na podlagi 140. člena ZUP. V zvezi s tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da tretji odstavek 379. člena ZDavP-2 določa obvezne sestavine vloge za priglasitev in njegove priloge.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nekatera druga vprašanja, ki jih revidentka opredeljuje kot pomembna in zahteva njihovo vsebinsko presojo, niso relevantna za obravnavano zadevo, saj temeljijo na dejanskemu stanju, ki je drugačno, kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi ("Ali je vsebina 39. člena ZDDPO-2 res taka, da lahko prenosna družba na prevzemno družbo oziroma prevzemne družbe prenese le del svojega premoženja, ne more pa prenesti vsega premoženja, ki ga ima do tega trenutka, in ga zamenja za delnice?"). Glede drugih vprašanj ("Kaj šteje za obrat v smislu ZDDPO-2 in v skladu s katerim predpisom se prenos premoženja izvede? Ali je ZFPPIPP davčni zakon po petem odstavku 3. člena ZDavP-2?, Neenotnost prakse sodišča prve stopnje glede stališča ali se lahko v davčnih zadevah utemeljuje odločitev s sklicevanjem na ZFPPIPP, odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s prakso Sodišča Evropske Unije in prakso drugih držav članic EU") pa revidentka za odgovor nanje nima pravnega interesa, saj si z izpolnjevanjem zgolj enega od več kumulativnih pogojev (glede pojma obrat) ne bi mogla izboljšati pravnega položaja, ker, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ne izpolnjuje že pogoja glede prepovedi prenehanja prenosne družbe.

9. Pomembno pravno vprašanje, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo, in izhaja iz revidentkinih postavljenih vprašanj, torej je: "Ali je v primeru, ko po izvedeni izčlenitvi družba razglasi stečaj, izpolnjen pogoj iz 39. člena ZDDPO-2, da družba z izčlenitvijo ne preneha?" Glede na to, da na navedeno vprašanje Vrhovno sodišče še ni odgovorilo, pravilna razlaga in uporaba navedene norme pa je pomembna za to, da se zagotovi enotna in zakonita praksa davčnih organov ter sodišča prve stopnje v pričakovano velikem številu primerov, je revizija dovoljena za presojo tega vprašanja.

Vsebinska presoja revizije

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11. Vrhovno sodišče je revizijsko presojo opravilo v okviru dovoljenega pomembnega vprašanja glede na dejansko stanje te zadeve, ugotovljeno v upravnem postopku in povzeto v izpodbijani sodbi, na katero je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Iz tega izhaja, da je revidentka (v nadaljevanju tudi prenosna družba) v postopku poenostavljene (ponovne) prisilne poravnave (po 221 o. in 221 z. členu ZFPPIPP) izvedla izčlenitev, tako da je ustanovila dve družbi; družbo Merkur trgovina, d. d. (prevzemna ali novo ustanovljena družba) in Merkur nepremičnine, d. d. Na prvo družbo je prenesla svojo trgovinsko dejavnost in z njo povezane storitvene dejavnosti, na drugo pa nepremičnine, ki so potrebne za opravljanje trgovinske dejavnosti, pri čemer jih ta oddaja prvi družbi v najem. V zameno je revidentka postala lastnica novih družb, torej imetnica delnic. Načrt finančnega prestrukturiranja revidentke, ki je določal izčlenitev, je obenem določal, da se bo po potrjeni prisilni poravnavi in po izčlenitvi obratov naslednji dan po vpisu izčlenjenih družb v sodni register začel stečajni postopek. Ta se je začel, a se še ni zaključil. Po ustanovitvi prve družbe je revidentka vložila priglasitev po 43. členu ZDDPO-2 in 379. členu ZDavP-2, v kateri je zatrjevala, da ta izpolnjuje pogoje iz 40. do 42. člena ZDDPO-2 in da gre za prenos obrata po 39. členu ZDDPO-2, zato je le izčlenitev prve od obeh družb predmet obravnavanega postopka.

12. Med strankama ni sporno, da se je po izčlenitvi prevzemne družbe nad revidentko začel stečajni postopek, med njima pa je spor o tem, ali to pomeni, da revidentka ne izpolnjuje pogoja iz 39. člena ZDDPO-2, na podlagi katerega družba prenese obrat ne da bi prenehala. Kot drugo med strankama ni sporno, katero premoženje je revidentka prenesla na prenosno družbo, sporno pa je ali to premoženje predstavlja obrat v smislu 39. člena ZDDPO-2.

13. Zato, da sta prevzemna in prenosna družba obravnavani davčno nevtralno in prejmeta ugodnosti v skladu s 40. členom ZDDPO-2 mora biti izveden prenos premoženja v skladu z 39. členom ZDDPO-2. Ta v prvi povedi 39. člena določa, da se za prenos premoženja po tem členu šteje transakcija, s katero družba (v nadaljnjem besedilu: prenosna družba), ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali na družbo, ki jo ustanovi (v nadaljnjem besedilu: prevzemna družba), v zamenjavo za izdajo ali prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo deleže v kapitalu prevzemne družbe, prenosni družbi. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču upravnega organa prve stopnje, ki je odločil, da ker se je nad revidentko po izvedeni izčlenitvi začel stečajni postopek, da zato revidentka ne izpolnjuje pogoja iz 39. člena ZDDPO-2, da ni prenehala. Takšno stališče gradi na dveh predpostavkah, in sicer, da obstaja oziroma je podana vzročna zveza med prenehanjem revidentke in prenosom premoženja in da stečajni postopek pomeni prenehanje revidentke. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče, da gre za prenehanje revidentke kot posledice obravnavane transakcije in da zato ne izpolnjuje pogoja iz 39. člena ZDDPO-2, pravilno.

14. Statusnopravno se prenos premoženja iz 39. člena ZDDPO-2 obravnava kot izčlenitev v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 623. člena ZGD-1, po kateri se izčlenitev opravi s prenosom vseh ali posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z izčlenitvijo ne preneha, na novo družbo, ki se ustanovi zaradi izčlenitve (izčlenitev z ustanovitvijo novih družb) ter v skladu s sedmim odstavkom istega člena, ki določa, da se pri izčlenitvi deleži nove ali prevzemne družbe zagotovijo prenosni družbi. V 10. odstavku istega člena pa je določeno, da je izčlenitev delitev, ki ohranja kapitalska razmerja.

15. Bistveno torej je, ali je prenosna družba prenehala zaradi odločitve o prenosu premoženja, zato je pomembno ali je začetek stečaja prenosne družbe posledica odločitve o prenosu premoženja. Ni namreč nujno, da bi stečaj prenosne družbe pomenil, da prenosna družba ne izpolnjuje pogoja iz 39. člena ZDDPO-2 glede prenehanje, če stečaj ne bi bil v vzročni zvezi z odločitvijo o prenosu premoženja. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba besedilo 39. člena ZDDPO-2, "da se za prenos premoženja šteje transakcija, s katero družba ne da bi prenehala, prenese enega ali več obratov na drugo že ustanovljeno družbo ali na družbo, ki jo ustanovi", razumeti v smislu, da izključuje transakcijo prenosa premoženja, kakršna je v obravnavani zadevi, ki je v vzročni zvezi s prenehanjem prenosne družbe. Če je vzročna zveza med transakcijo prenosa premoženja in prenehanjem prenosne družbe podana, namreč pogoj iz prve povedi 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen.

16. V obravnavanem primeru se je izčlenitev izvedla na podlagi ZFPPIPP kot izčlenitev v postopku ponovne prisilne poravnave. ZFPPIPP kot ukrep finančnega prestrukturiranja insolventne družbe ureja izčlenitev njenega rentabilnega dela. Sistemsko gre za izčlenitev po ZGD-1, z določenimi posebnostmi, ki jih določa ZFPPIPP. Bistveno drugačna je ureditev izčlenitve po ZFPPIPP v primerjavi z ZGD-1 v tem, da ZFPPIPP (v 221 o. oziroma 221 z. členu, saj gre za postopek ponovne prisilne poravnave,) kogentno določa, katero premoženje insolventnega dolžnika se sme prenesti. Poleg tega pa 221 o. člen v tretjem odstavku določa, da načrt finančnega prestrukturiranja lahko določa, da se po izvedbi izčlenitve nad dolžnikom opravi postopek redne, prostovoljne likvidacije ali stečajni postopek. V primeru, da je sprejeta prisilna poravnava, katere predmet je prestrukturiranje z izčlenitvijo in načrt finančnega prestrukturiranja določa, da se po izvedbi izčlenitve nad dolžnikom opravi stečajni postopek, sodišče s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, s katerim odloči o potrditvi prisilne poravnave, hkrati odloči, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek.⁴

17. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je načrt finančnega prestrukturiranja revidentke določal, da se bo po potrjeni prisilni poravnavi in po izčlenitvi obratov začel stečajni postopek, kar je bilo tudi izvedeno. Določba tretjega odstavka 221 o. člena ZFPPIPP ni kogentne narave in določa možnost, da načrt finančnega prestrukturiranja fakultativno določi prenehanje prenosne družbe po poti redne, prostovoljne likvidacije ali stečajnega postopka. Revidentka (oziroma njeni upniki) je tako v načrtu finančnega prestrukturiranja sprejela avtonomno odločitev, za katero je podlaga v tretjem odstavku 221 o. člena ZFPPIPP, da se po izvedeni izčlenitvi, naslednji dan po vpisu novih družb v sodni register, nad njo izvede stečaj. Odločitev revidentke za stečaj je bila sprejeta hkrati kot del iste odločitve (tj. načrta finančnega prestrukturiranja) o izčlenitvi.⁵ Prav tako pa odločitev sodišča o začetku stečajnega postopka izhaja iz istega pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, s katero je to odločilo o izčlenitvi. Stečaj je bil tako posledica uspešno izvedene izčlenitve in z njo v neposredni vzročni zvezi. Potem ko je bila izčlenitev izvedena, se je uvedel stečaj, kar pomeni, da je bila izčlenitev razlog za uvedbo stečaja. Po presoji Vrhovnega sodišča tako ni pravno odločilno, da stečaj kronološko šele sledi izčlenitvi (kot to zmotno meni revidentka). Pomembno je, da je bila odločitev za stečaj, ki pomeni odločitev o prenehanju družbe, sprejeta obenem z odločitvijo o izčlenitvi. Z drugimi besedami, v primeru kot je obravnavani, ko gre za izčlenitev zdravega jedra s prenehanjem prenosne družbe, tvori odločitev o izčlenitvi in prenehanju nedeljivo celoto oziroma transakcijo.

18. Zato ne drži revizijsko stališče, da stečaj ne pomeni prenehanja družbe v smislu 39. člena ZDDPO-2 in da je zato pogoj iz navedenega člena izpolnjen. Tudi 402. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) med drugim kot razlog za prenehanje družbe določa stečaj. Formalnopravno se (na podlagi 377. člena ZFPPIPP) stečajni dolžnik po uradni dolžnosti res izbriše iz registra šele na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka, vendar je v primeru kot je obravnavani pomembna že sama odločitev za stečaj. Že sama uresničitev razloga za prenehanje, pomeni prenehanje pravne osebe v širšem smislu in razpustitev korporacijske strukture. Postopek za ureditev vseh (različnih) pravnih razmerij, katerih subjekt je bila pravna oseba, ki razlogu za prenehanje sledi, je le faza v postopku prenehanja družbe.⁶ Eden od osrednjih ciljev obstoja gospodarske družbe kot pravne osebe je opravljanje pridobitne dejavnosti z namenom pridobivanja dobička oziroma uresničevanje drugih interesov imetnikov deležev.⁷ V fazi stečaja pa je njegov namen drugačen, in sicer da upniki dosežejo poplačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu glede na položaj, ki ga imajo nasproti stečajnemu dolžniku in v razdelitvi stečajne mase. Ne glede na to, kakšen je razlog za prenehanje družbe pa se ta ne izvede hipno in v enem koraku, ampak v posameznih fazah.⁸ Tudi v primeru npr. pripojitve, spojitve, razdelitve se najprej sprejme sklep o soglasju za pripojitev, k pogodbi o spojitvi oziroma sklep o razdelitvi, dejansko prenehanje prenosne družbe sledi šele kasneje, ko se materialno statusno preoblikovanje vpiše v sodni register.⁹ Po presoji Vrhovnega sodišča je za presojo pogoja prenehanja družbe v smislu 39. člena ZDDPO-2 pravno odločilna odločitev za stečaj (ki pomeni odločitev o prenehanju družbe), nadaljnja dejanja predstavljajo le izpeljavo stečajnega postopka.

19. Odgovor na pomembno pravno vprašanje se tako glasi, da v primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen. Dejstvo, da se stečajni postopek še ni zaključil in da (še) traja daljše obdobje ter da revidentka še ni izbrisana, na obseg revidentkinih pravic ne more vplivati, saj trajanje postopkov ne more vplivati na to, da bi bila revidentka zaradi tega v boljšem položaju.¹⁰

20. Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga naj Sodišču Evropske Unije postavi vprašanje za predhodno odločanja: Ali gre za prenehanje opravljanja družbe v smislu Direktive Sveta 90/434/EGS, če se zoper prenosno družbo, potem ko prenese sredstva, začne stečajni postopek, ki bo trajal nekaj let? Pri tem revidentka svoje vprašanje dodatno pojasnjuje z navedbo: ali začetek stečajnega postopka v skladu z 221 o. členom ZFPPIPP pomeni prenehanje v smislu Direktive 90/434/EGS.¹¹ Direktiva določa, da: "prenos sredstev" pomeni operacijo, s katero družba brez prenehanja prenese vse ali eno ali več vej svoje dejavnosti na drugo družbo v zamenjavo za prenos vrednostnih papirjev, ki predstavljajo kapital družbe, ki sprejme prenos."¹²

21. Glede na jasno besedilo 2 (d) člena Direktive v primeru, ko je prenehanje družbe posledica prenosa premoženja, pogoj iz navedenega člena ni izpolnjen. V dejstvo, da je stečajni postopek eden od načinov prenehanja družbe pa Vrhovno sodišče ne dvomi. Po presoji Vrhovnega sodišča se pravilo uporabe prava EU glede na dejansko stanje v obravnavanem primeru ponuja očitno tako, da ne pušča prostora za noben razumen dvom, prav tako pa tudi ni razvidno, da bi o tem obstajala neenakost v sodni praksi držav članic Evropske unije. Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje takšno, da je nastopil stečaj zaradi odločitve o prenosu premoženja, to pomeni prenehanje v smislu 2 (d) člena Direktive. Zato Vrhovno sodišče SEU ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje. V delu predloga kot ga postavlja revidentka, ko navaja, da je stečaj izveden po izčlenitvi oziroma, da stečaj ne bi bil v zvezi s prenosom premoženja (oziroma bi se zgodil neodvisno glede na prenos premoženja), pa to ne izhaja iz dejanskega stanja obravnavane zadeve in zato ni upoštevno. Namreč, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je bila odločitev o izčlenitvi oziroma prenosu premoženja in stečaju sprejeta hkrati. V delu, ko se predlog sklicuje na trajanje stečajnega postopka, pa vprašanje ni upoštevno, saj dolžina trajanja stečajnega postopka, ki bi se teoretično lahko končal naslednji dan po začetku, na obseg pravic posameznika ne more vplivati.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da revidentka ne izpolnjuje dveh pogojev iz 39. člena ZDDPO-2, in sicer glede prepovedi prenehanja in prenosa premoženje, ki predstavlja obrat. Ker revidentka ne izpolnjuje pogoja glede prenehanja dejavnosti, pogoji iz 39. člena ZDDPO-2 pa so navedeni kumulativno, se Vrhovno sodišče do razlogov zakaj revidentka ne izpolnjuje pogoja prenosa obrata sploh ni opredeljevalo.

23. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa v mejah obsega presoje te revizije tudi niso bile ugotovljene kršitve pravil postopka, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

24. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Direktiva Sveta 2009/133/ES z dne 19. oktobra 2009 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, delne delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic ter za prenos statutarnega sedeža SE ali SCE med državami članicami, v nadaljevanju Direktiva Sveta 2009/133/ES.
² Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) je bil črtan 83. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.
³ Primerjaj s sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.
⁴ Tako drugi odstavek 221 u. člena ZFPPIPP.
⁵ O tem teorija: Ivanjko v Legalizacija "programiranega stečaja" Pravna praksa 49-50/2013, str. 6: "Začetek postopka "programiranega stečaja" je ugotovitev nastopa insolventnosti pri dolžniku in priprava predloga za začetek postopka prisilne poravnave, pri čemer je bistvenega pomena vsebina načrta finančnega prestrukturiranja, ki mora vsebovati izvedbo postopka izčlenitve zdravega jedra iz družbe dolžnika v novoustanovljeno družbo, sočasno pa se začenja tudi postopek stečaja nad družbo materjo. To lahko primerjamo z naravnim zakonom, ko neko živo bitje preneha z začetkom novega življenja - potomca."
⁶ Tako tudi S. Prelič v Oris pravne ureditve prenehanja pravnih subjektov, Pravna fakulteta, Maribor, 2006, stran 15.
⁷ ibidem stran 6.
⁸ Glej Š. Ivanjko v VELIKI komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 752.
⁹ ibidem stran 12.
¹⁰ Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-492/11 z dne 9. 5. 2013, ko je odločilo, da razlikovanje posameznih naslovnikov davčne oprostitve iz 153. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) glede na to, koliko časa traja zapuščinski postopek, ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do oprostitve, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev.
¹¹ Direktiva Sveta 2009/133/ES z dne 19. oktobra 2009 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, delne delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic ter za prenos statutarnega sedeža SE ali SCE med državami članicami, ki je nadomestila Direktivo Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic v členu 2 (d) vsebuje enako določbo kot Direktiva 90/434/EGS v členu 2 (c).
¹² Slovenija je v ZDDPO-2 sprejela sistem, po katerem se pravila, ki sicer po Direktivi veljajo za čezmejna statusna preoblikovanja v EU, uporabljajo tudi za čisto nacionalne primere, brez čezmejnih elementov.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 315/2006
• VSRS Sklep X Ips 220/2017
• Sodba III Ips 116/97